Jože Bartolj – zapisi

Potop Diners cluba in izginotje Hilde Tovšak bržčas nista povezana. Razen tako, da oba polnita časopisne stolpce v zadnjih dneh in da sta dodobra razburkala pogovore. Ljudje ne bi bili ljudje, če ne bi nadrobili vrsto podatkov, ki so bolj ali manj nepreverjeni in odpirajo številna vprašanja.

Vsi se spominjamo medijsko odmevnega spora Tomaža Lovšeta, ki je bil takrat še predsednik Smučarske zveze Slovenije z Janezom Kocijančičem, večnim predsednikom Olimpijskega komiteja zaradi organizacije, glede organizacije Svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah v Planici 2017. Kljub polni denarnici (nekateri pravijo, da gre za najbogatejšega Slovenca) in zanimivi karakterni podstati jo je Lovše slabše odnesel od Kocjančiča. Pravzaprav je izpadel naivno, osnovnošolsko, tako kot da ne bi vedel na koga pritiska.

To da je takrat (moral) odstopi(ti)l z mesta predsednika Smučarske zveze je bil za nekatere šele začetek umirjanja Lovšetovega razboritega karakterja. Nekateri so napovedali, da se ga bodo lotili tam, kjer ga najbolj boli, pri denarju.

Kako bi torej ljudje ne spletali teorij zarot ob zadnjih dogodkih, ko se Lovšetovemu Diners clubu sesuva shema na celi črti? Kako bi nekateri ne pomislili, da je za vsem tem dolga roka tistih, ki že vsa leta upravljajo z našo tranzicijo, postavljajo stranke in vlade, svoje ljudi na vsa pomembna mesta v državi, posojajo in terjajo bančni denar in podobno?

Tudi zgodba Hilde Tovšak je bila nedorečena, dokler se ni znašla v zaporu, kjer ji je kanilo, da „enaka“ pravila veljajo le za eno vrsto ljudi in da so jo zapustili vsi nekdanji „prijatelji“. Ko pa so se kriminalisti oglasili pri znanem slovenskem odvetniku in tam preiskovali skupne posle, je postalo jasno, da je v zameno za nižjo kazen, Tovšakova (očitno) povedala več, kot bi smela.

Zgodba se nato odvija kot v kaki kriminalki. Odvetniki najdejo manjkajoči člen, ona odide iz zapora, zaradi javnosti, seveda le začasno in nato izgine… Za vedno. Ni več priče, ni več dokazov. Ljudje pač ne verjamejo, da bi bila Hilda Tovšak pripravljena leta s spremenjeno identiteto vegetirati nekje kot Radovan Karadžić ali generala Mladić in Gotovina (pa še njim se ni izteklo…).

Zato teorije zarote pač krožijo. V času kakršnem živimo, se kmalu najdejo hvaležna ušesa poslušalcev, ki zgodbe ponesejo naprej.

In resnica? Kdo ve?

Ne, mi prav res nismo prav resna država… Mi smo država, kjer se veliko sodb konča zaradi proceduralnih napak. Sodstvo slabo deluje, tudi policija ni perla in tako večina najbolj odmevnih sodnih primerov ne doživi pravnega konca, ampak pade zaradi neznanja, nereda, nespretnosti, nesposobnosti, o tem da bi to lahko bilo namensko sploh nočem razmišljati.

To bi bila lahko krasna šala, če le vse skupaj ne bi bilo tako tragično.

Že kar nekaj deset let hodimo na dopust na otok Olib. Kljub temu, da gre za 18 največji otok med 1244 (kot naj bi jih imela Hrvaška) je sorazmerno neznan. Tudi zato, ker je turistično dokaj nerazvit in nudi predvsem mir in odmaknjenost. Nahaja se na pol poti med Malim Lošinjem in Zadrom, za otokoma Pagom in Maunom, pa pred Silbo in Premudo če gledamo od Velebita proti Italiji. Na otok enkrat dnevno vozi ladja in trikrat tedensko v nesezoni, oz vsak dan v sezoni tudi trajekt.

Domačini pravijo, da ko prideš na Olib, da ga bodisi ali vzljubiš ali zasovražiš. Srednje poti skorajda ni. Za nekatere bo vedno kaj manjkalo, drugi pa se bodo prilagodili naravnim danostim.

Olib ima slabih sto prebivalcev, ki tam stalno živijo. Večinoma gre za upokojence. Ti so svojo pokojnino zaslužili v Ameriki, kamor so se prebivalci pred leti množično izseljevali. Na otoku je sicer šola, pošta, trgovini, štiri cerkve, nekaj gostilnic, ki jih vodijo domačini. Zdravnik je na otoku trikrat tedensko in prihaja iz bližnje, precej bolj obljudene in turistično razvite Silbe.

Kot povsod na Jadranu ima tudi Olib dokaj dobro slovensko zasedbo. Večinoma gre za najemnike hiš. Nam stanje kakršno je na otoku zelo ustreza in zato se s promocijo pravzaprav nikoli nismo ukvarjali. Kljub temu se tamkajšnji prebivalci trudijo vsaj poleti zaslužiti kak denar tudi z oddajo apartmajev. Odločil sem se, da naštejem vsaj nekaj številk, kamor se lahko morebitni interesenti obrnejo in domenijo za nekoliko drugačen dopust.

Apartmajev sicer nisem slikal, prav tako ne vem kako je z zasedenostjo, vendar pa lahko to v nekaj trenutkih preverite.

Ga. Zinka Cukar ponuja apartma za 2 + 2 osebe na tel. 00 385 23 376 097,

Snježana Čavrag ima dva apartmaja za podobno število oseb s klimo na tel. 00 385 23 376 094,

Ga. Tonka ponuja apartma na tel. 00 385 23 376 103,

Stipe Pajić se vam oglasi na 00 385 23 376 119,

Vjeko Vrban pa na tel: 00 385 23 376 039.

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bil slavnostni koncert zborov in orkestra, ki delujejo v Zavodu sv. Stanislava. Mladi pevci, od osnovnošolcev do tistih, ki so že začeli profesionalno pot, pa so nekoč hodili na škofijsko, so pokazali svoje pevske dosežke pred polno dvorano, na čelu katere je tokrat sedel predsednik republike Borut Pahor. Ta je v svojem govoru pohvalil dosežke gimnazije in se hkrati zavzel za dostojno obeležitev prve mature, ki je v celoti potekala v slovenskem jeziku, pred natanko 100 leti v Zavodu sv. Stanislava.

V prvem delu so se predstavili člani otroškega pevskega zbora, ki deluje v sklopu Osnovne šole Alojzija Šuštarja z izborom otroških skladb. Nato so odlomke iz Webrovega Fantoma iz opere zapeli prvi letniki okrepljeni še z mešanim gimnazijskim zborom. V drugem delu pa je sledila prva izvedba novega dela Hvalnica stvarstva, ki ga je prav ob tej priložnosti napisal skladatelj Damjan Močnik. Ta je tudi dirigiral orkestru in zborom skupaj s solistoma, odlično sopranistko Kristino Bitenc in basbaritonistom Domnom Križajem. Bitenčeva se že nekaj let izpopolnjuje v tujini in trenutno poje v operi v Strasbourgu, Križaj pa ob študiju na ljubljanski medicinski fakulteti dela še prvi letnik solopetja na Akademiji za glasbo. Z njima sem posnel tudi kratek pogovor, ki bo v kratkem objavljen na radiu.

Bilo je lepo in navdihujoče. Ljudje so na koncu celo vstali in tudi na tak način pokazali, da cenijo rezultate opravljenega dela.

Pred dnevi sem se udeležil modne revije, ki so jo pripravile dijakinje 4. letnika Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, oddelka za modno oblikovanje. Ne da bi bil kak poseben navdušenec nad modo ali modnimi revijami, a vendar mi je zanimivo videti, kaj zmorejo mlade, še ne dvajsetletne dijakinje. Od ideje do izvedbe. S pravimi modeli…

V Križanke grem vedno rad, saj sem tam pustil kar nekaj spominov. Tudi nekaj profesorjev je še, s katerimi lahko kakšno rečemo. Resda so že blizu pokoja, a vendar je lepo poklepetati. Tako sem srečal profesorico, ki me je učila samoupravljanje. Tega predmeta že dvajset let ne poučujejo več. Pravzaprav se vedno nasmehnem, ko pomislim nanj in na pravljice za odrasle, ki se niso nikoli prijele.

Skratka mladenke na koncu dijaške poti so dobro opravile svoje delo. Verjamem, da so se v času priprave na modno revijo veliko naučile in iz zgolj teoretičnih pogledov prešle na praktične. Saj za to pravzaprav gre pri vsej stvari. Naučiti se toliko, da znaš lastne ideje izpeljati do primernega zaključka. Čestitke vsem!

Robert Štaba direktor Zavoda Varna pot je ob zadnjih tragičnih dogodkih na naših cestah, posebej ob smrti nesrečnih 19-letnic, izjavil nekaj nesprejemljivih trditev o cestnem prometu. Se bom kar sprehodil čez zapisano in skušal podati nekaj ugovorov.

»Štaba od vlade pričakuje in zahteva, da nemudoma preveri vzroke za nastanek trenutnega stanja…« Napaka. Od vlade? Kaj pa najprej od policije? Kje je tukaj načelo subsidiarnosti? Kdo mora najprej preverjati stanje v vojašnici? Dežurni vojak, dežurni oficir, general ali predsednik republike? Jasno, da najprej tisti, ki je prvi seznanjen s težavo in jo na svojem nivoju lahko zadovoljivo reši. V primeru cestne varnosti, bi bila običajna pot policija in nato sodstvo.

Štaba nadalje nadaljuje, da naj vlada »začne operacionalizacijo Nacionalnega programa varnosti cestnega prometa v Sloveniji.« Pa kaj ima vlada s tem? Vlada je pač sprejela zakonodajo. In kdo zakonodajo izvaja? Policija in sodstvo. Tukaj mora biti ozko grlo. Bom navedel primer. Kolega je to zimo peljal v sosednji Avstriji skozi turistični kraj namesto 30 km na uro 38 km. Kazen v Avstriji za tak prekršek je 25 €, pri nas 80€. To je več kot trikrat toliko. Ampak razlika je v tem, da so kolega v Avstriji policisti izmerili in oglobili, pri nas pa človek policistov na cestah skoraj ne vidi… Kaj se je zgodilo v Mariboru ob namestitvi radarjev tudi vemo. Torej? Mi nočemo, da bi se zakonodaja izvajala. Potem pa se zgodi umor dveh najstnic na cesti in sproži se plaz obtoževanj. Da ne govorimo o naslednji instanci, sodstvu. Kako polne so omare pritožb ob izrečenih mandatnih kaznih vedo le sodniki in kako abotni so ugovori prav tako. Kljub temu se postopki ne premaknejo in krivci niso kaznovani. Zakaj?

»Glavni razlog, da se je ponedeljkova tragična nesreča (in njej podobne) sploh zgodila, v Zavodu Varna pot vidijo v poslabšanju zakonodaje s področja prometne varnosti. Imeli smo boljšo zakonodajo, pa smo jo spreminjali brez pravih analiz in na osnovi nestrokovnih rešitev, poudarja Štaba.« Mislim, da sem že navedel nekaj ugovorov na to trditev, pa naj še enkrat ponovim: višina kazni ne odtehta dejansko izvajane kazni.

»Nekdo, ki se pijan usede v neregistriran avtomobil in brez vozniškega dovoljenja, bi moral biti priprt, opozarja Štaba, saj gre po njegovem mnenju za povsem naklepno dejanje.« Tukaj pa se lahko strinjamo, ampak o tem že prejšnji zakon ni govoril. Zmanjšale so se samo mandatne kazni. Popolnoma podpiram, da je naša zakonodaja slaba na mestu, ki se je pokazalo ob zadnji tragični nesreči, ko so vinjenega in drogiranega storilca, kljub povzročitvi dveh smrti poslali domov, ker v 48 urah niso uspeli izpeljati vseh postopkov ugotavljanja vsebnosti substanc v krvi. To bi morali ustrezno spremeniti.

»Kot je ponazoril Štaba, za takšne, ki so kar sedem let sprijaznjeno spremljali podatke, da je Slovenija glede prometne varnosti na samem repu lestvice evropskih držav, ni druge rešitve za streznitev kot grožnje in sankcije.« Tega res ne razumem. Če pa skušaš mladim nekaj dopovedati, pa so vse besede zaman in uporabiš »grožnje in sankcije«, potem je to nasilje nad njimi, ko pa govorimo o cestni varnosti je to sprejemljivo, čeprav sem z avstrijskim primerom pokazal, da višina kazni ne more biti bolj merodajna od dejanskega izvajanja zakonodaje. Torej policija in radarji na terenu, ter učinkovit sistem sojenja, bi kmalu naredila red.

Gospod Štaba, za smrt dveh najstnic na prehodu za pešce ne morejo biti krivi politiki, oz če že so, so v verigi krivde, krivi še najmanj. Najprej in predvsem je kriv neodgovoren voznik. Vedno je kriv povzročitelj. Vožnja pod vplivom alkohola in drog je bila vedno kazniva in težko boste dokazali, da bi takemu vozniku 10 krat višja kazen, pomenila več, kot pa do konca speljan prejšnji policijski in sodni postopek v katerem je bil udeležen.