Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Pokopališče

31.10.2011 ob 22:43, avtor jozeb

Mrak se spušča na vaško pokopališče. Samo sveče gorijo. Maše je konec in ljudje počasi odhajajo. Tišina pokopališča nagovarja. Morda je to najboljše mesto za razmislek o življenjskih vprašanjih. »Človek, vedi da si prah in da se v prah povrneš.« Kljub tišini in svečanosti trenutka, ni čas za jadikovanje in tarnanje. Tukaj si in vse, kar vidiš okoli sebe, ima drug pomen. Vsak človek ima svojo življenjsko nalogo, ki jo mora izpolniti. Ni potrebno, da si pomembnež z naslovnice revije ali znan obraz. Večina je malih in neznanih. Njihova poslanstva pa so enako pomembna. Izpolniti svoj klic. Življenje izgleda drugače iz pokopališke perspektive. Bolj prizemljeno je in prioritete so drugačne.

Vonj po krizantemah se širi. Lučke brlijo. Mraz pritiska. Pokopališče pa nagovarja s svojo neposrednostjo.
Tukaj leži uspešen podjetnik. Ravno je zgradil novo halo za svoje podjetje, ko ga je izdalo srce. Tamle je pokopan kmet, ki se je s sosedom več desetletij pravdal za vogal njive. Medicinska sestra, ki je pomagala stotnijam bolnikov, je našla zadnje počivališče ob mladeniču, ki se je iz obupa obesil. Na sredi je gomila tistih, ki jih je vzela vojna, v kotu, takoj za cerkvijo pa je grob otroka, ki ni dočakal prvega leta. Pisane so naše zgodbe. Vsaka je pomembna, vsaka pestuje bolečino.

Sredi stoji križ. Znamenje odrešenja. Vsaka usoda ob pogledu nanj dobi drugačen lesk.

Pesek pod čevlji škrta. Stara pokopališka vrata se šripaje zapro. »Mar tu počivajo mrtvi?« »Ne, tu so le zemeljski ostanki živih,« odgovarja podoba Križanega, ki zbira svoje, kot kokoš pod peruti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 1 komentar

Titova obsedenost z… otoki

30.10.2011 ob 21:59, avtor jozeb

Te dni sva bila z ženo na Brionih.  Triurni izlet iz Fažane na Veliki Brion vključuje ogled muzeja in vožnjo s turističnim vlakcem po otoku, ogled safari parka, rimske arheološke ostanke, 1400 let staro oljko… Brioni so eden od osmih hrvaških narodnih parkov, nad katerim pa še vedno počiva duh pokojnega maršala. Deli otoka so zaprti za javnost (vse Titove rezidence), prav tako v celoti otok Vanga. Naokoli se prosto pasejo srne in jeleni, v safari parku še vedno domujejo zebre in slon. Megalomanstvo, ki je znak nekdanjega samodržca, je še vedno prezentno, čeprav stavbe večinoma žalostno propadajo.

Brioni so le ena od lokacij, kjer se je Tito zadrževal. Povprečno je tu letno (od 1947. – 1979.) preživel okoli šest mesecev (se pravi največ, glede na vse ostale pripadajoče mu lokacije).

Že med vojno je začel svojo »otoško« kariero na Visu. Tudi ta otok je bil dolgo časa pod posebnim režimom, ves prepreden s podzemnimi rovi, skladišči, pristanišči. Tujci dolgo časa niso imeli vstopa nanj, še pred nekaj leti je nekomu odneslo nogo, ker je stopil na pozabljeno mino. Tito je verjetno tu razmišljal, kakšno bi bilo zanj rajsko življenje, kjer bi bil sam sebi lahko otok. Ker je bil Vis vseeno nekoliko prevelik in bi bila selitev vseh prebivalcev verjetno preobilen zalogaj, si je poiskal nekaj primernejšega. Našel je Brione. Tam je vojska ljudi vzdrževala njegovo posest in stregla muhastim željam njegove soproge. Mi smo od daleč videli le »Beli dvor«, kljub temu da je, kot vse ostale rezidence, skrit za ograjami in (še vedno vojaško) stražo.

Morda je na Visu Titu kanila tudi ideja za nekakšen pekel na zemlji. Če je sam poskrbel za svoje užitke na otoku in se tam varno ogradil od ostalega sveta s stražami in vojsko, je podobno storil tudi za svoje politične nasprotnike. Morda si je tam izmislil pekel Golega otoka in sv. Grgurja. Moški in ženski zapor sredi morja. Če je bil za Tita otok znak preobilja in oddaljenosti od realnih življenjskih problemov »delavskega proletarijata«, sta bila Goli otok in sv. Grgur, njegov antipod. Dosmrtni predsednik nekdanje skupne države je na požrtije in zabave vodil pomembneže z vsega sveta. Tam jih je sprejemal kot car. Na drugih dveh otokih so ljudje umirali zaradi podhranjenosti, izčrpanosti in nesmiselnega dela. In če morda ne veste, tako Goli otok kot sv. Grgur sta uradno delovala vse do leta 1988, do zadnjih vzdihov nekdanjega sistema.

Za Jugoslovansko zgodovino so otoki izjemno pomembni. Morda celo bolj od kakšne republiške prestolnice. Na otokih se zrcali ves blišč in vsa beda nekdanjega maršala. Mi, danes in tukaj, pa še vedno ne zmoremo udariti z roko po mizi in reči, da je bila to velika nepravičnost, daleč od utvar »delavskega razreda in bratskih narodov in narodnosti…«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Kaj slavimo na Halloween?

26.10.2011 ob 22:19, avtor jozeb

Spodnje besedilo se mi zdi dokaj uravnoteženo in dovolj informativno, da lahko komu pokaže kak nov način gledanja na »uvožene« praznike…

Beseda Halloween izhaja iz stare angleščine in pomeni all hallows eve ali predvečer vseh svetih, 31. oktober. Anglosaška fantazija je prazniku odvzela verski pomen in uvedla praznovanje noči strahov, čarovnic in duhov. Halloween predstavlja vrnitev v pogansko življenje. Na žalost je veliko kristjanov pozabilo na pričevanje svetnikov in na pomen molitve za rajne in je prevzelo poganske navade praznovanja s čarovnicami in duhovi. Prazniki pa so odsev naše osebnosti in vplivajo na naše vrednote…

Kakšne so korenine Halloweena? Že v 4. stoletju pred Kristusom so se v severni Evropi Kelti poslavljali od starega leta s praznikom Samhein (ali La Samon-a). Pisana polja in toplo sonce so se umaknili mrzlim in temnim dnevom. Ljudje so verjeli, da je bog smrti v tej noči dovolil rajnim vrnitev na Zemljo, da bi jo napolnili s smrtjo in strahom. Ločnica med živimi in mrtvimi se je zabrisala in vsi so se pomešali med seboj. Po keltskem verovanju so bile duše nekaterih rajnih ujete v telesih divjih živali in so se lahko osvobodile le z darovanjem žrtev. Za bogove so žrtvovali celo ljudi.

Kelti so tudi verjeli, da so v noči na 1. november hudobni duhovi in druge pošasti  ustrahovali ljudi. Da bi jih umirili in se obvarovali njihovega vpliva, so ljudje pripravljali velike grmade, ki imajo svoj izvor v svetih obredih ob prazniku sonca. Napade teh pošasti so preprečevali z darovanjem hrane in uprizarjanjem strah zbujajočih prizorov. Da bi bili čim bolj podobni hudobnim duhovom in bi se neopazno izmuznili njihovim grozečim pogledom, so se našemili. Od tu zamisel o čarovnicah, strahovih in pošastih. Ljudje so živeli v strahu pred naravnimi pojavi, trpljenjem in smrtjo.

Ko so bila keltska ljudstva pokristjanjena, se niso v celoti odrekla poganskim običajem. Spreobrnjenje ni bilo popolno. Namesto da bi se spominjali vzornega življenja svetih in molili za svoje prednike, so postali ujetniki starodavnih strahov pred smrtjo in pokojnimi. Irski priseljenci so prinesli Halloween v Ameriko in tam je to postal del ljudske folklore. Praznovanju so dodali razne poganske prvine priseljenskih skupin. Vključili so celo verovanje v čarovnice, duhove, škrate, vampirje in najrazličnejše pošasti. Iz Združenih držav Amerike se je Halloween z dolarjem razširil po svetu.

Katoličani verujemo, da nas samo Jezus Kristus lahko odreši smrti. Samo On je luč, ki sveti v temi dolgih duhovnih noči človeštva. Samo On nas lahko brani pred  grozotami Satana in drugih demonov. Samo On s svojim križem daje smisel trpljenju. Samo On je premagal strah in smrt. Kdor je prejel milost in živi kot Kristusov apostol, potrebuje samo Boga. Pred Kristusom se kultura smrti umakne ljubezni in življenju.

Kristjani smo dolžni ne samo razorožiti zlo, temveč biti tudi luč v temi. Moramo se zavzeti za ponovno ovrednotenje praznika vseh svetih in poudariti pomen praznika vseh vernih duš. Spominu na vse svete se lahko poklonimo na več načinov. Otroci se lahko oblečejo v podobo najljubšega svetnika, se seznanijo z njegovim življenjem in posnemajo njegove kreposti. Odrasli lahko prebirajo življenjepise svetnikov, v družinskem krogu ali v širšem občestvu pripravijo praznovanje v spomin priljubljenemu svetniku. V nekaterih krščanskih skupnostih je v navadi, da se hodi od vrat do vrat, se poje v skupini, igra glasbo in se zbira denar za dobre namene. Če živimo po nauku vere, nam praznik vseh svetih pomeni klic k svetosti. To je priložnost, da spoznamo življenje in delo svetnikov, ki nam bodo pomagali živeti po evangeliju in bodo naši zavezniki na poti odrešenja.

Po S.C.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 2 komentarjev

Kontinuiteta

20.10.2011 ob 23:49, avtor jozeb

Beseda kontinuitéta po slovarju pomeni nepretrganost, neprekinjenost, povezanost, kar je in poteka brez presledkov in prekinitve. Tako imamo kontinuirano branje Svetega pisma, kot označujejo „Svetopisemski maraton“, pa različne prireditve, ki potekajo v sklenjenih intervalih, poznamo tudi pravno kontinuiteto pa strankarsko nasledstvo in še bi lahko naštevali. Na slovenskem se nam beseda kontinuiteta, vsaj če sklepamo po spletnih zadetkih, največkrat poveže s politiko, pomeni pa prevajanje nekdanjih vzorcev v sedanje čase. Če smo še bolj natančni gre za totalitarne vzorce in sedanji, demokratični čas.

Kontinuiteta = Milan Kučan

Politik, ki najbolj simbolizira kontinuiteto, ni zdaj že nekdanji premier Borut Pahor, pa čeprav je (še vedno) na čelu prav tiste stranke, ki si je s pravnim nasledstvom nekdanje partije prilastila tudi njeno premoženje. To tudi ni predsednik države dr. Danilo Türk, pa čeprav je z odlikovanji okitil kar nekaj nekdanjih pomembnih družbenopolitičnih delavcev in s tem na nek način dal legitimnost tudi njihovemu (nedemokratičnemu) delovanju. Ko rečemo kontinuiteta se najprej spomnim na Milana Kučana. Zadnji predsednik nekdanje partije, ki je za dva mandata postal prvi demokratično izvoljeni predsednik, je najbolj prepoznavna figura tistega, kar v našem političnem prostoru simbolizira nepretrganost, neprekinjenost in kar poteka brez presledkov.

Kljub deponirani strankarski knjižici in nadstrankarskem statusu, ki ga je v začetnem obdobju nove države poudarjal, so se njegove politične odločitve in izjave večinoma kazale v luči ohranjanja tradicij nekdanjega, ali da bi bile vsaj spremembe čim manjše. Tudi po upokojitvi, ko so mnogi menili, da bo njegova zvezda zdaj zbledela, se mali sivolasi mož iz Murgelj vendarle ni hotel popolnoma dezaktivirati. Poskrbel je, da smo njegova stališča vsake toliko lahko prebrali ali slišali v kakšnem intervjuju, pojavil pa se je tudi povezavi z različnimi gibanji, ki so potrebovala njegovo botrstvo, od znamenitega Foruma 21 do Zveze borcev. Kljub še vedno deponirani izkaznici stranke SD, je ostal ena njenih eminenc, vsaj njen idejni podpornik. Tako je vsaj izgledalo.

Skupni sovražnik združuje

Če seštejemo skupaj postavke zgoraj navedenega, bi nam izračun za tokratne volitve moral dati jasen rezultat njegove podpore, ki pa je tokrat kljub vsemu presenetila. Jasna opredelitev nekdaj najbolj priljubljenega slovenskega politika za Zorana Jankovića, je namreč opredelitev proti njegovi nekdanji politični stranki. Kaj je Milana Kučana prepričalo, da se je odločil zabiti žebelj v krsto nekdanje levice, kamor lahko prištejemo še stranki LDS in Zares in staviti na novega konja?

Podobi Milana Kučana in Zorana Jankovića sta si namreč zelo različni. Če se je Kučan nekoč po Ljubljani prevažal v starem rumenem golfu in bi težko naglas govorili o kakšnih njegovih poslovnih uspehih, ali kariernih preskokih v evropske ali svetovne institucije, je Janković njegovo živo nasprotje. Bil je eden najbolje plačanih menedžerjev, nekdaj lastnik domačega podjetja, eden najbogatejših v Sloveniji, ki tega ne skriva. Milan Kučan je v politiki že od mladih nog, zasedel je vse funkcije v nekdanji državi, ki jih je bilo mogoče doseči, Janković je po drugi strani še nedolgo nazaj izjavljal, da ga politika sploh ne zanima. Kučan je vedno stavil na svojo stranko in njene kadre, ljubljanski župan obstoječih strank ne mara. Če že mora zadostiti političnim kriterijem, bo ustanovil svojo, kjer bo, ve se kdo, postavljal pravila. Kučan je pragmatik, ki zlepa ne zgubi živcev, Janković ima po drugi strani impulzivni, nekoliko nastopaški slog in ga je moč hitro užaliti. Kje sta se srečala fokusa teh dveh mož? Kaže da ju je združil skupni sovražnik in zdaj je treba mobilizirati vse razpoložljive moči, da se na oblast ne bi vrnila desnica na čelu z Janezom Janšo. V sili očitno vrag tudi muhe žre, ali vsaj podpre tudi take, za katere se ve, da jih ne bo mogel nikoli v polnosti kontrolirati.

Na vse ali nič

Kljub vsemu Kučanu Jankovića ne bi bilo treba javno podpreti, če stvari na levici ne bi bile tako resne. Kontinuiteta se je odločila, da je bolje žrtvovati tri močne figure vključno s kraljico in poskusiti s kmeti doseči drugo stran šahovskega polja ter obuditi novo. Kako drugače razumeti užaljeno razlaganje generalnega tajnika SD o tem kako Janković nikoli ne bo lider levice in Kučanovo vlogo pri njegovem postavljanju na to mesto? Časi so resni in Borut Pahor je svojo priložnost neslavno zakockal… Njegovi člani tehtajo, koliko možnosti imajo za izvolitev, če ostanejo pri njem in koliko, če gredo k novemu vodji.

Milan Kučan s svojim odposlanstvom je prišel k Jankoviću na Magistrat, ta pa je naslednji dan svojo odločitev za kandidaturo sporočil, kako simbolno, na Kongresnem trgu. Za trenutek sem pomislil, da bo »množico« nagovoril kar z balkona Univerze, kot je to pred 65. leti storil, nek drug mož. Kontinuiteta se tukaj stika. Kot je povedal Janković sam, svoje »levičarstvo« gradi izrecno na odnosu do zgodovine. Ker podpira Tita in partizane, ter je posledično proti domobrancem in Cerkvi, se lahko mirno sprehodi tudi med protikapitalističnimi protestniki, ki so, naj se sliši še tako anahronistično, vendarle njegova volilna baza. Čeprav je sam tako po delovanju na gospodarskem področju, kot po upravljanju naše prestolnice, eden največjih kapitalistov, ga bodo večinoma volili tisti, ki hočejo več sociale in delavskih pravic. Jankovićev odnos do pravic delavcev pa se najbolj kaže na projektu gradnje ljubljanskih Stožic…

Volilna kampanja bo nepredvidljiva. Jankovićeva zmaga še zdaleč ni gotova, ker bo tokrat odločala ostala Slovenija in ne Ljubljana. Jankovićeva kandidatura je na nek način igra na vse ali nič, tako zanj, kot za Milana Kučana, ki se ga bo strankarska levica, v primeru Jankovićevega padca, odrekla.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Ukradeni otroci

19.10.2011 ob 23:54, avtor jozeb

Otroci so naša sreča, darovi, ki razsvetlijo življenje. Nek prijatelj pravi, da je vsak otrok pravzaprav Bogdan in Božidar. Namreč od Boga dan in Božji dar. In če je otrok dan in dar, potem Bog tudi skrbi zanj. Seveda s pomočjo staršev. Nikjer ne piše, da mora otrok vse imeti, da mu moramo vse omogočiti. Še zdaleč ne. Največ kar mu lahko damo je življenje in zatem toplo gnezdo, kjer odrašča in se pripravlja na samostojnost.

Tale uvod sem zapisal zato, ker so se v Španiji nekateri ljudje postavili v vlogo Boga. Sami so presojali kaj je prav in kaj ne, kdo je primeren, da ima otroke in kdo ne… Otroke so potem nekomu odvzeli in drugemu prodali. Si je mogoče zamisliti kakšno večjo krutost, kakšen večji greh? O grehu govorim, ker so bili pri tem početju poleg zdravnikov navzoči tudi tisti, ki so se Bogu v polnosti posvetili. Torej redovnice in duhovniki.

Težko sodim kaj jih je pri tem vodilo, nikakor pa ne morem skriti svoje zgroženosti. V čigavem imenu so delovali? V Božjem? Zelo dvomim. In če pomislim, da se je to dogajalo še v osemdesetih letih, v večinsko katoliški deželi, je moja osuplost še toliko večja. Ukradeni otroci so danes stari nad trideset let in se jim je svet postavil na glavo. Niso tisti za katere so se imeli. Njihova osebna zgodovina je za vedno spremenjena. Odrezali so jih od lastnih korenin. In tisto kar boli najbolj, ne krivi in ne dolžni so bili kot figure na šahovnici, ponižani na reven mesa, majhne orehove lupine pahnjene v ocean človeške zlobe… Ne rečem, da jih v »novih« družinah niso lepo sprejeli, da jim niso nudili vsega, a to vendarle ne odtehta prej naštetega.

Zgodilo se je daleč od nas, a njihov slab sad bo pljusknil tudi k nam. Žal.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | 2 komentarjev

Paranormalni pojavi

17.10.2011 ob 21:53, avtor jozeb

Berem da bo prav kmalu na ogled tretji del filma Paranormalo. Rad bi povedal, da o tem lahko razmišljamo tudi brez filmskih predstav, čeprav so te najbolj…sočne.

Človek in njegove sposobnosti so še vedno ena največjih ugank. Ko se urežemo, naše telo v trenutku sproži proces »samozdravljenja« s krasto, ki prepreči odtekanje krvi. Ko se ta čez čas odlušči, je pod njo nova koža. Ta proces znamo razložiti in je dokaj enostaven. Vsi pa vemo, da človeški možgani delujejo bolj kompleksno od najkompleksnejšega računalnika. Tam se odvijajo procesi, ki jih še ne poznamo in ne moremo dokončno razložiti.

Ti pojavi so onkraj našega današnjega vedenja. Vemo sicer da obstajajo, a jih z znanjem, ki ga imamo, ne moremo razložiti. Imenujemo jih »paranormalni«. Ne zato, ker so »nad naravo« ali » izven nje«, ampak zato, ker še ne poznamo njihovih pravih naravnih vzrokov. Bog jih je v naravi predvidel in jih potem v takšni ali drugačni meri dal vsem ljudem. To bi lahko primerjali s posluhom za glasbo. Že rodimo se z različno razvitim, potem pa ga šele s petjem razvijemo. Eni so pri tem zelo uspešni, drugi pa se lahko zelo trudijo, pa ne bodo nikoli veliki pevci.

Darovi o katerih govorimo, so lahko čisto normalna naravna sposobnost, lahko pa so tudi poseben božji dar, izredna karizma, ki jo je človek v določenem trenutku življenja deležen. Od nekdaj so živeli ljudje, ki so imeli posebne darove – karizme. Še posebno veliko je bilo karizmatikov znotraj Cerkve. Omenimo svetega Frančiška Asiškega, ki se je v molitvi tako zamaknil, da se je njegovo telo odlepilo od tal. Omenimo slovenskega »čudodelnika« s Primskovega Jurija Humarja, ki je zdravil, kot je sam pravil, s pomočjo »pozitivnega magnetizma,. Ali pa svetega p. Pija iz Pietrelcine, ki je imel nenavadne darove uvida v grehe spovedanca, ozdravljanja in bilokacije. Ker gre za evidentirane in potrjeno nerazložljive primere, bi težko zgolj odmahnili z roko in rekli da je to potegavščina.

Paranormalne pojave delimo glede na to, ali delujejo na človeka »od znotraj« ali »od zunaj«.

ZUNANJI POJAVI

Zunanji pojavi so tisti, pri katerih vidimo, da gre za vpliv neke zunanje resničnosti na človekovo zavest brez njegove volje.

Sem sodi telepatija ali prenos misli na daljavo. To pomeni, da lahko nekdo posreduje svojo misel brez uporabe jezika ali znakov. Kljub raziskavam še ni ugotovljeno, na kakšen način ta pojav deluje. Naredili so več poskusov z ljudmi, ki imajo ta dar. Ogradili so jih z različnimi izolatorji, da bi onemogočili prehod valovom ali sevanju, kar naj bi bil prenašalec. Prenos misli pa je še vedno deloval.

Podoben pojav je tudi psihoskopija. Določeni ljudje so sposobni s pomočjo predmeta neke osebe zaznati, kje se ta nahaja. Npr. s pomočjo predmeta, ki je pripadal pogrešanemu, lahko ugotovijo, kje je.

Tudi radiestezija je pojav, ki sodi v to skupino. Človek v svoji podzavesti »ujame« sporočilo, ki ga določen predmet ali določeno dogajanje oddaja. Recimo, da gre za podzemni tok vode. Podzavest zazna to spremembo in jo preko možganov in preko mišic spremeni v mehansko gibanje nihala.

Tu omenimo še jasnovidnost, ki pomeni poznanje prihodnjih dogodkov. To je najbolj redek pojav v tej skupini in komaj kdaj je tako močan, da ga lahko tudi uporabljamo. Vendar pa je bilo nekaj ljudi  v zgodovini, pri katerih se je kasneje izkazalo, da so imeli ta dar.

NOTRANJI POJAVI

To so pojavi, pri katerih človek s svojo voljo, zavestjo, mislijo.., vpliva na predmete in ljudi zunaj sebe.

Sem sodi npr. telekineza ali sposobnost premikanja predmetov na daljavo brez direktnega materialnega stika s tem predmetom. Zato nekateri pravijo, da prestavljajo predmete s svojo notranjo močjo, z energijo ki vpliva na predmete, da se začnejo premikati, gibati ali kriviti.

V skupino telekineze spada tudi psihokineza. Ta je še bolj znana pod izrazom »poltergeist« ali ropotajoči duh. To naj bi se pred leti dogajalo tudi pri nas v Arji vasi, pa v Žikarcah pri Mariboru in v Prekmurju. V tem primeru predmeti letijo po zraku, pokajo okenska stekla in žarnice, omarice se same odpirajo… To razumemo tako, da se v nekem trenutku v človeku sprosti sposobnost vplivanja na predmete. Zelo pogosto se to dogaja v kriznih obdobjih, včasih tudi v sanjah. Tisti, ki to povzroča navadno niti ne ve, da je on povzročitelj.

Pojav materjalizacije je eden bolj skrivnostnih. S tem izrazom mislimo na pojav, ko se iz nič nekaj udejani. Ta pojav razlagamo s pomočjo »ektoplazme«, ki bi naj bila v človeku in se pod določenimi pogoji lahko sprosti. S pomočjo materjalizacije bi lahko razložili Jezusov čudež pomnožitve kruha in rib v puščavi.

Omenimo še sposobnost zdravljenja bolnih takrat, kadar pri tem ne sodeluje medicina. To sposobnost imamo skoraj vsi ljudje. Spomnimo se na mame, ki pri dojenčku niti ne vedo, za kaj kakšno bolezen gre, pa ga z vso ljubeznijo, nosijo v naročju in ga stiskajo k sebi. Tako velikokrat pozdravijo otroka, čeprav ne ved

kako.

Omenimo še en tak pojav: hipnotizem ali sugestibilnost. Gre za zavestno vplivanje na drugega človeka. S pomočjo sugestije, prigovarjanja in vodenja, oseba ostane popolnoma brez svoje volje. V hipnozi je človeško telo sposobno odreagirati zelo čudno. Naprimer hipnotizer da človeku v roko kovanec in reče, da je žareč (čeprav vemo, da ga je potegnil iz žepa), vendar pa bo za hipnotiziranega res vroč. Zato se bo opekel in na roki se mu bo naredil mehur. To je moč sugestije, ki je še ne znamo povsem razložiti, čeprav o njej že marsikaj vemo.

Levitacija pomeni lebdenje nad tlemi. Poznani so primeri, nekaterih svetnikov (sv. Frančišek), ki so se tako zamaknili v molitvi, da se je njihov telo odlepilo od tal in lebdelo v zraku.

Bilokacija pa je pojav navzočnosti na več mestih hkrati. Pater Pij je imel prepoved zapuščanja samostana, pa vendar so ga v tem času večkrat videli pri bolnikih, ljudeh v stiski, daleč izven samostana.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 8 komentarjev

Henry Poole is here (2008)

16.10.2011 ob 22:32, avtor jozeb

Včasih ti pot prekriža kak dogodek, ki ga ne pričakuješ, od katerega si nič ne obetaš, a te na koncu preseneti in obogati. Natanko to bi lahko rekel za film z zgornjim naslovom, ki sem si ga imel priložnost ogledati. Na kratko bi mu lahko rekel: film z navdihujočo krščansko vsebino…

Zgodba gre nekako takole:

Henry (Luke Wilson) zboli za neozdravljivo boleznijo in se vrne v rojstni kraj preživet zadnje dneve. Kupiti hoče svojo nekdanjo hišo v kateri je bil zadnjič srečen, vendar je ne dobi. Tako se mora zadovoljiti z zanemarjeno hišo v soseščini. Nepremičninska agentka poskrbi, da mu, kljub njegovemu neodobravanju, na novo prebarvajo fasado. In takrat se zgodi madež, v katerem nekoliko vsiljiva soseda, prepozna Kristusov obraz. Ta začne kasneje krvaveti, ob njem se zbirajo ljudje, nekateri celo ozdravijo. Henrya vse to moti. V čudeže ne verjame, še sploh glede na svojo diagnozo. Jezen in razočaran je nad svetom. Kljub čudovitim znamenjem, ki jim je priča, ne zmore stopiti iz svojega stanja. Režiser Mark Pellington gledalcu kaže, da Božja milost nima meja in lahko dela čudeže tudi tistim, ki tavajo v navidez popolni temi.

Henry Poole je tu (če preprosto prevedemo naslov), je film z globoko duhovno vsebino. Dodelan scenarij, odlična glasba in izjemna skupina igralcev in igralk, naredijo zgodbo otipljivo. Režiserju je mojstrsko uspelo narediti očarljiv in zabaven film o resnih temah, brez norčevanja iz človeških prepričanj, pa kakršnakoli že so…

Zelo priporočam!

Napovednik:

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 1 komentar

Tovariš general in njegov (padli) brat

14.10.2011 ob 23:29, avtor jozeb

Na radiu vodim tudi oddajo Moja zgodba. V eni od njih je (oktobra 2010) sodeloval takrat 70-letni Vladimir Dolničar sin Petra Dolničarja, ki je opisal svoje iskanje po vojni izginulega očeta domobranca. Ta tragična zgodba je povezana z pravkar umrlim Ivanom Dolničarjem. Objavljam zapis:

arhiv Vladimirja Dolničarja

Vladimir Dolničar pripoveduje, da je njegov oče izhajal iz znane družine Dolničar iz Dobrove pri Ljubljani. Družina s starim očetom vred je bila partizansko usmerjena. V Gaberjah pri Dobrovi so imeli zemljanko na Ključu blizu Brezij v hribu. Od tam so usmerjali gverilsko delovanje proti političnim nasprotnikom. Peter se je uprl nasilju in predvsem pobijanju civilistov, zato so ga najprej posvarili, potem pa mu kot preizkus lojalnosti, zapovedali uboj družine Ambrožič (sin je zdaj kardinal). Vladimirjev oče jih je pri zadnjih vratih rešil iz družinske hiše in nato vstopil k domobrancem in s tem povzročil družini „gorje in sramoto“ kot bomo kasneje prebrali.

Peter Dolničar je bil po vojni iz Koroške vrnjen v Teharje in tam se za njim izgubi sled, pripoveduje sin Vladimir, ki je bil takrat star 4 leta. To njegove okolice in sorodnikov ni motilo, da ga ne bi okarakterizirali za „ta belega“, „sina izdajalca“ in podobno. Temu so sledila zapostavljanja na vseh področjih. Vzrok? Po partiji zapovedana krivda, ki se deduje…

Petrov brat, general Ivan Dolničar, nekdanji predsednik ZZB, v Knjigi generalov let, (Založba Modrijan, 2005) na strani 41, piše:

“…znašel se je (brat Peter) v Teharskem taborišču. Jaz sem bil takrat s Štirinajsto divizijo v Avstriji. O njegovem zajetju me je po telefonu obvestil Janez Petje iz Celja, ki je bil svoj čas moj namestnik v 13. brigadi. Vprašal me je, ali ga hočem videti. Poiskal sem še mlajšega brata Lojzeta, ki je bil v diviziji in oba sva se odpravila v Celje. Bil sem v veliki dilemi. Kaj naj storim ? Ali naj ga pokončam ? Ko sem prišel zvečer v Celje, so me na Oddelku za zaščito naroda zadržali na večerji, v taborišče Teharje pa naj bi šel zjutraj. Naslednji dan so v taborišču postavili v vrste vse domobrance, vendar med njimi ni bilo mojega brata Petra. Začudeno sem gledal moje spremljevalce, ki mi niso vedeli nič povedati. Šele pozneje sem izvedel, da so ga odpeljali ponoči in tako preprečili kakšno nepremišljeno dejanje, ki bi ga lahko storil. Najprej sem se jezil, po premisleku pa sem jim bil hvaležen. Zelo lahko bi se zgodilo, da bi ob snidenju in ob spominu na vse gorje in sramoto, ki jo je brat prizadejal družini v razburjenju potegnil pištolo. Sem pa v taborišču posredoval, da so spustili domov nekaj mladoletnih fantov iz meni znanih družin iz sosednjih vasi, ki so se kdove kako znašli med domobranci.”

Da je bilo res tako, je Vladimir Dolničar podvomil že pred leti, ko so mu prišle na ušesa drugačne govorice, a v slišano ni mogel verjeti. Ko je leta 2008 umrla Vladimirjeva mati, ga je prosila naj dostojno pokoplje očeta. Zato je odšel v Teharje, od tam prinesel nekaj prsti in dal na nagrobnik zapisati, da je Peter Dolničar umrl v Teharjah. „In potem so peli telefoni“, pravi Vladimir. „Ni bilo tako,“ so zatrjevali a nihče ni prišel z odkrito besedo na dan. Z besedami: „Boš že izvedel,“ so se ti pogovori navadno zaključili.

Potem pa je prišlo po pošti pismo, ki ga je napisal nekdanji predsednik „Združenja za demokratizacijo javnih glasil“ Tone Šebenik, ki je tudi avtor knjige “Oče odpusti vsem”. V njem je, po besedah Vladimirja Dolničarja, zapisan nekoliko drugačen konec kot ga beremo v generalovi zgodbi. Ivan in Lojze sta brata Petra v Teharjah našla. Zatem sta ga v črni limuzini skrivoma pripeljala domov. „Tam so mu kot ljudsko sodišče sodili. Oče je bil tožilec – sodnik, bratje in sestre porotniki.“ Sodba se je glasila smrt, izvršena pa je bila za domačo hišo… Šebenik navaja tudi nekatere ljudi, ki so bili navzoči, sklene zgodbo Vladimir Dolničar sin pokojnega Petra. „In očetovi posmrtni ostanki še vedno niso pokopani, ampak imam veliko upanje, da se bo to zdaj le zgodilo!“ sklene pripoved. Pove še, da ga je že pred leti stari oče klical k smrtni postelji, ker mu je hotel še nekaj povedati, vendar pa ni imel več moči za to.

Kakšna je celotna resnica in kje so ostanki Petra Dolničarja (še) ne vemo. Upati je le, da bo pokojni Peter končno le našel zadnje počivališče v družinskem grobu. Dejstvo pa je, da je bilo dejanje, če je bilo izvršeno tako kot je opisano, kaznivo tudi v tistem času.

Pričevanju Vladimirja Dolničarja lahko prisluhnete na tem linku:

http://audio.ognjisce.si/index.php?p=Moja_zgodba/2010

Naslov oddaje:
mz 2010 10 27

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 4 komentarjev

Deva Puri

13.10.2011 ob 20:36, avtor jozeb

Na Bledu sem bil, v tamkajšnji galeriji Deva Puri. Tam imajo na ogled dve eminentni razstavi, keramiko Pabla Picassa in slike štirih slovenskih impresionistov Jakopiča, Groharja, Strnena in Jame. Galerija se lahko pohvali z 10 tisočim obiskovalcem, ki so ga prejšnji petek simbolično nagradili z grafiko Jožeta Cijuhe. Pogovarjal sem se z vodjo galerije Davidom Rjazancevom, ki je povedal vrsto zanimivih stvari, od tega, da se za razstave dogovarja z lastniki sam, do tega, da tujci pridejo večinoma pogledat Picassa, so pa bolj navdušeni nad našimi impresionisti.

Galerist danes ni lahko biti, ali če se izrazim drugače, s tem delom ni lahko preživeti. „Ampak še vedno lažje kot pa umetniki. Trenutno ne vem, kdo od naših umetnikov preživi s svojim delom.“ Kriza po letu 2008 se zelo pozna in najbolj je zarezala ravno pri stvareh, ki jih najprej lahko pogrešimo. Žal sem sodi tudi umetnost. Ko ima človek dovolj sredstev zgolj za preživetje, pač ne razmišlja o nakupu slik, kipov, velikokrat tudi knjig… S tem pa žal siromaši svoj duhovni svet. Kar se knjig tiče, lahko do njih pride v knjižnicah, slike pa… Ja, koliko je praznih sten.

Razstavi vabita še do konca novembra in morda se boste odločili za obisk, združen še s kakšnim sprehodom na Bledu, kjer je, kot pravi Rjazancev, zdajle najlepše, saj ni več običajne turistične gneče.

Vtis z razstave. Picassova keramika.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Zbiralci

12.10.2011 ob 21:50, avtor jozeb

V Narodni galeriji so odprli razstavo novih pridobitev. Že od ustanovitve leta 1918 je njena naloga zbiranje umetnin oziroma dopolnjevanje zbirk. Tako so v zadnjih desetih letih pridobili 121 slik, 15 kipov in 1139 del na papirju. Del tega je na ogled v spodnjih galerijskih prostorih.

Direktorica Narodne galerije Barbara Jaki je potarnala, da so se morali zadnji dve leti zaradi vse skromnejših državnih subvencij omejiti pri zbiranju, kar je seveda glede na gospodarsko stanje razumljivo. Po drugi strani preseneča število donatorjev, ki poklonijo dela Narodni galeriji. Tako je omenila tudi primer gospe, ki jim je v oporoki zapustila vse premoženje. Na sicer odlični razstavi je na ogled 110 umetnin, ki so bile ocenjene kot izjemno kakovostne in so tudi sicer v dobrem stanju, saj so nekatere potrebne restavratorskih posegov.

V začetku je Jakijeva spregovorila tudi o nekdanji ravnateljici Narodne galerije Anici Cevc, ki je v 86. letu umrla. Kar 28 let je vodila osrednjo nacionalno umetnostno galerijo. Tam so ji odprli tudi žalno knjigo.

Zbirateljstvo je zanimiva reč. Nekdo zbira znamke, otroci sličice nogometašev, nekateri prvotiske, podobice, stare razglednice…nekateri zbirajo slike. Če so nekateri zbirateljski hobiji cenovno primerni za vsakogar, pa se pri vrhunskih kolekcijah, cene dvignejo v nebo in človek se vpraša, ali je bilo vredno kupiti »sto let star viski« za astronomsko ceno. Cena je v takem primeru seveda sorazmerna velikosti kupčeve želje. Pri nacionalnih galerijah taka vprašanja navadno odpadejo, saj gre za zbiranje umetnostnih zakladov, ki morajo biti dostopni ljudem na razstavah in v katalogih. Zato so taki odkupi še kako pomembni in potrebni. Govorijo namreč o bogastvu duha, ki ga ljudje (ustvarjalci) premorejo in (drugi) ljudje prepoznajo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

« Starejše objave