Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Tovariš general in njegov (padli) brat

14.10.2011 ob 23:29, avtor jozeb

Na radiu vodim tudi oddajo Moja zgodba. V eni od njih je (oktobra 2010) sodeloval takrat 70-letni Vladimir Dolničar sin Petra Dolničarja, ki je opisal svoje iskanje po vojni izginulega očeta domobranca. Ta tragična zgodba je povezana z pravkar umrlim Ivanom Dolničarjem. Objavljam zapis:

arhiv Vladimirja Dolničarja

Vladimir Dolničar pripoveduje, da je njegov oče izhajal iz znane družine Dolničar iz Dobrove pri Ljubljani. Družina s starim očetom vred je bila partizansko usmerjena. V Gaberjah pri Dobrovi so imeli zemljanko na Ključu blizu Brezij v hribu. Od tam so usmerjali gverilsko delovanje proti političnim nasprotnikom. Peter se je uprl nasilju in predvsem pobijanju civilistov, zato so ga najprej posvarili, potem pa mu kot preizkus lojalnosti, zapovedali uboj družine Ambrožič (sin je zdaj kardinal). Vladimirjev oče jih je pri zadnjih vratih rešil iz družinske hiše in nato vstopil k domobrancem in s tem povzročil družini „gorje in sramoto“ kot bomo kasneje prebrali.

Peter Dolničar je bil po vojni iz Koroške vrnjen v Teharje in tam se za njim izgubi sled, pripoveduje sin Vladimir, ki je bil takrat star 4 leta. To njegove okolice in sorodnikov ni motilo, da ga ne bi okarakterizirali za „ta belega“, „sina izdajalca“ in podobno. Temu so sledila zapostavljanja na vseh področjih. Vzrok? Po partiji zapovedana krivda, ki se deduje…

Petrov brat, general Ivan Dolničar, nekdanji predsednik ZZB, v Knjigi generalov let, (Založba Modrijan, 2005) na strani 41, piše:

“…znašel se je (brat Peter) v Teharskem taborišču. Jaz sem bil takrat s Štirinajsto divizijo v Avstriji. O njegovem zajetju me je po telefonu obvestil Janez Petje iz Celja, ki je bil svoj čas moj namestnik v 13. brigadi. Vprašal me je, ali ga hočem videti. Poiskal sem še mlajšega brata Lojzeta, ki je bil v diviziji in oba sva se odpravila v Celje. Bil sem v veliki dilemi. Kaj naj storim ? Ali naj ga pokončam ? Ko sem prišel zvečer v Celje, so me na Oddelku za zaščito naroda zadržali na večerji, v taborišče Teharje pa naj bi šel zjutraj. Naslednji dan so v taborišču postavili v vrste vse domobrance, vendar med njimi ni bilo mojega brata Petra. Začudeno sem gledal moje spremljevalce, ki mi niso vedeli nič povedati. Šele pozneje sem izvedel, da so ga odpeljali ponoči in tako preprečili kakšno nepremišljeno dejanje, ki bi ga lahko storil. Najprej sem se jezil, po premisleku pa sem jim bil hvaležen. Zelo lahko bi se zgodilo, da bi ob snidenju in ob spominu na vse gorje in sramoto, ki jo je brat prizadejal družini v razburjenju potegnil pištolo. Sem pa v taborišču posredoval, da so spustili domov nekaj mladoletnih fantov iz meni znanih družin iz sosednjih vasi, ki so se kdove kako znašli med domobranci.”

Da je bilo res tako, je Vladimir Dolničar podvomil že pred leti, ko so mu prišle na ušesa drugačne govorice, a v slišano ni mogel verjeti. Ko je leta 2008 umrla Vladimirjeva mati, ga je prosila naj dostojno pokoplje očeta. Zato je odšel v Teharje, od tam prinesel nekaj prsti in dal na nagrobnik zapisati, da je Peter Dolničar umrl v Teharjah. „In potem so peli telefoni“, pravi Vladimir. „Ni bilo tako,“ so zatrjevali a nihče ni prišel z odkrito besedo na dan. Z besedami: „Boš že izvedel,“ so se ti pogovori navadno zaključili.

Potem pa je prišlo po pošti pismo, ki ga je napisal nekdanji predsednik „Združenja za demokratizacijo javnih glasil“ Tone Šebenik, ki je tudi avtor knjige “Oče odpusti vsem”. V njem je, po besedah Vladimirja Dolničarja, zapisan nekoliko drugačen konec kot ga beremo v generalovi zgodbi. Ivan in Lojze sta brata Petra v Teharjah našla. Zatem sta ga v črni limuzini skrivoma pripeljala domov. „Tam so mu kot ljudsko sodišče sodili. Oče je bil tožilec – sodnik, bratje in sestre porotniki.“ Sodba se je glasila smrt, izvršena pa je bila za domačo hišo… Šebenik navaja tudi nekatere ljudi, ki so bili navzoči, sklene zgodbo Vladimir Dolničar sin pokojnega Petra. „In očetovi posmrtni ostanki še vedno niso pokopani, ampak imam veliko upanje, da se bo to zdaj le zgodilo!“ sklene pripoved. Pove še, da ga je že pred leti stari oče klical k smrtni postelji, ker mu je hotel še nekaj povedati, vendar pa ni imel več moči za to.

Kakšna je celotna resnica in kje so ostanki Petra Dolničarja (še) ne vemo. Upati je le, da bo pokojni Peter končno le našel zadnje počivališče v družinskem grobu. Dejstvo pa je, da je bilo dejanje, če je bilo izvršeno tako kot je opisano, kaznivo tudi v tistem času.

Pričevanju Vladimirja Dolničarja lahko prisluhnete na tem linku:

http://audio.ognjisce.si/index.php?p=Moja_zgodba/2010

Naslov oddaje:
mz 2010 10 27

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v splošno | 4 komentarjev

4 odgovorov

  1. Dajana pravi:

    A ni to nekaj strašnega? Pa to je že druga zgodba, ki jo vem, da so ljudje dejansko razdeljeni na nasprotne tabore v družini. Isto je pri Stanovniku, le da je njegov bratranec vrhovni Domobranec (ne pa brat, kot v tem problemu).

    Slovenci imajo dejansko plombo na glavi. :cry: Ubiti svojega brata zaradi ideologije??? Samo v Sloveniji. :cry:

  2. norimax pravi:

    Če je to resnica potem nevem kaj naj rečem. Sem otrok socializma in sem v mladih letih bil navdušen nad socializmom, komunizmom, partizani, …..Moj oče mi je govoril: sine, ti boš dočakal, jaz ne bom, resnica bo prej ko slej prišla na dan. Povedal mi je par “zgodb”, ki so govorile o zločinih po vojni, ki niso bili nikoli raziskani Nisem mu verjel! Sedaj vem, da ni lagal. Nekaj zgodb sem lahko preveril in so bile resnične! Po vojni je bili storjenih ogromno zločinov iz neverjetno banalnih vzrokov. Tako banalnih, da človek preprosto ne more verjeti. a vendar so se zgodili!

    Danes ne razumem ljudi, ki vedo za te zločine in so tiho. Celo več, prikrivajo zavestno te zločine. Jih je mogoče strah? Najbrž! Vendar je zločin, zločin! Ne glede na to kdo je storilec! Te žrtve, pobite ponoči, na skrivnih mestih, v tajnosti, itd. niso nikjer omenjene. Njihovih imen ni na spomenikih, ni jih v kronikah, skratka niso nikjer zapisani. Danes govorimo o izbrisanih leta 1990. Kaj pa tisti, ki so bili “izbrisani” od leta 1945 do tam nekje leta 1950? In so to plačali z svojimi življenji!

  3. jozeb jozeb pravi:

    Človek res ostane brez besed… Nimam kaj za pripomniti.

  4. Hamter pravi:

    To je tud res ja ,..

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !