Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Pokopališče

31.10.2011 ob 22:43, avtor jozeb

Mrak se spušča na vaško pokopališče. Samo sveče gorijo. Maše je konec in ljudje počasi odhajajo. Tišina pokopališča nagovarja. Morda je to najboljše mesto za razmislek o življenjskih vprašanjih. »Človek, vedi da si prah in da se v prah povrneš.« Kljub tišini in svečanosti trenutka, ni čas za jadikovanje in tarnanje. Tukaj si in vse, kar vidiš okoli sebe, ima drug pomen. Vsak človek ima svojo življenjsko nalogo, ki jo mora izpolniti. Ni potrebno, da si pomembnež z naslovnice revije ali znan obraz. Večina je malih in neznanih. Njihova poslanstva pa so enako pomembna. Izpolniti svoj klic. Življenje izgleda drugače iz pokopališke perspektive. Bolj prizemljeno je in prioritete so drugačne.

Vonj po krizantemah se širi. Lučke brlijo. Mraz pritiska. Pokopališče pa nagovarja s svojo neposrednostjo.
Tukaj leži uspešen podjetnik. Ravno je zgradil novo halo za svoje podjetje, ko ga je izdalo srce. Tamle je pokopan kmet, ki se je s sosedom več desetletij pravdal za vogal njive. Medicinska sestra, ki je pomagala stotnijam bolnikov, je našla zadnje počivališče ob mladeniču, ki se je iz obupa obesil. Na sredi je gomila tistih, ki jih je vzela vojna, v kotu, takoj za cerkvijo pa je grob otroka, ki ni dočakal prvega leta. Pisane so naše zgodbe. Vsaka je pomembna, vsaka pestuje bolečino.

Sredi stoji križ. Znamenje odrešenja. Vsaka usoda ob pogledu nanj dobi drugačen lesk.

Pesek pod čevlji škrta. Stara pokopališka vrata se šripaje zapro. »Mar tu počivajo mrtvi?« »Ne, tu so le zemeljski ostanki živih,« odgovarja podoba Križanega, ki zbira svoje, kot kokoš pod peruti.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v iskrica | 1 komentar

En odgovor

  1. Dajana pravi:

    Nikoli ne hodim na pokopališče na prvega novembra…

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !