Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Zoran hoče na Šubičevo

11.10.2011 ob 14:54, avtor jozeb

Politična megla se je razkadila, Zoran Janković bo kandidiral na parlamentarnih volitvah! Po klečeplazenju na Magistratu včeraj, kjer ga je 26 znanih osebnosti iz politike, gospodarstva, kulture in estrade prosilo, naj za Božjo voljo vendar kandidira, se je ljubljanski vožd odločil. Nastopil bo s svojo stranko (jasno), ki bo nastopila samostojno in kot je povedal si želi „spremeniti sistem vrednot“. To me nekako spominja na spreminjanje slovenskega nacionalnega značaja, kot si ga je nekoč zastavila OF. Skratka nekaj je narobe z nami in zdaj je to treba popraviti.

Osebno menim, da z ljudmi ni nič narobe, prav tako ni nič narobe z vrednotami in nacionalnim značajem. Veliko pa je narobe z našo politiko, s socialo, gospodarstvom, pravom… Vse to nas sili v spremembe. Spremembe pa so lahko samo personalne. Se pravi, če želimo, da bo politika poštena, morajo biti tam pošteni ljudje. Prav tako v gospodarstvu in pravu. Že slišim krilatico, ki pravi, „saj so vsi isti.“ Pa so res? Tudi „če vsi kradejo“, jaz ne kradem. Se pravi, da je neka razlika. So tudi taki, ki ne kradejo. Torej niso vsi isti!

Kakorkoli vesel sem, da je „negotovosti“ konec in da so se jasno pokazali igralci na podiju. Zdaj je vse v rokah volivcev. Naj se pokaže ali je Ljubljana res tako močna, da bo „svojega“ kandidata prodala tudi vsem ostalim…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 15 komentarjev

AFŽ v Dobrniču

9.10.2011 ob 22:49, avtor jozeb

Danes v Dobrniču. Obletnica kongresa AFŽ-ja. Govornik Janez Stanovnik. Smo vedeli, kaj bo povedal in se je tega držal. Druga govornica Sonja Lokar. Tovarišica Lokarjeva je nekdanja visoka partijska funkcionarka. Morda smo se jo najbolj zapomnili ob odhodu slovenske partijske delegacije iz Beograda leta 1990.

Gleda na to kar je povedala danes, velja pripomniti nekaj stvari:

Po njenih besedah je “največji slovenski problem blokada kolektivne inteligence, ki je posledica resnega pomanjkanja demokracije”. Stanje v državi je označila za strankokracijo in dodala, da so vse slovenske stranke dokončno postale združbe prikritih lobistov, ki jim načelujejo avtokratski, samovoljni predsedniki.

Joj, kako kratek spomin imajo nekateri. V časih, ko je bila ona družbeno politična delavka se je dogajalo natanko to kar je omenila: »blokada kolektivne inteligence…«, da o resnem pomanjkanju demokracije na katero se sklicuje sploh ne omenjamo. Njen veliki šef (Broz) je vladal na avtokratski, celo na carski način in stanje v takratni državi lahko označimo s terminom totalitarizem. Tovarišici priporočam hitro osveževanje spomina na ljudi, ki so greli klopi na sedežu tajne policije (Blažič, Miklavčič, Jančar…), medtem ko je ona velepomembno sestankovala.

Tako organizirana strankokracija je postopoma sprivatizirala ali politično skopila medije, zasužnjila in na rob izrinila nepokorne strokovnjake ter podkupila ali zatrla organizirano neodvisno civilno družbo

Ne vem kako bi zapisal, da se tem besedam ne samo smejim, ampak krohotam. Pa kdo govori o skopitvi medijev? Predstavnica tiste kaste, ki je novinarje naredila za družbeno politične delavce, česar se nekateri še danes niso otresli? Da ne govorimo o cenzuri in prepovedi izhajanja revij, knjig… Tovarišica Lokarjeva, pa saj se spomnite Mladine konec 80., da drugih ne omenjam? In civilna družba? Kaj je bila civilna družba v časih Partije? Društvo vrtičkarjev?

“Ti, ki so dvigali roke za napačne odločitve in z njimi celo obogateli, nam sedaj pravijo, da je jedro naših težav v preveč plačanih in zavarovanih delavcih in javnih uslužbencih, v predragih in preštevilnih upokojencih, v preradodarnih pravicah bolnikov in invalidov ter tistih, ki so jih potisnili v množično revščino in brezposelnost. Ti pravijo, da je potrebno zatisniti pasove,” je poudarila.

Ravno prava se je spravila govorit. Kdo je dvigal roke za napačne odločitve, tovarišica Lokarjeva? Poglejte malo na seznam sestankov, ki ste se jih udeleževali in pretresite kaj danes še drži sito in katere vaše odločitve je že davno povozil čas.

Nekateri res nimajo občutka za spodobnost. Lahko bi bila vsaj tiho, namesto da nas spominja na čase množične brezposelnosti, ki so nastopili takoj, ko se je socializem zrušil. Zakaj? Ker je bil zgrajen na gnilih in lažnivih temeljih. Ker je sedem ljudi sestankovalo, delal pa je eden. »Pa vsi so imeli službe!« Seveda in to kakšne! In kakšni so bili dohodki? In zakaj je bilo treba po dobrine v Trst in zakaj je moral ubogi jugoslovanski delavec plačati še en Yugo zato, da ga je Amerikanec lahko kupil kot najcenejšega…?

Tovarišica Lokarjeva! Vaši časi so minili pred letom 1990, zato o politiki več ne razglabljajte, ker samo dokazujete, da bi ljudi radi še naprej imeli za norce…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Kaj pomeni Jankovićeva kandidatura na volitvah?

7.10.2011 ob 23:24, avtor jozeb

Da je strah pred porazom na levici velik.

Da bo zastavo levice nosil eden najbogatejših kapitalistov.

Da levica še ni dovolj zadolžila države.

Da bo ustanovil svojo stranko, ker hoče biti v njej prvi.

Da se država lahko vodi na način podjetja.

Da bodo leve stranke izgubile veliko svoje volilne baze.

Da kakšna leva stranka tudi v parlament ne bo prišla.

Da bo volilna kampanja nepredvidljiva.

Da bodo na desni morali strniti vrste.

Da bo to bitka med dvema J-jema.

Da se bo »stehtal« tudi izven Ljubljane.

Da ga bodo podprli tisti, ki se navdušujejo nad Titom.

Da ga bo podprla Zveza borcev.

Da je opravil ankete in preveril možno podporo.

Da bomo slišali veliko konkretnih obljub iz njegovih ust.

Da si veliko (za)upa.

Da ga nekateri ne bodo podprli samo zato, ker je iz Ljubljane.

Da se bo spet zgodil »veliki pok«.

Da bo imel veliko pomembnih botrov, ki ga bodo predlagali in hvalili.

Da bo Borut Pahor nepomembna marioneta v predvolilni kampanji.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

Večni odhod

7.10.2011 ob 12:13, avtor jozeb

Tako kot Stane Jarm je odšel tudi Steve Jobs. Nocoj je bilo spominsko odprtje razstave za slikarjem Brankom Čušinom (žal se ga nisem mogel udeležiti). Skoraj bi lahko pisal le o umrlih. O tistih, ki so zaključili dobo vajeništva na svetu in začeli z mojstrstvom v večnosti. Nimam se za kronista. Veliko je bolj poklicanih, da spregovorijo o ljudeh in minljivosti, o pesku, ki ga nosi veter, o kriku v vesolju…

Kljub temu sem pred časom pisal na to temo. Morda bo nagovorilo tudi vas…

Ali je po smrti še kaj? Vse religije skušajo podati odgovor na ta vprašaj. Jezus v Evangeliju obljublja: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14,3).

Koliko optimizma in veselja nam lahko ponudijo te besede, a vendar je smrt danes še vedno mejna tema, o kateri ne govorimo radi. Najprej zato, ker nas govorjenje o njej spomni na lastno smrt. Drugi vzrok pa je pomanjkanje opisnih podatkov. Znano je namreč, da jezik večino stvari poimenuje opisno. Podatkov o smrti pa nimamo, kajti nihče, ki je umrl se še ni vrnil nazaj in nam svoje smrti opisal. Znanstvenega dokaza o življenju po smrti torej ni, nam pa pri tem lahko pomaga vera in tudi obsmrtne izkušnje nekaterih, ki so doživeli klinično smrt.

Ljudje, ki so imeli takšne izkušnje, navadno o tem ne govorijo radi, ali vsaj izbirajo komu bodo to povedali. Sodobna miselnost, kjer gospodari finančna uspešnost, kult mladega telesa in zabave, namreč vse v zvezi s smrtjo zavrača in odriva na polje dvoma, izmišljije in celo posmeha.

Vendar pa je zanimivo, da se izpovedi klinično mrtvih, ki so se »vrnili« osupljivo prepletajo in dopolnjujejo. Prav tako je osupljivo, kako jih je ta dogodek zaznamoval, da so največkrat radikalno spremenili svoje življenje.

Temeljno delo o teh doživetjih je knjiga znanega ameriškega zdravnika Raymonda Moodya: Življenje po življenju. V njej najdemo izčrpen opis takih primerov. Okoliščine, ki so posameznika vodile do stanja prehoda so seveda različne, vendar pa se kmalu poenotijo. Umirajočega najprej razglasijo za mrtvega in ga zatem navadno oživljajo. Ob tem sliši hrup ropot in tudi govorjenje ljudi okoli njega. Zatem se giblje skozi nekakšen tunel in nato zunaj svojega telesa, lebdeče gleda dogajanje kot gledalec. Še vedno ima telo vendar je drugačno, nesnovno. Naproti mu prihajajo bližnji, ki so že umrli in ga z veseljem sprejmejo. Pojavi se bleščeča svetloba, nezemeljskega sijaja, ki pa ne slepi. Iz nje se pojavi bitje, neubranljivo privlačno, ki vzpostavi neposreden miselni stik z umirajočim. Počutje umirajočega je zelo prijetno. Bitje mu nato zastavi vprašanje, o tem kaj je dosegel v življenju, ali je pripravljen umreti. V nekaj trenutkih se mu odvrti film njegovega življenja. Nato se pojavi ovira, ki bi jo lahko poimenovali meja med zemeljskim in večnim. Klinično mrtvi, ki so jih kasneje obudili, pričajo da se takrat niso želeli vrniti nazaj, kajti občutili so veliko ljubezen, ugodje, mir in veselje. Kljub temu jim je bilo sporočeno, da njihova ura še ni prišla in da se morajo vrniti. Ko so jih obudili, so hoteli to izkušnjo povedati drugim, a so navadno naleteli na nejevero in posmeh okolice, zato so o tem prenehali govoriti. Ob povratku v svoje običajno življenje so večinoma spremenili svojo lestvico vrednot in življenjski slog.

Navedeni primer lahko mnogim pomaga, da se s smrtjo lažje sprijaznijo, vendar pa kljub opisom še ne moremo reči, da vemo, kako se bo to zgodilo. Trenutek smrti je eden najpomembnejših trenutkov vsakega človeka. Kakor nismo sami odločali o svojem rojstvu, tako ne bomo niti o svoji smrti. Iz tega lahko spoznamo, da človek ni gospodar življenja in smrti in da o tem ne more odločati. Evtanazija in samomor sta tako prepoznana kot človeka nevredni dejanji. Zanimivo je, da klinično mrtvi, kljub občutkom ugodja in vseobsegajoče ljubezni, ki so jih doživljali v trenutkih prehoda, kasneje niso nikoli iskali smrti. Skoraj vsi govorijo o vrednosti življenja in izpolnitvi svoje življenjske naloge in zavračajo samomor kot rešitev.

Iz literature lahko sklepamo, da je takih izkušenj več, kot si mislimo. Lahko se vprašamo, zakaj torej niso širše znane in upoštevane? Skoraj vsak, ki je tako izkušnjo doživel jo je skušal najprej povedati zdravniku. Ta pa je navadno njegov opis pripisal vznemirjenosti in šoku ob dogodku, kjer je skoraj umrl. To pravzaprav ni nič čudnega, saj zdravnike že ob študiju navajajo, da bolj zaupajo sebi in objektivnim, vidnim simptomom, kot pa pacientovi izpovedi.

Nič drugačen ni odnos do takih pričevanj v naši okolici, le da se tam odkritemu dvomu nad povedanim, pridruži še odklanjanje, nelagodje in celo posmeh. Pogovor o smrti je nezaželen.

Gotovo se spominjate Škofjeloškega pasijona očeta Romualda Marušiča, ki so ga pred nekaj leti uspešno odigrali v Škofji Loki. Smrt jezdi na konju s peščeno uro, sledijo pa papež, kardinala, škof, cesar, plemič, meščan, kmet in drugi. Do tu vse lepo in prav, vendar pa se smrt na konju vreščeče reži. Ni čudno, da se ljudje ob taki podobi smrti počutimo nelagodno in jo odrivamo na rob. Da je smrt »plačilo za grehe«, je v svojem bistvu izrazito nekrščanski pogled na zadnje človekove zemeljske trenutke. Popolnoma drugačen pogled nanjo ponuja umrbijski ubožec, sveti Frančišek Asiški, ki jo je že 500 let pred Škofjeloškim pasijonom, poimenoval sestra. Sestra smrt, ki te osvobodi zemeljskih vezi in odpelje v večni dom k Očetu. Samo čudimo se lahko, kako sodoben pogled nam še danes ponuja sv. Frančišek.

»Kako naj smrt razumemo kristjani? Smrt pomeni, samo odhod, ne pa konca. Življenje se spremeni ne pa uniči. S smrtjo se konča vaja in začenja večna predstava. Smrt je le bežen trenutek, samo korak iz začasnega v dokončno, iz časnega v večno. Gosenica mora umreti, da se iz nje rodi metulj, pšenično zrno, da iz njega požene klas. Človek mora umreti, da se lahko rodi za novo življenje, novo ljubezen, novo mladost.« (Tone Kompare)


  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 3 komentarjev

Novejše objave »