Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Razbite sanje

30.11.2011 ob 22:38, avtor jozeb

Še danes se spominjam gospe iz dokumentarnega filma Jožeta Možine »Moč preživetja«, ko govori o svoji bridki usodi sirote, ki so ji partizani ubili očeta in nosečo mater. Skrb zanjo je prevzela teta, ki je bila sicer dobra, a ni bila mama. Spominjam se, da je rekla, kako je kot otrok nestrpno čakala sv. Miklavža, teta pa ji je rekla, da je njej Miklavž umrl…
Presunljivo. Kaj se usede v spominu? Naplavine kakšnih bolečin in travm te spremljajo skozi življenje?
Kot otrok seveda ni ničesar razumela, tudi tega ne, zakaj mame ni in je nikoli več ne bo… A darovi sv. Miklavža, obdarovanja, tisto pri čemer se otrokom zasvetijo oči, to se ji je neizbrisno vtisnilo v spomin. In starši so sinonim dobrote.
Nekaj podobnega se dogaja v teh dneh. Seveda še zdaleč ne tako drastično. Naš osemletnik se je pred dnevi odločil, da bo sv. Miklavžu napisal pismo, ker verjame vanj in v njegovo dobroto. Kako vendar ne bi verjel vanj, saj ga je vendar videl, je razlagal. Ja, lani in predlani ga je videl. Vsako leto pravzaprav, dokler mu seže spomin. A so mu bolj razsvetljeni sošolci začeli vsajati dvom v dobrega svetnika iz Mire. Piko na i je postavil starejši brat, ki je še okorno pisanje našel in se iz njega norčeval. Pismo sv. Miklavžu je tako končalo v smeteh, drobno srce pa je žalostno jokalo. Navznoter seveda, saj fantje žalost neradi pokažejo.
Miklavž pa je pismo v smeteh kljub temu našel in kmalu je izvedel tudi za vse zgodbe v ozadju. In kot dobri sv. Nikolaj zna, se je najprej pogovoril s starejšim bratom, ki je osramočeno priznal svoj del krivde. Nato je stopil (tako v preobleki seveda) do malega pisca s strtim srcem in mu povedal, da je pismo našel in naj ne skrbi, kajti Miklavž vsako leto znova pride. In pika. Tudi letos bo prišel za vse pridne otroke. Naj ne skrbi, saj mora v dobrotnika le verjeti. In dokler bo verjel, bo le ta prihajal in nagrajeval njegova prizadevanja za dobro.
Na razbite sanje je bil nalepljen obliž, kakšno leto bo še zdržal, potem pa… Kdo ve?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | 1 komentar

Megla

29.11.2011 ob 21:39, avtor jozeb

Medtem ko se v kotlinah skoraj ves dan zadržuje megla in nizka oblačnost, je v hribih sončno in jasno vreme. Po energijo in dobro voljo se torej velja odpraviti višje. In kot duha žeja po višjem, tako se nam tudi fizični metri v takih dneh zdijo, kot pohod proti primarnim izhodiščem. V človeku je želja po čistem pogledu in jasnem nebu, pa čeprav si tega vedno ne prizna. In kjer pogled daleč seže, se pokažejo resnične vrednote… Žal pa te pa niso vedno prepoznane s strani mehkužcev v naslanjačih z daljincem v roki, ki se jim ne da zapustiti tople sobe in hišne »kapelice«.

Takole zasanjan je bil pogled iz Krvavca proti Šmarni gori. Kot da pokrajina ne bi bila iz tega sveta, ampak iz kakega Tolkinovega “Gospodarja prstanov”.

Očak Triglav se je kazal obsijan s soncem, mogočen in silen, kot da bi bil oddaljen le nekaj korakov…

In če je v dolini vse barve pobrala starka zima, jih je takole na pobočjih še mogoče videti. Macesni so se obarvali in odmetujejo iglice.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno, splošno | 2 komentarjev

Prva

27.11.2011 ob 21:07, avtor jozeb

Prvo svečko smo prižgali na majhnem venčku sredi sobe. Vsi zbrani po napornem dnevu potepanja, smo zrli vanjo. Potem smo pogasili vse luči. Sobo je zagrnila tema. Bilo je zelo temno, a vendar je sredi brlela majhna svečka. Ni bilo prav dosti, a če bi bila potreba, bi nam lahko osvetlila pot, da se ne bi spotikali v temi. Nekaj časa nismo nič govorili, le zrli smo vanjo. Tudi toplo nam je postalo. In potem se nam soba sploh ni zdela več tako temna, kajti v njej je bila luč in …luč sveti v temi in tema je ni spoznala…

Potem smo govorili o luči in o tem, da hočemo biti taka lučka tudi drugim. Majhen plamenček, ki sveti in greje. Vsakogar brez razlike. V šoli in na delu, med ljudmi na ulici in doma. Lučka in toplina.

In če nas bo več, bo naš plamen še večji. Svetili bomo skupaj. Noč ne bo več tako temna in ob poti bo vedno svetlo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 3 komentarjev

Tavčar

26.11.2011 ob 20:46, avtor jozeb

Veliko pošte pride vsak dan. Večina je službene, veliko je listja, sem in tja se najde kaj iskrivega, včasih pa pridejo tudi nenadejani debeli orehi. Tako sem pred dnevi izvedel nekaj več o Ivanu Tavčarju. Saj veste, napisal je  Cvetje v jeseni pa Visoško kroniko, bil je ljubljanski župan in narodni poslanec. Tukaj naj se moj uvod konča, spregovori pa naj pismo…

»Nocoj sem bil v Poljanah (nad Škofjo Loko) na kulturnem večeru ob 160-letnici rojstva dr. Ivana Tavčarja. Kakšno presenečenje sem doživel! Gostje okrogle mize so bili: literarni zgodovinar in politik Matjaž Kmecl, zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina, pravnik Lojze Ude, ekonomist in politik Viktor Žakelj in publicist Miha Naglič.

Ko je tamkajšnji župan v pozdravnem nagovoru začel razpredati o politični veličini poljanskega rojaka, sem – ker politično biografijo Tavčarja nekoliko že poznam – postajal kar rdeč nad bodisi takšnim nepoznavanjem zgodovine bodisi nad njenim zavestnim potvarjanjem. Potem je sledilo še kup osladnih besed na Tavčarjev račun in ko sem si že mislil “kakšna izguba časa”, je prišel do besede ddr. Grdina.

Prvič sem javno slišal nekoga govoriti o Tavčarjevi politični karieri skladno z že odkritimi in dokazanimi dejstvi. Ude in ostali (Kmecl presenetljivo še najmanj) so mu ugovarjali, da branje političnih virov o nekom ni najbolj posrečena zadeva za študij posameznikove osebnosti, ker si jih razlagamo v luči naših političnih preferenc, vendar ga oz. jih je Grdina čudovito zavrnil, da gre to pač na škodo bralca, ne pa samih dejstev.

In je povedal o Tavčarju takšne, da so ljudje kar zijali: da je s svojim povzpetništvom uničil slovenske liberalce, da je kot večinski lastnik časopisa Slovenski narod zavestno dopuščal lažnive obtožbe na račun Janeza Evangelista Kreka, da ga je SLS-ovec Ivan Šušteršič politično povsem premagal, da se je javno proglasil za alpskega Hrvata, da je zoper nasprotnike v SLS paktiral najprej z Nemci, kasneje pa z Italijani in Srbi, da je kot minister za prehrano v narodnem svetu 1918 generalu Maistru nasprotoval, ko je le-ta hotel zasesti Koroško še do Drave in Celovca, da kot minister ni pustil, da bi se Koroško oskrbelo s prepotrebnim živežem, da se je kot odvetnik ukvarjal predvsem s finančnimi špekulacijami, da je javno zasmehoval slovenskega kmeta itd. Pa še kup cvetk iz njegovega osebnega življenja. Ob tem mu je priznal, da je povsem točno napovedal vzpon komunizma.

Kako so ljudje zijali, res! Še sam sem bil presenečen, da je bil javno tako neposreden. In to v Tavčarjevem rojstnem kraju. Po dogodku sem mu šel kar čestitat. Je bil pa Grdina zanimiv: že vnaprej je rekel, da je bolje, da se o Tavčarju pogovarjamo kot o literatu, ker v tem je bil res, če bomo pa začeli z njegovo politično kariero, pa je opozoril, da bo marsikdo razočaran.

Grdina je imel do Tavčarja res korekten odnos: ko so ga drugi v njegovem političnem delovanju skušali tako ali drugače zagovarjati, jim je prosto rekel, da advokat advokata ne potrebuje in da gre za spoznavanje dejstev. Da je po tolikih letih pač že čas, da se človeka osvetli z vseh zornih kotov, pa naj si ljudje sami ustvarijo mnenje o njem, in da ga kot književnika zelo spoštuje, kot povsem nenačelnega politika, ki je ravno drugim očital “elastičnost”, pa pač ne.

Skratka, še vedno drži tista Evripidova modrost, da čas sčasoma vse odkrije – ker je klepetulja, ki govori celo takrat, kadar ga nihče nič ne vpraša. Pa tudi če traja 100 in več let.

Pozdravljam, Blaž

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, politika | Brez komentarjev

Devicam vstop prepovedan…

25.11.2011 ob 20:24, avtor jozeb

Peking – Neko kitajsko podjetje je v svojem oglasu za prosto delovno mesto zapisalo, da si ne želijo kandidatov, ki so rojeni v znamenju škorpijona ali device, zaželeni pa so tisti, ki so po horoskopu kozorogi, ribe ali tehtnice. Škorpijoni in device naj bi bili za njihov okus preveč čemerni in kritični, poroča francoska tiskovna agencija AFP.“

Malce sem se muzal ob prebiranju tele novice in hkrati razmišljal, koliko stvari nam je položeno že v zibel in zato nimamo nobenega zasluženja… Pred leti sem to tematiko nekaj bolj študiral saj smo imeli na radiu tudi sklop oddaj na mejne teme. In horoskopi nedvomno so ena izmed takih tem.

Horoskopi in astrologija (poljudno)

V drugem poglavju Matejevega evangelija beremo: Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heroda, so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.« in še …zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete.

Poglejmo kaj pravijo opombe ob tem odlomku iz Svetega pisma: »Modri (grško mágoi = magi): prvotno ime nekega medijskega rodu, ki je opravljal duhovniško službo v perzijskem verstvu; v pozni antiki pa so tako imenovali vse vzhodne duhovnike, čarovnike, razlagalce sanj, astrologe, prerokovalce, razširjevalce verstev ipd. Nekateri eksegeti to »zvezdo« razlagajo z naravnim pojavom (supernova, komet ali zvezdna konjunkcija), drugi z nadnaravnim, tretji pa jo razumejo le kot evangelistovo izrazno sredstvo, s katerim simbolično poudarja pomen dogodka.« Je bilo torej Jezusovo rojstvo zapisano v zvezdah? Je tam zapisana tudi naša usoda?

Tega seveda iz zapisanega ne moremo sklepati, čeprav evangelist Matej nedvomno izhaja tudi iz astrološke simbolike. To lahko razložimo tako, da je Bog Stvarnik in da lahko uporabi vse ustvarjene stvari, tudi zvezde, da doseže svoj namen. Bog vodi naše življenje, daje znamenja in tako vedno pomaga človeku, da najde pravo pot. Klemen Rimski pravi: »Zvezde vabijo, ne pa silijo« in nadaljuje, da sicer lahko iz njih kaj predvidevamo, vendar pa milost in človekova volja določita pot.

Horoskopi predpostavljajo, da nam vesolje, z določeno kombinacijo planetov in zvezd lahko napove našo prihodnost. Predpostavljajo torej, da ima vesolje vpliv na človeka. Ni se nam potrebno dolgo ozirati okoli sebe, da ugotovimo, da nebesna telesa resnično vplivajo na nas. Spomnimo se le na menstrualni ciklus pri ženskah, ki je uravnan na natanko 28 dni, kolikor mine od ene do druge polne lune. Ali pa na razliko med plimo in oseko morja, ki je ponekod visoka več metrov. In ker je človek večinoma sestavljen iz vode, si lahko predstavljamo, da luna pač vpliva na nas. Vpliv nebesnih teles torej ni sporen, gotovo pa ni usoden. Kristjani verujemo, da človek ni lutka, ki bi ga usoda zapisana v zvezdah, določala. Verujemo tudi, da nismo vodeni iz centrov neke »kozmične energije« in da sami ne moremo ničesar storiti, lahko samo čakamo, da se zgodi, kar se pač mora zgoditi. Kristjani verujemo, da se človekovo življenje uresničuje v svobodnem odnosu med Bogom in človekom.

Danes so redki časopisi, ki na straneh, ki so namenjene zabavi, ne ponujajo v branje tudi horoskopa. Ljudje se ob prebiranju večinoma nasmehnejo in jim ne posvečajo večje pozornosti, ampak berejo jih pa vendarle… Na splošno poznamo tri vrste horoskopov: komercialne, tradicionalne in psihološke.

Komercialni, so tisti, ki jih najdemo skoraj v vsakem časopisu in največkrat vsebujejo spretno napisano besedilo za posamezna astrološka znamenja. Pri teh horoskopih gre navadno za gole izmišljotine, ki jih najlažje odkrijete tako, da besedila pod znamenji zamenjate, pa se boste v napovedih še vedno prepoznali.

Tradicionalni horoskopi, kot je naprimer kitajski, vsebujejo izkušnje več tisoč letnega opazovanja ljudi, ki so rojeni v določenih obdobjih. Gre torej za védenje, ki vsebuje koncentrirane vzorce obnašanja in iz tega ponuja določene zaključke, ki so sicer bolj natančni, pa vendar se prav toliko tudi motijo. Vsak človek je namreč enkraten in neponovljiv, zato se od povprečnega vzorca pač razlikuje.

Najbolj prefinjeni so psihološki horoskopi, kamor sodijo astrološke karte in projekcije, ki so narejene prav za posameznika. Tudi ti temeljijo na proučevanju vzorcev človeškega obnašanja, uporabljajo znanstvena dognanja o premikanju planetov, vendar pa, vsaj določeni, vsebujejo tudi parapsihološke prvine intuicije in vedeževanja.

Ali so horoskopi lahko tudi nevarni?

Najprej se nam zdi, da gre predvsem za zabavo, ki nikomur ne škoduje. Saj to delam samo za hec, slišimo. V resnici pa človek, tudi tisto kar počne samo za zabavo, ohranja v sebi, v svoji podzavesti. In kot veste, na to, kako se bo podzavestno manifestiralo navzven, nimamo vpliva. Horoskopi postanejo nevarni tudi, ko začnejo »delovati« s pomočjo sugestije in avtosugestije. Nekaj kar je bilo zapisano v horoskopu premišljujemo ves dan in na koncu se nam res zgodi. Pa ne gre samo za nesreče, ampak tudi za odnose med ljudmi, ki se lahko na ta način popolnoma razderejo. Če je človeku napovedano, da se z nekom ne sme družiti ali mu je nevaren, ga lahko ta oseba popolnoma izključi iz svojega življenja in razdre prijateljstvo, morda celo zakon. Lahko se poda v transakcijo denarja, ki je polna tveganja. To so gotovo škodljivi vplivi horoskopov.

Vsi vemo, da so tudi vse vrste odvisnosti nevarne. Obstajajo ljudje, ki so odvisni od horoskopov. Za vsako večjo odločitev, ki pa s časom postaja vse manjša, se obračajo na astrologa in se brez njegovih napovedi sploh ne zmorejo več odločati. Pomislimo kaj se zgodi, če bi bil eden takih »zasvojencev« vodilni politik v državi…Kdo potem vodi državo? Politik, zvezde ali astrologi?

Naj končam z modrima mislima na to temo, ki ju je zapisal Tomaž Akvinski: »Modrec toliko obvladuje zvezde, kolikor obvladuje svoje strasti.« in »Modrec upravlja s svojo zvezdo, z bedakom upravlja njegova zvezda.«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

27. slovenski knjižni sejem

24.11.2011 ob 20:09, avtor jozeb

Knjižni sejem, ki poteka v teh dneh v Cankarjevem domu, kaže nekoliko zlagano, idilično sliko brezskrbne Slovenije. Obiskovalci se tarejo med knjigami, založniki so (nekaterim knjigam) dodobra spustili cene, vse vrvi od dogodkov, kavarn, predstavitev… Ko bi le bilo tako.
A realnost seveda ni čisto taka. Ko sem se odpravljal v slovenski hram kulture, sem ravno naletel na demonstracije delavcev Heliosa, Cinkarne in Steklarne Rogaška, ki so se odpravljali protestirat pred NLB. Stanje torej ni tako idilično. Prav tako je v Cankarjevem domu res veliko obiskovalcev, vendar pa ali res kažejo tako veliko zanimanje za knjigo, ali je vendarle večina otrok, ki so jih tja pripeljale šole?
In ali so popusti na sejmu res odraz »praznika slovenske knjige« ali bolj krize, ki pritiska tudi založbe?
O tem sem se pogovarjal z Miho Kovačem glavnim urednikom Mladinske knjige in organizatorjem Založniške akademije. Nad obiskom je bil sicer navdšen, (kot da pri knjigah ni ekonomske krize) kljub vsemu je obiskovalcev vsako leto več, ampak popuste založb, ki ponekod segajo tudi do 80 in 90 % pa je ocenil za samomorilske, take, ki iz sejma delajo bazar… No, meni se je to zdelo v redu, predvsem iz vidika kupca.
Še ena posebnost zaznamuje letošnji knjižni sejem. Na naš trg so, sicer plaho a vendar, potrkale elektronske knjige. Mladinska knjiga in Študentska založba sta se angažirali na tem področju. Ena sicer manj kot druga, a korak je narejen. Kovač je kljub navdušenju ljudi nad elektronskimi novotarijami, opozoril na raziskave, ki kažejo, da smo pri branju iz elektronskega bralnika manj zbrani, da lahko preberemo manj in da se posledično tudi manj naučimo. Na to bodo morali pomisliti tudi založniki ob elektronskih izdajah. Prihodnost elektronskih knjig torej še zaleč ni enoznačna in (samo) svetla.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Pozitivni, mar res?

22.11.2011 ob 22:08, avtor jozeb

Ogledal sem si posnetek Jankovićeve predvolilne konvencije, ki je bila 18. novembra. Ostal sem brez besed… Če je to nivo, ki nam ga ponuja ljubljanski župan in z njim levica, sem resno zaskrbljen, kaj bo po volitvah, če bo Janković prišel do vlade. Ali je to vse, kar je ostalo od levice?

Maja Keuc poje himno, Djurotovi ženi se zdi Zoran frajer, Javšnikov štos nima rezona, Partljič pove, da je šlo kulturnikom pod desnico vedno slabo in da je Mahnič kriv za slovenske delitve, Šturbeja prekrstijo v Štrubeja, kar gospod mirno spregleda in prebere (pazite profi igralec, ki mora vsako leto zmemorirati eno srednje debelo knjigo besedil) nekaj stavkov. Vlado Bizovičar si vzame čas za nekaj alteregov in Jonas… joj, postarani Jonas… Naj mi kdo pove, morda kdo bolj alternativnih levičarjev, ker mi konservativci očitno (takih) štosov ne zastopimo, kaj je hotel povedati Jonas, alias brat Janez? In kakopak, ker je bilo to srečanje Jankovićeve Pozitivne Slovenije, kaj je bilo tu pozitivnega? Ni imelo nobene zveze z Jankovićem, bilo je le žaljivo do enega segmenta našega prebivalstva! Je to napoved, kako se bo delalo s kristjani po volitvah? Gospod kandidat za mandatarja, kaj ste nam želeli sporočiti s temi nastopi? Je to program, ali želja kako naj po vašem izgledajo državne proslave?

Ah nič, verjetno je bil vse skupaj samo hec… Tako za smejat. Tudi jaz se na tem mestu smejem tej mojstrovini. Pa smo spet pri nivoju. Dragi moji levičarski profesorji, od Štrajna do Gabra, je to tisto? Je to vaš domet? Ali nas niste vedno svarili pred tem?

Po drugi strani pa se seveda sprašujem, kaj druži vse skupaj? Strah pred zmago desnice, ali strah pred spremembami? Janković je v tem primeru vsekakor nadaljevalec kontinuitete, tisti ki mora poskrbeti, da bodo pravi ljudje ostali na pravih položajih. Tam bi sicer lahko ostal tudi Pahor, a on ni bil iz pravega testa. Bil je premehak, levica pa potrebuje vsaj malo avtoritarnosti, da se petelini med sabo ne pokljuvajo…

Čeprav bi nas Zoran Janković rad prepričal, da je njegova stranka pozitivna, pa jaz tega »toplega« vzdušja nisem začutil. Morda bi moral kaj vzeti, za pozitivno diagnozo…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 19 komentarjev

Kristus kralj

19.11.2011 ob 19:14, avtor jozeb

Zadnja nedelja v Cerkvenem letu je praznik Krisusovega veličastva. S tem je povezano tudi petje zahvalne pesmi s katero se zahvalimo za vse kar nam je leto, ki je za nami postreglo in se hkrati obrnemo v nebeško Luč, ki je Kristus sam v svojem veličastvu.

Morda nam danes beseda kralj deluje nekako tuje, da bi lahko doumeli pomen tega praznika. Kraljev se namreč danes spominjamo le po spolnih aferah, po njihovih tragičnih smrtih, ki so naznanjale take ali drugačne revolucije, pa tudi bogastvo, ki si ga predstavljamo kot kraljevsko, ni več značilno le za kralje. Danes so najbogatejši – industrialci, najveličastnejši – filmski igralci, najmogočnejši – politiki in najmočnejši – vojaki. Morda bi ta praznik imensko lahko, za vse danes živeče ljudi, nevajene kraljevskega veličastva in pomembnosti, poimenovali praznik Kristusa Predsednika, Šefa, Generala… Ko pa razmišljamo o teh novih, sodobnejših naslovih, smo vendarle v zadregi. Noben poklic in nobena funkcija s Kristusom ni prav združljiva, nekako mu ne pristoji. Zaradi takega sodobnejšega naslova se znajdemo v še večji zadregi kot ob nerazumevanju kraljevskega veličanstva.

Ne glejmo na zunanjost! Kristus sam nam je rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, in da za pot vemo, da je on sam Pot, Resnica in Življenje. In če se poglobimo v njegovo življenje, v njegove nauke, Evangelije, ugotovimo, da je Kristusu tuje vse, kar nam vzbuja kraljevske, predsedniške, generalske,… občutke. Tam, kjer ni ljubezni za človeka, tam Kristusa ni, tam ni niti njegovega Kraljestva.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 2 komentarjev

Trije vojaki na protestu pred ministrstvom za obrambo

18.11.2011 ob 11:19, avtor jozeb

V teh dneh se je veliko govorilo o stavki vojakov. Tresla se je gora, rodila se ni niti miš…

Eden izmed treh protestnikov, pravni zastopnik sindikata vojakov Črt Skrt, je poudaril, da se protesta ni udeležilo več vojakov, “ker so jih strašili,” piše v poročilu o „demonstracijah“.

Popolnoma sočustvujem z vojaki, če se res dogaja, kar pravijo. Razmere tam je treba nedvomno urediti, vendar pa bi rad tokrat razmišljal o nekaterih evidentnih nesmislih, ki se tu pojavljajo.

Ali lahko vojak protestira? Ko sem bil nekoč še v neki drugi vojski, so nam vedno vbijali v glavo, naj ukazano najprej izvršimo in se potem pritožujemo. Tak je pač sistem delovanja vojske. Strogo hierahičen. Vsak ima svoje naloge in vsak je nekomu odgovoren. Vojska pač deluje tako, da se ukazi morajo izvrševati. V vojski torej demokracije ni. Vsaka grožnja z neposlušnostjo se konča s kaznijo. Tako stvari delujejo, kajti ko nastopijo kritične razmere, pač ni časa za demokratično iskanje najboljše rešitve… Protest, upor v vojski je torej že sam po sebi nesmiseln. Če se vojaki uprejo, (lahko) pride do nedoumljivih posledic. Spomnimo se, kako je bilo v Albaniji, ko se je pred leti sesul finančni sistem zaradi piramidne igre. Ljudje so odšli na ulice (tudi vojaki) in nato se je začelo plenjenje, ki se je končalo v vojašnicah, kjer so ljudje domov nosili kose orožja in podobno. Država je pokleknila. Zato seveda nobeni državi ne more biti v interesu, da bi v represivnih organih prihajalo do štrajkov… Vsa nesoglasja je treba rešiti za „kasarniškimi“ zidovi.

Drugo, kar pri omenjenem protestu bode v oči, pa je število protestnikov in njihovo opravičilo, da je druge strah. Vojake je strah. No, lepa reč. Tiste, ki naj bi nas branili, če do česa pride, tiste, ki vsak dan rokujejo z orožjem in se prevažajo s tanki in Patrijami, je strah. Jasno, da je strah prvinski občutek, ki se ga nihče ne znebi, a vendar gre tukaj zgolj za protest in uveljavljanje pravic, ki jim (menda) sledijo.

Bog ne daj, da bi potrebovali vojsko, da nas brani, ker ta, ki jo imamo, očitno niti svojih pravic ne more ubraniti…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

Marjan Marinšek

16.11.2011 ob 22:15, avtor jozeb

Ko sem prišel včeraj na radio in preveril elektronsko pošto, je bilo med njimi tudi sporočilo Marjana Marinška z naslovom 1941 – 2011. Kaj naj bi to pomenilo? Odprem in najdem sliko, ki jo tudi pripenjam današnjemu zapisu in samo kratko besedilo, naj delimo spomine in misli na Marjana. Takoj sem preveril na straneh Slovenske tiskovne agencije, pa ni bilo nič objavljeno. Na strani MMC RTV pa je bila novica, da se je v 71. letu starosti poslovil kulturnik, pisatelj, zbiratelj narodnega blaga in ustvarjalec izvirnih zbirk, glasbenik, popotnik, publicist in igralec Marjan Marinšek. Pa še pred nekaj tedni je vabil v knjižnico Kozje na srečanje s Cerarjema… Zadrgnilo mi grlo…

Spoznala sva se že takoj na začetku radia, ko je izdal biografijo o Astrid Lindgren. Prinesel je še čisto svežo knjigo iz tiskarne, za silo zvezano. Klepetala sva o njem in njegovih ljubeznih do starih razglednic, Pike nogavičke, starih učbenikov… Z velikim navdušenjem je pripovedoval o tem. Tudi kasneje se je redno oglašal, mislim, da sva se zadnjič slišala v zvezi s citrarskim festivalom, ki ga je pripravljal in z „Marijankami“ s katerimi je nastopal in jih glasbeno vodil.

Marjan Marinšek je morda najbolj znan po zbiranju Gasparijevih razglednic. Ob tem je pripravil več kot 50 razstav. Skupaj z Ivanom Sivcem je izdal pri naši matični založbi Ognjišče knjigi Slovenska pravljica Maksima Gasparija.

Tisto kar te strese, ko odide tak človek je, da je pustil sled. Da ti ni vseeno. Marinšek je porival naprej toliko stvari, da ga ne bo mogel nadomestiti samo en človek. O tem sva se menila s „cimrom“ Seškom, ko sva obujala spomine na Marinška. Meni pa je najhuje, ker v našem arhivu nisem našel nekaterih njegovih posnetkov, vključno z oddajo Naš gost, ki sem jo prej omenil. Še dobro, da si tudi sam delam arhiv nekaterih prispevkov in sem tako vsaj našel njegov glas. Slišati glas pa je, kot bi ga priklicali v spomin… In za trenutek je bil spet tu, Kozjanec, ves navdušen nad Gasparijem…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, osebno | Brez komentarjev

« Starejše objave