Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Tavčar

26.11.2011 ob 20:46, avtor jozeb

Veliko pošte pride vsak dan. Večina je službene, veliko je listja, sem in tja se najde kaj iskrivega, včasih pa pridejo tudi nenadejani debeli orehi. Tako sem pred dnevi izvedel nekaj več o Ivanu Tavčarju. Saj veste, napisal je  Cvetje v jeseni pa Visoško kroniko, bil je ljubljanski župan in narodni poslanec. Tukaj naj se moj uvod konča, spregovori pa naj pismo…

»Nocoj sem bil v Poljanah (nad Škofjo Loko) na kulturnem večeru ob 160-letnici rojstva dr. Ivana Tavčarja. Kakšno presenečenje sem doživel! Gostje okrogle mize so bili: literarni zgodovinar in politik Matjaž Kmecl, zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina, pravnik Lojze Ude, ekonomist in politik Viktor Žakelj in publicist Miha Naglič.

Ko je tamkajšnji župan v pozdravnem nagovoru začel razpredati o politični veličini poljanskega rojaka, sem – ker politično biografijo Tavčarja nekoliko že poznam – postajal kar rdeč nad bodisi takšnim nepoznavanjem zgodovine bodisi nad njenim zavestnim potvarjanjem. Potem je sledilo še kup osladnih besed na Tavčarjev račun in ko sem si že mislil “kakšna izguba časa”, je prišel do besede ddr. Grdina.

Prvič sem javno slišal nekoga govoriti o Tavčarjevi politični karieri skladno z že odkritimi in dokazanimi dejstvi. Ude in ostali (Kmecl presenetljivo še najmanj) so mu ugovarjali, da branje političnih virov o nekom ni najbolj posrečena zadeva za študij posameznikove osebnosti, ker si jih razlagamo v luči naših političnih preferenc, vendar ga oz. jih je Grdina čudovito zavrnil, da gre to pač na škodo bralca, ne pa samih dejstev.

In je povedal o Tavčarju takšne, da so ljudje kar zijali: da je s svojim povzpetništvom uničil slovenske liberalce, da je kot večinski lastnik časopisa Slovenski narod zavestno dopuščal lažnive obtožbe na račun Janeza Evangelista Kreka, da ga je SLS-ovec Ivan Šušteršič politično povsem premagal, da se je javno proglasil za alpskega Hrvata, da je zoper nasprotnike v SLS paktiral najprej z Nemci, kasneje pa z Italijani in Srbi, da je kot minister za prehrano v narodnem svetu 1918 generalu Maistru nasprotoval, ko je le-ta hotel zasesti Koroško še do Drave in Celovca, da kot minister ni pustil, da bi se Koroško oskrbelo s prepotrebnim živežem, da se je kot odvetnik ukvarjal predvsem s finančnimi špekulacijami, da je javno zasmehoval slovenskega kmeta itd. Pa še kup cvetk iz njegovega osebnega življenja. Ob tem mu je priznal, da je povsem točno napovedal vzpon komunizma.

Kako so ljudje zijali, res! Še sam sem bil presenečen, da je bil javno tako neposreden. In to v Tavčarjevem rojstnem kraju. Po dogodku sem mu šel kar čestitat. Je bil pa Grdina zanimiv: že vnaprej je rekel, da je bolje, da se o Tavčarju pogovarjamo kot o literatu, ker v tem je bil res, če bomo pa začeli z njegovo politično kariero, pa je opozoril, da bo marsikdo razočaran.

Grdina je imel do Tavčarja res korekten odnos: ko so ga drugi v njegovem političnem delovanju skušali tako ali drugače zagovarjati, jim je prosto rekel, da advokat advokata ne potrebuje in da gre za spoznavanje dejstev. Da je po tolikih letih pač že čas, da se človeka osvetli z vseh zornih kotov, pa naj si ljudje sami ustvarijo mnenje o njem, in da ga kot književnika zelo spoštuje, kot povsem nenačelnega politika, ki je ravno drugim očital “elastičnost”, pa pač ne.

Skratka, še vedno drži tista Evripidova modrost, da čas sčasoma vse odkrije – ker je klepetulja, ki govori celo takrat, kadar ga nihče nič ne vpraša. Pa tudi če traja 100 in več let.

Pozdravljam, Blaž

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v kultura, politika | Brez komentarjev

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !