Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Otrok, pravica ali dar?

15.11.2011 ob 23:36, avtor jozeb

1 Mz 1, 26-28 »Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!«

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi in mu dal »oblast« nad stvarstvom. Iz razumevanja tega odlomka, verjetno izhaja marsikateri nesporazum o človekovi vlogi na zemlji. Ali Bog daje človeku pravico umnega najemnika, ki lahko iz narave vzame toliko, kot potrebuje, ali pravico gospodarja, ki lahko stvarstvo tudi uniči? Na tem mestu se pojavi pojem pravice. Imeti pravico, jaz imam pravico, moja pravica je…

Beseda pravica je v zadnjih letih eskalirala, o njej veliko govorimo, jo uporabljamo na vseh področjih, z njo operirajo tudi naši otroci, kar seveda ni nič slabega, dokler se zavedamo tudi drugega dela pravic, ki govori o dolžnostih. Kajti pravice so vedno povezane z dolžnostmi. Če za naravo ne skrbim, vanjo ne vlagam in nič ne vrnem (razen smeti), ali sploh lahko govorim o pravici do nje?

Beseda pravica po drugi strani kvalitativno kaže na neke duhovne in materialne koristi, ki mi pripadajo. Če grem v trgovino, je moja pravica, da za svoj denar dobim največ. Ker pravice prevečkrat pojmujemo iz potrošniškega vidika, smo začeli tudi na ostalo gledati na tak način. Naprimer na življenje.

Če rečem, da je otrok moja pravica, ga spremenim v predmet. Otrok pa ne more biti predmet, ampak je dar, je vrednota, ki ni zame, ni sredstvo ampak cilj samega sebe. Otrok je torej zase in ne zame.

Takoj ko na tako občutljivem področju govorimo o pravici, moji pravici, trčimo na drugo, otrokovo pravico. Katera bo v tem primeru zmagala? Moja, ker sem močnejši? Se torej postavljam v vlogo Boga ali zgolj totalitarneža?

Otroka bi morali vzeti kot dar, lastno bitje, ki nam je dano naposodo  za nek določen čas, da ga vzgojimo in mu nudimo zdravo okolje za razvoj. To pomeni, da ga ne zanemarjamo na eni strani ( kariera na prvem mestu, moji konjički…), ali razvajamo (se mu pretirano posvečamo, ga zavijamo v vato, namesto njega sprejemamo odločitve, opravljamo njegove naloge…).

Otrok, ki je bil sprejet kot dar, nosi v starševskih očeh lesk svetosti življenja. Te pa ne more biti, če otroka smatramo za svojo pravico. Otrok ne more biti zdravilo za bolne zakonske odnose, za nesrečo zakoncev, je lahko le tisti, ki te občutke za kratek čas spelje drugam, kjer čakajo na ponovni izbruh. Otrok staršem ne more biti terapevt.

Če otroka ne jemljemo kot dar, ampak kot pravico, pa si lahko tudi sami vzamemo pravico, da otroka sploh nimamo, ali celo da ga nezaželenega odpravimo. Ne eno in ne drugo pa ne more biti v duhu krščanskega etosa.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 4 komentarjev

Slovenski zgodovinski atlas – drugič

13.11.2011 ob 20:08, avtor jozeb

Po javnih polemikah okoli Slovenskega zgodovinskega atlasa (Nova revija), ki so bile večinoma namenjene dr. Alešu Gabriču, avtorju besedila na čas med in po drugi svetovni vojni, je ta pred dnevi na kritike odgovoril v delovih Pogledih. Zamahnil je z roko in nekatere kritike razglasil za nekompetentne, druge pa za trmoglave. Po mnenju dr. Gabriča je vse v redu in to, da je ob Narodno osvobodilnem boju izpustil besedo revolucija (in s tem vse kar sodi zraven), pač ne bi smel biti razlog za žolčne polemike priobčene predvsem v desnem tisku…

Le nekaj dni za tem pa se je oglasila Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic. Njihovo izjavo za javnost navajam v celoti:

Slovenski zgodovinski atlas nič dlje od ideoloških vod

Slovenski zgodovinski atlas ne ponuja natančne analize in celovitega prikaza slovenske polpretekle zgodovine Slovenije. Mnogih medvojnih in povojnih zgodovinskih pojavov, ki so močno krojili usodo Slovencev in Slovenije sploh ne obravnava, kljub mnogim znanim zgodovinskim dejstvom, zato mu lahko upravičeno očitamo nedopustno ideološko potvorbo zgodovinopisja po stari praksi vsiljevanja ideoloških komunističnih resnic in ohranjanja tabujev, na drugi strani pa skrivanja resnic, ki niso »prave«.

Kakor ugotavlja Tamara Grisser-Pečar, »… Zgodovine druge svetovne vojne na Slovenskem sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo dveh ravni dogajanja, namreč okupacije in upora proti njej in revolucije ter protirevolucije, ki je povzročila državljansko vojno.« (Slovenski čas, september 2011, številka 17, str. 6).

Državljanska vojna je nastala zaradi medvojnega revolucionarnega nasilja, kar je razvidno tudi iz mnogih pričevanj upravičencev po Zakonu o popravi krivic. Kot ugotavljajo mnogi zgodovinarji (isto tam in drugi), Slovenski zgodovinski atlas nekaterih zgodovinskih pojavov, npr. totalitarizmov, ne obravnava sistematično, pregledno in uravnoteženo. Tako ne obravnava, med drugim.: dejstev in posledic revolucije in Titoizma, da so bile vaške straže samoobrambne enote, nastale zaradi za življenje ogrozujoče izpostavljenosti prebivalstva revolucionarnemu nasilju, sploh ne omenja prevare v Vetrinju ter povojnega vračanja in izvensodnih povojnih pobojev domobrancev in civilnih oseb ter drugih izvensodnih pobojev, ne omenja prikritih grobišč (več kot 600 z verjetno okoli 100.000 žrtvami: Huda jama, mariborski in celjski protitankovski jarki, Kočevski rog, Areh, rudnik Pečovnik …), ne omenja uničevalnih titoističnih koncentracijskih taborišč in zaporov (Šentvid nad Ljubljano, Teharje, Bresternica, Kidričevo, Brestanica, Maribor …), delovnih in izgnanskih taborišč, suženjskega dela, zaplemb, obveznih oddaj in drugih krivičnih sodb ter drugih oblik stalinizma v Sloveniji …

Z obžalovanjem torej ugotavljamo, da je glede posameznih zgodovinskih dejstev in pojavov Slovenski zgodovinski atlas pomanjkljiv in nekorekten.

Potrebna bi bila resna in sistematična, pregledna in uravnotežena obravnava temeljnih zgodovinskih pojavov v Sloveniji med vojno in po vojni, ki bo pripomogla k razumevanju zgodovine na Slovenskem in ne bo izključujoča do posameznih zgodovinskih dejstev in pojavov.

Razumevanje zgodovine naroda omogoča razumevanje sedanjosti in jasen pogled v prihodnost.

Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 5 komentarjev

Jesen

12.11.2011 ob 23:22, avtor jozeb

Toliko stvari se dogaja, da si prav težko utrgamo čas za brezskrbno pohajkovanje v naravi. Kljub temu pa bi bilo zelo žalostno, če bi vedli vse o koncertih in gledališču, jesen s svojo barvno paleto pa bi šla mimo nas. Počasi se poslavlja, gospa. Svoje je opravila in le še ponekod je odeta v draperijo. Kjer pa je, je ta topla in vesela, polna najrazličnejših vzorcev, ki jih tudi najspretnejši tkalci ne zmorejo.

Jesen je dama, ki ji veter in mraz slačita plašč. Obilje pridelkov je pospravljeno in dan se je že močno skrajšal. Ljudje posedamo na prisojnih straneh in gledamo v sonce, ki še zna ogreti. Če vse to opaziš, si zlahka napolniš dušo z vtisi. Mi smo si jo polnili na Osolniku, kjer stoji tudi cerkev sv. Mohorja in Fortunata.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Fatalen

11.11.2011 ob 14:49, avtor jozeb

Danes sem bil „fatalen“. Ne v smislu izbire, kakšne dame ali gospoda, ob katerem se ti ustavi dih, ampak v smislu simpatične čistilke Fate, ki jo je ustvarila Lucija Čirović. Bil sem čistilec. Dežurni. Torej na radiu sami čistimo svoje prostore. Vsak od zaposlenih je dolžan sprotno pospravljati svojo pisarno, poleg tega pa imamo tudi ciklično dežurstvo za bolj konkretno čiščenje skupnih prostorov, ki obsega sesanje skupnih prostorov, skrb za sanitarije, mokro čiščenje hodnikov in podobno.

K temu nas je najbolj spodbudil zgled podjetja Pipistrel. Prakso, ki se obnese, pa je dobro vzeti za svojo. Resda dežurni „izgubi“ nekaj svojega delovnega časa, vendar pa se po drugi strani pokažejo zelo pozitivne strani takega početja. Sodelavci veliko bolj cenimo delo, ki se ga sicer ne vidi, je pa nujno za nemoten delovni proces. Poleg tega je vsak veliko bolj pozoren do skupnih stvari. To se odraža naprimer že s tem, kako vstopamo v prostore ob mokrem vremenu, kako ravnamo z odpadki in drugim. Skratka zavest o skupnem dobrem se na tak način poglablja. Prav tako solidarnost, saj vedno dežurata dva.

Čiščenje za drugimi, pa je med drugim tudi dobra krščanska duhovna vaja ponižnosti. Vsak se za nekaj trenutkov spusti iz svojih službenih opravil, ki lahko „rešijo svet“ in se posveti tako temeljnim nalogam, kot je v prostore na čevljih prinesena zemlja. „Kako boš rešil svet in njegove probleme, če ne zmoreš niti počistiti za seboj?“ Dober stavek in dobra misel, ki pa je v prenesenem pomenu že skoraj malo predvolilna…


  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Zorko Simčič

9.11.2011 ob 21:25, avtor jozeb

Odličen intervju z Zorkom Simčičem sem bral v novih Pogledih. Pripravila ga je Valentina Plahuta Simčič in kar presenečen sem bil koliko novih stvari sem izvedel. Zorka so drevi počastili tudi v Celju v domu sv. Jožefa, kjer so pripravili večer ob njegovi 90 letnici. Na njem so sodelovali France Pibernik, Brane Senegačnik, igralca Zvone Hribar in Nina Ivanič, ki sta interpretirala odlomke njegove v domovini neuprizorjene drame o spravi Zgodaj dopolnjena mladost, Ljubiteljsko gledališče Teharje je pripravilo recital njegove poezije. Simčiču bo v ponedeljek Celjska Mohorjeva izdala njegovo novo knjigo, podelili so mu tudi častno članstvo…

Zorko je svetovljan, Prešernov nagrajenec, eden najprodornejših piscev – mislecev. Njegova beseda je jasna in odločna. Bok ob boku si stojita z Borisom Pahorjem, tako v letih kot v besedi, a vendar sta v slovenski zavesti oddaljena svetlobna leta. Zakaj? Zato, ker se je Zorko rodil v „napačni“ družini, kot so nekoč nekje zapisali.

Iz intervjuja mi je v spominu ostalo tudi to, da je na nek način vesel, da njegove drame o spravi Zgodaj dopolnjena mladost, danes ne uprizorijo. Kako je lahko avtor vesel, da njegovega dela ne igrajo v gledališču? Še Taras Kermavner mu je prerokoval, da ga bodo (po osamosvojitvi) igrali na več krajih. A se to ni zgodilo. Je preveč „neenostranska“. Za „rdeče“ je preveč klerikalna, za „črne“ preveč leva. Žalostno. In tu je še razlog trenda „režiserskega avtorstva“, ki poljubno reže in izpostavlja dele besedila, druge pa namenoma izpušča. Simčič ne zaupa sodobnemu teatru, da bi njegovo misel sprave lahko „nepohabljeno“ predal gledalcu. In tu ga popolnoma razumem.

Čestitke slavljencu ob visokem jubileju, z željo po zdravju in času, izrekam tudi preko tega zapisa.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Narediti veselje

8.11.2011 ob 22:45, avtor jozeb

Širjenje dobre volje nič ne stane ima pa velikanski vpliv. Zjutraj nas lahko spravi v dobro voljo že nasmeh, ki nam ga nekdo podari. Klic nekoga, ki ga že dolgo nismo slišali je prav tako lahko razlog za veselje… Čisto drugače je, če smo nasmejani ali pa nam čemernost leze čez obraz. Lažje premagujemo težo dneva, lažje delamo, tudi kaj potrpimo, če ni tako kot bi hoteli. Skratka veselje in optimizem sta zdravili, ki lahko celo podaljšata življenje, vsekakor pa ga obarvata s sijočimi barvami.
Kadar se dan začne tako, razmišljam kako bi se lahko za ta drobni trenutek nakako oddolžil in ga širil naprej. Včasih uspe, včasih ne. Nasmeh in stisk roke, kava, ki si jo delimo ob kavomatu, drobna pozornost do človeka, ki mu v avtobusu odstopim mesto, evro za premrzlega glasbenika na trgu… Vse to se da, lahko pa ste tudi izvirni.
Ko sem šel po mleko na mlekomat, sem naslednjemu obiskovalcu na računu pustil za liter mleka. Najlepše je, če neznanca tak „dar“ popolnoma preseneti in ne ve, kdo je bil njegov darovalec. Veriga veselja se tako širi. Kajti to je ena izmed stvari, ki ne deluje po principu potrošništva, da več kot plačaš več izgubiš. Deluje namreč po drugačni logiki: „Več kot daš, več prejmeš!“ Popolnoma priporočam!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

Izginuli

7.11.2011 ob 22:59, avtor jozeb

Ste opazili kako se v volilni kampanji pojavljajo zgolj ena in ista imena? Vedno Janša, Virant in Jankovič. Ostali parlamentarci precej manj. Anketarji po telefonu, po nekaterih strankah sploh ne sprašujejo (npr Nsi ali stranki županov). Ampak to je pač naša realnost. Nekateri (za medije) pač nikoli ne bodo v prvi vrsti…

Tisto, kar me je resnično presenetilo je medijska odsotnost etabliranih politikov levice. Katarina Kresal in Gregor Golobič se pojavita le še od strani. Kot da so mediji sprejeli njun zaton. Še bolj bije v oči »izginotje« Boruta Pahorja, ki je uradno še vedno vd. predsednika vlade. Če je bilo še pred nekaj meseci vse v znamenju besedne zveze »Jaz Borut«, je zdaj čisto drugače. Kot da je poniknil in njegovo mnenje nikogar več ne zanima. Namesto njega se vse vrti okoli Jankovića. Zanimivo bi bilo analizirati kakšen je medijski upad pojavljanja Boruta Pahorja.

Vsekakor je za trojko KGB medijski trenutek resnice napočil precej brutalno z dnem ko so postale predčasne volitve resničnost. Skoraj komično je opazovati, kako so se mediji odrekli tistim, ki so jim še nedavno nekam lezli. Zdaj pa se v reviji za ljubitelje psov, namesto njih pojavi veliki ljubitelj živali v personi ljubljanskega župana. Kako prozorna medijska propaganda.

Vsak je zamenljiv in tudi »najboljšega« naslednji trenutek zamenja drugi »najboljši«. Tisti politik, ki tega dejstva ni vzel v zakup z dnem, ko je vstopil v politični cirkus, zna imeti kar nekaj osebnostnih težav. Saj veste: orel, ki je visoko letal, je nizko pristal. Nekoč je bil šef države, potem pa le še šef svojega (praznega) dvorišča…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

Grški referendum, bo?

3.11.2011 ob 22:16, avtor jozeb

Predvsem naša levičarska javnost se je privoščljivo nasmehnila Evropi, ko so Grki napovedali referendum o varčevalnih ukrepih. »Bravo, končno se je našel nekdo, ki je pokazal je sredinec in na ta način dal vedeti, da se te igre ne gre več…« Malo skregano z logiko zvenijo tele besede. Če ti nekdo pomaga, ker si se zakreditiral, ker nimaš urejenih financ, ker plačuješ pokojnine ljudem, ki so že dekade pod rušo… pač pričakuješ nekaj hvaležnosti, ne pa sredinec in grožnje. Ampak danes je seveda modno opletati z levičarskimi floskulami, se navduševati nad demonstracijami in razmišljati o tem, kako je za vsem skupaj kapitalistična zarota.

Grki so lahko še tako ponosni ljudje in nosilci kulture v nekdaj barbarski Evropi, ampak danes so predvsem globoko v dolgovih. Žal so najbolj na udaru tisti, ki za tako situacijo niso nič krivi. Izgubili bodo službe in s tem vir dohodka, vsem se bo znižal standard. Kljub temu pa so prav ti ljudje lahko temelj sprememb, ki jih bo morala grška država storiti. Gnile finančne temelje in pregovorno izogibanje plačevanju takih in drugačnih dajatev, bodo morali sanirati. Tako ali drugače. In žal bodo morali požreti vse grenke varčevalne ukrepe. Kar je bilo sposojeno je pač treba vrniti in ne upati, da se bo že kako izšlo.

Njihova težka situacija pa je lahko vsem nam znamenje, kako se take megalomanske zgodbe končajo. Tudi družinski proračun je treba načrtovati s pogledom v prihodnost, kaj šele državnega…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

12 pravil ali pomagaj si sam

2.11.2011 ob 21:31, avtor jozeb

Teh 12 pravil je menda sestavil nek zdravnik, ki se je ukvarjal z zdravljenjem psihičnih bolezni. Pomagajo pa lahko vsakemu…

1. Živimo preprosto! Naučimo se uživati v majhnih stvareh, prepoznavati lepoto v tem, kar naključno srečamo. Ne zahtevajmo izrednih dogodkov.
2. Ne bodimo vedno v strahu za svoje zdravje. Strah pred boleznijo je že bolezen.
3. Ključ do sreče je v veselju do dela, ki ga opravljamo. Lenuh ni srečen, prav tako ni srečen tisti, ki svoje delo opravlja brez ljubezni.
4. Ob svojem poklicnem delu si poiščimo še kak konjiček v katerem bomo resnično uživali.
5. Kadar ni mogoče spremeniti toka dogodkov, se s tem sprijaznimo. Vsega se ne da urediti po naši volji.
6. Dobrodelnost naj bo ena od zapovedi v našem življenju. Kolikor damo, toliko tudi prejmemo.
7. Skušajmo na življenje gledati s sončne plati. Veselje in prijaznost nikoli ne škodujeta.
8. Težave lahko premagamo tudi s tem, da v vsakem porazu vidimo bodočo zmago.
9. Pri reševanju življenjskih težav bodimo odločni.
10. Na vsak problem lahko gledamo z več plati. Skušajmo ga poenostaviti in rešiti z vedrino.
11. Po novih izkušnjah si postavimo nove načrte in tako poživimo sedanjost.
12. Ne razburjamo se ob vsakem problemu na katerega naletimo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 2 komentarjev

Novejše objave »