Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Za konec leta

30.12.2011 ob 19:33, avtor jozeb

Čeprav se ne bo zgodilo nič pretresljivega iz danes na jutri, se bo obrnila navidezna ločnica, ki nas bo iz starega prestavila v novo. To ne bo nek strašni konec, ampak simbolični preskok trenutka časa. 2011. bo odšlo v zgodovino in rodilo se bo 2012. Na zunaj bo vse enako, vreme in sonce nas bosta opozarjala, da se ni spremenilo nič korenitega razen lističa, ki smo ga utrgali na koledarju.
Kljub temu ob tem času delamo bilance. Kakšen je torej obračun mojega leta? Sem dal svojemu življenju pravo vsebino, sem hrepenel po pravih stvareh, ki jih ne razjeta molj in rja? Sem si prizadeval za ljubezen in razumevanje, za optimizem in boljši svet?
Če so odgovori pritrdilni, potem lahko z nasmehom odidem v novo, če ne, se bo treba bolj truditi v prihodnje. In če bi moral z eno samo besedo izraziti nekaj za tisto, kar mineva in tisto kar prihaja, bi za preteklo leto rekel HVALA in za prihodnje DOBRODOŠLO!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Vlada narodne enotnosti…?

29.12.2011 ob 19:09, avtor jozeb

Priznati moram, da mi vloga Gregorja Viranta ni čisto jasna. Po eni strani ga obtožujejo izdajstva desne opcije, po drugi strani se ni uklonil Jankoviću. Tudi po volitvah se ni jasno opredelil glede opredelitve, Jankovića je na hitro matiral z hitro koalicijo ob volitvah predsednika parlamenta, vendar pa ni nadaljeval s povezovanjem na desni…
Dokaj jasno je le, da njegova lista, ki je bila narejena za te volitve, nima cilja sedeti v opoziciji. Gregor gre torej v vlado. In zdaj so že uskladili pobudo za vlado narodne enotnosti… Kot priznavajo celo sami nimajo veliko upanja, da bi se tako vlado lahko dobili. Zakaj torej sploh pobuda v tej smeri? Brez glavnih dveh igralcev na našem političnem parketu trenutno ni mogoče sestaviti ničesar in zelo dvomim, da bi kdo od njiju pristal na tako vlado.
Jankovića je boter Kučan poslal v volilno kampanjo zato, da bo mandatar in ne da bi igral drugo violino. To gotovo ne more biti niti v interesu Janše, saj so še vedno mogoči dogovori partnerjev, ki so podprli izvolitev predsednika parlamenta. Vlada narodne enotnosti je po drugi strani ves čas talec struj in skupin, ki so jo podprle in težko si je zamisliti, da bi taka vlada lahko dokončala svoj mandat. Janša bi na kaj takega lahko pristal samo, če bi izrecno hotel le, da Janković ne postane mandatar.
Zato ocenjujem Virantov manever zgolj kot taktično potezo, ki naj prilije nekaj olja na sicer zaradi praznikov nekoliko zastalo politično dogajanje pri nas in utrdi Virantovo vlogo v pogajanjih.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 7 komentarjev

Kaj je in česa ni reklo Ustavno sodišče

27.12.2011 ob 22:50, avtor jozeb

Prav nič ni reklo na temo spornega družinskega zakonika. Vse kar je storilo je, da je presodilo, da referendum ni v neskladju z ustavo. In to je vse. Konec! Nobene politične odločitve, nobenega opredeljevanja, samo utemeljitev zakaj.
Malce deplasirano tako zvenijo izjave pravnika Udeta, ministrstva za pravosodje, ministra Svetlika, Kresalove, Zalarja…, ki Ustavnemu sodišču očitajo stvari, o odpiranju vrat nestrpnosti in podobno. Všeč mi je bila Jankovićeva gesta, ki je sicer stisnjenih zob a vendarle izjavil, da podpira odločitev Ustavnega sodišča glede Titove ceste. Zdaj pa tak direkten napad na institucijo, ki je v teh dneh obeležila 20 letnico in ki ugotavlja, da je naša ustava dobra, sodobna in morda le v nekaterih delčkih potrebna osvežitev. Morda pri referendumu, ampak dokler ga imamo, moramo sprejeti tudi večinsko voljo ljudstva, saj ustava je za ljudstvo in ne obratno…
Odkod tak strah pred ljudmi? Ali ne gre šele za začetek referendumskega prepričevanja. Ko prebiram žolčne komentarje zagovornikov spornega družinskega zakonika, ki so v večini, mi ni jasno, česa se bojijo? Pa saj ga bodo nedvomno večinsko podprli.
Ne razumem, kako se lahko liberalni intelektualci, napredni avantgardisti, dika in ponos očetov in dedov, ki so nam prinesli »zlato slobodo«, bojijo »zadrtih katolibanov« ranga Primc, Rode, Stres… Pa saj ne mislijo, da bi lahko Slovenija, ki so ji tako dolgo spreminjali narodni značaj, stopila za temi »nazadnjaki?« Ali pač?
In konec koncev, ali nima nov sklic parlamenta, ki podpira sporni družinski zakonik, večine? Janković, Pahor, Virant, pogojno Erjavec? Kaj jim ne zaupajo, da si bodo že kaj izmislili, da bi zrelativizirali voljo ljudi, ki bodo očitno na referendumu sporni zakonik večinsko zavrnili? Ali pa morda ne?
Frustracije so velike. Kaj se ne bi za trenutek ustavili pri sebi in se vprašali, če pa se morda vseeno niso kje zmotili? Če morda Slovenci vseeno niso pripravljeni sprejeti vse, kar se jim prinese na krožniku, zgolj zato, ker gredo “trendi v tej smeri” in ker je to napisala zelo ozka skupinica »naprednih strokovnjakov?«
Predreferendumsko dogajanje bo iskrivo, hranite dobre argumente, jadikovanje na začetku je tako vedno jalovo…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Geste, ki veliko povedo…

26.12.2011 ob 21:35, avtor jozeb

Včasih naredimo kaj, kar se izkaže za napačno. Če smo pokončni lahko napako priznamo in poskušamo popraviti, čeprav je to včasih težko. To se najlažje zgodi na osebni ravni. Obstajajo tudi taki, ki tega ne zmorejo. Spori se tako lahko nikoli ne končajo. Morda na njih leže listje pozabe, ki pa ga malo močnejši veter razgretih strasti zopet privleče na plano…

Težje rešljivi so spori med institucijami, najtežji pa med državami. Nekatere imajo odnose že tradicionalno na slabih temeljih. Spomnimo se Turčije in Armenije in spora okoli genocida, ki še po tolikih letih ni razrešen, spomnimo Kitajske in Tajvana, pa Severne in Južne Koreje, Kosova in Srbije… Spisek se lahko poljubno širi, saj ima skoraj vsaka država, kakšno sosedo, ki ji je (bil) trn v peti.

Spori okoli zgodovine so praviloma vedno vnetišče morebitnih napetosti in pod prahom časa (skoraj nikoli) ne ugasnejo. Spomnimo se, kako so se v Iranu pretirano odzvali na holivudsko, stripovsko, filmsko interpretacijo filma 300, ki fantastično prikazuje dogodke izpred več kot 2000 let med Perzijci in Spartanci.

In tako tudi ne sme čuditi, kako se nekaj podobnega dogaja tudi danes in kaže na hladne odnose pod povrhnjico demokratičnih sprememb po padcu železne zavese. Tole je citat iz MMC-ja RTV Slo:

»Kremelj je poslal svoje sožalje dediču Kim Džong Ila, v torek pa se je umrlemu voditelju ruski zunanji minister Sergej Lavrov poklonil na severnokorejskem veleposlaništvu v Moskvi. Ob tem je zelo zgovoren podatek, da Rusija geste ni ponovila tudi Češki, ko je v nedeljo umrl njen nekdanji predsednik Vaclav Havel, ki je vodil žametno revolucijo proti sovjetski vladavini. O njegovi smrti ni bilo na spletni strani Kremlja niti besede.«

Ali ni zanimivo, kako lahko Rusi tolerirajo samodržca najbolj zaprte države na svetu, ki bi mu stežka pripisali kakšno družbeno koristnost, ne morejo pa sprejeti vloge demokrata, ki je prispeval k zlomu Sovjetskega imperija? In to kljub temu, da gre za izključno za gesto ob pokojnikovi krsti? Bi Rusi s tem priznali svoje totalitarne napake, okupacijo, oženje prostora svobode…? Morda. Kljub navidezni sprijaznjenosti z padcem železne zavese, ostajajo nekatere stvari neizgovorjene in nepozabljene.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Božič

24.12.2011 ob 22:33, avtor jozeb

Rojeno nam je Dete. To je bil začetek nove zgodovine, vse niti se spletajo okoli tega dogodka. Staro se je dovršilo, nastopilo je Novo. Preprostost pastirjev nam lahko pomaga razumeti to skrivnost. So skrivnosti, ki jih razumemo samo s srcem. Pastirji so ga razumeli in sprejeli medse.
Ni naključje, da se je Jezus rodil v hlevu med takrat odrinjenimi pastirji, ubog med ubogimi, med malimi in zapostavljenimi. Nam to kaj sporoča?
Da smo vsi enaki, da smo si med seboj bratje in sestre in da imamo vsi isto obvezo: ljubezen!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Svetonočni program

22.12.2011 ob 21:19, avtor jozeb

Čas se izteka adventu in božič trka na vrata. Zavestno sem se odločil, da bom v zadnjih dneh svojo pozornost posvetil le temu dogodku. Politika in družba tako ostajata v drugem planu, jaz pa razmišljam o jaslicah in svetonočnemu programu, kajti letos sem takrat na programu. Sveti večer je pravzaprav edini dan v letu, ko nikakor ne bi želel biti v službi, kajti to je čas za družino, a pride tudi tako leto…

Tako sem za gosta povabil frančiškana p. Pashala Gorjupa, ki je zadnja leta v Kamniku. Z njim bova na sveti večer kramljala o božiču nekoč, pa o postavljanju jaslic, o iskanju pravega mahu, o koreninah in vodi v jaslicah, skratka zelo praktična bova. Predvsem pa bova skušala sveti večer približati vsem tistim, ki bodo sami ob radijskemu sprejemniku hoteli ujeti nekaj praznične topline.
Klepet bova prepletla z veliko božične glasbe, ki bo božala in grela naša srca. Verjamem da bo čas do polnočnice kar švignil in da nikomur ne bo žal, če bo v najini družbi.
P. Pashal je bil sicer dolga leta voditelj ministrantov, njihov duhovni vodja, ki je začel kot samostanski brat, bil dolga leta diakon, že na starost pa je postal tudi duhovnik. Iz njega govori življenjsko izkustvo, ki ga je priboril v letih odkar je leta 1949 vstopil k frančiškanom. Tako je doživel še tista svinčena leta, ko je nahujskana množica na demonstracijah od škofije proti Prešernovemu (takrat še Marijinemu) trgu, izganjala »frančiškane ven ‘z Ljubljane«.
Vendar pa nas bo p. Pashal navdušil predvsem s pripovedjo o jaslicah, na katere se frančiškani posebej dobro spoznajo. Spomnimo se samo na vrste pred ljubljansko frančiškansko cerkvijo na Tromostovju, ko ljudje stojijo v vrstah, da bi si lahko ogledali njihove jaslice. Naj še enkrat povabim k poslušanju svetonočnega programa, ki ga bomo začeli ob 19.h in končali po polnočnici.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Zima

21.12.2011 ob 22:41, avtor jozeb

Email

Jesen se je končala in prišla je zima… Vetrovi so shladili deželo, zagrinjajo jo megle, kakor da bi hotele prekriti njeno goloto. Noči so že prav mrzle. Veje se ponekod upogibajo pod težo ivja, kakor da bi bile potresene s sladkorjem. Videti je, kakor da bi narava hotela priznati, da je omagala pred naravnimi silami.
Ivje pa ni tako grobo in ostro, kot se zdi. Je le odeja, ki varuje lubje in popje, da se lahko v bližnji pomladi spet prebudi in razbohoti v novo življenje…
PS Nič politike danes

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Pedro Opeka – dober prijatelj

19.12.2011 ob 23:22, avtor jozeb

V Kinodvoru je bila predpremiera dokumentarnega filma Jožeta Možine z zgodnjim naslovom. Na božič bo na ogled na TV Slovenija. Dokumentarec v slabih dveh urah predstavi življenje lazarista Opeka med smetiščarji na Madagaskarju. To je film, ki te pretrese do solz. Predvsem zaradi prizorov otrok, ki brez prihodnosti in upanja, iščejo uporabne stvari na smeteh glavnega mesta Antananarivo.

V 20. letih je uspel iz smetišča povleči na tisoče otroke, jim zagotoviti šolsko izobrazbo, obrok hrane na dan, zgraditi 3000 stavb za najrevnejše, kjer danes prebiva 23 tisoč ljudi, predvsem pa četrt milijona ljudem z dna, dati življenjski smisel.
Čudna so pota Gospodova. Pedrov oče se je rešil iz morišča pri Hrastniškem rudniku in odšel v Argentino. Njegova mati je že od mladih nog molila za misijone. Pedro se je odločil za študij teologije in končal v misijonih na Madagaskarju.
O majhna slovenska zemlja, polna bolečine in trpljenja, a vendar velika, mogočna pričevalka ljudi, ki spreminjajo svet. Pedro je že eden izmed takih. Kot bi čutil usodo, ki je obvarovala njegovega očeta gotove smrti, se da popolnoma na razpolago drugim. Nič ne zahteva zase, vse deli z najbolj revnimi s smetiščarji. Ve, da njegovo delo ne bo rešilo vseh tegob najrevnejših Malgašev, a tudi morje se napolni s kapljami. Koliko energije in volje veje iz njega.
Stisk njegove roke je močan in pogled iskren. Vedno postane malo slabe volje, ko beseda nanese na politiko. Politike ima v želodcu. Njegov nazor je striktno levičarski, Pedro je po duhu komunist. Dokler bogati ne bodo spoznali, da je imeti več kot potrebujejo nemoralno, ne bo pravice na svetu! Po drugi strani pa ni zagovornik tega, da bi revnim vse servirali na pladnju. Nikakor, treba jih je usposobiti za delo, jih naučiti delovnih navad in jim preskrbeti delo. Človek, ki ima delo, ima lastno dostojanstvo in s tem svobodo.
Po drugi strani pa je Pedro globoko duhoven človek. Prepričan sem, da se brez te globoke vere ne bi mogel tako darovati za druge. Vsak dan začne in zaključi z mašo in molitvijo.
Še veliko je povedal. Odločne in navdušujoče so njegove besede, a hkrati neizprosne. Kako lahko Evropska unija pomaga z rižem njegovim šolarjem, samo med šolskim letom? Ali ti visoko izobraženi ljudje ne vedo, da morajo otroci jesti tudi med počitnicami? Tako morajo za čas med počitnicami sami preskrbeti hrano. Vsak dan tono in pol riža… S pomočjo dobrotnikov jim to zaenkrat uspeva. Morda bo k temu pripomogel tudi omenjeni dokumentarec.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

106

18.12.2011 ob 22:51, avtor jozeb

voščilnic smo danes napisali. Pravzaprav smo narezali podlago,vpisali besedilo, nanjo prilepili letošnjo fotografijo in nato vse skupaj podpisali. To sploh ni enostavno, saj je naš petletnik to množino voščil podpisoval dvakrat po 45 minut… Sledilo je še pisanje naslovov in zapiranje ovojnic. Kljub delu smo zadovoljni. Letos smo za vse delo porabili natanko pol manj časa kot lani in to je razlog za optimizem in olje na ogenj skupinskega duha.
Ja, 106… Kako smo prišli do te številke?
Vsaj enkrat letno pišemo prijateljem in znancem s katerimi se čutimo povezane. Vsako leto pišemo tudi nekaterim, ki jih s tem presenetimo in morda polepšamo praznični trenutek. Številka se zato vsako leto malo poveča.
Prav tako pa smo veseli vsake pošte, ki jo dobimo. Ob jedilni mizi imamo veliko površino oblepljeno s pluto, kamor skrbno pripnemo vsako voščilnico, ki jo prejmemo. Tam ostanejo vse do svečnice, kdaj morda celo dlje.
Lepo je nekoga razveseliti, lepo je, če te nekdo razveseli. Ali nismo ravno v pravem času? In za veselje ne potrebuješ veliko, včasih le dobro misel in spomin na nekoga, ki ti je blizu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | 1 komentar

Četrta

17.12.2011 ob 21:57, avtor jozeb

V temni cerkvi brlijo le svečice. Ob pesmi o Jožefu in Mariji, ki gresta v mesto Betlehem, se v procesiji počasi pomikajo otroci. Ostali sedimo in opazujemo pot, ki jo izrisujejo svečke. Majhni otroci gredo s starši, večji pa hodijo in pojejo sami. Temna kulisa ustvarja posebno vzdušje. Na adventnem venčku gorijo štiri svečke. Gospod je blizu. Jožef in Marija morda v stiski ravno v tem trenutku trkata na vrata. Jima bomo odprli?

Ljudje se v dva tisoč letih nismo prav dosti spremenili. Podobno kot danes, je bilo tudi takrat zoprno sprejeti popotnika z visoko nosečo ženo. Težave, samo težave bodo z njima. »Kar tjale pojdita,« ju zapodijo. Med živino, v hlev. Si predstavljam, da je bil Jožef obupan, morda jezen, a konec koncev se je otrok rodil tam, kjer so ga sprejeli: med revnimi in odrinjenimi.
Kje bi se rodil danes? V Afriki ali v kakem južnoameriškem predmestju? Bil bi tujec, njegova starša s tujim naglasom. Njegovo rojstvo pa bi prineslo mir in dolgo pričakovana luč, bi končno zasvetila. Tudi danes, tudi nam…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

« Starejše objave