Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Na kratko

14.12.2011 ob 22:46, avtor jozeb

Prvi naj že enkrat sestavijo vlado…
Drugi naj se že enkrat sprijaznijo s tem, da so izgubili volitve…
Tretji naj nosijo trenirke, če jim paše…
Četrti pa kravate…
Peti naj razmislijo o sovražnem govoru…
Šesti o tem, kako v Godničevem govoru tega ni zaznati…
In sedmi o tem, kako ga v Majerjevem je…
Osmi naj o tem veliko govorijo…
Deveti naj vlagajo obtožnice…
Deseti pa lahko vzkliknejo: »Pri nas je vse po starem…«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Kdo otopela srca oživi?

13.12.2011 ob 22:23, avtor jozeb

Po dolgem času bomo na radiu spet snemali radijsko igro v lastni produkciji, to pomeni, da bo vse nastalo znotraj hiše. Snemanje radijske igre je na nek način krona radijskega dela. Če se spomnim na mladost, imajo tam svoj pomemben del tudi igre, sprva otroške, nato tudi za odrasle, opremljene z zvočnimi efekti, ki smo jih poslušali na radiu Ljubljana. V njih si se znašel znotraj dogajanja s pomočjo domišljije, ki je zapolnila vrzeli v besedilu.

Seveda pripravljamo nekaj, kar bomo predvajali na Sveti večer, namenjeno pa bo tako otrokom kot družinam in verjamem tudi starejšim. Zgodba ponuja pogled na svetonočni večer, treh odtujenih možakov (treh pastirjev), ki se srečajo po naključju, božji angel (deček) pa jih usmeri v cerkev (k hlevčku) kjer se rodi Jezus.

Zanimiv je bil nastanek igre, namreč najprej so se izkristalizirali nastopajoči, potem pa smo na osnovi zasedbe iskali besedilo, ki ga seveda nismo našli. Tako ni preostalo drugega, kot da sem za to priliko napisal igrico z zgornjim naslovom. To je torej igrica za tri moške glasove in dečka. Upam, da nam uspe in da bomo uspeli na Sveti večer pričarati nekaj lepega.

V branje ponujam kratek odlomek:

Nastopi tišina. Vsi prisluhnejo. Nekje daleč slišijo božično glasbo.

KLOVN: Hej, glasbo slišim. Gremo tja? Gotovo imajo zabavo? Glejta in tamle gre otrok. Publika, bravo!

Takrat pa se pred njimi pojavi deček, ki jih pozdravi.

DEČEK: Dober večer! Vam lahko kako pomagam?

POLICAJ: Dober večer! Ti da bi nam pomagal? Koliko let pa imaš? In sploh kaj delaš zunaj tako pozno? Ura se že bliža polnoči ti pa sam. In sneg pada. Kje imaš starša?

PODJETNIK: Ja, to res ni čas za tako malega fantiča. Sta oče in mama v službi? Delata kajne?

KLOVN: Dečko, tukaj imaš balon, poglej kako je lep? Ne, ne. Starša sta na zabavi, kajne? In tudi ti si se odločil za malo zabave?

DEČEK: Očka in mama sta doma. Mama ima gripo, oče pa je ni hotel pustiti same. Jaz pa sem že velik. Imam osem let in grem k božičnici in nato k polnočnici. Sem ministrant.

POLICAJ: Kaj si minister…eee, ministerant?

KLOVN: Ministrant, ministrant je. E, kaj pa ministriraš? Je to kaka ulična igra? Rabiš kakšno pomoč?

PODJETNIK: Kako sta neizobražena. Poba je mašni strežnik. V cerkvi pri maši straže. Kajne?

DEČEK: Ja, res je! Tudi vi greste lahko z menoj. Tam bo veliko praznovanje.

KLOVN: Praznovanje? Jaz sem za.

POLICAJ: No, lahko grem pogledat, če je tam vse v redu in če kdo ne dela nemira.

PODJETNIK: A to je tisti praznik, zaradi katerega je vse opustelo? Zaradi katerega ni ljudi na ulicah in zaradi katerega se sliši ta muzika?

DEČEK: Aha, nocoj je sveti večer. V Betlehemu se je v hlevčku rodil Jezus, ki je Božji sin. Kaj vi trije niste hodili k verouku? In jaz grem v cerkev, ki bo postala betlehemska štalica. Tam se bo tudi nocoj za nas rodil Jezus?

POLICAJ: Kaj nocoj se bo rodil otrok? In to v cerkvi. To pa ne gre. To pa ne! Otrok se mora vendar roditi v porodnišnici. Takoj moramo tja, da to rešimo. Poklical bom rešilca… no, ne bom ga, ker mi radio ne dela…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode

12.12.2011 ob 22:39, avtor jozeb

V Cankarjevem domu sem bil na predvajanju dokumentarnega filma z naslovom: Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode. Za scenarij sta poskrbeli Alenka Puhar in Maja Weiss, ki podpisuje tudi režijo. Gre za 13 pogledov na »aktivistko, pisateljico, borko za svobodo besede in misli, zapornico, izobčenko, nazadnje pa tudi filmsko junakinjo,« so zapisali snovalci filma.
Trinajst ljudi, ki so jo poznali, pripoveduje o svojih stikih z njo – od naključnih znank do sorodnikov. To so Franca Buttolo, Jelka Mrak Dolinar, Tatjana Hojan, Angelika Hribar, Maca Jogan, Mija Kandus, Silva Požar, Ljubo Sirc, Audrey in John Spindler, Polonca Steinmann, Rapa Šuklje in Katja Vodopivec.
Večina sodelujočih je bila na predstavitvi dokumentarca, ki je neizprosen. Glavna prednost je, da so tukaj z imenom in priimkom navedeni tudi nekateri »glavni igralci«, katerih imena so v igranem filmu izpuščena, npr Mitja Ribičič in Vida Tomšič.
Gospe so se po projekciji kar razgovorile in prispevale še nekaj neodkritih detajlov o Angeli Vode. Ob gledanju, sicer težkega filma, se mi je zastavljalo več vprašanj o vrednosti življenja, o človeški neumnosti in zaslepljenosti, o uporu in pravici… Totalitarizem je upogibal in lomil človeške hrbtenice, a na koncu so ga zlomile natanko hrbtenice teh osebnosti. Danes ga ni več človeka, tudi najbolj zaslepljenega ne, ki bi lahko pred zgodovino opravičil podobo Mitje Ribičiča… Da je tako, je tudi zasluga Angele vode, ki se ni dala zlomiti, ki je sicer umrla zapostavljena in umaknjena do konca, a vendar pokončna in neomajna. Ko Rapa Šuklje pripoveduje, kako ji je Vida Tomšič namignila naj v morebitnem intervjuju z Vodetovo iz nje izvleče priznanje, da je bila po pravici obsojena na Nagodetovem procesu, ta na drugem mestu izjavi, da je ni moralne pravice, ki bi komunistom dala prav, zaradi sodelovanja med Stalinom in Hitlerjem…
Angela Vode je dobila filmski spomenik, velikega, bronastega na kakem ljubljanskem trgu še čaka!

Maja Weiss in Alenka Puhar.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Tretja

10.12.2011 ob 23:44, avtor jozeb

Na poti ob polni luni se srečajo Modri, ki sledijo zvezdi. Nezaupljivost hitro skopni, ko ugotovijo, da imajo isto pot. Veliko ljudi je na poti v dneh popisovanja. Nekje, kak dan pred njimi, jezdi na osliču mlada, noseča žena. Morda vsi zrejo v luno ob istem času. Modri iščejo sledi zvezde, ženi je noč predolga… Le še nekaj dni je do trenutka, ko se ji bo dopolnil čas.
Pastirji na vzpetinah varujejo drobnico. Kurijo ognje, ker se temperatura precej spusti, ko ni sonca. Čez nekaj dni bodo tisti, ki jim bo prvim sporočena radostna novica. Spokojni mrak je in tudi mi smo še na poti. Skupaj z materjo še nerojenega potujemo skozi čas adventa. Tudi naše steze so kamnite in vijugaste, krušljivo kamenje ne da, da bi stopili hitreje. Včasih se je treba ustaviti in odpočiti, včasih samo premisliti. Kam gremo? Je pot prava?
Naj nas obilica luči ne zmoti. V tihoti in miru človeškega srca se bo rodil Odrešenik. Ali pa se ne bo…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Druga

9.12.2011 ob 18:12, avtor jozeb

Tole ni zraslo na mojem zelniku, mi je bilo pa zelo všeč, ko sem prebral. Mislim, da bo še komu…

Tudi to je advent

Nekdo prihaja
- ti ga spregledaš!
Nekdo se je namenil k tebi
– ti se mu zapreš!
Nekdo potrka pri tebi
- ti si zamašiš ušesa!
Nekdo vstopi k tebi
- tebe ni doma!
Nekdo stanuje pri tebi
- ti ga vržeš ven!
Nekdo bi te rad nagovoril
- ti ga prekineš!
Nekdo čaka nate
- ti mu obrneš hrbet!
Nekdo pusti zate darila
- ti se ne zmeniš zanje!
Nekdo ima
neskončno časa zate
- ti si vedno zaseden!
Nekdo prinaša mir
– ti si vedno raztresen!
Nekdo prihaja
- ti vidiš le sebe!

Dokler ta Nekdo še prihaja
- imaš še vedno čas, da postaneš drugačen.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Digitalna nebesa

8.12.2011 ob 21:10, avtor jozeb

Sinoči sem kopiral letošnjo zbirko fotografij. To počnem občasno, nekajkrat na leto. Kopije hranim na zunanjem disku (pravzaprav dveh) in del še na DVD medijih. Ob kopiranju me vedno malo stisne pri srcu, saj se spomnim, kako mi je pred nekaj meseci skorajda »odneslo« štiri leta dela in shranjevanja. Uporabil sem napačen adapter, malo je zasmrdelo in… odprla so se računalniška »večna lovišča«.
Kopiranje je torej nujnost, če hočeš ohraniti svoje delo, spomine, zgodovino.
Vsako leto naredim več fotografij. Lani 16 tisoč, letos do zdajle že skoraj 17 tisoč. Samo letos se je s fotografijami nabralo za več kot 60 GB podatkov. To niti ni veliko za nekoga, ki se s fotografijo ukvarja samo ljubiteljsko, a vendar zahteva prostor in čas. Kolegi mi pravijo, da lahko brez težav brišem vse, kar ni dobro in prav imajo. A vendar jaz nikoli ne brišem.
Občasno natisnem kakšno foto knjigo, sicer pa slike uporabljam večinoma za ilustracije na spletu, za dokumentacijo (npr pri zidavi) ali arhiviranje zanimivosti. Pred seboj imam še veliko nalogo preslikavo diapozitivov in starih negativov, ki jih hranim. Vse to je lastna zgodovina, ki dokaj natančno odslikava, kaj vse se je zgodilo, kje vse so tekla pota in koliko smo se v teh letih spremenili.
Vedno me najbolj presune, da o svojih prednikih ne vem prav veliko, morda o nekaterih samo imena na nagrobniku, njihova življenja pa so zame skrivnost. A vendar so bila. Verjetno večinoma lepa, na trenutke lahko tudi grenka, danes pozabljena. Spomin je tako krhek, fotografije pa nudijo oprijemljive točke, kjer se lahko ustavim in podoživim nek trenutek, čeprav sem že marsikaj ob njem pozabil.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

Trenutek resnice

6.12.2011 ob 22:37, avtor jozeb

Po začetni evforiji se situacija umirja. Šampanjec je stekel, kozarci so prazni in pred nami je nov dan. To je ugotovil tudi absolutni zmagovalec teh volitev Milan Kučan. Preprečil je volilni fiasko levice in zdaj je treba le še združiti tisto, kar povezuje stari kader z novim vodjem. Da čisto gladko ne bo šlo, je nakazal Pahor, ki se mu ne gre z Jankovićem… Nista kompatibilna, njuna principa vodenja sta preveč… različna… Janković tudi ni čisto tak, kot se kaže… Ampak to so le pravljice za male otroke. Če je Milan Kučan uspel prepričati 300 tisoč volivcev, da so podprli Jankovića, bo prepričal tudi Pahorjeve (lahko tudi brez Pahorja), da bodo pristali v naročju ljubljanskega šefa.

Po drugi strani pa so sedli tudi nekdanji »večni« parlamentarni kadri: Tone Anderlič, Jožef Školč, Aleš Gulič, Franko Juri, Pavel Gantar, Majda Širca, … kaj bo z njimi? Predsednika, kaj bosta storila? Bosta odstopila? Bo boter Kučan poskrbel tudi za njih? Dokaj zanesljivo lahko napovemo, da bodo v doglednem času vsi omenjeni kadri (in še več) pristali ne daleč od jasli, kjer so začeli svojo politično pot. Zdaj bodo lahko svetovali »novim ljudem«, ki bodo zasedli pomembne položaje. Si lahko predstavljate Toneta Anderliča v Litostroju za stružnico? Jaz si ga ne morem.

Kaj čaka Nacionalno stranko zdaj, ko je izgubila pozicijo v parlamentu? Penzija jasno. Zmago jo je zaslužil v teh letih in ker je bila to stranka enega človeka, smo lahko dokaj prepričani, da ta ne bo preživela štirih let izven parlamenta…

Trenutek resnice je napočil tudi za Janeza Janšo. Dobljena igra se je končala s porazom. Ponujen odstop ni bil sprejet, ampak stranka bo vseeno morala premisliti, kako naprej. Očitno je to vse, kar trenutno lahko dobi Janša. Obstajata samo dve poti, navzgor ali navzdol. Z Janšo navzgor bržčas ne bo šlo več. Podobno se je na predsedniških volitvah »stehtal« Peterle. Kot so ljudje volili Türka zato, da ne bi bil predsednik Peterle, tako so zdaj strnili vrste proti Janši. Zato je še kako važno, ali se bosta Janković in Janša vendarle uspela kaj domeniti. Morda velika koalicija niti ne bi bila tako slaba rešitev.

In mi? Smo modrejši? Nam je trenutek resnice povedal več? Smo se pripravljeni iz teh volitev kaj naučiti? Morda to, kako nepredvidljivo je volilno telo in kako se lahko vse spremeni v nekaj urah? Še prej pa se lahko spremenijo politični scenariji…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 7 komentarjev

Miklavž

5.12.2011 ob 20:12, avtor jozeb

Danes je vse pospravljeno. Domače naloge so opravili brez pritoževanja, celo instrumente so zvadili brez pripomb. Nihče ne govori preveč na glas. Otroci se igrajo s pogledom na vrata. Diši po pecivu in bližajočih praznikih. Nocoj pride sv. Miklavž. Pričakovanje je v zraku. Kje se mudi dobri škof iz Mire? Krožniki so pripravljeni. Bo prišel pri zaprtih vratih ali skozi dimnik, sprašujejo otroci. »Ga bomo videli?« »Kaj bo imel oblečeno?« »Tisto veliko kapo?« »Seveda, škof nosi mitro in palico,« odgovarjamo starejši. »Pa zakaj ga še ni?« »Morda se je zamudil pri kakšni drugi družini ali pa je moral na stranišče!« »Ali gre Miklavž tudi na stranišče?« V zadregi malo pomolčim, ne vem kako imajo to urejeno nebeščani.
Končno pozvoni. Na vratih najprej zarožlja in nato se sliši petje angelov. Otroci se prestrašeno skrivajo za starejšimi. In potem ga zagledajo, dobrotnika Nikolaja. Veliko knjigo nosi v roki in ljubeznivo gleda. Njegov glas je mehak in božajoč, najmlajšega poboža po laseh in temu gre na jok. Zatem se usede in kliče enega za drugim. Vsakemu pusti zavoj, ta dobri mož. Otroci mu še zapojejo in že mora naprej. Obiskati mora še sosede in sploh ga nocoj čaka še veliko otrok.
Sredi sobe je velik kup ovojnega papirja. Otroci se igrajo, staršem pa je toplo pri srcu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica, splošno | 2 komentarjev

Stanje šoka

4.12.2011 ob 22:07, avtor jozeb

Jasno je, da nikoli več ne smemo verjeti raziskavam javnega mnenja, saj te, in to se je tokrat izdatno potrdilo, bolj kreirajo javno mnenje, kot pa ga odslikujejo. Kako je možna 10 odstotna napaka v napovedih?

Ljubljana je spet zmagala. Ko sem bil, že proti večeru, na volišču, sem bil presenečen nad množičnostjo udeležbe, ki je bila, po zagotovilih komisije nad 70 odstotna. In če toliko ljudi pride na volišča v Ljubljani, se pač zgodi scenarij, ki ga pravkar odkrivamo.

Prav naj bo tako. Zdaj je vse v rokah tistih, ki se bodo med seboj dogovorili. Mislim, da je najbolj prav, da zmagovalcem čestitamo. Zmagovalcev je tokrat več (predvsem tisti, ki so prišli v parlament in pridobili ali ohranili število glasov), nekaj je tudi poražencev, ki so izpadli iz parlamenta. Torej čestitke Jankoviću, ki je uspel volivce prepričati v svoj prav, čestitke Janši, ki je dobil več glasov kot na zadnjih volitvah, čestitke Pahorju, ker bo spet v vladi, čestitke Erjavcu, ki se bo verjetno tudi dokopal do svojega vladnega stolčka, pa Žerjavu, ki je izboljšal rezultat iz zadnjih volitev in končno Novakovi, ki je kljub vsemu uspela stranko vrniti v parlament, kar do zdaj ni uspelo še nikomer.

Nekateri pravijo da imajo volivci vedno prav, drugi pravijo, da če bi bilo to res, bi morali vse ocenjevati z enakimi merili, spet drugi pa pravijo, da imamo tako oblast, kot si jo zaslužimo.

Prihodnji dnevi bodo pestri…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 10 komentarjev

Novo poglavje

2.12.2011 ob 21:32, avtor jozeb

Opera in balet SNG Ljubljana nas je povabila na srečanje pred odprtjem, ki bo čez teden dni. Hiša diši po novem, kar ni niti malo čudno saj so v njej še vedno delavci. Pravzaprav smo kar nekaj časa iskali, kje se sploh pride do odra, kajti vhodna vrata so bila odprta iz zadnje strani..
Na odru so sedeli direktor Brvar, minister Žekš, sekretar Školč, umetniški vodja Šurbek in še nekateri in nam razlagali, kako je treba zdaj pustiti zgodovino za nami in se posvetiti prihodnosti. Res da je bila prenova (močno pre)draga, res je da ljudje z vizualnim izgledom prizidka večinoma niso zadovoljni (kar je priznal tudi arhitekt Kobe), res da vse še ni končano, ampak danes je lep dan in čez teden dni bo ob uradnem odprtju še lepši. Prav naj bo tako. Če bo to pomenilo, da se za Opero v Ljubljani in Sloveniji po šestih sezonah začenjajo lepši časi, naj bo…
Zanimivo se mi je zdelo, da ni bilo tudi besede o akustiki, ki je svoj čas zelo burila duhove, je pa zato direktor povedal, da so pevci včeraj ob prvi vaji potočili tudi kakšno solzico ganjenosti, ker so se končno vrnili… v domačo hišo.
Program za otvoritveno slovesnost je pripravljen, zaradi »nenadnega« odprtja to ne bo predvideno operno delo, ampak skupek izbranih opernih in baletnih delov od Vedija in Stravinskega do Foersterja. Ansambel vadi, upajmo le, da bodo delavci v tednu dni končali svoja dela.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 2 komentarjev

« Starejše objave Novejše objave »