Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Kulturno ministrstvo

31.01.2012 ob 23:18, avtor jozeb

Nič se nisem še oglasil v zvezi z nameravano ukinitvijo ministrstva za kulturo. Nekaj o tej temi bi, glede na funkcijo urednika za kulturo, pravzaprav lahko rekel. Presenetilo me, kako lahkotno se je nova koalicija odrekla samostojnemu kulturnemu resorju. Tako radi se kitimo s kulturo poudarjamo, da v središču prestolnice stoji kip pesnika in ne vojskovodje, da smo edini evropski (morda tudi svetovni) narod, ki ima za kulturni praznik celo dela prost dan, zdaj pa naenkrat ukinitev samostojnega kulturnega ministrstva.

Ni čudno, če so kulturniki, umetniki in akademiki z javnostjo vred, »našpičili« ušesa in če so se v glasu proti, združili tudi nazorsko zelo različni ljudje. Ne bom skrival, da tudi jaz nameravane ukinitve ne podpiram. Nekako ostaja grenak priokus, da so se o vsem zmenili v družbi, v kateri ni bilo nobenega kulturnika (umetnika, akademika…). Kulturna javnost je bila zgolj obveščena.

Tista utemeljitev, da bo zdaj za kulturo kvečjemu več denarja, ker bodo ministrovo plačo pač prihranili in razdelili kulturnikom, mene ne prepriča. Še več, ne verjamem ji, ker vem, da se zate v družbi močnih lahko potegne le tisti, ki te enakopravno zastopa… Tukaj pa kaže na primer pregovora, ki pravi: »daleč od oči, daleč od srca«.

Ne vem, zakaj se desna koalicija ni posvetovala vsaj s svojimi ljudmi, ki delujejo na tem področju. Je res modro postaviti barikade še preden je vlada sploh potrjena? Si je res treba nabirati sovražnike tam, kjer so ljudje najbolj občutljivi in imajo sorazmerno močan glas v javnosti? Je res nujno slutiti, da gre kultura na nek način oblasti na živce?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, politika | Brez komentarjev

Zorko Simčič – Naš gost 4. 2. 2012

30.01.2012 ob 22:23, avtor jozeb

Naš gost na radiu tik pred slovenskim kulturnim praznikom bo akademik, pisatelj, pesnik in dramatik, publicist in esejist, zdomec, Prešernov nagrajenec, 90-letnik, Zorko Simčič. Želim si, da bi bil ta intervju drugačen od doslej objavljenih. Morda boste lahko slišali nekatere manj znane podrobnosti iz njegovega življenja…

Zorko je po rodu iz Biljane v Goriških Brdih, Mariborčan po kraju bivanja v mladosti, Slovenec – emigrant na poti v drugo domovino po tragediji druge svetovne vojne in končno svetovljan doma na več koncih zemeljske oble.

Zorko je tudi Prešernov nagrajenec. Prav se mi zdi, da poudarim ekskluzivnost tega termina v njegovem primeru, je namreč edini živeči avtor, ki je Prešernovo nagrado mesta Ljubljana dobil še pred »revolucionarnimi novimi časi« (za Prebujenje 1943) in tudi po njih (za Človeka na obeh straneh stene 1993).

Kaj druži dr. Janeza Janeža, Pedra Opeka, Vladimirja Kosa, Alojzija Ambrožiča, Andreja Bajuka, Marka Finka in Zorka Simčiča? Neka izjemna zgodovinska okoliščina, temna lisa zgodovine, tujstvo, ki so ga vsi premagali na drugem koncu sveta in se iz praznine, niča, skrajno tragične usode, dvignili visoko nad povprečnost. Ob teh primerih bi lahko sklepali kaj tudi o slovenskem narodnem značaju, ki so ga revolucionarji tako vneto spreminjali že od časov med drugo svetovno vojno…

Naj si dovolim nekaj hitrih tez… Človek na obeh straneh stene je kot danes vemo prvi slovenski eksistencialistični roman, vrhunsko delo, najpomembnejše literarno delo slovenske emigracije. Zgodaj dopolnjena mladost, je samo enkrat uprizorjeni misterij, vendar nikoli v domovini, ki pa je bila že nekajkrat ponatisnjena. Za Slovenijo je očitno še vedno »presodobna«. Njen čas še ni prišel, je torej pred časom… Po drugi strani pa nosi Zorko Simčič še vedno z nalepko emigranta, ki bi rad opral krivde domobranstvo, ki ga slovenski narod ne more priznati tako kot npr, še enega častitljivega že skoraj 100-letnika, Borisa Pahorja…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 1 komentar

Imamo mandatarja

28.01.2012 ob 19:29, avtor jozeb

Gordijski vozel je presekan. Poslanci so izvolili novega mandatarja. Kar na silo ni uspelo Jankoviću, je zdaj s pogodbo uspelo Janši. Če bo šlo vse po predvidevanjih, bomo vlado dobili v tednu dni. Koalicija ni monolitna, zato bo potrebno sprejemati kompromise. Osebno bi vlado, ki jo bomo dobili, poimenoval kar kompromisarska. Ukrepi torej ne bodo nikomur čisto po volji, še sploh v teh težkih časih. Glede na koalicijsko raznorodnost lahko predvidevamo tudi trenja. Upam, da jih bodo znali reševati dogovorno, brez tega bomo imeli v Sloveniji bržčas spet predčasne volitve.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 10 komentarjev

Mariborska finančna afera ni zaključena…

27.01.2012 ob 23:45, avtor jozeb

…ugotavlja v Slovenskem času, prilogi Družine, frančiškan pater Bogdan Knavs, ki je napisal odprto pismo Komisiji pravičnost in mir Slovenske škofovske konference. In res. O Mariboru se je veliko govorilo, zdaj pa so stvari kar nekoliko potihnile, o nekih jasnih ukrepih in sankcijah ni bilo govora. Težko je soliti pamet drugim, težko je tudi, da bi gordijski vozel cerkvenih financ lahko rešili laiki, dokler na vrhu za to ni prave pripravljenosti. Zato smatram pismo p. Bogdana za odločen in odkrit poziv k razrešitvi. Njegova velika vrednost je ta, da ga je napisal klerik, frančiškan, ki tudi v duhu uboštva svojega reda, prosi za nekatere odgovore. Kako bi sicer lahko duhovniki verodostojno govorili o »letu pravičnosti« v luči cerkvenega socialnega nauka?
P. Bogdan se obrača na Komisijo in pričakuje, da krivci osebno priznajo krivdo in jo tudi obžalujejo, da prevzamejo odgovornost in posledice za svoja dejanja, kajti sramežljive upokojitve, premestitve in menjave služb, pač niso jasno izražena odgovornost za hud finančni in predvsem moralni polom. P. Bogdan tudi apelira naj se vendar sproži veriga nekih dejanj, ki bodo začetki povračila sredstev najmanjšim delničarjem, ki tudi najtežje živijo in sicer tudi za ceno osebnih žrtev odgovornih. In končno vsa nadaljnja poslovanja je treba izvajati transparentno in verodostojno.
Omenjenim besedam ni kaj dodati. Očitno nekatere duhovnike resnično bremeni moralna skrb za dejanja, ki so bila storjena v okviru institucije, ki ji z ljubeznijo pripadajo, a ob tem ne nosijo nobene objektivne krivde, nekateri drugi, pa se za njo skrivajo. Ni torej težava v tem, da so grešili, težava je v tem, da še niso vstali, se spokorili in naravnali na pravo pot.
In verniki? Kar stojimo in čakamo, da se življenje vrti mimo nas. Moja certifikatska sredstva, ki sem jih imel v obeh Zvonih, sem tja prenesel z zavestjo, da bodo služila za nekaj dobrega. Nikoli se nisem obremenjeval s tem, ali bom nekaj od tega imel. Zato verjetno tudi ne protestiram in iz tega ne delam tragedije. Vendar pa mi ni vseeno, da so ta sredstva izpuhtela v zrak zato, ker se je z njimi nekdo nespametno, celo hazardersko igral. In če so nekateri gospodje »pogrnili« na materialnih problemih, se skupaj s p. Bogdanom sprašujem, kako se bodo lotili šele moralnih in pastoralnih. Je torej ugled katolikov na psu tudi zaradi javne podobe, za katero so krivi nekateri, ki ne zmorejo začetka sprememb? Ne zmorejo, ali pravzaprav nočejo?

Kdaj bomo vstali iz megle?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Šampanjec, prosim…

25.01.2012 ob 22:06, avtor jozeb

Ni kaj, stvari so se obrnile za 100 odstotkov. Takoj po volitvah je kazalo čisto drugače, kot kaže danes 25. januarja. Če je še pred tedni kazalo, da je Kučan genialec, ki je izgubljeno politično situacijo levice obrnil v presenetljivo zmago, se danes kaže kot grobar levičarskih kapitalistov. Uspelo mu je uničiti dve stranki, katerih politični kapital je preložil v na hitro skonstruirano novo levo stranko. Ta pa dobljenega kapitala ni znala vnovčiti.

Za mojo dobro voljo je seveda kriv tudi nesojeni mandatar, ki je mislil, da se za oblikovanje vlade sestankuje tako, kot z dobavitelji v Mercatorju, ali z direktorji, ki hočejo dobiti posel v Ljubljani… Žal ne gre. Zoran Janković je tako kljub relativni zmagi na volitvah končal, kot ni hotel. Namreč ni mandatar, niti ljubljanski župan ni več, je samo predsednik največje opozicijske stranke. In očitno bo naslednja leta počel tisto, kar ne mara, namreč poslušal razprave v parlamentu…

Malo mi gre na smeh tudi, ko pomislim, da je za situacijo, ki smo ji priča, nekoliko kriv tudi »dražgoški kavboj« z ameriško pokojnino. Malo se je spozabil in srečanje neke veteranske organizacije na kraju tragične morije, spremenil v politični govor, ki bi ga bili veseli v njegovih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Nehote je tudi javno mnenje toliko ohladil, da ga danes le še redki jemljejo resno.

In končno ima pri obratu svoj pomen tudi predsednik države, ki je namesto nepristranskega modreca, odigral vlogo prepirljivega politkomisarja in zaščitnika svoje politične opcije. Danes je svoj poraz okronal s tiskovno konferenco, na kateri za mandatarja ni predlagal nikogar. Kot bi ne bilo dovolj vsebine v opcijah in kandidatih, ki bi mu bili po volji.

Ko so se vloge vseh štirih zaščitnikov »tekovin revolucije« sestavile skupaj, je nastopil čas za drugi politični pol. Bila je akcija in sledila je reakcija.

Pravkar sklenjeni koaliciji seveda ne bo lahko. Voz je v blatu in izvleči ga je treba. Kdo so konji, ki bodo vanj vpreženi še ne vemo. Upam pa, da so žilavi, kajti polena za pod njihove noge so že pripravljena…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Cene bencina letijo v nebo

24.01.2012 ob 22:52, avtor jozeb

Takole na prst bi rekel, da se je diesel v zadnjih petih letih podražil za kakih 20 € pri 70 litrskem tanku. Nič nisem preračunaval, ocenjujem glede na to, da sem pred leti avto napolnil za okoli 60 €, zdaj pa se počasi pomikamo proti 80 €. Bog ne daj, da bi šel ceno goriva preračunavati v nekdanje tolarje. Potem bi me verjetno kap…

Tako pa kar tankamo in nič ne rečemo. Morda se malo pridušamo in stisnemo zobe, sicer pa pridno plačamo in gremo. Denar za avto pač mora biti. Včasih so rekli delu čast in oblast, mi pravimo, ljudem prevoz tudi do stranišča!

Sprašujem se, pri kateri številki evrov za tank bencina se bomo ustavili? Koliko smo še pripravljeni žrtvovati za svojo komodnost? 100, 120€ pri enem tanku?

Mesečno pri nas, glede na približno tisoč 500 prevoženih kilometrov, porabimo približno dva tanka goriva, kar bo torej vsak hip naneslo 160 €, to pa je že letni strošek skoraj 2000 €! Opa! To pa je že podatek. In če računamo, kako je pri nas s plačami in brezposelnimi in minimalnimi prejemki, je jasno, da tega tempa ne bomo zdržali. Bencinski konji pa so pobezljali in pravijo, da jih še nekaj časa ne bomo ustavili. Kaj storiti? Kdaj se odločiti za kolo in pešačenje? Kako uskladiti vrtce in šole in popoldansko taksi službo z razvozom otrok na dejavnosti? Ne vem… Vem pa, da drži tisto, kar je povedal novo izvoljeni šef evropskega parlamenta. Namreč, da bomo morali svojim otrokom povedati, da ne morejo toliko zapraviti, kot smo zapravljali mi… In bencin tukaj sploh ni na prvem mestu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika, splošno | 2 komentarjev

Ko otroci snemajo pornografske filme

22.01.2012 ob 23:01, avtor jozeb

Zgodba, ki se je odvila na obali, kaže moralno bedo v kateri živimo. Najprej so zatajili starši. Ti se otrokom očitno niso dovolj posvečali, zato so se morali ti »dokazati« po svoje. Zatem so zatajili vrstniki, ki so vedeli, kaj se pripravlja a niso obvestili nikogar. Še več kasneje so si delili posnetke. Zatajila je tudi okolica, ki takšna dejanja tolerira. Toleriramo vedno nekaj kar je slabo, a potrpimo, saj si mislimo, da bo že bolje. V tem primeru je toleriranje deviantnega obnašanja pripeljalo celo do otroške pornografije.
Sodelujoči so menda vse skupaj počeli prostovoljno. Ali so se zavedali teže svojega dejanja, pa je seveda drugo vprašanje, ki lahko tudi prostovoljnost postavi pod vprašaj. Do tukaj je tudi vse skupaj na nek način legalno. Ni ne lepo, ne moralno, niti ni v duhu človeškega dostojanstva, še sploh ker gre za otroke, a ni kaznivo. Kaznivo postane takrat, ko se otroška pornografija pojavi na spletu in zaokroži.
Zadnjič sem bil na predavanju o varni uporabi interneta in ob nekaterih podatkih sem se zgrozil. Strokovnjaki svarijo pred objavljanjem osebnih podatkov, objavljanjem svojih fotografij in fotografij otrok. Tako zelo popularni Facebook je povzročil, da vse osebno nosimo na ogled, absolutno nobene kontrole pa nimamo nad tem, kdo to spremlja in za kaj bo uporabil množico podatkov, ki jo vestno priobčujemo. Tudi jaz sem se zamislil nad določenimi objavami, tudi nad tem, da ne nastopam anonimno. Kljub temu, sem to odločitev sprejel zavestno in se ji (zaenkrat) ne bom odpovedal, res pa je, da sem postal bolj previden z osebnimi objavami.
Če zdaj zgornji primer navežem na varno uporabo interneta, mi je lahko takoj jasno, da so otroci z obale, pravzaprav žrtve svojega nepremišljenega dejanja. To bodo (če že niso) prav kmalu odkrili. Glavna igralca bosta spoznala, da je taka slava kratkega daha in da ima za seboj, neprijetne posledice, od vulgarnega etiketiranja znancev, do nespodobnih povabil neznancev. Samo upamo pa lahko, da se za vsem skupaj ne skrivajo še kakšne bolno izprijene oči, ki bi lahko svoje nove »idole« izkoristile še za kakšne drugačne, bolj podle in zavržene cilje.
In če grem zdaj še v obratni smeri. Morda so bili otroci res samo »razposajeni«, nedvomno pa niso mislili nase, na svoje vrstnike in tudi na starše ne. Ne verjamem namreč, da je kakšna mama, ki bi si želela, da je njena 14 letna hčerka (sin) igralka v pornografskem filmu…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 13 komentarjev

Škof Vovk pred 60.leti

20.01.2012 ob 21:14, avtor jozeb

20. januarja 1952 v Novem mestu, natančneje na železniški postaji v Bršljinu. Na postajo nekaj po osmi uri pripelje potniški vlak. Potniki izstopijo. Med zadnjimi so trije starejši moški. Takoj jih obstopi nekaj možakov. Ko se izkaže, da so pričakali prave, se okoli njih zbere kakih 50 ljudi. Ne spustijo jih naprej, še več, pride do prerivanja. Zatem začnejo vanje metati snežne kepe. Nekdo potegne palico in se spravi na prišleke. Udarci dežujejo. Kovček, ki ga ima eden od prišlekov v velikem loku odleti na tire. Množica jih potiska nazaj na vlak. Prišleki prosijo naj jih spustijo, ali vsaj pokličejo miličnike. A za te ljudi ni pravice. Ni druge, nazaj na vlak morajo. A razjarjeni množici to ni dovolj. Vdrejo na vlak za njimi. Vsak od trojice stoji v svojem kotu vlaka. Največji, tisti zaradi katerega se je kot kaže vnel ta incident, stoji na sredi s hrbtom proti oknu. Okoli njega se drenjajo zmerjajoči posamezniki. Klofute dežujejo. Odnekod se na bližnji sedež povzpne možak s steklenico. Odmaši jo in iz višine začne na prišleka polivati njeno vsebino. Zasmrdi po bencinu. Množica se malo odmakne. Steklenica je verjetno dvolitrska. Možak kriči, prišlek pa se skuša zavarovati, da mu tekočine ne bi zlival po obrazu. Steklenica je že skoraj prazna. Prišlek roti množico naj bo razumna. Tedaj nekdo potegne vžigalico in politega v trenutku zajame ogenj. Zasmrdi po ožgani tkanini in dlakah. Možica se razmakne, kot ne bi verjela, da se to resnično dogaja. Demonstracija je ušla iz nadzora. Prišlek pa je priseben. Ne samo, da skuša ves čas stati tako, da ima pokrit hrbet in da stoji na sredini, tako ga lahko vidijo tudi od zunaj, ampak ima še vedno na rokah rokavice in za vratom širok šal. Z rokavicami si na hitro odpne gumbe, ki se že talijo in plašč na hitro sleče. Obrne ga in s tem zaduši plamen. Množica se je medtem zaradi plamena še bolj razmaknila. Mož s šalom pogasi še plastični ovratnik, ki ni hotel ugasniti. V vagonu smrdi po zažganem. Odprejo se vrata vagona in na njih, se pojavi sprevodnik, ki pove, da bo treba morebitno škodo poravnati. Iz dikcije se ne ve, komu pravzaprav to sporoča, prišlekom ali množici. Nekdo odpre okno in vrže kadeči se plašč in šal ven iz vagona. Moška, ki sta bila v spremstvu ožganega se pririneta do njega in eden povleče iz žepa ogledalce. Ožgani se pogleda in ugotovi, da je v obraz ves črn, na vratu pa se mu že delajo mehurji, ki segajo do ušesa. Na nekih delih mu koža dobesedno visi od obraza in pod njo se vidi meso. Boli ga, a kot da se fizične bolečine ne zaveda prav, bolj ga boli odnos možice.
Ta se kmalu spet zbere in deževati začnejo žaljivke. Takrat se od nekod pririne naprej miličnik in se postavi med množico in ožganega s spremljevalcema. Skuša delati red, a mu ne uspeva najbolj. Končno povabi ožganega na postajo, kjer bo lahko bolj zaščiten. Ožgani v zaščito ne verjame in to jasno pove, a vendar gre z miličnikom proti postaji. Množica se pomika ob prišlekih in organu oblasti. Nek starec s palico ožganega udari po hrbtu, nek moški v železniški uniformi pa grdo zakolne in pljune vanj. Končno pridejo na postajo. Množica pritiska za njimi. Miličnik kliče na postajo in zdravnika.
Množica medtem začne javno zborovanje. Zažganemu in njegovemu spremstvu med vpitjem in preklinjanjem očitajo nedoumljive obtožbe. Da je krvolok, izdajalec, človeška gnida in da je sramota naroda. Pred njim se vrstijo različni ljudje, tudi ženske in ga maltretirajo. Znova in znova. Naenkrat se zasliši zvok rešilnega vozila, vendar ga množica ne spusti naprej. Še več, usedejo se na avtomobil in mu tako preprečujejo prihod. Kljub vsesplošnemu negodovanju se uspe v čakalnico preriniti zdravniku. Ta ožganega zaskrbljeno gleda in ugotovi, da mu na mestu ne more pomagati. Pozove ga, naj gre z njim v bolnišnico, kar pa ožgani odkloni. Zdravnik mu svetuje naj veliko pije, kajti pri ožganinah je pomembno, da ima poškodovani ves čas dovolj tekočine. Mož, ki so ga zažgali, pijače nima in mu je tudi nihče ne prinese, pa tudi vzel je ne bi saj ni prepričan, če vanjo ne bi česa primešali. Doktor končno odide. Namesto njega prideta dva pripadnika tajne policije v civilu, vendar v dogajanje resneje ne posegata. Nahujskani ljudje nadaljujejo z zborovanjem.
Ožgani mož, ki ga muči sladkorna bolezen, postaja vse bolj utrujen in organi ugotovijo, da bo najbolje, če ga pospremijo na vlak, ki ga bo odpeljal nazaj odkoder je prišel. Spet se ponovi procesija od postaje do vlaka in ljudje znova kričijo in suvajo nezaželene prišleke. Zmerljivke, klofute, udarci s palicami, pljunki… Končno le dosežejo vlak in miličnika v civilu jih zapreta v vagon. Ura je že več kot 13. Vse skupaj traja že pet ur in šele preden vlak odpelje se ožgani zave svojih bolečin. Njegova sopotnika lovita sapo in zdihujeta. Vsi so pretreseni. Kaj kmalu bi se lahko vse precej bolj tragično končalo. Ko vlak potegne, jim pogled še zadnjič seže na množico, ki kljub nedelji, še kar vztraja, kriči in terja kri.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Izjava o sovražnem govoru

19.01.2012 ob 22:45, avtor jozeb

Čestitam Katoliškim laikom Slovenije, ki so po slabih 14 dneh le uspeli izdati izjavo o sovražnem govoru Svetlane Makarovič v intervjuju na Siolu (ni čudno, da ni kaj dosti od takega združenja, če pa za izjavo na eni tipkani strani potrebujejo toliko časa…). Dolgo se ni nihče oglasil, vsi so se samo zgražali, glas združenja pa je pač nekaj drugega kot zapis na blogu… Torej bolje pozno kot ne. Zdaj čakamo na ukrepanje pristojnih, saj javno spodbujati sovraštvo do drugih pelje v pogrome, spomnimo se judov v nacistični Nemčiji, kjer je bila tudi državljanska dolžnost podpirati proti judovske ukrepe. Ampak to o zamudah pri odzivanju na katoliški strani, je šele pol zgodbe.
Takoj se je seveda ponovila znana korporativna zgodba slovenskih medijev. Na Ognjišču smo novico objavili ob 15.39, MMC portal RTV je izjavo povzel ob 17. 31, na Žurnalu 24 so jo povzeli ob 19. 57, najdem jo tudi na casnik.si, drugje pa iščem zaman. Na STA ni, Delo nič, Siol seveda ne, že zato ker so oni objavili intervju, Dnevnik ne, 24ur tudi ne…
574 novinarjev je pred leti podpisalo neko fantomsko izjavo o novinarski svobodi pri nas in o vtikanju politike v njihovo delo. Pa kje so zdaj ti novinarji, kje je bil njihov glas v zadnjih štirinajstih dneh? Je kdo kaj pojamral, da je gospa vseeno šla čez mejo dobrega okusa? Jo je kdo javno izpostavil v svojem mediju? Nič kaj se ne spomnim.
Si pa skoraj upam predvideti kako se bodo stvari odvijale naprej. Najprej se bodo ljudje malo hudovali (nekateri), potem jo bo nekdo vzel v bran, potem se bo začelo zmanjševati pomen njenih besed, končno bodo ugotovili, da se je samo »malo preveč razvnela« (kot kdo že v Dražgošah?) in končno bo vse skupaj pometeno pod preprogo, saj je danes pač nekaj normalnega, da se spraviš nad katolike, oz jih vsaj ignoriraš.
No, tak scenarij je mogoč v primeru, da bo gospa Svetlana tiho, kajti če bo odprla svoj kljun, potem pač ne bo tako, saj bo v svoji maniri povedala še kaj hujšega. In takrat bi se pa ta zgodba lahko drugače končala, saj se dolgo držati stvari pod preprogo, pač več ne da. In katoliški laiki s svojo izjavo, so lahko gospo še dodatno razdražili. Jim bo že pokazala, mrham!!!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 5 komentarjev

Voljč?

18.01.2012 ob 22:04, avtor jozeb

Našemu predsedniku vsaj tega ne moremo očitati, da je dolgočasen (no, morda razen govorne dikcije). Vedno se spomni kaj zabavnega, kaj takega, kar preusmeri pozornost. Tako je zdaj namesto, da bi podelil mandatarski mandat tistemu, ki bi znal sestaviti koalicijo, vztrajno tiplje naokoli. Iz rokava je povlekel novo osebo, finančnika, ki je že leta 1992 rušil desno vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Vsi smo pričakovali direkten napad na gol, da se tekma iskanja pravega mandatarja čimprej konča in da dobimo trdno vlado, naš predsednik pa se je odločil še za malo preigravanja, dribljanja in političnega marketinga. Je to iskanje ali izgubljanje časa? Kdo bi Voljča lahko podprl? Jankovič pravi, da bi ga, vendar pa sam potem v vladi ne bi sodeloval (je v tem odgovoru malo grenkobe?). Janša ga gotovo ne bo podprl, SLS in Nsi najverjetneje tudi ne. Lista Gregorja Viranta? Nisem prepričan, če je Voljč ravno strokovnjak po njihovih, sredinskih načelih. SD se še noče izjasniti, kar pomeni, da je predsednikova poteza presenetila tudi njih, vendar pa si lahko mislimo, da bi Voljča bržčas podprli (seveda, ker so tako rekli strici). DESUS? Bi bil Erjavec za mandatarja, ki je bančnik in je navajen tudi tako razmišljati, glede na to, da se sami deklarirajo za socialno stranko?
Če potegnemo črto se zdi, da smo še vedno pri tisti usodni 44:44 varianti. Ne kaže na preboj, ne kaže na kakšno posebno taktiko, razen če nima predsednik še kakšnega aduta v rokavu. No, če ga ima, naj ga za Božjo voljo že enkrat pokaže, da se ne bomo samo nasmihali ob njegovih izbirah…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

« Starejše objave