Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Prijateljstvo

17.01.2012 ob 23:43, avtor jozeb

Prijatelj je tisti, ki ostane, ko vsem se že mudi…, pravi besedilo neke pesmi. Nekaj je na tem. Na prijatelja se je moč zanesti in ga prositi za uslugo tudi v trenutkih preizkušnje. Nekatera prijateljstva smo ohranili še iz otroštva. Sam imam vsaj tri prijatelje s katerimi smo bili skupaj še v vrtcu, eden je poročna priča. Zanimivo, da se srednješolska in fakultetna prijateljstva niso bolj obdržala. Bržčas so bila bolj strokovne narave. Ne rečem, da kdaj ne srečam kakega sošolca a težko bi mu rekel kaj več kot znanec, pa čeprav smo skupaj preživeli marsikatero uro.
Značilno je, da vsako življenjsko obdobje prinese nove znance in kolege, ki lahko postanejo tudi prijatelji. To je največkrat odvisno od skupnih stičnih točk, ki jih prepoznamo med seboj. V zadnjih letih so to skupni interesi in otroci. Če se med njimi splete prijateljstvo, je tudi za starejše mnogo lažje.
Prijateljstvo je kot pajčevina po kateri plezamo in na njej tvorimo kroge.
Zelo važno pa je skrbeti za prijateljstva, da ne zamrejo. Kot rože jih je treba zalivati, se z njimi pogovarjati, jih negovati, potem zacvetijo. Če ne, ovenijo. In v nas se naseli praznina, ki je sprva ne opazimo. A kljub temu vsak prijatelj ima košček nas in mi košček njega. Življenju bi nekaj bistvenega manjkalo brez prijateljev.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Rdeče

16.01.2012 ob 22:13, avtor jozeb

Sveti Jakob mi kar ne gre iz glave. Izkoriščamo zadnje dneve pred spremembo vremena in… iščemo barve. Tik pred sončnim zahodom je najlepše. Vse se obarva v rdeče tone in skoraj bi pomislil, da smo sredi septembra in ne v januarju. Žal magični trenutek ne traja dolgo, morda 10 minut. Potem se sonce poslovi in zarja oznanja, da je dneva nepreklicno konec. Že tako nizka temperatura se še spusti in dobro je treba stopiti, da se človek ogreje. Kljub mrazu pa greje obogatena notranjost. Kdor hoče res videti, se mora potopiti v globino. Vtisi s povrhnjice se izmijejo, kot umazanija pod vodo…

Izjemen pogled na levo in desno, sv. Jakob pa kot kralj na hribu…

Zlato rdeča jesen sredi trde zime…

In še portret na travi, ki jo zobljejo plameni zahajajočega sonca…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno, splošno | Brez komentarjev

Duhovne vaje

15.01.2012 ob 22:56, avtor jozeb

V Stični sva preživela dva nepozabna dneva. Pravzaprav smo preživeli, saj so bile to duhovne vaje z otroškim varstvom. 14 parov iz vse Slovenije si je v januarskem terminu prizadevalo za boljši zakon med starodavnimi zidovi stiške opatije. Spodbudno okolje, čas za sozakonca, duhovno spremstvo, pričevanja drugih, vse to je pustilo sadove. Domov sva se vrnila lažja in duhovno okrepljena.

Že nekaj časa razmišljam o tem, da imamo tečaje in šole za vse mogoče stvari od tega, kako sam priklopiti televizor, do postavljanja internetnih strani, od mizarskih kvalifikacij do tečaja plavanja. Vse to so hvalevredna izobraževanja, ki človeku znajo prihraniti marsikatero težavo. Kaj pa šola za uspešen zakon? Seveda nekaj tega obstaja na predzakonski stopnji zahvaljujoč prizadevnim jezuitom, ampak je to dovolj? Kdo bo moške naučil uspešne komunikacije z ženo in obratno? Kdo bo zakoncema povedal kako in kdaj morata popustiti, kdaj je odnos ljubeč in kaj nama pomenijo otroci?
Vse to so znanja, ki so nujna, a o njih v obveznih šolskih programih ne izvemo nič ali skoraj nič. Je torej čudno, če razpade polovica zakonov? Kolikor v odnos vložiš, toliko lahko pričakuješ. Če vedno na prvo mesto postavljaš sebe in svoje potrebe, na ostale v družini pa ne pomisliš, je to dobro? To je le nekaj vprašanj, ki se mi postavljajo. Pa sploh nismo govorili o tem, to so le smernice, ki pripeljejo do zavedanja, da so duhovne vaje potrebne.

Kako vse skupaj izgleda? Po zajtrku je kratek nagovor, ki ponudi izhodišča za pogovor med zakoncema. Ta dva potem odideta na »samo«, bodisi na sprehod, v kapelo, meditativni park… in se pogovarjata. Predvsem govorita. Besede naplavijo neizrečene bolečine, težave, osebne poglede. Te soočita in v pogovoru se najde veliko rešitev. Ker so otroci v varstvu, je pogovor res lahko brezskrben in osredotočen res samo nanju. Po kosilu in krajšem počitku se vse skupaj ponovi. Zvečer je še podelitev izkušenj parov drugim v skupini. Kako zdravilno deluje, ko slišiš, da so še ljudje, ki si prizadevajo za pristne krščanske vrednote ljubezni, spoštovanja, družinske molitve… Naslednji dan nova tema in nov pogovor. Kolikokrat se doma lahko na tak način pogovarjava? Lastna izkušnja je, da zelo redko, če sploh kdaj. Zato ostanejo besede neizrečene in takrat, ko ne misliva, izbruhnejo na plano. Takrat lahko ranijo, koga tudi težko. Kakorkoli tak konec tedna močno priporočam vsem, ki bi radi naredili nekaj za vaš zakon.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno, splošno | Brez komentarjev

Samo 42…

11.01.2012 ob 23:33, avtor jozeb

»Nisem razočaran, to je volja poslank in poslancev…«. »Najbolj pa me je razočaral, da niso mogl glasovat…« To sta dve Jankovićevi izjavi, izrečeni v roku nekaj sekund, ki dobro kažeta razpoloženje nesojenega mandatarja. Gremo po vrsti.
Prepričan sem, da je bila popoldne zelo obremenjena ena telefonska številka v Murglah. Tam je nekdanji veliki igralec iz ozadja, v pogovorih razmišljal o tem, da njegova roka izgublja pravi oprijem. Genialnost ob tem, kako se znebiti svoje politične opcije in njenih (v javnosti omadeževanih) satelitov, ter njeno podporo varno prenesti v druge roke, se počasi podirajo. Kandidat očitno le ni bil pravi. Če bi bil, bi bil danes mandatar…
Kar 48 glasov so si obetali. Zgodilo se jih je 42. Štirje premalo za mandatarstvo, dva manj od tistih, ki so podporo obljubili… In potem so jadikovali nad tem, da niso poslancem dovolili glasovati po svoji vesti. Ne se sekirat, saj so glasovali. Tudi tak način je glasovanje. Pravzaprav je cela levica spet čakala na nekega pucka, kot da bilo to dejanje višek neke politične kulture. Zakaj se niso vprašali, kako da njihov kandidat ni uspel dobiti večine? Se ni dobro pogajal? Kdo je torej izdal volivce? Za sestavo koalicije nesposobni, nesojeni mandatar vendar! On jih je edini prevaral s svojim načinom, ki je že v začetku pokazal, kako se bodo stvari dogajale pod njim, z glavo skozi zid.
Še nekaj se mi je zdelo zelo zanimivo. Če poslanci večinsko ne podpro kandidata, ki je dobil največje število glasov, je to prevara volivcev. Če pa večina državljanov nasprotuje npr spornemu Družinskemu zakoniku, pa je to nestrpnost. Pa naj človek razume, kaj levičarju paše.
Mislim pa, da so se tudi nekateri podporniki nesojene koalicije sami ustrašili morebitnega mandatarja, zato ga tudi dva nista podprla. Pahor bi že lahko bil eden od njiju, saj mu je Janković jasno povedal, kaj si misli o njem.
Kaj se bo zgodilo zdaj? Jaz si po takem debaklu gotovo ne bi želel več kandidirati. Kaj pa Janković? Strici bodo v slaščičarnah spet študirali scenarije, predsednik je v svojem značilnem tonu že oznanil, da to, kar se je zgodilo… »ni bilo dobro«.
In druga stran? Veliko so ji hoteli nalepiti po glasovanju. Da so ne državotvorni, da ne dovolijo glasovanja po lastni vesti… Lepo vas prosim, kdo v ljubljanskem mestnem svetu v Jankovićevi listi, glasuje po lastni vesti? Bodo zdaj stopili skupaj in pokazali, da imajo več kot polovico?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Türk: Narobe bo, če mojega kandidata ne boste podprli..

10.01.2012 ob 23:37, avtor jozeb

Da nekdo v Jankovićevem ozadju izgublja živce, kot sem zapisal včeraj, se je potrdilo tudi s predsednikovim enournim nagovorom na državni televiziji. Spregovoril je državljanom in še bolj poslancem, ki bodo odločali o mandatarju. Kaj nam je hotel sporočiti Danilo Türk?
1. Da imamo dobrega kandidata za mandatarja.
2. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
3. Da je razočaran nad tistimi, ki tega ne uvidijo.
4. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
5. Da je taka volja ljudstva.
6. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
7. Da je še bolj razočaran nad poslanci liste Gregorja Viranta.
8. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
9. Da je bila gesta ameriškega veleposlanika neobičajna.
10. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
11. Da se je predsednik zveze borcev samo malo preveč razvnel.
12. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
13. Da Janša ne bo zlahka mandatar.
14. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
15. Da političnih botrov in klanovskih povezav okoli bivšega predsednika Kučana ni.
16. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
17. Da še ni odločen glede vnovične kandidature.
18. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
19. Da je zaskrbljen zaradi ustavnega sodišča.
20. DA BO NAROBE, ČE JANKOVIĆA NE BODO PODPRLI!!!!!
Hudo je. 45. in 46. glas očitno nista zagotovljena. Treba je bilo napasti frontalno. Politika se je včasih delala po pisarnah in na sestankih, danes se dela v slaščičarnah in na televiziji, vsem na očeh. Če pogovori ne uspejo na osebni ravni, potem se pritiska s floskulami in sluzastimi besedami o »volji naroda«, »izigravanju volivcev«, »politični preračunljivosti«…
Meni se zdi Türkov nagovor kot mehka grožnja v stilu: »Boste že videli, če Jankovića ne boste podprli!« Od izida glasovanja je očitno mnogo odvisno in mi ne vemo, kdo vse si je že razdelil funkcije in privilegije v ozadju. Türk očitno ve. Zato je tudi šel v žerjavico po kostanj. Če ga je uspel pobrati pa bomo videli prav kmalu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 16 komentarjev

Nervoza

9.01.2012 ob 22:36, avtor jozeb

Jankoviću ne gre pri sestavljanju koalicije in botri iz ozadja izgubljajo živce. Da je temu res tako, pričajo včerajšnje Dražgoše. Celoten levi vrh države je statiral pri govoru predsednika zveze borcev, ki je zabijal žeblje v krsto slovenske mednarodne podobe. Komur še ni jasno, kdo vodi našo politiko je bodisi slep, bodisi bolestno naiven. Kučan, Türk in Janković so mislili, da ljudje niso dobro razumeli njihove običajne govorice in so zdaj pustili naj spregovori »starosta«, »modrec«, »oče naroda«…In ta res ni razočaral. Potegnil je bič in z njim opletal, koder je pač padlo. Padlo pa je po strankah, idejnih nasprotnikih, po tujih diplomatih. Lahko bi rekli, da je bil izstreljen rafal v množico, ki naj že enkrat spozna, kdo je kdo pri nas. Ameriškemu ambasadorju to do zdaj (očitno) še ni bilo (dovolj) jasno.
In tako so razburili ameriško diplomacijo. Ta je v Washingtonu na pogovor že poklicala našega veleposlanika, njihov v Ljubljani pa je tako že povedal, kdo ni njegov prijatelj in kaj je svetoval svojim gospodarstvenikom. Osebno sicer menim, da je bil njegov nastop kljub vsemu preoster in da na tak način diplomacija v nobeni evropski državi ne bi mogla doseči svojega cilja, razen če je bil njihov cilj še razširiti krog tistih, ki imajo alergijo na Američane…
Kljub temu pa večerni odzivi na srečanje simpatizerjev tovarišije niso bili dobri. Še več, danes jim je sledila še lista Gregorja Viranta, ki je sodelovanje z njihovim mandatarskim kandidatom soglasno zavrnila. Glasovi podpore so torej več kot vprašljivi. Če pa pomislimo, da je glasovanje za mandatarja tajno in da bi lahko umanjkal še kak glas (morda Pahorjev, glede na medsebojne »simpatije«) tudi znotraj tistih, ki jim je bila kooperativnost zapovedana, bo sredino glasovanje zelo negotovo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Sv. Jakob

8.01.2012 ob 21:14, avtor jozeb

V času, ko se je v Dražgošah zbralo najtrše jedro nekdanje partijske nomenklature, se je nad Slovenijo razbohotil lep sončen dan. Starci od Stanovnika in Kučana naprej in nazaj, so spet sejali razdor in tudi po sedemdesetih letih dokazovali, da se iz zgodovine niso prav dosti naučili. Pravzaprav iz leta v leto, podobno kot Srbi, slavijo izgubljene bitke. Ja in da ne pozabim, polirajo zgodovino. Vedno več članov borčevske falange se kaže v triglavkah, kapah, ki so jih pravi partijci (tisti Stanovnikovi) sami prepovedali, ker so bile preveč Slovenske. Maškarada na teh srečanjih je torej popolna. Denarja za dostojen pokop žrtev Hude jame ni, za frajhanje betonskega kolosa na začetku Dražgoš, pa ga je bilo dovolj. In višek nedostojnosti, vpletanje dnevne politike v govore, kjer bi morali kvečjemu molčati in s sklonjeno glavo premišljati on žrtvah. Ravno pravi so govorili o hlapcih… Tisti, ki so nas toliko časa imeli za norce. Kdaj se bo slovenska država opravičila Dražgošanom za vse, kar so jim po vojni hudega storili? Za to, da so tam hoteli narediti zadrugo po vzoru ruskega kolhoza? Da jim dolga leta niso dovolili zgraditi cerkve, ki so jo kasneje zaradi davkov in različnih kazni vaščani nekajkrat preplačali?
Me poprime sveta jeza, ko se spomnim na te cvetke.
Ampak dan je bil pa izjemen. In če se niste pečali s politiko, je bilo skoraj idilično. Tole sem ujel v aparat med sv. Katarino in sv. Jakobom…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Zdraharica

6.01.2012 ob 19:19, avtor jozeb

SSKJ: zdráharica  -e ž (ȃ) ekspr. ženska, ki dela, povzroča zdrahe: znana, stara zdraharica

Ne vem, če lahko Svetlana Makarovič še preseneti. Pravzaprav je že vse povedala in zdaj le še ponavlja in dela variante na zgodbe, ki jih je že obelodanila. Nekoliko se čudim le medijem, ki tako z veseljem pograbijo njene umotvore in razgaljajo pisateljičino mladostno ranjenost.

Ko sem danes prebiral njen intervju (do katerega vam ne privoščim niti linka), sem ugotavljal, da ji nedvomno manjka hčera z vnučkom, ki bi ji krajšal čas. Ta ji zdaj mineva le v družbi mačk in znank, ki ji glavo polnijo s strahovi. In ker je gospa ostrega jezika, besede kar padajo… Če bi ubijale, bi za njimi ostajalo dolgo pokopališče.

Pri Svetlani Makarovič je težko govoriti o sovražnem govoru, ker gospa toliko ljudi ne mara in ne more, da malo stvari, ki jih pove, to ni. O sebi in svoji literaturi ima jako dobro mnenje, svet pa je tako pritlehen, da se je v celoti zarotil proti njej in ne spregleda, da bi se moral vrteti tako, kot ona hoče. Tako vsaj misli. Da je vrhunska je spoznala tudi stroka in ji hotela podeliti Prešernovo nagrado, ki pa jo je gospa na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma vehementno zavrnila. To vem, ker sem bil tam in sem to slišal z lastnimi ušesi. Prav tako pa sem z lastnimi ušesi slišal, da pravzaprav je Prešernova nagrajenka, ker jo tako obravnavajo na ministrstvu za kulturo. Kako je mogoče, da na odru izrečeš globok prezir do države in zavrneš najvišjo nagrado za kulturno udejstvovanje, po drugi strani pa očitno vzameš denarno nagrado? Če temu ni tako, potem res ne vem, zakaj bi jo na ministrstvu šteli med Prešernove nagrajence…

Gospa torej ni tako pokončna in vzorna, da bi nam vsepovprek lahko delila nasvete, kdo vse je ličinka, kdo ima plombo na možganih in koga je treba sovražiti po državljanski dolžnosti. Njene besede se da seveda naobrniti tudi na drugo stran in potem smo le še korak od prve klofute. Zanimivo je, da so lahko nekateri njenih let spoznali, kako so jim v mladosti in tudi kasneje lagali glede zgodovine in so iz tega potegnili kak nauk. Ona pa ne. Ona je večna upornica. Nekoč je bila proti Jugoslaviji, danes pa je zanjo in za partizane in za Zorana… Tako iz inata, zanalašč! In za kadilce.

Tukaj si bom sposodil njeno pravljico o Pekarni Mišmaš. V radijski igri je sama upodobila mačka in verjamem, da se je v tej zgodbi z njim tudi najbolj identificirala. To bi lahko bila njena projekcija, resnica pa je nekoliko drugačna. Če pogledamo njen značaj, začinjen s sočnimi izjavami, lahko hitro ugotovimo, da pravzaprav še najbolj ustreza mlinarici Jedrti. Kako tragično. Tisto pred čemer nas je hotela svariti, pred vtikanjem nosu v tuje zadeve, se še najbolj tiče prav nje. In če bi mogla, bi iz našega Miševa pregnala vse Mišmaše. Žal pa ne živimo v pravljici in tako ne bomo odšli nikamor.

Tolerirali jo bomo še toliko časa, kolikor ji je preostalo in se vsi nekoliko nervozno presedali, če se bomo slučajno, kje znašli v njeni družbi.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, splošno | 3 komentarjev

Zakaj kupovati slovensko?

5.01.2012 ob 22:02, avtor jozeb

Vsak ima pravico za svoj denar dobiti največ in najboljše. Denar pač ne raste na drevesu in ga je treba prislužiti. Vsi menimo, da bi si zaslužili več kot dobimo, glede na vložen trud in na tem nivoju smo tudi, ko gremo v trgovino in nakupujemo. Liberalno, kapitalistični model razmišljanja nam je v zadnjih letih omogočil izjemno ponudbo različnih izdelkov po ugodnih cenah. Trgovci ponujajo polne police izdelkov in le malokdo se sploh vpraša, kje konča denar, ki ga pustimo v trgovinah. Seveda zakaj bi se spraševali o drugih, ko se moramo najprej spraševati o sebi in svoji denarnici. A zgodba vendarle ni tako enostavna in preprosta…
Če pogledamo širše in tudi čez ograjo okoli naše hiše bomo ugotovili, da živimo med ljudmi, ki govorijo isti jezik in si delijo enake kulturne vzorce. Vsak skrbi za svojo družino in vsak se z nečem ukvarja. Nedaleč od doma je trgovinica in malo naprej tržnica, kjer lahko dobimo pridelke iz nekaterih okoliških kmetij, pa tudi sadje in zelenjavo iz drugega konca sveta. Spet odloča denarnica. No, pravzaprav morda ravno tukaj ne vedno samo denarnica, ampak tudi kakovost, kdaj pa kdaj tudi pripadnost okoliškemu kmetu, ki še ni obupal nad globalizmom in se še trudi z domačo zelenjavo.

Na tem mestu se jaz ustavim in vprašam, če sem pripravljen podpreti domačega proizvajalca in ga s svojo podporo zadržati na njegovi zemlji in pri njegovi dejavnosti? Samooskrba je pri nas v zadnjih letih precej upadla in veliko nekdaj obdelanih njiv se je zaraslo. Zakaj? Ker se ne izplača.
Enako je s tovarnami. Ogromno smo jih zaprli v zadnjih dvajsetih letih. Še veliko več ljudi je s tem izgubilo delo. Po eni strani je seveda prav, da so slabi odpadli, a nihče me bo prepričal, da so propadli le slabi…
Vsak nakup domačega izdelka omogoča enemu od zgoraj omenjenih sosedov preživetje. Če se bomo vedno ravnali zgolj po logiki, ki na prvo mesto postavlja mene in samo mene, potem bomo vse te zanemarili. Gorenjev gospodinjski aparat ali Elanove smuči, bučno olje iz Prekmurja in gume iz Kranja so delček našega znanja in za njimi stojijo naši ljudje. Ali ni smešno kupiti kitajski česen za evro ceneje od slovenskega in s tem nekega kmeta spraviti na rob preživetja, na drugi strani pa potem prihranjen evro darovati Karitas, ki naj istega kmeta podpre, pri plačilu položnic za njegovega otroka?
Ali nismo sposobni enkrat razmišljati tudi socialno? Se kdaj postavim v kožo nekoga, ki bi rad delal pa dela tudi zaradi moje, zgolj denarnične in nič socialne, logike nima? Zato sem prepričan, da je domače treba podpreti na vseh področjih. Včasih že s tem, ko kupimo domače, nevede darujemo tudi za socialo. In to sploh ni slabo!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Jaslice

3.01.2012 ob 22:25, avtor jozeb

so stara ljudska navada, brez katere si božiča skoraj ne moremo predstavljati. Pred dnevi sem dobil besedilo Jožice Koder v katerem se Vinko, Mari in Silva spominjajo svojega očeta Joža Ribnikarja – Tekca, znanega ljudskega umetnika iz Tržiča. Besedilo se mi zdi zanimivo tudi zato, ker na odkriva domačo navezanost ljudi s starim izročilom in njegovo predajanje naslednikom…
Vinko je najprej povedal, da se dobro spominja jasličarskih skupin v Tržiču, prvo so sestavljali Böhm, Klofutar in Joža Gros (že dolgo so pokojni); drug k drugemu so hodili gledat jaslice.
»Moj oče in Janez Smolej (prav tako pokojna) sta tudi razmišljala, kako bi izdelala jaslice. Začela sta jih oblikovati z glino, a ni šlo. Domislila sta se, da bi figurice za jaslice naredila iz lesa. Oba sta bila čevljarja, vajena rezanja z noži, zato se nista bala zarezati v les. Vzor za izgled figuric so jima bili dogodki iz Svetega pisma, stremela sta za stilom podob v Sv. pismu, skušala sta jih prenesti v les, kakor sta jih videla s svojimi očmi. Smolej je bil dober risar, med sabo sta se kosala, kdo bo naredil boljše. Začelo se je v letu 1935. Star sem bil komaj pet let, ko sem šel Za farovž po lipovo vejo, iz njenega lesa je oče napravil navadnega pastirja, ki vriska vrh planin, to je bil 12 cm visok kipec, naslednji so rasli po milimeter za milimetrom, počasi so se jaslice večale. Očetova šola je bila prava, še danes se me drži znanje, ki mi ga je dal oče, samouk, delali smo doma, v naši kuhinji so nastajale figurice.«
»Oče je jaslice izpopolnjeval, nazadnje so bile figurice visoke že 24 cm. Očeta sem občudoval, ustvarjal je drugače, bolj originalno kot jaz, ker sem bil kasneje pod vplivom akademskega znanja. Rad se spominjam svojega očeta. Vedno je bil dobre volje, ki jo je dajal vsej družini; bil je veren in deloven. Rad je poslušal božične pesmi, toda brez ženskih visokih sopranov. Kadar se je ob nedeljah po maši zadržal v Damulnekovi gostilni, je našo mamo potolažil z besedami: “Peli smo kot zvonovi!”
Naše domače ime pr’ Tekc’ je že staro, v hišo je najprej iz Seničnega prišel moj praded, s priimkom Ribnikar. Moj oče se je leta 1902 že rodil v tej hiši in mi smo domače ime obdržali.«

Še isto dopoldne sem se oglasila pri njegovi sestri Mari, ki je znana po svojih številnih lepih in prijaznih slikah, veliko jih je ustvarila za domačine, marsikatera pa je šla v druge kraje in tudi v domove zunaj naše domovine. Tudi njo sem povprašala, kako se spominja časa otroštva in časa okrog Božiča, povezanega z očetom, mamo, z bratom Vinkom in sestro Silvo:
»Pred Božičem je mama zmeraj imela dosti opravkov (kot vse matere in gospodinje tistega časa), oče je imel drugo delo. Mama je navdušila devet družin, da so v času Božične devetdnevnice nosili Marijo od hiše do hiše in molili k njej. Kipec Marije, bil je kar težak, je naredil moj oče. Izrezljal je kar dva Marijina kipca. Vsaka družina je že vnaprej vedela, kdaj bodo dobili Marijo na dom. Pripravili so ji oltarček, navadno je Marijo spremljalo več odraslih in otrok, s svečkami v rokah. Otroci so zraven peli. Res je bilo lepo. Zadnji dan devetdnevnice leta 1943 je bil za našo družino nekaj posebnega. Že zjutraj se je rodila sestra Silva. Ljudje so hodili gledat naše jaslice, imeli smo jih v kuhinji, in rekli, da imamo dvojne jaslice, ker smo dobili Silvo. Od Božiča do svečnice je bila naša hiša polna obiskovalcev, hodili so gledat jaslice, ne le iz Tržiča, tudi iz okoliških krajev. Posebno otroci so se navduševali nad gibljivimi figuricami.
Jasličarstvo je bogatilo življenje mojega očeta. Bil je čevljar v Peku. Lahko rečem, da je zaradi svoje trdne vere v tovarni opravljal težja dela. Skrbel je za petčlansko družino, matere so bile doma. Po ‘šihtu’ je oče rezljal figurice, oblikoval razpela… tudi za druge ljudi in tako primaknil kak dinar k družinskemu proračunu. Ni bilo lahko, brat Vinko je študiral v Ljubljani na akademiji brez vsake štipendije. Po očetu je podedoval umetniško žilico, veliko sta v naši kuhinji delala skupaj. Oče je ure in ure vrtel majhen motorček, da so se figurice v jaslicah premikale.
Rada se spominjam svetih večerov, ko so v našo hišo prihajali otroci, oblečeni v pastirje, pokleknili pred jaslice in peli. Za Svete Tri kralje pa so bili oblečeni v kralje, hodili od hiše do hiše in voščili srečo. Peli so tisto znano: Ena zvezda gori gre …«
Silva Zupan – Tekčeva je prav tako navdušeno pripovedovala spomine na očeta kot brat Vinko in sestra Mari:
»Za Miklavža je bil oder za jaslice že postavljen. Do leta 1943 smo jaslice imeli v kuhinji, kasneje pa v prostoru nasproti kuhinje. Vsa naša družina je živela z jaslicami, vežna vrata so bila stalno odprta za obiskovalce, dostikrat so vsi sneženi stopali v vežo, da so na tleh stale cele luže. V času takoj po vojni jaslic ni bilo mogoče dobiti, zato je bilo pri očetu veliko prošenj zanje. Vinko in Mari sta mu pri delu pomagala, barvala sta figurice. Zaslužili smo za en radijski aparat. Jaslice je oče naredil za cerkev v Križah, v Kovorju in za cerkev v Lešah. Komaj pet let mi je bilo, ko sem hodila z očetom, kamor je šel postavljat jaslice. To so bili lepi dnevi, vso pot mi je kaj razlagal, vso pot sva se pogovarjala. S svojim delom je skrbmi za družino je dajal otrokom lep zgled.
Jaslice je več kot trideset let postavljal v tržiški cerkvi, ostali člani družine smo poskrbeli za mah, za skalice, slamice… Za vso našo družino je bil Božič nekaj čarobnega. V naši hiši je bila vera doma. Tudi po očetovi smrti leta 1970 je Božič za vse nas in naše družine nekaj svetega, velik praznik, ki ga je treba spoštovati.
Jaslice, ki jim rečemo Tekčeve jaslice, je leta 1956 prišel k očetu pogledat akademik dr. Emilijan Cevc (1920 do 2006), umetnostni zgodovinar iz Ljubljane. Pohvalil je očeta za jaslice in mu rekel, da so njegove jaslice zrasle iz globoke srčne kulture in globoke vere, da dajejo občutek zamrznjenega gledališča in da so narejene z veliko mero dobrega okusa. Da bi bilo škoda, če bi jih prodal, češ da so tako lepe, da si zaslužijo mesto v Etnografskem muzeju v Ljubljani, kjer bi bile na ogled veliko ljudem.«
»Sedanje Tekčeve jaslice imajo poleg očetove tudi Vinkovo podobo. Originalnim očetovim figuricam je brat Vinko dodal Beg v Egipt, Iskanje prenočišča, Trije kralji pri Herodu. Pripravlja pa še Potovanje iz Nazareta v Betlehem. Sestra Mari pa ima v prostoru, ki smo mu dali ime Galerija Ribnikar – Tekčeve jaslice, več oljnih slik. V tržiški cerkvi v Božičnem času postavijo jaslice, ki so delo brata Vinka.«
Za sedanje jaslice v galerijskem prostoru že od leta 2000 skrbita Silva Zupan, Tekčeva, in njen mož Dani Zupan. Na ogled pridejo posamezniki in skupine z vse Slovenije, tudi iz drugih držav; celo iz Kanade, Islandije…
Galerija je odprta od božiča do svečnice vsak dan od 9. do 19. ure, tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih. Po svečnici pa za vnaprej najavljene skupine. Naj tale zapis zaključim z mislijo, ki jo je ob zaključku srečanja povedala Silva:
»Očetovo navdušenje in ljubezen do jasličarstva in jaslic pa njegova trdna vera je prešla na vse nas, živi v nas, prenašamo jo tudi na svoje otroke in vnuke.«
Hvala Vinku, Mari, Silvi in njenemu možu Daniju za pogovor, ki ga je v adventu 2011 zapisala Jožica Koder.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

« Starejše objave Novejše objave »