Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Osolnik

9.02.2012 ob 20:42, avtor jozeb

Po vrtcu, z najmlajšim, v hrib, na Osolnik… Precej hladno -7 st., snega kakih 10 ali 15 cm, ponekod napihan… Prava zimska krajina. Šele na poti nazaj srečava osamljenega pohodnika. Sicer pa mir in piš vetra v ušesih.

Ljubka cerkev sv. Mohorja in Fortunata.

Pogled od cerkve proti sv. Jakobu, Katarini in Ljubljani v ozadju.

Pogled proti Gontam.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Besi

8.02.2012 ob 21:29, avtor jozeb

Ugotavljam, da gre ljudem v zadnjih dneh kultura »na jetra«. Naslovi kot so: Nehajte že težit s to kulturo, Nedržavotvorna kultura, Ko iz muhe delajo slona, Državni paraziti, so le delček tistega, kar se nam suče po glavah. Kulturniki po drugi strani s svojim načinom izražanja protesta, nikakor ne znajo predstaviti zgolj argumentov za ohranitev samostojnega ministrstva, ampak na srečanjih z užaljenostjo in prepirljivostjo izražajo svoj prav. Tisto, kar je včeraj moral poslušati bodoči minister Turk, je gotovo kaplja čez rob marsikomu, ki je do zdaj s simpatijami spremljal strnjevanje kulturniških vrst. Bodočega ministra imenovati smrad, kaže na notorično pomanjkanje kulture.
Od glasbenikov, gledališčnikov, literatov, slikarjev…, bi pač pričakovali nekaj več (ali nekaj manj), morda vsaj to, da se ne spuščajo na tako cenen nivo. Ko sem si ogledoval video iz pasaže Maksimarketa, kjer so se kulturniki zbrali na protestu, kar nisem mogel verjeti. Znani obrazi, ki zrejo v nas iz knjižnih izdaj, gledaliških odrov in ob tem žvižganje, vpitje, zmerjanje. Kazalo je kot bi se sprli kakšni zelenjadarski prepirljivci, ki na »placu« prodajajo robo in so se domenili, da bodo z nekom obračunali. Pravzaprav sem čakal, da bo priletela še kakšna klofuta.
Očitno počasi zmanjkuje argumentov za kakovosten dialog, zato smo prešli v fazo odkritega nasprotovanja. Mislim, da se bodo zdaj tudi v kulturniških vrstah stvari polarizirale. Del kulturne javnosti se bo od takih izlivov gneva distanciral, ostala javnost pa se bo spet po slovenski navadi polarizirala za ali proti vladi. Kulturniki na tak način ne bodo dosegli ničesar in še podpora javnosti bo vse bolj kilava. Ko pa bodo ugotovili, da so si s tem zakuhali več slabega kot dobrega, bo situacija še slabša. Če smo namreč že do zdaj lahko govorili o odtujenosti elitne umetnosti in kulture od širše javnosti, se znajo taki nekulturni shodi izkazati za učinkovit način, kako si še bolj izprazniti dvorane…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, politika | 7 komentarjev

Prešernova proslava 2012

7.02.2012 ob 23:33, avtor jozeb

V turbulentnih časih, ko sta si prihajajoča vlada in kulturna srenja napovedali stanje mimobežnosti, so v Cankarjevem domu spet podelili Prešernove nagrade. Gallusova dvorana ni bila kaj bistveno manj zasedena, glede na poziv nekaterih k bojkotu, res pa je, da so pred vhodom v osrednji hram kulture gorele sveče…

Po moji osebni oceni, so si vsi, ki so ob aplavzu na odru velike dvorane prejeli priznanje, to tudi zaslužili. Veliki nagradi za življenjsko delo sta prejela Jože Snoj in Matjaž Vipotnik. Nagrajenci Prešernovega sklada pa so Franc Kosem, Stojan Kuret, Ivica Buljan, Iztok Mlakar, Andrej E. Skubic in Maruša Zorec.

Seveda brez politike ni šlo in po svoje je tudi prav tako, kajti Slovenci smo svoje boje vedno »bili« ob kulturi… Najprej je svoje o ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo povedal Jaroslav Skrušny in si za to prislužil dolg aplavz v dvorani (nekateri politiki v prvi vrsti razumljivo niso ploskali). Ob koncu pa je voditeljica Blažka Müller napovedala še temo in tišino in s tem dala simbolično vedeti, kaj bo, če bo utihnila kultura. Nasploh so pozivi k nekakšnemu kulturnemu molku v teh dneh zelo živahni. Kot bi k temu pozivala nekakšna osvobodilna (kulturniška) fronta.

Zdi se mi, da to ni prava pot (kot bi dejal naš predsednik). Kulturnemu molku smo bili nekoč že priča in njegove posledice so bile zelo negativne. Segregacija, zamolčanost, eksil, celo smrti nekaterih… Danes bi morala biti pot kvečjemu obratna, namesto pozivanja k temi in tišini, nasprotno, pozivanje k luči in še bolj živahnemu dogajanju. Le tako se bo morda kaj prijelo in ponovno udejanjilo.

Še enkrat moram zapisati, da obžalujem odločitev o ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo in da so utemeljitve za to zelo površinske. Odprtje fronte na tej črti, se bo bodoči vladi, žal, kmalu maščevalo. Če zaradi drugega ne, ker tudi mediji sodijo pod kulturo. Na tem področju pa je vedno potrebno delovati zelo taktno.

Pogrešal sem govor enega od nagrajencev. Letos je kar izpadel. Škoda ali pa sreča.

Sicer pa naj s tega mesta voščim lep praznik vsem, ki menite, da je kultura nekaj, kar je treba praznovati in to ne le en dan v letu. Srečno!

Nagrajenec Jože Snoj

Nagrajenec Matjaž Vipotnik
  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 1 komentar

Detajli

6.02.2012 ob 23:30, avtor jozeb

Bil sem na predstavitvi slavnostnega koncerta ob slovenskem kulturnem prazniku, ki bo v »novi« ljubljanski operi. To bo večer slovenskega samospeva z Markom in Bernardo Fink, ter pianistom Anthonyjem Spirijem, v čast Glasbeni matici ob 140 letnici in 120 letnici ljubljanske opere. Nekaj detajlov mi je posebej ostalo v glavi, saj na svojski način kažejo sliko nastopajočih umetnikov. Naša odlična glasbena interpreta, brat in sestra, ki koncertirata na različnih svetovnih odrih, sta odlična slovenska kulturna ambasadorja, saj večkrat nastopata tako s slovenskimi glasbenimi deli, kot jih v dodatkih ponujata na koncertih po svetu.

Izjemno sproščeno sta predstavila koncert, ki je bil v Mariboru, v Betnavskem dvorcu že izveden, slišati pa ga bo moč še v Škofji Loki, Ljubljani in Novi Gorici. Toplo mi je bilo pri srcu, ko sta govorila o sodelovanju različnih institucij in ob tem razmišljala tudi o sodelovanju in sobivanju med ljudmi. Prav tako mi je bilo zelo všeč intervencija Bernarde Fink, ob opazki direktorja Opere Brvarja, ki je potarnal, kaj vse še manjka v novi operni hiši. Izpostavila je, kaj vse pa opera zdaj že nudi. Se pravi, iskala in našla je dobre stvari in se ni za vsako ceno ustavljala pri manjku…

To veliko pove tako o nas, kot tudi o tistih, ki prihajajo od drugod in nas sodijo v širših okvirih. In res, velikokrat nam manjka prav takega širokega pogleda, kjer se neobrušeni detajli zazdijo nepomembni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Zima

5.02.2012 ob 09:55, avtor jozeb

Končno je zapadlo celo nekaj snega… Termometer je zjutraj, ko sem se odpravljal na delo, kazal -10 stopinj. Ni čudno, da gredo človeku po glavi misli o pomladi. Našel sem pesem italijanske avtorice Emme Lombardo Casalaina, z naslovom Daj mi cvetlico, ki je primerna tako v misli na pomlad, kot ob dejstvu, da je nedelja, prvi dan v tednu in da beremo berilo iz Jobove knjige…

Daj mi cvetlico

Daj mi cvetlico.

Goreče te prosim zanjo.

Dolgo sem ihtela

in moje oči,

motne od solza,

niso več znale,

odkriti Boga

v temni senci trpljenja.

Daj mi cvetlico, prosim te,

čeprav travniško:

da bom opazovala

njeno čudovito obliko

in neskončno nežnost.

In ko bom občudovala to,

česar človeška roka

ne more ustvariti:

njeno svežo milino,

njen vonj,

njeno živo lepoto,

bom gotovo

spet našla Večnega

in pokleknila.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 1 komentar

Travme

2.02.2012 ob 21:57, avtor jozeb

Vsak ima kako travmo iz otroštva. Moja je gotovo povezana z zobozdravniki. Nisem jih maral kot otrok in to se mi pozna tudi danes.

Spominjam se, da sem verjetno še kot predšolski, moral na široko odpreti usta in potem mi je zobozdravnica zvrtala luknjo tako globoko in tako boleče, da se mi je zdelo, kako je sveder gotovo pogledal skozi čeljust. Ni čudno, da sem zobozdravnico naslednjič dodobra pogrizel in si je, reva, morala izpirati rano v umivalniku. Nič ni pomagalo, če je šla mama z mano, usta so ostala zaprta in niti obljube daril niso nič pomagale.

Ne vem natanko, kako smo kasneje urejali zobozdravniške preglede, ampak nekaj smo že morali urediti, saj imam skoraj v vsakem zobu plombo. Ostali pa so slabi občutki in kot rečeno, od vseh zdravnikov najmanj maram zobarje.

Tako sem odlašal in odlašal s pregledom in ko se mi je končno odlomil del zoba, sem vedel, da se bo počasi vendarle treba pripraviti na zobni pregled in posledično vrtanje, brušenje, drgnjenje, poliranje in vse kar sodi zraven. Vmes se je upokojil še moj zobar in poiskati je bilo treba drugega, potem pa čakati na datum.

Nelagodje je ostalo. Že kak teden prej sem se presedal ob misli na široko odprta usta in aparate, ki ti jih nataknejo, da držiš usta odprta. Ko je prišel dan D, sem nervozno pohajal po hiši, vsaj trikrat sem si umil zobe. »Je to res nujno?« sem se spraševal. Avtobus je bil kar prehitro pred zdravstvenim domom. Stopnice. Vrsta. Čakanje. Neke stvari se pač ne spreminjajo. Končno me pokličejo. Doktor je mlad in prijazen, sestra me hoče nasmejati, jaz pa kisel in nerazpoložen za šale. »Kaj bo dobrega?« me pobarata. Sedim sključen in trd na stolu in razmišljam ali naj odprem usta. Nekatere stvari se res ne spreminjajo. Še preden začne doktor natikati sveder, imam že vse roke bele od stiskanja s prsti. Če bi imel stol ročaja, bi ju verjetno izpulil. Možakar za masko me začudeno gleda in verjetno ugotovi, da primerek, ki sedi pred njim, ni ravno sproščen. »Bi injekcijo?« »Bi« zamomljam.

Ko prime, se začne. Nič ne čutim, odlično! Zgornjo desno dlesen imam čisto omrtvičeno. Saj bo kar za zdržat. Doktor natakne nekakšno objemko in polni luknjo. Sledi ponovno brušenje in sredi vrtanja, mi začne trzati ustnica. Ne morem je umiriti.

Zdravnik klepeta s sestro in vešče ordinira v mojih ustih. Še malo pa bo konec. Z očmi iščem uro in odštevam, koliko časa sem že na stolu. Končano je. Oddahnem si. Vstanem. Desnega lica ne čutim in tako se ne morem niti vljudno smehljati, ko me hecata. Samo da je in da se lahko odpravim. Globoko zadiham, ko stopim na mrzli zrak. Noge me same nosijo proti postaji, jaz pa razmišljam, da se neke stvari nikoli ne spremenijo zaradi nečesa, kar se nam je zgodilo še v mladosti, mi pa tega nismo predelali.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 2 komentarjev

Pet zlatih minut v dnevu

1.02.2012 ob 19:50, avtor jozeb

„Kdor hoče ohraniti lepoto, naj ne pozabi pred spanjem posvetiti pet minut negi svojega obraza. To so zlate minute, ki nam lahko trajno ohranijo lepoto in privlačnost.“ Reklama, seveda. Verjetno na obraz tudi deluje. Govori o času zase, o skrbi za svoje telo, o tem, da mi zame ni vseeno, saj če ne cenim sebe, tudi drugega ne znam ceniti…
Ampak pogled na lepoto lahko tudi nadaljujemo. Kaj pa „notranja“ lepota, lepota duše? Tudi tu bi veljalo dnevno vsaj pet minut skrbeti za notranjo lepoto. Krščansko se temu reče spraševanje vesti, v duhu časa pa „skrb za notranje ravnovesje“…
Sem si danes prizadeval, da bi bil boljši kot včeraj, da bi komu priskočil na pomoč, ali komu kaj dobrega storil? Sem danes žalosten zato, ker so mi drugi storili kaj hudega, ali ker sem jaz užalil koga?
Kaj pa ljubezen? Sem si prizadeval zanjo v odnosu do svojih najbližjih, do tujcev, do Boga?
Če bomo na ta in podobna vprašanja odgovarjali iskreno in obžalovali slabo, bomo dosegli „duhovno ravnovesje“, oz se bomo okrepili pri prepoznavanju slabega. Tako ne bo skrbi, da bi izgubili svojo notranjo lepoto in tako bomo res izkoristili pet zlatih minut v dnevu!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 1 komentar

Novejše objave »