Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Vzgoja za odnose

30.03.2012 ob 23:36, avtor jozeb

Da je s šolskim sistemom nekaj generalno narobe, morda vsak bolj ali manj sluti. Na nekih delih pride do disharmonije med tistim, kar tam poučujejo in tistim, kar v življenju res potrebujemo. Ne, ne bom razmišljal o tem, koliko geometrije ali geografije res uporabljamo, zanima me, zakaj nas v šoli ne naučijo osnovnih zakonitosti medsebojnih odnosov?

Koliko težav in razočaranj bi nam prihranili, če bi nas naučili kako reagirati na partnerjevo slabo voljo, kako sprejeti sebe in svoje omejenosti. Koliko lažje bi bilo tistim, ki živijo z nami, če bi vedeli, da je treba vsakega bližnjega dnevno vsaj petkrat pohvaliti? Koliko zakonov bi rešili, če bi se učili, razumevanja svojih in partnerjevih reakcij?

Nihče nam ni nikoli povedal, da s seboj iz službe ali šole prinesemo »prtljago«, ki jo odlagamo še pol ure. In če smo na delu trpeli, ali igrali prijaznost, potem bomo žal doma odreagirali popolnoma drugače. Mi bomo hoteli svojega partnerja raniti tako, kot smo bili ranjeni mi…

Ali bi ne bilo fino, če bi imeli pred hišo drevo, na katerega bi lahko ob prihodu domov odložili vse naše službene skrbi, da z njimi ne bi obremenjevali najbližjih, tistih, ki jih imamo najrajši? Pa nas o tem šola žal ne uči. Kot nam tudi ne pove, kakšen je razkorak med idealnimi in realnimi predstavami in kakšno je njuno razmerje v našem sprejemanju partnerja.

Predavanje o vsem tem je pripravil dr. Karel Geržan. Prisluhnili smo mu lahko na zadnjem postnem večeru. Navdihujoče, hudomušno in tako resnično. Vzgoja za odnose je bodočnost. Morda je v tej bodočnosti tudi kakšen nov šolski sistem…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Misijon

29.03.2012 ob 22:01, avtor jozeb

Kdaj pa kdaj si želimo, da bi dan zgolj minil in bi lahko za nekaj časa mislili na nič… Kadar se naloži veliko tovora, se pleča upognejo in hrbet klecne. Takrat je tolažeča razumevajoča dlan, beseda sočutja in razumevanja.

Nekaj podobnega mi prihaja na misel ob letošnjem radijskem misijonu, ki ga letos pripravljajo bratje frančiškani. Vanj sem bil danes zelo vpet. Trije misijonski pogovori, trije iskrivi možje (p. Miran Špelič, p. Niko Žvokelj in p. Pavle Jakop), ki so hoteli v nas razplameneti nov ogenj. Kako krepčilno lahko deluje prav izrečena beseda.

Misli se zopet sestavijo. Hrbet se zravna in pripravljeni smo za nadaljevanje poti. Spet smo lahko mladi in krepkejši. Le vrata je treba odpreti in vstopiti, ter imeti odprto srce.

Naj zadnji dnevi postnega časa ne izzvenijo v prazno!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica, splošno | Brez komentarjev

Udbovci?

28.03.2012 ob 23:47, avtor jozeb

Včasih se zgodi, da naletiš na primer, ki ga ne znaš čisto opredeliti. Ponudi se ti nehote, brez možnosti vpliva, lahko ga sprejmeš ali zavrneš. To se mi je zgodilo v preteklih dneh, ko sem pripravljal oddajo Moja zgodba o primeru Igorja Omerza in Ferdinanda Urbančiča. Primer je nekoliko opisan tule, moč pa mu je tudi prisluhniti.

Nobenega vzroka nisem imel, da ne bi podvomil v to, kar so sporočali dokumenti Udbe o »Streli«, alias Ferdinandu Urbančiču. Ta naj bi ovadil domoljuba Janeza Topliška, ki si ji že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prizadeval za samostojno Slovenijo. Tako pravijo udbovski dokumenti, pravzaprav Urbančičevo pismo Francu Popitu oz ZKS-ju. Na njem je Urbančičev podpis. Zakaj bi vanj kdo (Omerza ali jaz) podvomil…

Pa vendar. Kaj bi storili, če bi vas poklical obdolženec sam in rekel, da je nedolžen? Ker nisem sodnik in ni moj namen, da bi nekoga za njegova dejanja obsojal, če ne poznam vsaj nekaj ozadja, sem se odločil, da Urbančiča povabim v studio, naj pove »svojo resnico«.

In res! Možak pri 85. letih je prišel. Če bi bil jaz na njegovem mestu, verjetno ne bi prišel, še sploh, če bi imel kosmato vest ovajanja drugih. Njemu pa je bilo očitno veliko do tega, da bi povedal svojo zgodbo, da bi si na nek način »opral ime«. Razumem, leta so tu in človek se želi spraviti s seboj in svojo zgodovino.

Urbančič je prinesel še več dokumentov (celo ene iz leta 1945, kjer ga takratno sodišče obtožuje, da je kot 15 letnik vodil odred Be-ga (belegarde – vaške straže) in da je sodeloval, še več, da je celo vodil uboj nekega kurirja Dolomitskega odreda). Glede na njegovo takratno starost se mi je zdela ta obtožba, zaradi katere je celo odsedel dve leti, več kot izmišljena. Se pravi, da je tudi v take dokumente mogoče dvomiti…

Urbančič sam sklepa, da je UDBA na Švedskem morala projicirati neke skupine in dogodke, ker je imela tam vsaj pet ljudi, ki so morali opravičiti to, da so na njeni plačilni listi. Tako pravi Urbančič, ki je sicer sam vse obtožbe zavrnil in jih označil za smešne, neutemljene in netočne.

Kot rečeno, jaz nisem sodnik in radio ni sodne dvorana, vendarle pa poslušalci na nek način so porota, saj je Urbančič opravil »javno spoved«. Resda se je spovedal le tistega, kar se je hotel, pa vendar naša naloga ni bila, da bi ga pri tem obtoževali, ampak, da ga poslušamo.

Morda sem pri vsem skupaj res deloval nekoliko naivno, kot pravi Igor Omerza, a vendar smo lahko vsaj nekoliko spoznali način delovanje UDBE na resničnem primeru.

Ferdinand Urbančič je v vsakem primeru tudi žrtev. Njegovega imena niti ni na seznamu udba.net, kljub temu pa dogodki izpred 50 let še vedno vplivajo na njegovo življenje. Prej omenjeni Janez Toplišek je bil takrat ubit, udbovski dokumenti trdijo svoje, Urbančič krivdo zanika… Verjamem, da mu ni prijetno, ko ga bližnji sprašujejo, kaj je resnica.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Lažnive raziskave javnega mnenja

27.03.2012 ob 22:39, avtor jozeb

Že dva dneva se spravljam k zapisu o anketah, anketarjih in agencijah, ki merijo »javno mnenje«. Stvar je resna bolj kot se zdi, saj nam take ankete slikajo svet, ki ga ni…

O tem najbolj oprijemljivo govorijo zadnje dvoje volitve, ki so v svojem bistvu popolnoma pogorele. V obeh primerih so napovedovale dejstva, ki jih ni bilo. Spomnimo se, da so na predčasnih volitvah napovedovali Janševo zmago, zgodil pa se je Janković. Tokrat so nas prepričevali, da bodo zmagali zagovorniki družinskega zakonika, zgodilo se je ravno nasprotno. Še več, ker ne gre za razliko nekaj nepomembnih odstotkov, ampak kar za šestino volilnega rezultata, se lahko vprašamo, komu sploh služijo take raziskave. Zdi se namreč, da take raziskave mnenje bolj ustvarjajo kot pa merijo…

Dobro, si pravim, ujeli smo jih na laži (ali na strokovni napaki, ki jo bodo itak hoteli opravičiti), vendar pa, kaj je z vsemi ostalimi merjenji in anketami, kjer pa rezultati dejansko niso preverljivi in smo odvisni zgolj od izvajalčeve besede (in naše naivnosti), da je tako kot pravijo? Razlika je kakih 15 %…

Osebno me ves čas zanimajo raziskave branosti in poslušanosti medijev. Je že tako, da se na take raziskave vežejo oglaševalci, ki nam odmerjajo reklame in s tem posledično kruh. Že dolgo časa, pravzaprav vse od začetka, imamo občutek, da nam te raziskave niso najbolj naklonjene. Neka siva povprečnost, kot bi ne bili nacionalna radijska postaja, ki z mrežo oddajnikov po vsej Sloveniji pokriva nad 90 % ozemlja in 95 % prebivalstva in ki ima tudi dokaj jasno poslušalsko publiko, še več, ki ima tudi mrežo prostovoljnih podpornikov (PRO-jevcev). 15 % napaka v merjenju marsikaj razloži…

In kje nastane ta napaka?

Ne gre dvomiti, da je reprezentativni vzorec tam okoli 900 anketirancev. Povprašati toliko ljudi o njihovem mnenju ni mačji kašelj. Raziskava mora poleg takega vzorca vsebovati tudi primerljivo razmerje mesto – podeželje, starost in spol, izobrazbo, nenazadnje je treba upoštevati tudi, da ima vse manj ljudi stacionarne telefone, na mobilnih telefonih pa anket velikokrat nismo pripravljeni opravljati. Največji problem anket pa smo seveda ljudje sami. Zakaj? Ker se včasih česa tudi ne spomnimo, ker smo slabe volje, ker tudi nočemo odgovarjati po resnici. To recimo kažejo podatki o volilni udeležbi, ki je bila na zadnjem referendumu nižja od tiste, ki so jo zaznale ankete. Najbolj nerelevantne so spletne ankete, kjer je nemogoče preveriti bazo glasovalcev, že tako pa so odvisne od naključnih bralcev, ki nikakor ne tvorijo reprezentativnega vzorca…

Kaj torej storiti? Dokler se napake v računih ne unesejo, bi v medijih kazalo prenehati objavljati različne lestvice priljubljenosti, prereze mnenj, ki ocenjujejo uspešnost vlad, projektov in marmelad, ki jih imamo najraje. Mediji, ki bi to kljub vsemu še naprej objavljali, pa bi morali ob anketnem vprašanju nedvomno zapisati, da so odstopanja od resničnega stanja lahko drastična. Agencije, ki so se v svojih napovedih zmotile (za recimo več kot 10 – 15 %), bi morali zapreti oz še bolje, naročniki jim ne bi smeli plačati njihovega sramotnega dela. Če smo namreč (npr mediji) podvrženi nekim evalvacijam in sledenju ciljem za čimvečjo kakovost svojega dela, je torej več kot nemoralno, da o naših napore »ocenijo« agencije, ki se lahko za toliko zmotijo. Spomnite se samo, koliko lahko pomeni 15 % napaka. Tako so se zagovorniki družinskega zakonika, prepričani v svojo zmago, zbrali s torto in šampanjci, nasprotniki pa, kot kaže prav tako prepričani v poraz, v bistveno premajhni sestavi pred parlamentom, zgolj s transparentom.

Kdo torej vodi to državo? Predsednik, premier, mediji ali agencije za merjenje (oz ustvarjanje) javnega mnenja? Ko vas bodo naslednjič poklicali, jim povejte svoje!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 9 komentarjev

Zgodovinski 25. marec 2012

25.03.2012 ob 23:17, avtor jozeb

Po vrsti vsebinskih napak zagovornikov spornega Družinskega zakonika, je ta na referendumu večinsko padel. Po tem, ko je izgledalo, da je zmaga zanje praktično zagotovljena, se je zgodil preobrat. Zagovorniki so se nekajkrat sami »ustrelili v koleno« in zato kljub medijski propagandi in podpasnim trikom niso zmagali.

Morda je bil odločilni ravno nesrečni Ciciban ob katerem so ljudje začutili, da se bo na področju pedagoških pristopov, ob morebitnem sprejetju zakonika, marsikaj spremenilo. Svoje pri porazu na referendumu so nedvomno povzročili preveč zagreti in popolnoma enoumni »estradniki« na podelitvi Viktorjev, ki so kar tekmovali, kdo bo koga bolj »ohecal« (da ne uporabim kakšne vulgarne besede, ki je sicer ne uporabljam).

Zagovornikom zakonika se je bržčas maščevalo tudi to, da so vse tiste, ki so proti zakoniku zmerjali z neizobraženimi ovcami, sovražniki in homofobi. Negativna kampanja ni še nikoli dosegla svojega namena. Ljudje se veliko lažje identificirajo z žrtvami in žrtve so bile v tem primeru (tiste običajne) družine.

Ne bom razglabljal o udeležbi, kajti sem zagovornik mnenja, da tudi s svojo volilno abstinenco nekaj sporočaš. Večinsko podpreš zmagovalno opcijo. In to se je zdaj tudi zgodilo. Tisti, ki je referendum izgubil in hkrati ni uspel volivcev prepričati naj ga podprejo, pač ni stavil na zmagovalnega konja.

Konec koncev pa sem še najbolj vesel, da se je zmotil lobi, ki nekje od daleč kocka na globalni šahovnici. Ja, tole je zelo blizu teoriji zarote.

Pred dnevi je bil radijski kolega v tujini in tam je prišel tudi v stik z možakom, ki je na dokaj visokem položaju, veliko potuje in pozna nekatere odtenke (tudi) naših zgodb. Povedal je, da je zelo zanimivo, da se nekateri enaki vzorci pojavljajo v homoseksualnih kampanjah na različnih koncih sveta. Omenil je primere nekaterih držav, ki so podobne zakonike kot smo ga nameravali pri nas, že sprejele. Nekatera besedila, dikcije izvlečkov raziskav in nekateri udarni naslovi zagovornikov zakonikov, so v več državah IDENTIČNI. To daje slutiti, da gre za usklajeno akcijo lobija, ki je medijsko in finančno zelo vpliven in ki hoče v nekaj letih spremeniti družbeno sliko. Zanimivo je, da so bile izbrane države, ki so mnenjsko precej razdeljene, kjer vpliv krščanskih vrednot vztrajno plahni in ki lahko služijo kot referenca drugim. Če se še pred nekaj leti o tem skoraj ni govorilo, pa bo lahko v naslednjih letih zaradi referenčnih držav, ki so sprejele podobne družinske zakonike, slika drugačna.

Zato je še toliko pomembnejše, da je sporni družinski zakonik danes padel. Res pa je, da bo treba na tem v prihodnosti še veliko delati, kajti stanje, ki ga imamo, ni… dobro (kot bi rekel predsednik).

Naj končam še s pogledom na raziskave javnega mnenja. Vsem hišam, ki se z merjenjem le tega ukvarjajo sporočam, naj po hitrem postopku zamenjajo metode, ali pa zaprejo svoja usta, kajti 15 % napaka, kot so si jo privoščili (npr v Delu) je katastrofalna. Je nemoralna in je zgolj v funkciji ustvarjanja javnega mnenja. Če tistega, kar meni javnost ne znate izmeriti točneje, je to znamenje vaše nesposobnosti in nekompetentnosti. Tisti medij pa, ki plačuje take »strokovnjake« naj se tudi vpraša ali piše o dogodkih, ki se imajo zgoditi, ali o znanstveni fantastiki.

PS: Zmaga Zorana Jankovića v Ljubljani je, glede na vse zgoraj navedeno, minorna…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 7 komentarjev

Meditacija

24.03.2012 ob 23:35, avtor jozeb

Prišlo je enakonočje, pa prvi pomladni dan. Prišla je največja čistilna akcija in za njo volitve in referendum. Dnevi ljudi ne puščajo v miru, ampak silijo k delu. Konec je zimske zabubljenosti, prišel je čas, ko sokovi spet krožijo in narava vabi. Ljudje se z orodjem spravljajo na vrtove, gredice sprejemajo prva semena. Nekatere rože cvetijo, ptice pripravljajo zibke za potomstvo. Vse mrgoli, se giblje in vabi na plano.

A tam, kjer je notranjost prazna, še vlada zima. Tam ptice ne pojo in sonce vedno zakriva gosta megla. Kiselkast vonj po neprezračenem stanovanju in že dolgo neopranih volnenih jopicah se ni zajedel le v zidove, ampak nezavedno sledi stopinjam. Vseenost domuje tukaj in davno uvela lončnica sporoča, da je dan dnevu enak.

Tudi v takem brlogu odžene čebula. Kaže na neverjetno moč, ki prebudi navidez mrtve stvari. Kdo je povedal čebuli, da je prišla pomlad, da se je tam nekje v temnem predalu »zbudila«? Pod suhimi povrhnjicami tli življenje, ki se zdaj kaže kot orjaška klica s sredine. Odkod ta moč?

Če lahko »zbudi« navidez mrtvo čebulo, ali lahko premakne tudi človekovo praznost in jo napolni s svežo močjo?

Gospod je večerjal z učenci. Mislili so, da so živi, a obdani so bili z mnogimi suhimi, odmrlimi listi. Zato so se strahopetno razbežali in tajili. Ni jim zameril, dal jim je novo moč. Slekli so suhe povrhnjice in odgnali mogočno kal življenja. Še danes pijemo iz tega vodnjaka. Voda v njem je živa in ima moč, da prebuja strta srca in zdravi otopelost. Še posebej zdaj. Zajemi in pij!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 4 komentarjev

Vegetarjanstvo

22.03.2012 ob 23:21, avtor jozeb

Besedo vegetarijanec so leta 1842 skovali ustanovitelji Britanskega društva vegetarijancev, izvira pa iz latinske besede vegetus, ki pomeni zdrav, čil, svež oziroma vitalen (homo vegetus je naprimer umsko in telesno vitalen človek). Izvorno ta beseda označuje način življenja, harmoničen s filozofskega in moralnega stališča, in ne zgolj prehrano, ki se sestoji iz zelenjave in sadja. To je ena izmed utemeljitev pojma, ki se v zadnjem času povzpelo na raven verskega gibanja.

Veliko je k temu pripomoglo tudi “Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice”, (ne vem sicer, kako so moje ribe to društvo pooblastile, da jih zastopa…) ki s fundamentalističnim pristopom nastopa v javnosti in širi nestrpnost do vseh, ki se z njimi ne strinjajo, še najbolj pa do katoliške Cerkve. Ta je po njihovem mnenju kriva za to, da se lahko z živalmi hranimo, si iz njih izdelujemo oblačila, da obstajajo lov in bikoborba. Pri ti. Hubertovi maši Cerkev celo blagoslavlja na lovu ubite živali in v življenju dopušča na njih znanstvene poizkuse. Cerkev tudi preganja vegetarijance in jim je v preteklosti v usta vlivala tekoči svinec. In zdaj še trditev, ki je pravzaprav krona njihovega razmišljanja: “Tudi Jezus iz Nazareta je bil za živali in ni delal razlik med ljudmi in živalmi. Zanj je bila zapoved Ne ubijaj jasna. Jezus je bil vegetarijanec in ni ubijal živali ali kupoval mesa za svojo prehrano, bil je proti mesni prehrani. Da o tem ničesar ne piše v Bibliji ni naključje, saj cerkvi ni do tega, da bi to prišlo v javnost.” Tako smo prišli do svetovne zarote, ki jo nekateri danes povsod vidijo.

Najprej povejmo, da za Društvom za osvoboditev živali stoji verska skupnost, ki se imenuje Univerzalno življenje in je na 17 mestu med 40 prijavljenimi verskimi skupnostmi v Sloveniji. Sami o sebi so zapisali, da so po vsem svetu razširjena verska skupnost, ki živi v toku prakristjanstva. Še posebej so aktivni na nemškem govornem področju in tako je večina njihove literature prevedena. Ost njihovega delovanja pa je usmerjena predvsem proti avtohtonim Cerkvam, pri nas predvsem proti katoliški, v Nemčiji tudi protestantski. Trenutno pobirajo podpise proti javnemu financiranju Cerkve in njenih ustanov. Slogan, ki ga najdemo na njihovi internetni strani je, Jezus ni hodil v Cerkev…

Jezus seveda ni hodil v Cerkev, ker jo je šele ustanovil, redno pa je, kot beremo v Svetem pismu, zahajal v shodnico (kar je judovski religiozni prostor). Prav tako Jezus ni bil vegetarijanec. V 22. poglavju Lukovega evangelija v osmi vrstici beremo: “Jezus je poslal Petra in Janeza ter jima rekel: »Pojdita in nam pripravita pashalno jagnje, da bomo jedli.” Težko bi torej na osnovi evangelijev trdili, da nam je Cerkev zamolčala Jezusov poseben odnos do živali. Že v prvi Mojzesovi knjigi lahko o Adamu in Evi preberemo: “Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji! Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Bog resnično v raju daje človeku le rastlinsko hrano, vendar pa Noetu po potopu, izrecno dovoljuje jesti meso (1Mz 9, 3): “Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež, tudi vse zelene rastline vam dajem.” Iz navedenega je seveda jasno, da vegetarijanstvo svetopisemsko ni utemeljeno in da bi težko Cerkvi pripisali krivdo, da so se ljudje že več tisoč let pred njeno ustanovitvijo, hranili z mesom.

Vrnimo se k vegetarijanstvu. Post je odlična duhovna vaja, kjer se lahko mesu odrečemo zaradi ljubezni do Boga ali bližnjega. Že Jezus se je postil in to Cerkev spodbuja vse do današnjih dni. Vendar ne kot fundamentalistično puhlico, ampak kot iskren izraz odpovedi. V Cerkvi obstajajo tudi različni redovi, ki se prehranjujejo samo z brezmesno hrano. Zdržek od mesnih jedi na petke predpisuje postna postava. Vsak se je lahko drži. Važen pa je namen.

In kakšen je namen maše v čast svetemu Hubertu? To je najprej sveta maša. Ker gre za sv. Huberta zavetnika lovcev, je jasno da se pri njej zberejo lovci, kot se pri maši v čast svetemu Florijanu zberejo gasilci. Vsako stanovsko gibanje, ki je v povezavi s Cerkvijo ima pravico do duhovne oskrbe. Cerkev torej ne blagoslavlja ubitih živali, ampak duhovno oskrbuje tudi lovce, ki posebej v zimskem času za živali storijo zelo veliko…

Cerkev ni proti vegetarijancem in jih kot take tudi ni izobčila. Je le proti fundamentalističnemu nastopu, kjer nekdo izjavlja, da je le njegova resnica prava. Kajti da je post lahko zdravilen, so vedeli že menihi v starem in srednjem veku. Z njim se da pozdraviti tudi veliko sodobnih bolezni. Težko pa bi rekli, da je to edino in najučinkovitejše sredstvo. Vsak naj presodi in se spozna sam, predvsem pa naj se vpraša, kakšen je njegov razlog za ali proti vegetarijanstvu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 24 komentarjev

Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na češnjah

21.03.2012 ob 21:40, avtor jozeb

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so v sodelovanju z Inštitutom za slovensko narodopisje pripravili predstavitev knjige z nekoliko poetičnim naslovom „Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na češnjah“ urednic dr. Marije Stanonik in Irene Uršič. Gre za zbirko spominov na vojno za obrambo samostojne Slovenije leta 1991. Knjiga vsebuje 435 spominov svojcev padlih, ranjenih, odraslih in otrok iz celotne Slovenije in onkraj meja, ter omogoča bralcu podoživeti izkušnje vojne „navadnih“ ljudi. Tako v njej najdemo naprimer pričevanja žensk, ki so bile ravno v teh trenutkih v porodnišnici, otrok, ki so se znašli v zakloniščih, ranjenih v spopadih… Knjiga želi izkazati spoštovanje vsem, ki so svoje delo in življenje prispevali za ohranitev komajda rojene samostojne in demokratične slovenske države.

Na pobudo dr. Marije Stanonik so pričevanja začeli zbirati študentje ob 10 letnici samostojne države. Po nekaj letih je Stanonikova zbrano gradivo predala Muzeju novejše zgodovine in tu so zbrano gradivo še dopolnili.

Nekaj zaslug imamo pri „rojstvu“ omenjene knjige tudi na radiu Ognjišče, saj smo kar nekaj zgodb v avdio obliki objavili v oddaji Moja zgodba in hkrati takrat tudi pozivali ljudi naj se odzovejo in svoje spomine zapišejo. Knjiga je zdaj pred bralci, zaokroža pa druga dela, ki prav tako opisujejo ključni čas slovenske osamosvojitve.

Dr. Marija Stanonik in Irena Uršič

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Sprava 2

20.03.2012 ob 23:59, avtor jozeb

V Gornji Radgoni so na okrogli mizi o spravi sodelovali predsednik SAZU-ja dr. Jože Trontelj, cerkveni pravnik dr. Stanislav Slatinek, misijonar s Salamonovih otokov dr. Drago Ocvirk in pa dekan Teološke fakultete dr. Stanko Gerjolj. Kar nekaj zanimivih misli so nadrobili. Kolegica Tanja Dominko je izbrala povzetek razmišljanja dr. Jožeta Trontlja:

Akademik prof. dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti je kot prvi govornik poudaril, da je sprava potrebna za očiščenje.

„Iz svojih pogovorov z zgodovinarji razberem, da so preobremenjeni s svojim gledanjem skozi širokokotni objektiv. Posamezne dogodke gledajo v širšem kontekstu okoliščin, torej, kako jih razumeti v luči prejšnjih dogajanj in poznejšega razpleta. Ta pogled je mogoče znanstven, a je do posameznika krivičen.

Pogled na množice je abstrakcija, posamezne osebe se izgubijo, izgubijo se sočutje, empatija. Priklicati si je treba pred oči posameznike, ko so lačni, obupani, ko slutijo svojo nasilno smrt. Vemo, da mnogi nad seboj niso imeli nobene krivde. Ko eden izmed nas ne zmore več sočutja do take žrtve, ko je edino čustvo sovraštvo, se pred takim človekom ne zdrznemo. Ni več pomembno, kaj je vzrok za tako človeško neobčutljivost, ali osebna izkušnja ali druge okoliščine, pomembno je, kako bo tako čustvovanje odločalo o vedenju tega človeka, ko se bo položaj spremenil. Prejšnji teden je nek borec razmišljal, da je sprava z izdajalci nemogoča. Da ni mogoče enačiti zmagovalcev in poražencev. Ne želim razpravljati z njim, ampak ne moremo mimo njegove doktrine, ki je nastala pred 70-imi leti, ki je dala ukaz za pomor številnih Slovencev. Hudodelstvo je povzročilo toliko gorja in smrti, da je bilo dovolj za stoletje, morda celo več. Groza še ni pozabljena. Ni je prekril plaz sočutja, ni poravnave.

Nekateri sodobniki vidijo to drugače- v pobojih vidijo kazen za kršitev človekovih pravic, nekateri govorijo o tem kot o preventivnem dejanju, kar pa je svetlobna leta daleč od etike. Ne bi bil čas, da bi spregovorili o etičnem minimumu, mimo katerega ne bi mogel nihče?? To bi izključilo zločin, kot so povojni poboji. Zločin je bil storjen v imenu vlade in naroda, naših očetov in mater. V nekem smislu tudi v imenu nas vseh. Do tega so mnogi Slovenci danes ravnodušni, drugi se norčujejo, številni so tiho. Spraševal sem se, kaj vse to pomeni za nas, ki smo dediči žrtev in krvnikov? Če smo našim voditeljem še naprej hvaležni za dobro in spregledamo krivdo za zločin, ali nismo prezrli našega lastnega etičnega čuta? Filozofi to poimenujejo etični relativizem. Ko je ta dovolj razširjen, se brezhibno osebno poštenje ne zahteva več za kandidiranje nekoga za javno dolžnost in za to, da jo opravlja.

Redko kdo pomisli, kaj bo pomenilo, če zavržemo etične standarde. Nič drugega kot postopen razpad človeške družbe. Videli smo, kaj pomeni zob za zob, glavo za glavo, kaj so na Slovenskem prinesle likvidacije pravih in namišljenih nasprotnikov, kaj povojne likvidacije, ki so napolnile brezna, jaške in rove. Skupni imenovalec je bilo maščevanje, naposled v imenu države in ljudstva. Prvo je bilo izgnano sočutje, za njim pa človečnost.

Do danes nihče ni poskusil graditi poprave krivic. Časa za ugotavljanje krivde ni več. Pametnim ljudem ni do tega. Nujno pa je treba doseči načelno priznanje zločina. Zunaj pomorjenim pa je treba priznati nedolžnost, saj so vsi nedolžni, dokler jim krivda ni dokazana. Potem je treba poravnati vsaj simbolni moralni dolg, dostojni grob, pieteten pokop posmrtnih ostankov, vrniti žrtvam imena, identiteto. Krivice, storjene svojcem, je treba popraviti, kolikor je to še mogoče. Če bo rod Slovencev to zmogel, bo črpal moralno moč, če ne, bodo hudodelstva v zgodovini ostala mračen spomin rodovom za nami.

Akademik prof. dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti je kot prvi govornik poudaril, da je sprava potrebna za očiščenje.

Iz svojih pogovorov z zgodovinarji razberem, da so preobremenjeni s svojim gledanjem skozi širokokotni objektiv. Posamezne dogodke gledajo v širšem kontekstu okoliščin, torej, kako jih razumeti v luči prejšnjih dogajanj in poznejšega razpleta. Ta pogled je mogoče znanstven, a je do posameznika krivičen.

Pogled na množice je abstrakcija, posamezne osebe se izgubijo, izgubijo se sočutje, empatija. Priklicati si je treba pred oči posameznike, ko so lačni, obupani, ko slutijo svojo nasilno smrt. Vemo, da mnogi nad seboj niso imeli nobene krivde. Ko eden izmed nas ne zmore več sočutja do take žrtve, ko je edino čustvo sovraštvo, se pred takim človekom ne zdrznemo. Ni več pomembno, kaj je vzrok za tako človeško neobčutljivost, ali osebna izkušnja ali druge okoliščine, pomembno je, kako bo tako čustvovanje odločalo o vedenju tega človeka, ko se bo položaj spremenil. Prejšnji teden je nek borec razmišljal, da je sprava z izdajalci nemogoča. Da ni mogoče enačiti zmagovalcev in poražencev. Ne želim razpravljati z njim, ampak ne moremo mimo njegove doktrine, ki je nastala pred 70-imi leti, ki je dala ukaz za pomor številnih Slovencev. Hudodelstvo je povzročilo toliko gorja in smrti, da je bilo dovolj za stoletje, morda celo več. Groza še ni pozabljena. Ni je prekril plaz sočutja, ni poravnave.

Nekateri sodobniki vidijo to drugače- v pobojih vidijo kazen za kršitev človekovih pravic, nekateri govorijo o tem kot o preventivnem dejanju, kar pa je svetlobna leta daleč od etike. Ne bi bil čas, da bi spregovorili o etičnem minimumu, mimo katerega ne bi mogel nihče?? To bi izključilo zločin, kot so povojni poboji. Zločin je bil storjen v imenu vlade in naroda, naših očetov in mater. V nekem smislu tudi v imenu nas vseh. Do tega so mnogi Slovenci danes ravnodušni, drugi se norčujejo, številni so tiho. Spraševal sem se, kaj vse to pomeni za nas, ki smo dediči žrtev in krvnikov? Če smo našim voditeljem še naprej hvaležni za dobro in spregledamo krivdo za zločin, ali nismo prezrli našega lastnega etičnega čuta? Filozofi to poimenujejo etični relativizem. Ko je ta dovolj razširjen, se brezhibno osebno poštenje ne zahteva več za kandidiranje nekoga za javno dolžnost in za to, da jo opravlja.

Redko kdo pomisli, kaj bo pomenilo, če zavržemo etične standarde. Nič drugega kot postopen razpad človeške družbe. Videli smo, kaj pomeni zob za zob, glavo za glavo, kaj so na Slovenskem prinesle likvidacije pravih in namišljenih nasprotnikov, kaj povojne likvidacije, ki so napolnile brezna, jaške in rove. Skupni imenovalec je bilo maščevanje, naposled v imenu države in ljudstva. Prvo je bilo izgnano sočutje, za njim pa človečnost.

Do danes nihče ni poskusil graditi poprave krivic. Časa za ugotavljanje krivde ni več. Pametnim ljudem ni do tega. Nujno pa je treba doseči načelno priznanje zločina. Zunaj pomorjenim pa je treba priznati nedolžnost, saj so vsi nedolžni, dokler jim krivda ni dokazana. Potem je treba poravnati vsaj simbolni moralni dolg, dostojni grob, pieteten pokop posmrtnih ostankov, vrniti žrtvam imena, identiteto. Krivice, storjene svojcem, je treba popraviti, kolikor je to še mogoče. Če bo rod Slovencev to zmogel, bo črpal moralno moč, če ne, bodo hudodelstva v zgodovini ostala mračen spomin rodovom za nami.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Jankovićeva izvolitev za župana, napoved kolapsa mestnih financ

18.03.2012 ob 10:03, avtor jozeb

»Ljubljana bi se lahko zadolžila še za 40 milijonov, saj zakon to dopušča (trenutni dolg 134 miljonov €).«

V časih, ko se soočamo z neverjetno ekonomsko krizo, ko se na vseh področjih zateguje pas, v časih, ko so nas dobesedno soočili s tem, da se bodo dohodki zaposlenih znižali za 10 do 15 %, v časih ko imamo negativno gospodarsko rast in na državni ravni računajo, kje bi lahko kaj prihranili, nam Zoran Janković nonšalantno napoveduje, da se Ljubljana lahko še zadolži, saj ji tako dovoljuje zakon. Torej lahko je zadolžena ne samo do vratu, ampak do plafona.

Podoba uspešnega menedžerja, ki (mestno) politiko vodi na način podjetja, se je razblinila. Pri tem ne gre za ustvarjanje dobička, kot bi v podjetju moralo iti, ampak za življenje na »kredo«, na kredit, na up. Celo družinski proračun se da voditi na tak način, dokler ti ne zablokirajo kreditnih kartic in kaj lahko se zgodi, da končamo z zarubljenim premoženjem, kot socialni problemi.

Mesto na tak način sicer ne more končati, vendar pa na primeru Maribora, ki ne zmore plačevati niti za kulturne projekte v okviru EPK, lahko vidimo, kam pes taco moli. Lahko se vprašamo, ali želimo meščani plačevati za Jankovićevo zadolževanje.

Pravzaprav sem bil prepričan, da bo Janković mestne volitve dobil brez težav. Nekih »težkih« protikandidatov nima, vendar pa bi znala njegova napoved nadaljnjih obiskov bank, kjer se bo pogajal za nova kreditna sredstva, bazo njegovih volivcev vendarle nekoliko oklestiti. Janković namreč ni zadolžil samo zdaj živečih Ljubljančanov, ampak tudi njihove otroke in vnuke. Včasih je veljalo za največjo nesrečo, če si bil v dolgovih, danes je to poslovna uspešnost. Le mislimo si lahko, kako bi Janković vodil državo, če bi uspel sestaviti vlado…

Morda pa gre tukaj še za en aspekt, ki se ponuja, da o njem razmišljamo. Desna vlada klesti državni aparat na vseh koncih. Predstavljamo si, da bo brez dela ostalo kar nekaj Jankoviću naklonjenih uradnikov, ki so mislili, da so nezamenljivi in da je njihova služba nepogrešljiva za delovanje države. Tem je treba zdaj pripraviti varno zavetišče. Teh 40 milijonov bi lahko za nekaj časa potešilo apetite ranjenih kadrov, ki so padli iz državnih nederij. Ni težav, saj bodo vse ljudje plačali. Mi bomo plačali! Pa to res hočemo?

(trenutni dolg 134 miljonov €)
  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 12 komentarjev

« Starejše objave