Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Sprava 2

20.03.2012 ob 23:59, avtor jozeb

V Gornji Radgoni so na okrogli mizi o spravi sodelovali predsednik SAZU-ja dr. Jože Trontelj, cerkveni pravnik dr. Stanislav Slatinek, misijonar s Salamonovih otokov dr. Drago Ocvirk in pa dekan Teološke fakultete dr. Stanko Gerjolj. Kar nekaj zanimivih misli so nadrobili. Kolegica Tanja Dominko je izbrala povzetek razmišljanja dr. Jožeta Trontlja:

Akademik prof. dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti je kot prvi govornik poudaril, da je sprava potrebna za očiščenje.

„Iz svojih pogovorov z zgodovinarji razberem, da so preobremenjeni s svojim gledanjem skozi širokokotni objektiv. Posamezne dogodke gledajo v širšem kontekstu okoliščin, torej, kako jih razumeti v luči prejšnjih dogajanj in poznejšega razpleta. Ta pogled je mogoče znanstven, a je do posameznika krivičen.

Pogled na množice je abstrakcija, posamezne osebe se izgubijo, izgubijo se sočutje, empatija. Priklicati si je treba pred oči posameznike, ko so lačni, obupani, ko slutijo svojo nasilno smrt. Vemo, da mnogi nad seboj niso imeli nobene krivde. Ko eden izmed nas ne zmore več sočutja do take žrtve, ko je edino čustvo sovraštvo, se pred takim človekom ne zdrznemo. Ni več pomembno, kaj je vzrok za tako človeško neobčutljivost, ali osebna izkušnja ali druge okoliščine, pomembno je, kako bo tako čustvovanje odločalo o vedenju tega človeka, ko se bo položaj spremenil. Prejšnji teden je nek borec razmišljal, da je sprava z izdajalci nemogoča. Da ni mogoče enačiti zmagovalcev in poražencev. Ne želim razpravljati z njim, ampak ne moremo mimo njegove doktrine, ki je nastala pred 70-imi leti, ki je dala ukaz za pomor številnih Slovencev. Hudodelstvo je povzročilo toliko gorja in smrti, da je bilo dovolj za stoletje, morda celo več. Groza še ni pozabljena. Ni je prekril plaz sočutja, ni poravnave.

Nekateri sodobniki vidijo to drugače- v pobojih vidijo kazen za kršitev človekovih pravic, nekateri govorijo o tem kot o preventivnem dejanju, kar pa je svetlobna leta daleč od etike. Ne bi bil čas, da bi spregovorili o etičnem minimumu, mimo katerega ne bi mogel nihče?? To bi izključilo zločin, kot so povojni poboji. Zločin je bil storjen v imenu vlade in naroda, naših očetov in mater. V nekem smislu tudi v imenu nas vseh. Do tega so mnogi Slovenci danes ravnodušni, drugi se norčujejo, številni so tiho. Spraševal sem se, kaj vse to pomeni za nas, ki smo dediči žrtev in krvnikov? Če smo našim voditeljem še naprej hvaležni za dobro in spregledamo krivdo za zločin, ali nismo prezrli našega lastnega etičnega čuta? Filozofi to poimenujejo etični relativizem. Ko je ta dovolj razširjen, se brezhibno osebno poštenje ne zahteva več za kandidiranje nekoga za javno dolžnost in za to, da jo opravlja.

Redko kdo pomisli, kaj bo pomenilo, če zavržemo etične standarde. Nič drugega kot postopen razpad človeške družbe. Videli smo, kaj pomeni zob za zob, glavo za glavo, kaj so na Slovenskem prinesle likvidacije pravih in namišljenih nasprotnikov, kaj povojne likvidacije, ki so napolnile brezna, jaške in rove. Skupni imenovalec je bilo maščevanje, naposled v imenu države in ljudstva. Prvo je bilo izgnano sočutje, za njim pa človečnost.

Do danes nihče ni poskusil graditi poprave krivic. Časa za ugotavljanje krivde ni več. Pametnim ljudem ni do tega. Nujno pa je treba doseči načelno priznanje zločina. Zunaj pomorjenim pa je treba priznati nedolžnost, saj so vsi nedolžni, dokler jim krivda ni dokazana. Potem je treba poravnati vsaj simbolni moralni dolg, dostojni grob, pieteten pokop posmrtnih ostankov, vrniti žrtvam imena, identiteto. Krivice, storjene svojcem, je treba popraviti, kolikor je to še mogoče. Če bo rod Slovencev to zmogel, bo črpal moralno moč, če ne, bodo hudodelstva v zgodovini ostala mračen spomin rodovom za nami.

Akademik prof. dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti je kot prvi govornik poudaril, da je sprava potrebna za očiščenje.

Iz svojih pogovorov z zgodovinarji razberem, da so preobremenjeni s svojim gledanjem skozi širokokotni objektiv. Posamezne dogodke gledajo v širšem kontekstu okoliščin, torej, kako jih razumeti v luči prejšnjih dogajanj in poznejšega razpleta. Ta pogled je mogoče znanstven, a je do posameznika krivičen.

Pogled na množice je abstrakcija, posamezne osebe se izgubijo, izgubijo se sočutje, empatija. Priklicati si je treba pred oči posameznike, ko so lačni, obupani, ko slutijo svojo nasilno smrt. Vemo, da mnogi nad seboj niso imeli nobene krivde. Ko eden izmed nas ne zmore več sočutja do take žrtve, ko je edino čustvo sovraštvo, se pred takim človekom ne zdrznemo. Ni več pomembno, kaj je vzrok za tako človeško neobčutljivost, ali osebna izkušnja ali druge okoliščine, pomembno je, kako bo tako čustvovanje odločalo o vedenju tega človeka, ko se bo položaj spremenil. Prejšnji teden je nek borec razmišljal, da je sprava z izdajalci nemogoča. Da ni mogoče enačiti zmagovalcev in poražencev. Ne želim razpravljati z njim, ampak ne moremo mimo njegove doktrine, ki je nastala pred 70-imi leti, ki je dala ukaz za pomor številnih Slovencev. Hudodelstvo je povzročilo toliko gorja in smrti, da je bilo dovolj za stoletje, morda celo več. Groza še ni pozabljena. Ni je prekril plaz sočutja, ni poravnave.

Nekateri sodobniki vidijo to drugače- v pobojih vidijo kazen za kršitev človekovih pravic, nekateri govorijo o tem kot o preventivnem dejanju, kar pa je svetlobna leta daleč od etike. Ne bi bil čas, da bi spregovorili o etičnem minimumu, mimo katerega ne bi mogel nihče?? To bi izključilo zločin, kot so povojni poboji. Zločin je bil storjen v imenu vlade in naroda, naših očetov in mater. V nekem smislu tudi v imenu nas vseh. Do tega so mnogi Slovenci danes ravnodušni, drugi se norčujejo, številni so tiho. Spraševal sem se, kaj vse to pomeni za nas, ki smo dediči žrtev in krvnikov? Če smo našim voditeljem še naprej hvaležni za dobro in spregledamo krivdo za zločin, ali nismo prezrli našega lastnega etičnega čuta? Filozofi to poimenujejo etični relativizem. Ko je ta dovolj razširjen, se brezhibno osebno poštenje ne zahteva več za kandidiranje nekoga za javno dolžnost in za to, da jo opravlja.

Redko kdo pomisli, kaj bo pomenilo, če zavržemo etične standarde. Nič drugega kot postopen razpad človeške družbe. Videli smo, kaj pomeni zob za zob, glavo za glavo, kaj so na Slovenskem prinesle likvidacije pravih in namišljenih nasprotnikov, kaj povojne likvidacije, ki so napolnile brezna, jaške in rove. Skupni imenovalec je bilo maščevanje, naposled v imenu države in ljudstva. Prvo je bilo izgnano sočutje, za njim pa človečnost.

Do danes nihče ni poskusil graditi poprave krivic. Časa za ugotavljanje krivde ni več. Pametnim ljudem ni do tega. Nujno pa je treba doseči načelno priznanje zločina. Zunaj pomorjenim pa je treba priznati nedolžnost, saj so vsi nedolžni, dokler jim krivda ni dokazana. Potem je treba poravnati vsaj simbolni moralni dolg, dostojni grob, pieteten pokop posmrtnih ostankov, vrniti žrtvam imena, identiteto. Krivice, storjene svojcem, je treba popraviti, kolikor je to še mogoče. Če bo rod Slovencev to zmogel, bo črpal moralno moč, če ne, bodo hudodelstva v zgodovini ostala mračen spomin rodovom za nami.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !