Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Danilo Türk

16.03.2012 ob 23:25, avtor jozeb

Danilo Türk bo ponovno kandidiral za predsednika republike.

Danilo Türk bi rad bil predsednik vseh Slovencev.

Danilo Türk je nadstrankarski kandidat za predsednika republike Slovenije.

Danilo Türk ima rad, če o njem lepo govorimo.

Danilo Türk se je o kandidaturi posvetoval s širokim krogom ljudi.

Danilo Türk je prvorazredni v vseh pogledih.

Danilo Türk je načelen po svoji vesti.

Danilo Türk je pripravljen na sodelovanje z vsemi.

Danilo Türk ima lepo kravato ter bere Ciciban in Cicido.

Danilo Türk je samozavesten in optimističen.

Danilo Türk govori počasi in preudarno.

Danilo Türk odlikuje tudi nekdanje šefe tajne politične policije.

Danilo Türk je rad predsednik.

Danilo Türk vas ima rad, samo volte ga.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Špiclji

15.03.2012 ob 23:53, avtor jozeb

Igorja Omerzo in Mohorjevo Celovec toži Ferdinand Urbančič, ker je v knjigi Od Belce do Velikovca ali kako sem vzljubil bombo, naveden kot sodelavec službe državne varnosti. Pravzaprav je sodnica že izdala začasno prepoved oglaševanja omenjene knjige, ki pa je bila po pritožbi umaknjena.

Naj začnem na začetku. Omerza je v arhivu ob iskanju gradiva o bombnih atentatih na Koroškem v sedemdesetih letih, našel vrsto dokumentov povezanih z imenom emigranta Topliška, ki se je že v 60. letih prizadeval za samostojno Slovenijo. Za stvar je pridobil tudi prej omenjenega Urbančiča, ki pa ga je izdal UDBI. Topliška so ob prehodu meje aretirali, ga zaradi posedovanja orožja obsodili na 14 let zapora (Tito je v gnili kraljevini zaradi enakega prekrška dobil 5 let). Topliškova zgodba se konča na »begu« iz Stare Gradiške, v njegovem telesu je bilo več kot 20 krogel… Mislim, da se lahko strinjamo, da je Urbančič vsaj objektivno odgovoren za njegovo smrt.

Zelo zanimivo se mi zdi, da je zadeva Meršol (Lingvist) izbruhnila prav v teh dneh. Kaže pa vso sprevrženost našega sistema. Vse bolj ugotavljamo, koliko stvari pri nas »smrdi«. Slovenija je edina evropska država izza železne zavese, ki ni imela nobene oblike lustracije (Lojze Peterle je rekel, da mi tega ne bomo imeli, ker smo krščanski, Bučar pa je rekel da samo preko njegovega trupla) in ki ni podpisala resolucije o evropski zavesti o obsodbi vseh totalitarizmov (z njo so se naši parlamentarci zgolj seznanili).

Ne vem, če se dobro zavedamo, kaj pomenijo vsa ta odkritja bolj ali manj znanih sodelavec nekdanje politične policije. Dokumenti so bili večinoma uničeni, nekaj pa se jih je ohranilo. In ti zdaj kapljajo… Zamislimo pa si, da so nekateri ljudje pred osamosvojitvijo uporabne dokumente ohranili. Vsaj kakšen šef (kot recimo Janez Zemljarič ali Tomaž Ertl ali kakšen njun predpostavljeni) bi za to lahko poskrbel. Si predstavljate kakšno moč nad nekdanjimi tajnimi sodelavci bi tak človek imel? Potem nam takoj postane bolj jasno, kako se lahko zgodijo take anomalije, kot je bila tista z odlikovanjem nekdanjega šefa tajne policije Ertla iz rok predsednika Türka, ki se je zanimivo zdaj spet postavil na Meršolovo stran.

Izgleda kot da našo državo obvladujejo centri moči s pomočjo nekdanjih sodelavcev tajnih služb (od katerih so nekateri zdaj tudi na visokih političnih položajih). Ali bi ne bilo higienično, da bi moral vsak javni uslužbenec, ki je na dovolj visokem položaju, podpisati izjavo o nesodelovanju v nekdanji tajni politični policiji. Če bi se kasneje izkazalo da leže, bi bil to pač jasen signal za njegov odstop in tudi sodno preganjanje zaradi krive prisege. Zdaj se nam namreč dogaja, da nekateri to omalovažujejo in s tem postavljajo pod vprašaj ne samo svojo kredibilnost, ampak tudi politično kredibilnost najvišjih državnih organov.

Meršol (in njemu podobni) Go home!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Sprava

14.03.2012 ob 13:26, avtor jozeb

V Kranju v župnijski dvorani sem povezoval okroglo mizo o spravi s skupnim naslovom, Osvobodimo se bremen preteklosti, da bomo živeli za prihodnost.

Na tretji okrogli mizi v Kranju so na temo Umijmo spomin in postanimo solidarni ljudje spregovorili, dr. Katarina Kompan Erzar, dr. Tamara Griesser Pečar, mag. Andreja Valič Zver, dr. Janez Juhant in dr. Vojko Strahovnik. Govorniki so se strinjali, da se proces narodne sprave najprej začne pri nas samih.

Zanimiva razmišljanja so nanizali gostje. Morda samo delček tistega, kar je povedala dr. Katarina Kompan Erzar, ki je najprej opredelila pojem spomina. To je zbirka naših najverjetnejših odzivov na stvari, ki se bodo storile v naši prihodnosti. »Zato umit spomin ne pomeni samo pozabiti, spremeniti, ampak pomeni stopiti v odnose.« Travme pobojev, molka, zaprtosti, strahu in groze so v veliki meri določila prihodnje delovanje. Poudarila je, da so bile te reakcije nehote prenesene na prihodnje generacije, iz česar se razvije temeljno nezaupanje do sveta. Po njenem mnenju je treba, če hočemo začeti zdraviti spomin, najprej razkriti zlorabo. »Povedati je treba, da so bila dejstva takšna, kot so bila. Ker smo mi predolgo molčali, so prišle na plano kosti. Laž se vedno razkrije. Vsaka travma se bo razkrila. Če ne zdaj, čez deset let.«

In res se je natanko to zgodilo. Ker mi nismo govorili o tem so nas nase opozirile kosti iz Kočevskega roga, Hude jame in še 600 drugih množičnih morišč pri nas.

Naslednja okrogla miza bo v  četrtek, 15. marca ob 19.h. O temi “Osvobodimo mlade bremen preteklosti za prihodnost” bodo v Slovenj Gradcu sodelovali: Barbara Brezigar, dr. Janez Juhant, dr. Robert Petkovšek in dr. Mari Osredkar.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 5 komentarjev

Indigo otroci

12.03.2012 ob 20:50, avtor jozeb

Tole mi bo služilo kot izhodišče za tokratni zapis: »…veliko ljudi otroka iz napačnih razlogov, želijo zapolniti neko svojo praznino in s tem pravzaprav zlorabijo otroka za svoje lastne namene. Otrok je kot goba, vpije vse in to ga spremlja skozi celotno življenje…brala (sem) eno super knjigo na to temo, Otroci so iz nebes. Piše o tem, da je današnja generacija otrok dejansko drugačna. Bolj so občutljivi, bolj dojemljivi in stopnja njihove duhovne razvitosti je ob rojstvu višja…« Drugače povedano, so…

INDIGO OTROCI

»Indigo otroci ne spoštujejo avtoritete, če ta ni demokratična in ne prenesejo ukazovanja. Tradicionalne vzgojne metode na njih nimajo želenih učinkov, intuitivno prepoznajo laž in zahtevajo resnico. Hitro se začnejo dolgočasiti in ne morejo dolgo časa ohranjati pozornosti samo pri eni stvari. Ker so zelo senzibilni in imajo velike ideje, lahko postanejo hitro zavrti, če nimajo možnosti možnosti za njihovo uresničitev. Imajo veliko energije, skrite talente in velike potenciale, ki pa lahko zamrejo, če niso ustrezno negovani ali sprejeti..«

To je le nekaj opredelitev pojma Indigo otrok. Povzemam nekaj primerov, ki jih dostopna literatura navaja:

»Indigo otroci že na svet pridejo z občutkom, da so kraljeve visokosti in se temu primerno pogosto tudi obnašajo. Imajo občutek, da »si zaslužijo, da so na svetu« in so presenečeni, če drugi ne delijo z njimi tega mnenja. Občutek lastne vrednosti je za njih samoumeven. Pogosto zelo jasno povedo svojim staršem, kdo so. Nekaterih stvari nikakor ne počno, zelo težko jim je npr. stati v vrsti. Šola je zanje s socialnega gledišča pogosto izredno težavna. Niso zadržani, če je potrebno jasno povedati, kaj potrebujejo. Od vsega začetka jih je treba obravnavati kot odrasle. Ne upoštevajo in ne spoštujejo človeka samo zato, ker ima sive lase. Njihovo spoštovanje si je treba zaslužiti.«

Poleg teh dokaj splošnih opredelitev, kjer ste lahko skoraj gotovo našli tudi svojega otroka, pa obstaja tudi nekaj bolj “energijskih” opredelitev indigo otrok. Indigo jim pravijo, ker je barva njihove aure temno vijolične oz. indigo barve. Notranji organi takšnih otrok delujejo drugače, njihov imunski sistem je nekajkrat odpornejši kot tisti od povprečnega človeka. Ti otroci imajo tudi drugačen DNK zapis, ki se spreminja. Vibrirajo na višji frekvenci, podobno kot psihokinetiki in bioenergetiki, kadar so energetsko neuravnovešeni imajo težave z napadi tesnobe, depresije ali izbruhov besa. Nekateri pravijo da so naslednja stopnja človeške evolucije t.i. Homo Spiritualis, ki nas bo popeljal v dobo Vodnarja…

Podatki o nastanku ali pojavu indigo otrok so zelo različni. V večjem številu naj bi se začeli rojevati 70. in 80. letih 20. stoletja, po letu 1994 pa naj bi jih bilo kar 95 odstotkov vseh rojenih. Izraz indigo otroci sta v svet poslala zakonca Lee Carroll in Jan Tober, ki sta 1999 napisala knjigo Indigo otroci (The Indigo Children). V njej iz različnih vidikov, razmišljata tudi o današnjih otrocih, vzgojnih metodah, šolskih sistemih in podobno. Zanimivo je, da se ima Lee Carroll za posrednico netelesnega, nečloveškega bitja Krijona (Kryona), ki je “z zemljo” povezan že od začetka in je njen vir sporočil človeštvu. Njegove informacije naj bi človeštvu pomagale, da se povzpne na višjo energetsko raven.

Ker je današnji svet podoben tržnici, na kateri lahko izbereš malo tega in malo onega, seveda ni nič čudnega, da so nekateri starši, ki imajo težave z vzgojo svojih otrok, pograbili idejo o indigo otrocih. Ker imajo ti otroci tudi težave v šoli so se pojavile tudi težnje po spremembi “okostenelih” šolskih sistemov, ki se morajo bolj prilagoditi otrokom in ne obratno… Otroke je tako, po tej literaturi, potrebno naučiti misliti, ne pa jim povedati, kaj morajo misliti. Vloga takšne šole ni v tem, da posreduje znanje, ampak “modrost”. Modrost pa je uporabno znanje. Če posredujemo otrokom samo znanje, potem jim povemo, kaj naj mislijo, kaj morajo vedeti in kaj morajo imeti za resnično. Vzgoja naj bi razvijala otrokove talente in sposobnosti, ne pa spomin. Kritično mišljenje, reševanje problemov, iskrenost in zavest odgovornosti bi moralo biti jedro vzgoje otrok 21. stoletja. Vzgoja prihodnosti bi morala temeljiti na brezpogojni ljubezni. Tako v svojem delu pišeta Lee Carroll in Jan Tober. Ko beremo samo poglavje o šoli, bi jima skoraj lahko pritrdili, vendar pa stvari niso tako enostavne.

Verjetno ste že lahko ugotovili, da gre za tipično novodobsko razmišljanje, od Krijona do aure, od vibracij na višjem energetskem nivoju do dobe Vodnarja. Če je bila astrološko prejšnja doba, ki traja približno 2000 let, v znamenju Kristusa in krščanstva, pa smo po letu 2000 vstopili v novo, kjer naj bi krščanstvo zatonilo. Če k temu prištejemo še všečno temo vzgoje in nevzgoje otrok, potem smo naleteli na rodovino polje, kjer se novodobske ideje sprejemajo kar spotoma.

Po tej logiki ne bomo okrivili otroka, če je v šoli neuspešen, če ne dela nalog in je vedenjsko izstopajoč, ampak bomo raje rekli, naj se družba in šola temu otroku prilagajata. Naj ga motivirata. To se še prevečkrat dogaja tam, kjer so starši vzgojo otrok žrtvovali zaradi kariere. Taki starši se potem pod vplivom lastne vesti skušajo otrokom odkupovati z dragimi darili, potovanji in podobno. Vendar pa njihove vloge to ne more nadomestiti. Kako naj otrok dobi dober vzgled pri nekomu, ki ga vidi uro ali dve na dan, največkrat še vsega izmučenega od dela?

In kako se starši, ki so “zavozili” vzgojo svojih otrok najlažje operejo? Tako, da se v sebi prepričajo, da se ni dalo nič storiti. To so pač neki novi otroci pravijo, saj imajo celo spremenjen DNK (čeprav tega ni potrdil še noben resen znanstveni inštitut). Zato pa priznana strokovnjakinja Zdenka Zalokar Divjak v enem izmed svojih člankov z naslovom Avtoriteta in postavljanje meja, kjer ugotavlja, da je pri vzgoji otrok pač potrebno odločno postaviti meje. Članek sklene z ugotovitvijo, da je pomembno da staršev in vzgojiteljev ne zmotijo preveč novosti kot so naprimer indigo, mavrični otroci, vzgoja s prijaznostjo in podobno. Na prvi pogled ne gre za nič spornega, ampak to najraje prebirajo tisti, ki so že zamudili čas za postavljanje meja. Čisto na koncu ugotovi, da se pri njej v zadnjem času oglašajo mame, ki jih pretepajo lastni otroci. Le zakaj?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 3 komentarjev

Županska izbira

10.03.2012 ob 19:21, avtor jozeb

Jutri so nadomestne volitve za župana v več slovenskih občinah. V njih velja volilni molk, v Ljubljani pa še ne, saj bomo imeli v prestolnici volitve 25. marca. Ugotavljam, da je volilna kampanja pravzaprav zelo v ozadju. Ljudje se veliko bolj ukvarjajo s spornim družinskim zakonikom, kot bi vedeli, da je veliko bolj usoden od županski volitev. Kljub temu se čas, ko se bo treba odločiti približuje.

V Ljubljani je po odločitvi Zorana Jankovića, da se poslovi iz parlamenta in odide nazaj, na izhodišče, tekma verjetno odločena. Vse kar bi bilo več kot zanesljiva Jankovićeva zmaga v prvem krogu bi bilo senzacionalno. Kljub temu pa zaznavam, da nesojeni zmagovalec parlamentarnih volitev, ki ni uspel sestaviti vlade, vendarle nima več tako „enodušne“ podpore v Ljubljani. Kar nekaj ljudi je potarnalo, da jih ta Jankovićeva nestalnost, to nenehno premišljanje… moti. V pol leta je iz župana v Ljubljani postal, obljubljeni mesija levice, zmagovalec parlamentarnih volitev, mandatarski kandidat, lider najmočnejše parlamentarne stranke, zatem prvak opozicije… Kljub vsemu temu, kar mu je ležalo pred nogami, se vrača na začetek, na izhodišče. Res zato, ker ga „baza kliče“, da ga potrebuje? Res zato, ker mu sedenje v parlamentu ne ustreza?

Kaj bi pravzaprav rad Zoran Janković? Kaj bi nam s svojo kandidaturo rad sporočil? Glede na vse zgoraj našteto, se ne morem spomniti nobene dobre razlage, zakaj bi to storil, ne najdem nobenega racionalnega razloga.

Zdi se mi, kot da je Zoranu to „skakanje“ iz enega mesta na drugo, kot nekakšen „špas“. Kot za stalnost ni ravno njegova odlika. On pač rad „dela“. Ne vem, morda bodo prihodnji dnevi prinesli še kakšno razjasnitev, morda potrditev njegovih volivcev, da je to kar dela, pravilno. Meni je pač sporno. Zato bom podprl Mojco Kucler Dolinar, nekdanjo kolegico z radia, ki je zašla v politiko in ki ima kljub mladosti za seboj že kar nekaj politične kilometrine. Koliko lahko doseže proti Jankoviću? Na prejšnjih volitvah je dobila 8 % in bila tretja. Drugouvrščena Zofija Mazej Kukovič je dobila 13%. Mojci torej sledi najmanj 25 %. Janković je dobil 64 %. Mu bo podpora padla pod 50 % za drugi krog?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 6 komentarjev

Zanimivosti

9.03.2012 ob 12:11, avtor jozeb

Včeraj smo se nasmihali ob pogledu na video našega predsednika Danila Türka v podporo Družinskemu zakoniku.

YouTube slika preogleda

In zakaj smo se zabavali? Prav gotovo ne zaradi vsebine predsednikovega govora ali morda zaradi njegove dikcije… Ne, ne… Če boste dobro pogledali boste v desnem zgornjem kotu v knjižni omari, kamor sodi Enciklopedija Slovenije, pa Zakladi Slovenije in še vrsta eminentnih knjig, opazili dva vezana letnika revije Cicido in Ciciban. Vam že gre na smeh? Meni se kar nasmehne. Ni kaj, v predsednikovem uradu so presodili, da Ciciban potrebuje nedvoumno podporo z najvišjih vrhov. In so jo dali.

Ne vem kaj se vznemirjajo, saj so menda prejeli le 15 odpoved (in pridobili 5 novih naročnikov…)

Poleg tega smo se nasmihali tudi ob plakatu Vita Rožeja Za družinski zakonik.

Če v košari prevažaš psa in ob tem pišeš, da si “vsaka ljubezen zasluži otroka”, pač podpori ZA družinski zakonik ne delaš ne vem kako velike usluge. In mislim, da ljudje v zadnjih dneh to vse bolj ugotavljajo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 9 komentarjev

Domine – Istospolni lobi v šolah

7.03.2012 ob 23:38, avtor jozeb

Email

Ljudje smo hvalabogu še vedno občutljivi, ko beseda nanese na naše otroke. Dokler govorimo o pravicah odraslih, včasih tudi iz pretirane vljudnosti in da je mir v hiši, popustimo in ne rečemo nič, čeprav se z nečem globoko ne strinjamo. Ko pa se pogovarjamo o naših otrocih, postanemo bolj odločni. To je temeljno sporočilo, ki sem ga izluščil iz afere Ciciban, od začetka katere je minilo le teden dni, pa je v tem času postala predmet prvovrstne politične debate.

Starši ali zgolj »ljubeči« odrasli?

O posledicah novega socialnega inženiringa, ki nam ga vsiljujejo predlagatelji družinskega zakonika, smo se bili pripravljeni podučiti šele, ko bi nas ta postavil pred neka nova realna dejstva. Zato je afera Ciciban še kako zdravilna. Kaže se namreč, kako bodo take vsebine v nekaj letih na vseh področjih postale nekaj običajnega. Na nas pa je, da se vprašamo, ali si to res želimo?

V navodilu ob zgodbici Očka, ki jo najdemo v reviji za 6 in več letnike Ciciban, med drugim piše, »…da je za otroka najbolj važno, da ima ob sebi ljubeče odrasle…« Ne oče in mama, ampak ljubeči odrasli. Niansa je navidez minimalna a dovolj povedna. Z njo se bomo še srečali, kaže pa na to, da gre za usklajeno zgodbo, ki je del sistema integracije nekaterih vsebin v vse pore našega življenja.

Promocija istospolnosti

Ko sem se v zadnjih dneh še posebej ukvarjal s temo indoktrinacije (delati, povzročati, da kdo sprejme določeno doktrino, nazor) otrok za potrebe doseganja nekega ideološkega cilja, sem naletel na publikacijo, ki jo je leta 2007 izdalo društvo Amnesty International Slovenije z naslovom »Ljubezen je ljubezen« in je namenjena »promoviranju pravic istospolno usmerjenih mladih med mladimi«. Avtorica Maja Pan je v besedilu na več ko 40. straneh nanizala vrsto takih trditev, da zanje, celo društvo Amnesty International Slovenije ni želelo prevzeti odgovornosti, saj v kolofonu piše, da stališča avtorice, izražena v tej publikaciji, niso nujno hkrati tudi stališča Amnesty International.

Če povem na kratko, gre za še smelejša, še bolj odkrita stališča, ki nadaljujejo zgodbo iz Cicibana in jo ponujajo v obliki delavnic otrokom višjih razredov osemletke in srednješolcem. Mimogrede, publikacija je bila natisnjena s pomočjo sredstev Ministrstva za šolstvo in šport, Urada za mladino in je tudi priporočena učiteljem, kot učno gradivo za poučevanje državljanske vzgoje v osnovnih šolah.

Relativizacija lastnega spola

Namen omenjene publikacije »Ljubezen je ljubezen«, je zrelativizirati vlogo lastnega spola. Se pravi, ni važno, če sem rojen kot moški ali ženska, važno je, da se sam odločim za svoj spol. »Spol ni samo ženski, moški, ženska ali moški. Je nekaj zelo, zelo večjega. Spol je nekaj, kar si določamo sami, po svoji volji in nam naj ne bo vsiljen. Normativ v naši družbi je moški in ženski spol. Je to sploh sprejemljivo?« se sprašujejo aktivisti, ki po šolah na to temo vodijo delavnice. Vse kar nas pri »izbiri« lastnega spola omejuje so ovire okolice, ki je netolerantna in drugačnost stigmatizira. Proti temu pa se je treba boriti!

Citat iz omenjene publikacije: »Identiteto, vezano na spol, izražamo s stavkom: jaz sem »to in to«. Za hec lahko poskusite glasno ali pred ogledalom: »Jaz sem lezbijka.« »Jaz sem gej.« »Jaz sem ženska.« »Jaz sem moški.« »Jaz nisem niti moški niti ženska.« Si predstavljate, da vašega pubertetnega otroka v šoli učijo, kako naj si spreminja spol? In še nasvet iz publikacije, kako naj otrok ugotovi ali je homoseksualen, »v mislih si predstavljate, da ste v ljubezenskem ali spolnem odnosu s svojo najboljšo prijateljico ali prijateljem«.

Sistem je isti, vse ostalo so nianse…

In zdaj vrnitev k Cicibanu, kjer piše da »je za otroka najbolj važno, da ima ob sebi ljubeče odrasle…« V publikaciji Amnesty International Slovenija, »Ljubezen je ljubezen«, se avtorici Maji Pan zapiše, da »vlogo staršev zmore dobro izpolnjevati tudi ena sama ali več odraslih oseb, ki so po pripadnosti, intimnosti in skrbi za otroka enakovredni, niso pa biološki starši otroka.« Je to dovolj jasna opredelitev, ki kaže da gre za zgodbo, ki zasleduje isti cilj? Njena edina razlika pa je, da je namenjena starejšim otrokom. Našim otrokom!

Zgodba s Cicibanom je torej le del sistematične (pre)vzgoje najmlajših. Kaj lahko pričakujemo po morebitni potrditvi spornega Družinskega zakonika pa prepuščam vaši domišljiji (morda se postavite pred ogledalo in si ponavljajte kakšno izmed zgornjih trditev…).

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Afera

5.03.2012 ob 22:23, avtor jozeb

Majhno afero sem zakuhal s svojim zapisom o nesprejemljivi zgodbi v reviji za najmlajše Ciciban. Konec tedna sem bil odsoten, zato nisem ravno spremljal vsega dogajanja, ki je v nekaj dneh preraslo meje bloga in prešlo na polje politike. Prav! V podmladku neke stranke me sicer niso vprašali ali se lahko »prilepijo« na zapis, vendar če tega ne bi storili, zgodba pač ne bi bila tako odmevna. Do zdajle so jo povzele v glavnem vse časopisne hiše, povzetek sem našel celo na hrvaškem Jutarnjem listu…

Popoldne so se oglasili še iz Kanala A in posneli kratek prispevek za svojo info oddajo (priznam, da sem jo gledal prvič (po netu), ker nimamo TV-ja…) Iz dvominutne izjave so mi naklonili 5 sekund. Ampak vsaj na koncu… kot berem večjega vpliva na Ciciban vse skupaj ne bo imelo, saj smo le štirje odjavili naročnino. Škoda, morda je bil zdaj čas za konkretno akcijo.

V tem zapisu, bi rad odgovoril še na nekatere ugovore, ki so se nanizali na moj zapis. Čas, (včasih) pa tudi volja, mi ne dopuščata, da bi aktivneje posegal v debato, za kar se vsem opravičujem.

Zakaj sem se lotil pisanja o tem? Zato, ker bo to v primeru sprejetja Družinskega zakonika postala stalna praksa objavljanja na vseh mogočih koncih. Aktivisti bodo spet obiskovali vrtce in šole in naše otroke prepričevali, kako se lahko vsak odloči kaj bo, moški ali ženska. Mislim, da je napočil čas, da se jasno pove, da je delu prebivalstva to pač nesprejemljivo. Upam, da bodo ti tudi odločili referendum…

Kaj bodo urednice Cicibana še morale pojasniti? Kdaj bodo v svoji reviji za 6-letnike predstavile skupnost, ki jo sestavlja mož in več žena. Ali ni diskriminatorno, da dva moška oz dve ženski lahko živijo skupaj in celo kupijo otroka, en mož pa se z več ženami ne more registrirati, čeprav se vsi strinjajo in imajo lahko potomstvo brez kapitalistične trgovine? Nadalje ste se kdaj vprašali, če ne bo nekoč »Družinski zakonik« moral omeniti tudi skupnost npr moškega in recimo ovce (lahko tudi kakšne druge živali), saj se bosta s tem oba strinjala, mi pa jima že ne bomo gledali med rjuhe (kajne?). Do nakupa otroka pri nadomestni materi je potem le še korak… Ali pa recimo skupnost pedofila s sinčkom Andrejčkom… Tudi o tem se že javno govori in čakamo še na nazorno zgodbico z ilustracijami v Cicibanu. Tudi to so namreč oblike, ki že »…obstajajo pa naj se s tem strinjamo ali pa ne…«, če citiram vrle urednice.

Mislim, da v danem primeru ne gre za »spoznavanje drugačnosti« ampak gre za njeno propagando. Kot odgovoren roditelj moram presoditi, kdaj in na kakšen način bom otrokom predstavil že »obstoječe življenjske skupnosti« in odnos do njih. Mislim, da ni nobene potrebe, da to v mojem imenu počne neka revija in njeno (na predvolilno kampanjo usklajeno) uredništvo in to še za moj denar… In še nekaj ne gre za sovraštvo do drugačnih, ravno nasprotno, gre za trezen premislek ob času, ko otrok o tem že zna razmišljati (in ne govorite mi, da je to pri 6. letih).

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Ko slika pove več kot 1000 besed…

4.03.2012 ob 17:42, avtor jozeb

V mirnem zalivu modro belo tihožitje…

Le kako si se porcelansta lepotica znašla na obali?

Prve pomladne rože sramežljivo kukajo na plano.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

Hidrofor

3.03.2012 ob 21:12, avtor jozeb

Ko je v Ljubljani še hladno in diši po zimi, se v toplih krajih že čuti pomlad. Na otok sva jo ubrala z očetom, da opraviva običajne pomladanske opravke. Kako prav sva naredila, se je pokazalo šele pri prihodu.

Zima, ki je minila, je bila hladna, kot je tudi najstarejši prebivalci ne pomnijo. Ladja ni vozila celih osem dni, kar pomeni, da jim je zmanjkovalo tudi kruha, ki to zimo prihaja od drugod. Kaj bi se zgodilo, če bi slučajno potreboval zdravnika, prepuščam vaši domišljiji…

Pri prihodu sva torej naletela na posledice izjemno hladne zime. To se naprimer vidi na največjem pomarančevcu na otoku, ki se je posušil in ne vem, če se bo še obrasel. Prav tako je oljke in oleandre na izpostavljenih deli enostavno požgalo. Kjer ljudje ne živijo stalno pa so se pojavile tudi težave na infrastrukturi. Ko sva prižgala hidrofor, se je ta sicer oglasil, vode pa ni bilo. Zmrzal je tudi tu naredila svoje.

Črpalko smo danes s pomočjo prijaznih domačinov (dvakrat) popravili. Zdaj vse deluje. Kmetijska dela so opravljena, obiski pri znancih prav tako. Nad vsem pa sije prijazno pomladansko sonce, ki že kliče. Klicu sonca pa se velja odzvati…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

« Starejše objave Novejše objave »