Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Počitnice tudi zame

29.04.2012 ob 19:41, avtor jozeb

In tako se je služba zaključila. Nastopil je dopust. Nekaj prostih dni je pred menoj. Pišem z ladje, ki je nekaj po sedmi izplula iz Zadra. Otok čaka, šparglji čakajo, trava čaka in kup opravkov, pa seveda srečanja s starimi kolegi, dolgi sprehodi in okus svobode, brez odvečne politike in ostalega.

Naslednje dni obljubljam, da bom le potrošnik najbližjih, to je pravzaprav edino potrošništvo, ki bogati. Potrošništvo pogovorov z ženo in otroki, potrošništvo igre in neobveznega dela, potrošništvo odnosov ljubezni in naklonjenosti. Skratka BOMO. Dihali bomo s polnimi pljuči, ki jih bo obilno izpiral morski zrak, da ne rečem morska voda.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Mir

27.04.2012 ob 22:19, avtor jozeb

Blaženi mir. Ne spominjam se več, kdaj sem bil zadnjič sam doma. In danes se je zgodilo. Dva sta v Rimu, ostali na morju, jaz pa v posvečenem miru. Seveda je to zaradi službe, kajti za vikend sem dežurni.

Koliko človek naredi doma, če ga nihče ne moti. Poleg tega je še praznik in zato ni telefonov, ni pretiranega prometa, le nesrečni pasjeljubci na agilitiju prispevajo, da idila ni popolna. Ampak popolnosti tako ni, je le njen približek.

Najprej sem si privoščil nekaj vrtnih opravil, nato tlakovanje ob hiši, potem nekaj kulinarike na žaru, pa prijetno kramljanje ob kavi po kosilu in nato še pospravljanje kopalnice, pa pranje in obešanje perila in končno na večer, kozarec rdečega in pregled novic.

Nikogar ni treba spraviti v posteljo, ni treba petkrat pospraviti otroške sobe, nihče ne vadi klavirja, nikamor ni treba nikogar peljati, nikogar spodbujati naj naredi nalogo, knjige se ne valjajo po vseh kotih. Tišina je in mir…

O blaženost. Koliko časa lahko traja? Ne bo prav dolgo, zato je treba uživati, dokler gre. Pa ne gre zato, da bi ne bilo dovolj lepo, ko smo skupaj. Je! Najlepše je! A vendar ima tudi tišina in samost svoj čar, še posebej, ker je tako redka. Zato vsak moj atom uživa in če bi bil maček, bi bržčas predel.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Ob prazniku, ki to ni…

26.04.2012 ob 23:10, avtor jozeb

Sposodil si bom kar delček intervjuja, ki ga je imel Vinko Ošlak, o Kocbeku, s Heleno Koder…

»Lagali so kakor smrkavci, tako nekako pravi (Kocbek) v tem odgovoru. In to jih je zadelo. Da jih ujameš, da so to smrkavi lažnivci brez karakterja… To je tisti problem.

Da se Kocbek ni zmotil, priča več ko sramoten razpust te partije, ki je včeraj imela sto tisoč članov, danes je pa ni več. Kje je vsa ta komunistična zavest? Če izvzamem zločin umorov, zame največje zlo teh komunistov ni bilo to, da bi bili kdaj komunisti, temveč da nikoli to niso bili! To so bili bleferji in to je njihov in naš glavni problem. Če bi ti ljudje kdaj koli samo pol ure bili komunisti po svojem srcu, potem bi danes imeli v Sloveniji močno komunistično partijo Slovenije, ki bi nadaljevala tradicije nekdanje socialdemokracije, delavskega gibanja in tako naprej. Imeli bi močno opozicijo v parlamentu, inteligentno opozicijo – ne pa, da imamo neke invalidne pokvečene pojave, ko ne veš, kako se kdo imenuje in kje rdeča barva postane rumena. Vemo, kaj to pomeni v kemiji, kajne? To je tisto, kar lahko očitamo komunizmu, da ga v resnici nikoli ni bilo. In Kocbekov intervju to razgalja, izkazuje zlaganost te skupine. To niso bili fanatiki, ki bi za kak velik ideal bili pripravljeni iti tudi v zločin. To niso besi Dostojevskega. To so oportunisti in filistri najslabše vrste.«

Toliko vsem tistim, ki bodo poslušali Stanovnikovo rohnjenje ob 27. aprilu…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 9 komentarjev

Žlahtna glumača

25.04.2012 ob 23:33, avtor jozeb

Godart live je naslov glasbeno, gledališko, iluzionističnega šova, ki si ga je mogoče ogledati v Siti teatru v BTC-ju. Tilen Artač in Jure Godler, sošolca še iz srednje glasbene šole nam v dobri uri in četrt postrežeta z obilico glasbe in komedije. Povedala sta, da bi rada v ljudeh spet vzbudila zanimanje za glasbo, klasično glasbo, saj je Tilen akademski violončelist, Godler pa komponist in pianist. Ob vseh ostalih talentih, ki jih imata, je torej njuna želja predvsem pokazati, da dobra glasba še živi, da opera ni samo zaprašena institucija, v kateri se zbira predvsem stara publika, ampak da premore veliko več, le videti je treba.

Tako Artač na violončelu v klasične komade Mozarta in Beethovna, vtke tudi Avsenika in še kakšno, ljudskemu poslušalstvu, znano melodijo. Prijetno patino predstavi daje tudi uporaba čarovniških trikov. Pravzaprav bi takšno združevanje različnih zvrsti, kar težko umestili, je pa to pri nas gotovo unikum.

Če vam torej preseda bulvar, kljub vsemu pa bi se radi nasmejali in hkrati slišali še nekaj v živo odigrane glasbe, potem je Godart (Godler & Artač) live lahko prava izbira.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Homoseksualni lobi spet napenja mišice…

24.04.2012 ob 19:20, avtor jozeb

Tole se je zapisalo v Dnevniku:

»Šolski Center Postojna naj bi v soboto 28. aprila v svojih prostorih gostil Škofijski dan mladih na katerem pa bi moral predavati „ozdravljeni homoseksualec“ Luca Di Tolve. Po besedah ravnateljice je šolski center preklical soglasje za najem prostorov in to predvsem zaradi burnih odzivov javnosti.«

Hvala za »demokratično« vzgojo, kjer homoseksualni aktivisti lahko »prodajajo« svoje delavnice v javnih šolah v okviru izbirnih vsebin, če pa pride nekdo, ki ta lobi moti, potem se mu mora odreči celo najem šolskih prostorov izven časa trajanja pouka. Kako bi lahko rekli temu? Diskriminacija?

Veliko smo govorili o teh vsebinah pred referendumom o spornem družinskem zakoniku, ki je hvalabogu padel. Takrat je bilo toliko govora o človekovih pravicah, o dopuščanju drugačnosti, o tem kako si vsak zasluži svoje spoštovanje. Ali ni zanimivo, da pa se v tem primeru to tako strastno negira. Zakaj?

Luca Di Tolve pravi, da je nekaj običajnega celo modnega, da se deklariraš za homoseksualca, saj so ti nekatera vrata široko odprta, če pa se od tega odvrneš, občutiš srd in jezo istospolne (sicer zelo vplivne) skupnosti, ki se sicer deklarira za tako odprto in strpno. To se še sploh pokaže v primeru, če oseba, ki je nekoč temu klanu pripadala, pove preveč, še več, če stvari poimenuje s pravimi besedami.

Večina nima osebne izkušnje homoseksualnosti, tako da smo odvisni od besed drugih, kaj to pomeni in kakšne posledice ima. Če so pred leti ugotovili, da homoseksualnost ni bolezen in je posledično ni treba zdraviti, potem je seveda jasno, da nekdo, ki trdi nasprotno, vzbuja nelagodje. In Luca res ne hrani besed, ko opisuje degenerirane homoseksualne zabave v rimskih (in drugih) klubih. Najbolj nevarni so torej »spreobrnjenci« iz lastnih vrst, ki sceno poznajo do obisti. Takemu bi lahko verjela tudi neopredeljena večina, ki večinoma homoseksualni lobi tolerira.

Zato razumem, da so napeli vse sile, da bi njegov nastop pri nas čim bolj ovirali. Medijske napade je torej treba razumeti predvsem v tej luči in prav tako odrekanje gostoljubja v prostorih šolskega centra. Kljub temu sem prepričan, da bo Luca pri nas nastopil in bo imel tudi zaradi te nenadejane publicitete še večji odmev.

Hvala lobiju, ki se je spet brcnil v koleno… Auč!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 30 komentarjev

Domači kruh

23.04.2012 ob 23:33, avtor jozeb

Glede na draginjo in število lačnih ust, že nekaj let sami pečemo kruh. Vsake toliko časa imamo kakšen premor, ker se človek pač vsake stvari enkrat preobje (tudi domačega kruha), kljub temu pa se vedno znova vrnemo in začnemo znova.

Računica v korist domače peke je več kot ugodna, saj štruca domačega kruha ne stane več kot 50 centov, v trgovini pa primerljivi kruh stane okoli 2 evra. Moko kupujemo v mlinu in tako poskrbimo, da je res domača in sveža.

Pred časom sem začel nekoliko eksperimentirati z mešanjem mok in ugotovil, da obstaja zelo enostavna rešitev za vse tiste, ki imajo težave z drobljenjem kruha. Domači kruh prej postane suh in se bolj drobi od kupljenega (tu se lahko vprašate, kaj vse tja mešajo oz kako se temu izognejo?).

Da bi domač kruh zadržal mehkobo in se ne bi tako hitro izsušil pomaga ržena moka. V običajno mešanico kruha morate torej primešati nekaj te moke in kruh, ki ga boste spekli bo tudi po nekaj dneh še vedno svež.

In kakšno je pravo razmerje? Moje je naslednje:

V 4 dcl tekočine (3 dcl vode in 1 dcl mleka) zamešajte 800 g moke od tega 250 – 300 g ržene, ostale moke (polnozrnate, črne, koruzne, ajdove…)mešajte po okusu. Ne pozabite pa, da je kruh bolj rahel, če vanj vmešate tudi nekaj običajne bele moke. Ne pozabite tudi na žlico olivnega olja in nekaj soli in sladkorja, ter seveda na kvas, ki ga raztopite v toplem mleku. Počakajte, da se v lončku dvigne in ga nato vmešajte v testo.

Jaz pustim, da mi testo kakih 20 minut meša kruhomat, potem pa dam testo vzhajati v modele štruc za dobro uro. Pečico (ventilatorsko) ogrejem na 200 stopinj in pri tej temperaturi pečem 12 minut, nato zmanjšam na 150 stopinj in pečem še 35 minut. V pečico dam še skodelico vode, da je zrak v njej bolj vlažen. Po slabih 50 minutah sta dve štruci težki okoli 600 g pečeni. Prva navadno poide še isti dan, druga do naslednjega dne.

Če se odločite, da bi kruhu dodali še zrnje semen, to lahko storite na dva načina. Prvi je, da seme zmešate v testo, drugi pa, da zrna »nalepite« na skorjo. To storite tako, da namažete zgornji del štruce z mešanico vode in moke in potem zrnje potresete po vrhu. »Lepilo« deluje na vseh delih, kjer je bila skorja namazana z »lepilno« mešanico, drugod pa zrnje odpade.

Pa dober tek!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 4 komentarjev

Kaj je res važno?

21.04.2012 ob 20:57, avtor jozeb

Sobota

Kup stvari nje treba postoriti. Vsakotedenska generalka s sesalcem in drgnjenjem kopalnice, trava je že zrela za košnjo, ob hiši je že dolgo razpoka, ki jo je treba zaliti in sadike jagod čakajo, da jih posadimo… Če vsak nekaj postori, smo lahko hitro na koncu, čeprav pospravljanja, vsaj nihče od otrok, ne mara pretirano.

Potem pa pride najmlajši, ki bi se raje igral, kot pospravljal. Med dežjem je ravno posijalo sonce in proseče očke pravijo, da bi šle raje na sprehod. Kot bi se dogovorili, se vsi otroci zazrejo skozi okno in nesrečno pogledujejo ven.

Ah, kaj bi, pospravljanje bo pač počakalo. Kaj je bolj pomembno, da je trava pokošena ali da se s sinom podiva po njej? Včasih je treba ukrasti tudi kakšno uro pospravljanju.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Včeraj na TV Slovenija Pahor in Janković

20.04.2012 ob 09:32, avtor jozeb

„Pahor je poudaril, da se s politiko vlade na področju kadrovanja ne strinja in da se je v njegovem mandatu ravnalo drugače, čeprav se marsikdo ni strinjal s politiko, da se ne kadruje politično zvestih ljudi. Pahor namreč pravi, da je zanj bila pomembnejša zvestoba državi.“

Tole pa gotovo moram komentirati, ker izgleda, kot da ima gospod Pahor zelo selektivni spomin…Kdo pa je nastavil spornega Guliča na čelo urada za verske skupnosti? Kaj pa zadeve na tožilstvu, kot so Masleša in Fišer? Da o gospodarstvu in nadzornih svetih sploh ne govorim. Takoimenovani KAS je bil le krinka za ustoličevanje svojih kadrov. Pa saj ni vredno zgubljati besed. Vsak, ki je dovolj visoko v državni upravi in ga je nastavila ena politična opcija mora vedeti, da je na listi za odstrel vsakič, ko se zamenja vlada. Mislim, da je v tem nekaj logike.

Tudi Zoran Janković je imel nekaj „cvetk“ v svojem nastopu. „Zoran Janković meni, da je do stavke prišlo zaradi razmer med pogajanji, saj se po njegovem uporabljajo preveč trde zahteve, poleg tega pa naj bi predvsem vladna stran posegala po nespoštljivih izjavah. Poudaril je, da je sindikatom sicer predlagal, naj počakajo s stavko, ker bi lahko rebalans prej padel v DZ-ju, vendar kljub vsemu meni, d aimajo sindikati tokrat prav.“

Zoran Janković je razpravljal o pogajanjih… in to o trdih pogajanjih. Kar ne morem verjeti. On, ki je kot pogajalec v Mercatorju slovenske dobavitelje spravil skoraj na kolena in on, ki je imel pot do premierskega stolčka odprto preko pogajanj, ki so se očitno izkazala za preveč trda. In še to, on je sindikatom predlagal, da počakajo. Spat smo pri teorijah zarote, ko ena politična opcija enotno deluje, kot opozicija, sindikalna organizacija, stanovsko društvo in za vsem skupaj mali murgeljski vožd. Janković ni povedal le tega, kaj je naročil stric Milan. Ampak glede na usklajene akcije, ki smo jim priča, je to tako ali tako jasno.

Janša pa je tudi napovedal, da bomo imeli predčasne volitve, kljub temu da si jih Pahor in Janković ne želita. Če bomo imeli referendum, potem bo ob morebitnem padcu, vlada morala odstopiti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 5 komentarjev

Nočni tatovi

18.04.2012 ob 19:57, avtor jozeb

Že ves dan se počutim nelagodno. Ne, nič nima opraviti s stavko… To noč so nam izpred hiše ukradli tri kolesa. Dve sta bili celo zaklenjeni in priklenjeni. Starejši sin se s prav kislim obrazom sprašuje, kaj bomo naredili zdaj, saj je njegovo dve leti staro dirkalno kolo, prav pred tednom (popravljeno) prišlo iz servisa. Kaj si misliti o človeku, ki otroku ukrade kolo?

Kraja se je zgodila ponoči. Očitno je moral nekdo dobro opazovati, nato pa priti s kombijem in kleščami za železo. Nič kaj prijeten občutek ni, ko se zaveš, da je nekdo vstopil čez tvoja vrata s slabimi nameni. Poleg tega se je moral še sprehoditi po poti do hiše in to verjetno vsaj dvakrat, če ni imel pomočnika. Izguba občutka varnosti je največja škoda omenjene kraje. Kakšno rabljeno kolo bomo že morali kupiti, kaj pa se bomo spomnili glede varnosti? Ključavnico tu in tam, psa, luč s senzorjem, kamero? Vse to si je moč omisliti ampak, ali ne gre bolj za lastni občutek, kot resnično zaščito?

Očitno bom danes tudi slabo spal. Premleval bom, kaj moram storiti, da se občutek varnosti spet vrne, ali morda bolje, koliko časa mora miniti, da bo šel neljubi dogodek v pozabo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 2 komentarjev

Besedne (in druge) vojne

17.04.2012 ob 23:57, avtor jozeb

V zanimivem času živimo. Nekoč so se lahko idejni nasprotniki na kakšni seji hudo sporekli, ko pa je bilo sestanka konec, so družno odšli na kavo v bližnjo gostilno. To seveda ni pomenilo, da so zgladili medsebojna nasprotja. Ne, le način komuniciranja je bil drugačen. Na nek način so ločili svoje idejne zadržke do drugega, od zasebnega pogleda. Gospodje, ki so se znali sicer precej glasno pogovarjati, so ob gostilniški mizi brez težav razpravljali o vsakdanjostih kot so vrtnarjenje ali gobarjenje. Ampak to so bili bržčas drugi časi in tudi drugi ljudje, ki so imeli tudi sposobnost empatije. Ni jim bilo tuje nasprotnikovo zavzemanje za njegovo stvar, pa čeprav so sami mislili drugače.

Danes je drugače. Ko se dva spreta na idejnem področju, le stežka krotita svoja čustva tudi na osebnem. Kako naj drugače razumemo »bitke« kulturnikov, ki se zadnje čase »obstreljujejo« celo s pesmimi. Ne gre za kakšne koncizne in presežne umotvore, bolj za pritlehno cinične žaljivke. Če je bil Prešeren Kopitarju gosposko piker, je danes Novak Turku samo še otročje užaljen. Če ima prvi za sabo nekaj moško humornega ima drugi zgolj še nekaj opisno ilustrativnega besednega premetavanja. Stavim, da bi g. Novak v (jasno satirični) pesmi o našem radiu, gotovo uporabil besedo stranišče, ker se pač rima na Ognjišče… Bi ta dva gospoda (Boris A. Novak in Boštjan M. Turk) lahko šla skupaj na kafe in ob tem pozabila na ideološke delitve? Močno dvomim.

Če so si nekoč nasproti stali gospodje s klobuki, jih je družba cenila zaradi njihovih del, potem si danes nasproti stojijo tisti, ki sejejo hudobijo in tisti, ki jo morajo prenašati. In na ulici se med seboj niti ne pozdravijo. Nasprotno, če jih ne bi nihče videl, bi kdo koga verjetno tudi udaril.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

« Starejše objave