Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Stavka

15.04.2012 ob 22:56, avtor jozeb

V sredo bo torej štrajk javnega sektorja. Na katero stran se boste postavili, se sprašujejo nekateri mediji. Mediji so uspeli predstaviti zgodbo, kot borbo med vlado in sindikati. Stavko podpirajo levo usmerjeni, ki pravijo, da so rezi preveč drastični, desnica pa tradicionalno podpira vladne ukrepe, ker pač vsi vemo, da je treba varčevati.

Pri nas doma smo naredili račun, tako pod prstom, kaj vladni varčevalni ukrepi prinašajo naši družini. Žena je učiteljica, torej sodi v kvoto javnega sektorja, ki mu bodo nižali plače, v vrtcu imamo dva otroka, za drugega je vrtec brezplačen, trije obiskujejo glasbeno šolo, vsi hodijo na malico… Prejemamo otroški dodatek in dodatek za veliko družino. Na mesece se nam bodo prihodki (če bo vlada rezala tako, kot se je namenila) znižali za skoraj 400 (štiristo) evrov. Ker na mesec toliko ne prihranimo (pravzaprav bi v teh razmerah težko govoril o kakšnih prihrankih), bomo morali očitno začeti s krčenjem izdatkov. Prvo (kar smo že naredili) je odjava določenih revij in publikacij na katere smo bili do zdaj naročeni. Naslednji rez bo šel verjetno na račun glasbene šole… Kaj sledi, bodo pokazali tedni in meseci.

Družine nimamo Branimirja Štruklja, da bi se pogajal v našem imenu. Kdo je tisti, ki bo zastavil svojo besedo za otroke in njihovo prihodnost? Kdo si danes sploh želi otrok, ko je proti njim celoten sistem in jih večinoma obravnava kot bremena? Podjetja nočejo zaposlovati mladih žensk ali pa jim predpišejo, kdaj lahko gredo na porodniško, vlada bo zdaj rezala še nadomestila za porodniški dopust. Pravijo, da imamo preveč praznikov in da s porodniško niso nikjer tako radodarni. Imamo sorodnike na Češkem in tam je porodniška (lahko) dolga tri leta. Prvo leto je kot pri nas, potem pa, če se ženska odloči ostati doma, lahko to stori do otrokovega tretjega leta. Nadomestila takrat sicer ne prejema, tečejo pa ji leta in po koncu jo je delodajalec dolžan vzeti nazaj v službo (ta podatek navajam zato, ker mi je dovolj posploševanj, da ni nikjer teko kot pri nas). Zelo podobno je s prazniki. Morda 2. januar in 2. maj res nista najbolj posrečena dneva, ampak vsak lahko preveri, da glede delaprostih dnevov ne izstopamo.

Razumem, da je treba varčevati in da vlada mora narediti nekaj na tem področju, pričakujem pa, da bodo ti rezi vsebinski in ne na račun najšibkejših. To povem javno in odkrito, prav tako kot tudi, da se mi ni zdela potrebna beseda visokega Cerkvenega predstavnika, ki se je odkrito postavil proti stavki. Mislim, da je bil to zamah v prazno in težko mi je, če ni opazil, da mora biti Cerkev na strani tistih, ki padajo pod prag revščine. In imenovati mariborsko cerkveno finančno afero lokalni problem, je blago rečeno netaktno. Kako že piše v evangeliju… »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!«?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Danilo Fürst (1912 – 2005)

14.04.2012 ob 23:05, avtor jozeb

Minilo je 100 let od rojstva arhitekta Danilo Fürsta. Uvrščamo ga med pionirje montažne gradnje v Sloveniji. Z njegovim arhitekturnim opusom se je javnost lahko podrobno seznanila na pregledni monografski razstavi, ki so mu jo jeseni leta 2000 pripravili v Galeriji Cankarjevega doma. To je bila obenem tudi prva pregledna predstavitev njegovega obširnega in pestrega ustvarjalnega opusa. Razstava je prispevala k bolj preglednemu vrednotenju slovenske arhitekture dvajsetega stoletja oziroma določenih arhitekturnih vidikov po drugi svetovni vojni.

Za potrebe razstave so fotografirali vse Fürstove objekte, tako v Sloveniji kot v Bosni in Hercegovini, kjer je arhitekt deloval skoraj dvajset let. Razstavljeni so bili tudi njegovi stoli. Ob razstavi je izšel obsežen katalog o življenju in delu Danila Fürsta. »Bolj kot ukvarjanje z elementi stavbne kompozicije – po vzoru Jožeta Plečnika – in teoretičnimi razpravami o vprašanjih arhitekture – po vzoru Edvarda Ravnikarja – so Fürsta zanimali odgovori na vprašanja kakovosti bivanja, ki izvirajo iz človekovih potreb,« so zapisali takrat.

Sam se arhitekta Fürsta spominjam kot sivolasega gospoda, ki je s svojo ženo Ljubinico dolga leta hodil k maši k frančiškanom v Šiško. Za šišensko župnijo je pripravil tudi prenovo v denacionalizaciji vrnjene župnijske dvorane in načrte za dvig župnišča. Poleg tega je sodeloval tudi s frančiškani na Sveti gori, kjer je naredil načrte za kapelo za oltarjem in velik lestenec. Pa to seveda še zdaleč ni vse… Velikokrat sva pokramljala in po prejemu Plečnikove nagrade za življenjsko delo leta 1998 sem ga povabil na radijski intervju, ki je tudi v našem arhiv. Po tem sva se večkrat srečala in poklepetala. Spominjam se njegovih božičnih voščil, ki so bila vedno unikatna bodisi fotografija kakega arhitekturnega dela ali del načrta, ki ga je popisal z izdelano kaligrafsko pisavo. Smrt ljubljene žene ga je zelo prizadela, a se ni vdal. Delal je do zadnjega, za Grosuplje, Kapelo nad Novo Gorico… Še se spominjam dokumentarnega filma, ki so ga naredili o njem na RTV Slovenija.

Tudi zato tale zapis, da se ne pozabi na srečanja, ki so nekoč bila, zdaj pa je minilo že toliko let od njegove smrti…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Charles Manson

12.04.2012 ob 23:49, avtor jozeb

Pred leti sem pripravljal cikel oddaj na ti »mejne teme«. Sem sodijo teme, ki v sebi nosijo kanček še nepojasnjenih skrivnosti, ali pa vsaj širši publiki neznane teme, od angelov do paranormalnih pojavov. Vse smo skušali obdelati iz krščanskega vidika, saj se ga, vsaj delno skoraj vse dotikajo. Del tematike so zavzemale tudi poljudne teme, kot naprimer subliminalna sporočila v rock glasbi, kjer je bilo še posebno šokantno odkritje satanističnih vsebin v nekaterih glasbenih komadih (npr. Stairway to Heaven, Led Zeppelin ali The Eagles, Hotel California). Ko sem študiral te tematike, se mi je vedno nekje na koncu pokazalo ime Charlesa Mansona, množičnega morilca, ustanovitelja »The Manson family«.

Pravzaprav je zanimivo, da Manson sam ni moril (vsaj kakor vem, mu ni bilo dokazano), imel pa je nepopisen vpliv na člane svoje familje. Na nekem ranču so se družili na orgastičnih zabavah, kjer ni manjkalo sintetičnega mamila LSD in večinoma so poslušali skupino The Beatles. Mansona je še posebej okupiral njihov Beli album in pesem Helter skelter, ki ji je Manson pod vplivom drog, pripisal preroški pomen. Člani njegove familje so nato v dveh večerih umorili 7 ljudi, med drugim visoko nosečo ženo (14 dni pred porodom) režiserja Romana Polanskega Sharon Tate.

Ne vem kaj te lahko pripelje tako daleč, da ubogaš nekoga tako zelo, da celo ubijaš, če ti tako naroči. Vsekakor se je to zgodilo in pri teh zelo izprijenih umorih so sodelovala tri dekleta in en moški, ki še sedaj sedijo v zaporu (pravzaprav je ena tam že umrla).

Viri poročajo, da se je s temi umori, na nek način končalo obdobje srečnega hipijevstva. Ljudje so se začeli spraševati, odkod ta surovost. Odgovor so našli v subliminalnih sporočilih, pa v drogah in satanizmu. Če vse skupaj pomešaš, lahko dobiš dovolj eksplozivno mešanico, ki je mladim dekletom toliko zameglila razum, da so bila sposobna s krvjo žrtev pisati po stenah…

Ko so skupino prijeli je sledil odmeven sodni proces, ki je osupnil svet, nevajen take bestialnosti. Brez trohice obžalovanja so si obtoženi in tudi nekatere članice familje, ki pri omenjenih zločinih niso sodelovale, obrile glave in pred sodiščem »pričevale«, ter tako podpirale svojega vodjo in preroka, ki si je v procesu nadel ime Satanov sin. Ves čas procesa je Charles Manson begal sodišče s svojimi »preroškimi« izjavami. Končno so bili vsi skupaj obsojeni na smrt v plinski celici, ker pa so leto po procesu ukinili smrtno kazen, jim je bila ta spremenjena v dosmrtne ječe. Vse je najbolj presenečala odsotnost obžalovanja. Kot da so si umrli smrt zaslužili, ali kot da sodstvo ne pozna vseh odgovorov (morda tud vprašanj ne…?).

Je bil (ali še bolje, ali je) Charles Manson satanist (tisti, ki v okultnih obredih časti satana tudi z žrtvovanjem drugih živih bitij)? Morda. Vsekakor je Manson že 40 let za zapahi. Če je bila to satanova nagrada za njegovo delo, bi se že iz tega lahko kaj naučili. Prav tako so za zapahi njegovi sodelavci in vsaj za dekleta, ki so se kasneje sicer pokesala svojih dejanj, so življenja zavozila na najbolj drastičen način.

Ali imajo subliminalna sporočila dejansko svoj vpliv? Pred leti je bil sodni proces, mislim da proti skupini Judas Priest, ker se je nek mladenič ustrelil po večkratnem poslušanju njihove pesmi, v kateri je (če jo poslušamo v obratni smeri) sporočilo Kill yourself. Skupini krivda ni bila dokazana. Danes različne metalske skupine svojih sporočil niti ne skrivajo več za krinko subliminalnosti, ampak odkrito govorijo o vseh vrstah grozodejstvih, zato je resnični vpliv težko dokazati. Kljub vsemu slab okus ostaja, še sploh, če pomislimo da nekatere glasbene uspešnice skrivajo satanistična besedila ali pa so nastala ob ustanovitvi satanistične cerkve…

Da je droga Mansonu pomračila um, ki je bil že od mladih nog (praktično je preživel v različnih prevzgojnih ustanovah pol svoje mladosti) inficiran s težkimi dejanji njegove matere (rodila ga je s 16 leti in se preživljala kot prostitutka), so mnogi trdili že od začetka. Če temu prištejemo še njegovo naravo, ki je hlepela po pozornosti in potrditvi v medijskem svetu, smo blizu končnemu odgovoru.

Manson se je v zaporu že dodobra postaral. Kljub temu še vedno šokira, tako si je pred leti na čelo vtetoviral kljukasti križ… Kako spi ne vem, kako se bo soočil s svojo večnostjo tudi ne. Vem le, da tudi po 40. letih še ostaja v zaporu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 16 komentarjev

Kdo komu laže?

11.04.2012 ob 20:30, avtor jozeb

Pred nekaj dnevi je v Kanadi izbruhnila afera na lepotnem tekmovanju za »Miss Universe«, kjer so »tekmovalko« izključili zato, ker se ni rodila kot ženska, ampak si je pred štirimi leti spremenila spol. Ker je aferica zaradi burnih odzivov zagovornikov »takšnih in drugačnih človekovih in ženskih pravic« dobivala vse bolj agresivne tone, se je vanjo vključil tudi lastnik licence znani razvpiti poslovnež Donald Trump. »Čeprav se ni rodila kot ženska, to še ne pomeni, da ni ženska zdaj«, je prepričan in je transseksualki dovolil sodelovati na tekmovanju za najlepšo v vesolju.
Naj bo to dovolj izhodišč za razmislek o tem kaj smo, moški ali ženske in če je to sploh še kaj važno? Primeri kot so zgornji, ali pa recimo dr. Baričevič, Salome…, nam hočejo dopovedati, da je vse mogoče, da je vseeno kako se rodimo, važno je, kako se počutimo. Še celo več, prepričujejo nas, da se sami lahko odločimo, kaj bomo. Pa je to res tako preprosto? Ali le lažemo sebi in še bolj drugim (tudi s ponarejeno prijavnico na tekmovanje, kjer je zapisala, da se je rodila kot ženska), ki imajo o nas izkrivljeno, napačno, lažnivo predstavo…
Narave ne moremo prevarati…
Začnimo pri osnovi, pri genih in kromosomih. Geni so nanizani na nitastih strukturah, ki jim pravimo kromosomi. Praviloma imamo v večini celic 46 kromosomov. Podedujemo jih od staršev, 23 od očeta in 23 od matere, tako da imamo dva seta po 23 kromosomov, oziroma 23 parov. Kromosomi s številkami 1 do 22 so pri moških in ženskah enaki. Imenujemo jih avtosomni kromosomi. Par številka 23 pa se pri moških in pri ženskah razlikuje. Sestavljata ga spolna kromosoma. Ločimo dva različna spolna kromosoma, ki jih opišemo kot kromosom X in kromosom Y. Praviloma imajo ženske dva kromosoma X (XX). Ženska podeduje en kromosom X od matere in drugi kromosom X od očeta. Moški imajo praviloma en kromosom X in en kromosom Y (XY). Moški podeduje kromosom X od matere, kromosom Y pa od očeta.
Je torej mogoče, da bi si z vbrizgavanjem hormonov nasprotnega spola, spremenili spol? Kje pa! Oseba, ki je bila rojena kot moški bo lahko le IZGLEDALA kot ženska, če si bo vbrizgavala ženske hormone. Če si bo z operacijo omislila še »plastične« prsne vsadke, bo še bolj podobna ženski, a ženska še vedno ne bo. Celo če si bo ta oseba dala operativno odstraniti moške spolne organe, ne bo nikoli postala ženska. Narava je tukaj neizprosna. Geni in kromosomi govorijo neizpodbitno resnico, ki je nikakršna šarada, šminka in duševno počutje, ne more prevarati.
Ko je izgled pomembnejši od resnice
Dr. Baričevič je bil na izgled kot moški, vendar pa ni imel moških spolnih organov. Lahko se je počutil kot moški, lahko je navzven tudi dajal tako sliko, a vendar pa je bil iz vidika narave vedno Maja, rojen z ženskimi geni, z maternico in kot tak je bil ženska. Če bi hotel, bi, kot nam kažejo primeri iz tujine, lahko, kljub vbrizganim moškim hormonom, tudi rodil… Salome pa ne bo mogel nikoli! Neizprosno.
Za nekaj hipov se še ustavimo ob kanadskem primeru dečka, ki hoče biti ženska, še več, ki hoče biti celo ena izmed »najlepših žensk na svetu« in je za to pripravljen sprožiti celo spor z odvetniki in čuvaji »človekovih pravic«. Da je ženska je dokazoval s potnim listom… Prepričan sem, da bi se kakemu uradniku lahko zapisalo celo, da je nekdo nosorog in bi to uspel vpisati v svoj potni list. A vendar zaradi vpisa vanj, še ne bi bil nosorog. Taki argumenti so torej popolnoma nesmiselni. Kot je nesmiselno pričakovanje bodočega »snubca« omenjene missice, ki bi si z »njo« želel biološkega otroka. Ta oseba bo lahko lagala vsem (najbolj seveda sebi), da je ženska, a ženska ne bo nič bolj, kot kaže njena slika… Uradnik, ki je omenjeni osebi na osnovi zunanjega izgleda izdal potni list v katerem piše, da je ženska, za to pač ni pristojen, prav tako kot Donald Trump ni pristojen za trditev, da nekdo, ki je bil moški še pred štirimi leti, to zdaj ni več, saj mu njegove oči to pač sporočajo.
Kaj pa pravica do resnice?
Je res mogoče, da je pravica do laži nad pravico do resnice? Kje je posameznikova pravica, da izve resnico? Kaj na sodišču »navidezna« resnica ni pravzaprav laž, saj ne odraža dejanskega stanja? Je bil ta primer res primer diskriminacije in kršenja človekovih pravic? Ali je bila po drugi strani objektivno kršena pravica do resnice?
Svet smo s svojim izprijenim pogledom pripeljali do skrajnosti. V tem videu (zanimivo, da je prav tako iz Kanade), je lepo prikazana »svoboda«, ki jo vcepljamo najmlajšim. Sejemo pa samo zmedo. Kdor ima težave s svojimi občutji spola, potrebuje pogovor s strokovnjaki. Transseksulanost je opredeljena kot spolna motnja, kjer svetujejo obisk zdravnika, »ob nastopu občutka ujetosti v lastnem telesu, nezmožnosti poistovetenja s svojim telesom, ob želji po spremembi spola.«
Če tega danes ne zmorejo presoditi niti na sorazmerno obrobnem lepotnem tekmovanju, potem lahko le zavzdihnemo: Quo vadis mundus?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Velikonočni izlet – Vremščica

9.04.2012 ob 22:21, avtor jozeb

Tokrat smo se podali na Vremščico nad Senožečami. Omenjeni hribec je eden prvih tisočakov od morja proti celini, gledano v smeri zahodno od Nanosa. Glede na to, da je na Veliko noč vreme več kot nagajalo, je bil velikonočni ponedeljek res lep. Modrina neba in pa sveže pobeljeni vršaci so kazali še zimsko sliko. Prav tako je malo vlekla burja in ker je termometer kazal le 5 stopinj, zima res ni bila daleč. Zanimivo je, da je rastje na Vremščici še počiva. Trava je še siva, popki na drevesih so še zaprti, podlesek se je veselo nastavljal aparatu in tudi svišč smo našli ob poti. Narava se sicer prebuja, a je imamo več zelenega trenutno v Ljubljani kot tu na Primorskem.

Vremščica je sicer tudi v Slovenski planinski transverzali, hrib je zelo slikovit, pot nenaporna, zato traso lahko priporočimo tudi družinam z majhnimi otroki.

Pogled proti (dopoldan še) zasneženemu Nanosu.

Če piha burja se na Vremščico raje ne odpravite…

Iz zemlje se počasi prebuja prvo cvetje (svišč).

Ob lepem dnevu se vidi vse tja do morja.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Aleluja

7.04.2012 ob 22:50, avtor jozeb

Veselo Alelujo voščim! Gospod je vstal, veselimo in radujmo se!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Križev pot

6.04.2012 ob 20:33, avtor jozeb

Največ zaslug za uveljavitev križevega pota s štirinajstimi postajami ima frančiškan Leonard Portomavriški, ki je živel med letoma 1676 in 1751. Z njim se pravzaprav sklene zgodovinski razvoj križevega pota, ki se je ustalil pri številu štirinajstih postaj. Paolo Girolamo Casanova, kakor se je imenoval pater Leonard pred redovnimi zaobljubami, se je rodil v pristaniškem mestu Porto Maurizio, ki je takrat sodilo h kraljevini Sardinije, danes pa je to italijanski kraj Imperia blizu Genove. V Rimu je študiral medicino, filozofijo in teologijo, toda prvotna želja po redovniškem življenju ga je pripeljala v reformiran frančiškanski samostan svetega Bonaventura v Rimu, kjer je kot brat Leonard z enaindvajsetimi leti oblekel redovni habit. Leta 1702 je prejel mašniško posvečenje. Po letu 1704 je začel z ljudskimi misijoni in v času svojega delovanja, ki je trajalo več kot štirideset let, blagoslovil 572 križevih potov, po nekaterih virih celo več. Nihče v Italiji se ni s takšnim zanosom lotil širjenja pobožnosti križevega pota. Že za življenja so ga imenovali “apostol križevega pota”. Vpeljal je navado, da se v spomin Jezusove smrti na križu vsak petek ob 12. uri zvoni. Za blaženega je bil razglašen leta 1796, za svetnika pa leta 1867 (goduje 26. nov.).

Leonardova uspešna misijonarska dejavnost in njegovo prizadevanje pri najvišjih predstavnikih Cerkve sta rodila uspehe. Njegove učinkovite pridige in zavzeto misijonarjenje so vplivali na papeže Benedikta XIII., Klemena XII. in Benedikta XIV. V svojih besedilih se je Leonard posvečal predvsem širjenju in molitvi križevega pota. Dolgoletni Leonardov napor je bil poplačan. Breve Exponi Nobis papeža Klemena XII. z dne 16. januarja 1731 je določil naslednje postaje, ki so odslej veljale za edino pravilni vrstni red:

I. Jezusa obsodijo na smrt (Jezus pred Pilatom),

II. Jezus vzame križ na svoje rame

III. Jezus prvič pade pod križem

IV. Jezus sreča svojo mater

V. Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

VI. Veronika poda Jezusu potni prt

VII. Jezus drugič pade pod križem

VIII. Jezus nagovori (tolaži) jeruzalemske žene

IX. Jezus tretjič pade pod križem

X. Jezusa slečejo in mu dajo piti vina z žolčem

XI. Jezusa pribijejo na križ

XII. Jezus umrje na križu

XIII. Jezusa snamejo s križa (in ga položijo Mariji v naročje)

XIV. Jezusa položijo v grob

V zadnjih letih po 2. Vatikanskem koncilu pa se uveljavlja še XV. postaja križevega pota, ki ji pravimo Vstajenje ali Jezus vstane od mrtvih. Do tega miselnega premika je prišlo predvsem iz potrebe po osmislitvi Jezusovega trpljenja, ki pa je vstajenje. Trpljenje, kot ga je pretrpel Kristus dobi svoj smisel šele, ko je smrt dokončno premagana. Tudi človeško trpljenje samo po sebi ni smisel, ampak dobi svoj pomen šele v luči velikonočnega dogodka! Tako Kristus z zmago nad smrtjo daje smisel svojemu in posredno tudi trpljenju vsakega posameznika.

Križev pot

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Veliki petek

5.04.2012 ob 20:53, avtor jozeb

Velika noč je največji in najstarejši krščanski praznik; po pomenu mu v Evropi sledita Božič in Veliki šmaren oz. Marijino vnebovzetje. Ob tej priložnosti se kristjani spominjamo Kristusovega vstajenja, s katerim je odrešil svet. Velika noč je v primerjavi z Božičem, ki je določen po sončnem koledarju, določena po luninem; vedno je na prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni.

Velika noč se navezuje na judovski praznik ‘pasho’ (pomeni obed oz. jagnje), ki je spomin na rešitev Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Velikonočni krog sega od pepelnične srede (dan po pustnem torku) in nato 40 dni posta vse do Velike noči, sledi pa 40 dnevni velikonočni čas do Binkošti.

Uvod v velikonočno praznovanje je Veliki teden, ki se je začel s cvetno nedeljo, ko smo v cerkvah blagoslovili butarice in oljčne vejice; v spomin na Kristusov prihod v Jeruzalem, ko so mu na pot potresali palmove veje. Včeraj na veliki četrtek, ko utihnejo cerkveni zvonovi, je bila Kristusova zadnja večerja, v petek je bil Kristus križan, ob 15. uri popoldne je umrl in bil še isti večer pokopan, v noči s sobote na nedeljo oz. ob prvem jutranjem svitu pa je vstal od mrtvih. Veliki petek, dan žalosti, je edini dan v letu, ko v cerkvah ni maše, so pa obredi, ki spominjajo na Jezusovo trpljenje in smrt.

Na Veliko soboto se verni spominjajo mrtvega Jezusa. V cerkvah uredijo božji grob, kamor hodijo ljudje čez dan molit, ter blagoslovijo ogenj in krstno vodo. Velika sobota je tudi dan, ko verniki prinesejo v cerkev blagoslovit velikonočne jedi – žegen: prekajeno meso, potico, pirhe, hren; blagoslovljeno hrano bodo zaužili na velikonočno jutro. V soboto zvečer se začne velikonočna vigilija (bedenje), posebni obredi, ki ponazarjajo Jezusovo vstajenje od mrtvih; najprej je to slavje luči, obnova krstnih obljub, krst katehumenov (odraslih, ki so sprejeli katoliško vero), nato pa slovesna maša.

Velika nedelja je dan praznične zbranosti s slovesno vstajenjsko procesijo, sveto mašo in velikonočnim družinskim zajtrkom, sledi pa Veliki ponedeljek – dan sprostitve z obiski, obdarovanji, izleti in zabavo, med drugim so znane igre s pirhi. Velikemu tednu sledi Beli teden, ko so nekoč na novo krščeni v cerkev prihajali v belih oblačilih in jih odložili v nedeljo, na Belo nedeljo, s katero se velikonočno praznovanje tudi konča.

In še nekaj besed o križevem potu, ki je stara ljudska pobožnost.

Nastanek križevega pota s štirinajstimi postajami je posledica dolgega razvoja pasijona, Pobožnost križevega pota, ki vernika v molitvi popelje na Jezusovo pot križa in pri njem spodbuja premišljevanja ter sočustvovanje s Križanim, je pritegovala že zgodnje kristjane. Njeni začetki vodijo v Jeruzalem, kjer so z obiski svetih krajev začeli gojiti pobožnost do človeškega trpljenja božjega Odrešenika. Najzgodnejši pisani viri, ki se sklicujejo na starejša izročila, so prepričani, da je prvo pobožnost križevega pota opravljala že Jezusova mati Marija, ki je po Jezusovem vnebohodu v globoki žalosti obiskovala mesta Sinovega trpljenja. Jezusovo pot so po izročilu opravljali tudi apostoli in pobožne žene, ki jih je po Lukovem evangeliju nagovoril Jezus na svojem potu križa.

Najstarejša izročila o pasijonu so spodbudila sv. Heleno, da je bržčas kot prva vladarska osebnost obiskala svete kraje in prehodila pot Jezusovega trpljenja. Če že ne domnevni dogodek s sveto Heleno, pa je kasnejša legenda o njenem čaščenju svetega Križa in pota trpljenja, ki naj bi ga večkrat prehodila, pripomogla, da se je križev pot vse bolj razvijal v samostojno obliko pobožnosti. Križarski pohodi so na Zahodu spodbudili veliko željo po obisku Jeruzalema, s tem pa tudi po obiskovanju Jezusove poti trpljenja. Zato se v času križarskega Jeruzalema v 12. stoletju na Zahodu pojavljajo prve označene postaje križevega pota, toda šele v 15. stoletju se pomnožijo poročila o postajah, ki pa se med seboj še razlikujejo v številu, zaporedju in imenih posameznih postaj.

Več pa jutri….

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 2 komentarjev

Veliki četrtek

4.04.2012 ob 21:24, avtor jozeb

Sveto tridnevje – veliki četrtek, veliki petek, velika sobota skupaj z veliko nedeljo, pomenijo vrhunec celotnega liturgičnega leta. Bogoslužje želi v teh dneh kar najbolj ponavzočiti dogodke zadnjih dni Jezusovega življenja, da bi jih vsak dan znova doživljali v prisrčni in notranji povezanosti s Kristusom. Sveto velikonočno tridnevje se začenja z večerno mašo velikega četrtka in sklene z drugimi večernicami nedelje Gospodovega vstajenja.

Že dopoldne so v stolnih cerkvah tako imenovane škofove krizmene maše s somaševanjem duhovnikov, kjer je škof ob navzočnosti duhovnikov posvetil sveta olja, krizmo, ki jo uporabljamo pri krstih in birmah, ter ob maziljenju bolnikov in umirajočih. Krizmena maša izraža povezanost škofa s svojimi duhovniki, zato ni čudno, da se te maše udeležijo vsi duhovniki, ki jim dolžnosti to omogočajo.

Na veliki četrtek se spominjamo zadnje večerje pri kateri je Jezus učencem umil noge in jim rekel, naj tudi oni tako delajo. Dal jim je novo zapoved ljubezni, razlomil je kruh in ponudil kelih. Odslej se bosta do konca časov pod rokami njegovih apostolov in njihovih naslednikov kruh in vino spreminjala v njegovo Telo in Kri, vernim v duhovno krepčilo. Večer velikega četrtka je tako tudi praznik duhovništva, rojstni dan mašne daritve, ki vsak dan znova ponavzočuje Jezusovo zadnjo večerjo.

Večerna sveta maša velikega četrtka ima trojni spomin: Jezus je pri zadnji večerji postavil evharistijo – sveto mašo, duhovništvo in dal novo zapoved, zapoved Ljubezni. Obredi so polni simbolike. Po odpeti Slavi se za tri dni »poslovimo« od petja zvonov in igranja orgel. Ob sklepu svete maše pa Jezusa v najsvetejšem zakramentu odnesemo v ječo, saj se na veliki četrtek spominjamo Jezusove aretacije v vrtu Getsemani in noči, ki jo je med zaslišanji preživel v ječi.

Večer velikega četrtka je tudi večer Oljske gore. To je večer izdajstva, večer Jude Iškarjota in njegovega poljuba. To je večer, ko je Jezus Petru ukazal, naj spravi meč, kajti kdor zagrabi zanj, bo z njim pokončan! Ob sklepu mašne daritve se prenese Najsvetejše k stranskemu oltarju, ki ponazarja ječo, kjer je Jezus čakal na zaslišanja pred Velikim zborom.

Če je bilo vzdušje v dvorani zadnje večerje še slovesno in bratsko, pa je pred vrati že noč. Trideset srebrnikov je cena ocenjenega, ječar napravlja ječo, vojaki so oboroženi in pripravljeni. Jezus pa je odločen izpeljati svoje poslanstvo do konca, saj je nebeški Oče želel, da se ta kelih izpije…

Po sklepu svete maše se v cerkvi odkrije oltar. Ko so Jezusa privedli na Kalvarijo, so mu slekli in si nato razdelili njegova oblačila. Na to sramotno dejanje nas spominja razkrivanje oltarjev. Posvečen oltar predstavlja Kristusa, razkrit oltar pa kaže žalostno podobo zapuščenosti in osamljenosti, je nemi spomin človeške neusmiljenosti.

Cerkev spodbuja vernike, naj ostanejo tudi po maši v cerkvi in čujejo z Jezusom. Jezus je učencem v vrtu Getsemani rekel: »Eno uro niste mogli ostati budni z menoj?«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 2 komentarjev

Kdo bo prvi petelin »levice«?

2.04.2012 ob 23:07, avtor jozeb

Parlamentarna demokracija je nekaj drugega, kot partijska disciplina pred osamosvojitvijo… To je mislim, (če ne prej) zdaj postalo jasno Jankoviću, Kučanu, Türku, Stanovniku, Štrajnu in še kakšnemu »uniformistu« levice. Ko se eden najbogatejših Slovencev razglasi za levičarja in na lepe besede lovi ostale leve stranke je jasno, da se pravzaprav lahko ujamejo samo v eni stvari, v svojem odnosu do polpretekle zgodovine. Do vsega ostalega imajo namreč preveč različna stališča.

Zoran Janković se je po eni strani odpovedal vodenju levice kot lider največje opozicijske stranke v parlamentu, po drugi strani pa apatitov »združevanja sil na levi« kljub temu ni povsem opustil. Obliž na njegov ego po neuspešni sestavi vlade, so mu Ljubljančani s prepričljivo volilno zmago v prvem krogu nadomestnih županskih volitev sicer dali, vendar pa že vseskozi škriplje med strankarskimi šefi ti. levice.

Najbolj ga je z nožem v hrbet zadel (trenutno čisto neopazni) Borut Pahor. Srečanja v Cankarjevem domu, kjer se diskutira o tem, kaj bi kdo iz opozicijskih klopi lahko kje storil, ga ne zanimajo. Tudi Kranjčevi Zeleni z Jankovićem nočejo imeti kaj dosti. Na šahovski plošči Jankoviću tako ostane le nekaj »lažjih figur«, ki pred Janševo falango verjetno nimajo dovolj vetra v jadrih.

Vse skupaj je torej samo igra za prestiž: kdo bo prvi na levici sklical srečanje in kdo se ga bo udeležil, ter kdo bo poslušal in kdo govoril. To so majhne igre »velikih« igralcev, katerim poteze vlečejo nevidni in neopazni strici iz Murgelj. Ti so presodili, da je čas za borbo na nož. Sindikati že »brusijo kose« in Janković mora utrditi položaje levih sil v parlamentu in zunaj njega. Vrag šalo jemlje…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 6 komentarjev

« Starejše objave Novejše objave »