Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Prihodnji teden bom vdovec…

31.05.2012 ob 22:52, avtor jozeb

Danes so moji ženi grozili s smrtjo. Pravzaprav ji je grozil dijak, ki si je s svojim (ne)znanjem prislužil popravni izpit. Ja žena je učiteljica (javni sektor). »Ne boste doživeli prihodnjega tedna!« Malo jo je »sezulo«. Ne sicer toliko kot direktorico davčne uprave dan pred tem in tudi ne takoj. Take stvari te poiščejo kasneje. Od dijaka tretjega letnika na pragu polnoletnosti, pač ne pričakuješ tako radikalne izjave. Popoldne pa je prišlo za njo…

Na šoli so seveda takoj obvestili pristojne, poklicali starše in dijak se je po dveh urah prišel opravičit. Osebno mislim, da bi morali poleg staršev obvestiti še policijo, a se za to niso odločili. Kakšen bo vzgojni ukrep se še ne ve, verjetno pa dlje od ukora ne šel.

Kasneje sem bral še o »podtaknjeni« bombi na ekonomski šoli in slišal napovednik za studio ob 17.h na prvem radijskem programu nacionalke, kjer bodo govorili o »pritiskih na učence ob koncu šolskega leta«.

Lepo prosim, kaj pa pritiski na učitelje? Je grožnja s smrtjo učitelju zaradi lastne neuspešnosti res le nekaj kar lahko opredelimo kot »pritisk na učenca«? Upam si trditi, da bi omenjeni dijak brez težav izdelal razred, če bi vsak dan za predmet, ki ga poučuje žena, naredil samo domačo nalogo. Pa je ne. Nekoč sem že pisal o genialnih učencih, ki naredijo letnik v 14 dneh. 9 mesecev in pol jim je vse važnejše od šole, potem pa v zadnjih dneh s pomočjo kampanjskega učenja, inštruktorjev in neprespanih noči, osvojijo snov celega leta in izdelajo. Kdaj se kakšnemu tudi zalomi… In takrat nastopijo »pritiski«. Imenujejo se popravni izpiti.

V »mojih« časih so bili popravni izpiti samo znamenje lenobe. Vsi smo vedeli, da tisti, ki celo leto ni delal drugega kot iskal bližnjice, pač ne bo izdelal razreda. Kdor je imel le malo želje po učenju, je na koncu vedno dobil dvojko. Tudi sošolci smo si pomagali med seboj, če je bilo potrebno. Kdor tega ni hotel ali mu je bilo za to vseeno, je imel pokvarjene počitnice, po 15. avgustu pa še eno možnost popravljanja. In nikomur ni padlo na misel, da bi komu zaradi tega grozil, še najmanj profesorju in še manj s smrtjo…

Vmes je minilo nekaj let. Zgodile so vsakovrstne šolske reforme, ki pa žal pa niso prispevale h dvigu kakovosti ampak so v veliki meri šolo ukrojile po modelu permisivnega izobraževanja, kjer ni prostora za vzgojo in kjer se veliko govori o pravicah in skoraj nič o dolžnostih. Ko je bil minister človek, ki letos kandidira za predsednika države so iz redovalnic »izgnali« celo negativne ocene in jih nadomestili z NMS-ji (ne dosega minimalnega standarda). Da ja ne bi bili otroci preveč pod »pritiskom«. Ker rezultati niso bili dobri so se enice spet vrnile. Otrok pač mora vedeti, da je njegovo znanje nezadostno in ne da zgolj ne dosega nekega standarda. Ga bo pa drugič, si misli.

Še pred nekaj leti je bila redovalnica sorazmerno tanka, saj je bila vsakemu dijaku odmerjena le ena vrstica v kateri so si sledili posamezni predmeti. Zdaj ima vsak dijak svoji strani, kjer so za njegovimi ocenami še obrazložitve in pripombe. Učitelji morajo vsako negativno oceno še razložiti in utemeljiti, kot da jim šolska oblast ne zaupa. In jim res ne. O tem pričajo tudi nacionalni preizkusi znanja, pa eksterni izpiti, pa matura… Učitelj je le še izvajalec predpisanih postopkov in ne več tisti, ki je nekoč učenca spremljal na poti iz otroštva v zrelost. Kdo bi ga lahko bolje poznal in ocenil od tistega, ki ga pozna? Neimenovani ocenjevalec, ki ga ne pozna in ne ve nič o njem, ampak ocenjuje le zapisano, povedano, pokazano? Če je to res, potem ne razumem, kako lahko govorimo o »pritiskih« na učence. Saj se vendar ocenjuje samo znanje in če tega ni… Zakaj bi morali upoštevati, da je bil učenec v stiski, prenapet, neprespan (in kar je še olajševalnih okoliščin).

Da ne bom predolg. Primeri iz Amerike nas učijo, kje se grožnje s smrtjo lahko končajo. Apeliram na vse mogoče strani, naj ukrenejo kar morajo, da nam nekoč ne bo žal, kajti nasilje rodi le še več nasilja in strah. V atmosferi strahu pa koraki niso več gotovi in predvidljivi. Ukrepajte!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 7 komentarjev

Intervju, ki je šel pretiho mimo

30.05.2012 ob 23:49, avtor jozeb

17. maja je v Delu (?) izšel intervju z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič, pod naslovom Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava. Deželakova je vodja raziskovalnega projekta Žrtve druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki se končuje na inštitutu za novejšo zgodovino. Razen na spletnem portalu Časnik.si, kjer je o tem pisal Lenart Rihar, nisem zasledil odmeva na omenjeni pogovor, ki ga je pripravil Tomaž Švagelj. Kako to, saj obravnava temo, o kateri se Slovenci prepiramo že desetletja?

Prav se mi zdi, da izpostavim nekaj delov pogovora (konec koncev je v nedeljo 3. Junija spravna slovesnost za po vojni pobitimi v Kočevskem Rogu) in sicer s citati, da se ne bi komu zdelo, da je to zraslo na mojem zelniku.

»Ker ni bilo verodostojnih ocen, se je dalo s številom mrtvih manipulirati, ga povečevati ali zmanjševati, izpuščati določene kategorije žrtev itd., danes pa je stvar že bistveno drugačna.«

»Knjige v matičnih uradih smo morali pregledati v celotni Sloveniji…Vseh krajevnih in matičnih uradov, kjer hranijo matične knjige, je približno 200, upravnih enot pa 58. Mi trenutno delamo na 57. upravni enoti, raziskovalni pregled matičnih knjig na terenu torej končujemo.«

»Nenazadnje je treba omeniti tudi mobilizacije v nemško vojsko, ki jo okupator začne izvajati leta 1942. Tam oziroma na tujem je izgubilo življenje okoli 10.000 slovenskih fantov in mož, umirali pa so tudi v madžarski in italijanski vojski«

»Narodna zaščita, partizanske enote in VOS so – pretežno v ljubljanski pokrajini – med civilisti do sredine leta 1942 povzročile nekaj več kot 500 žrtev, potem pa še skoraj 300 v juliju. Posledica je bil nastanek vaških straž. Skratka, partizani povzročijo med civilisti skoraj 800 žrtev, ostalo gre na račun okupatorja.«

»Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Res je sicer, da se to ni dogajalo v družbenem vakuumu, da smo Slovenci stopili v vojno politično razdeljeni, da sta za prepir vedno potrebna dva, vendar je vselej pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani in partizanske enote na podeželju že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije.«

»Gverilska vojska lahko problem ujetnikov reši samo na dva načina, da jih postreli ali izpusti. Položaj je bil v času srdite nemške ofenzive jeseni 1943 bistveno drugačen kot po koncu vojne oziroma v času povojnih pobojev.«

»Partizanska stran je v letu 1944 povzročila približno 2700 smrti, protipartzanska pa v samostojnih akcijah čez 2500 in v sodelovanju predvsem z nemškim okupatorjem še nadaljnjih 960, iz česar sledi, da tega leta druga prvič povzroči več žrtev kot prva.«

»Leta 1945 je bilo kljub kratkotrajnosti vojne največ žrtev, to je več kot 34.000. Skupaj s 14.000 vrnjenimi domobranci in civilisti.«

»Dodati je treba, da pri žrtvah, ki jih je po koncu vojne povzročila zmagovita revolucionarna stran, ne gre samo za neposredne množične poboje, temveč je kar nekaj ljudi umrlo tudi zaradi težkih razmer v zaporih in taboriščih. Omenim naj samo tistega v Kidičevem, kjer so ljudje sredi poletja v neznosni vročini množično umirali.«

»Teh žrtev je skupaj približno 14.800 in brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 % manj mrtvih.«

»Ko danes govorimo o 97.500 mrtvih in 6,5-odstotni populacijski izgubi na območju Slovenije, je to neovrgljivo dejstvo, mimo katerega ne bo več mogel noben raziskovalec ali ljubiteljski zgodovinar druge svetovne vojne.«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Demografska luknja

29.05.2012 ob 10:10, avtor jozeb

Ko sem sestavljal koledar današnjih prireditev mi je pod roke prišlo tudi povabilo Svetovnega slovenskega kongresa, kjer bo danes ob 18. uri nastopil strokovni svetnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja Janez Stergar. Njegovo predavanje nosi naslov: Ali bo za Slovence spet veljalo »Samo milijon nas je …«?

Kaj naj bi to pomenilo? Ob povabilu so zapisali tudi nekaj izhodišč predavanja in ob teh sem se pošteno zamislil…

„Slovenska javnost se pogosto zgraža zaradi raznarodovalnih pritiskov in upadanja rabe slovenskega jezika in narodne zavesti pri rojakih v sosednjih državah ter v izseljeništvu. A sedaj v nobeni državi delež in število tistih, ki se izjavljajo za Slovence po narodnosti, ne upada tako močno kot prav v matični državi slovenskega naroda. V Sloveniji delež narodnostno opredeljenih Slovencev pada že vse od konca druge svetovne vojne, in sicer od 97.00 % leta 1948 prek 90,77 % leta 1981 na samo še 83,06% leta 2002. V obdobju samostojne slovenske države pa je med popisoma leta 1991 in 2002 naglo upadlo tudi absolutno število Slovencev in sicer od 1.689.657 na 1.631.363 ali za 58.294 duš, v povprečju torej vsak dan za 14.5. Se sploh kdo zaradi tega vznemirja? Ali je treba in je mogoče karkoli zoper to usihanje storiti?“

Ti podatki so me pretresli. V Sloveniji trenutno živi več kot dva milijona prebivalcev in številka narašča. Slovencev pa je vsako leto 5300 manj…, toliko več nas namreč umre, glede na število rojstev. Trenutno je slovenski jezik še skupna povezovalna enota, ki pa je v določenih gospodarskih družbah s tujimi lastniki, že izrinjen.

Če se naša oblast nad temi podatki ne bo zamislila in nekaj ukrenila se nam ne piše nič dobrega. Ali lahko od nekoga, ki se je k nam priselil in doma govori v svojem maternem jeziku pričakujemo, da bo za slovensko kulturo in ohranjanje slovenske identitete naredil toliko, da se bo ohranila? Močno dvomim.

In zdaj smo že pri varčevanju in nesrečnih ukrepih, ki bodo najbolj prizadeli prav družine z več člani. Tiste družine torej, ki bi lahko zgoraj opisani trend obrnile navzgor. Kdo bo ekonomistom in uradnikom razložil, da je vsak otrok, ki se ne rodi, žebelj v krsti slovenskega naroda?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika, splošno | Brez komentarjev

Reportaža

27.05.2012 ob 23:30, avtor jozeb

Na morju je vse že zelo blizu poletja. Morje je sicer mrzlo, v zraku pa se že čutijo dolgi vroči dnevi…

Osamljeni kopalci…

Trenutno ni velike gneče…

Kjer se stikata zgodovina in sedanjost…

…nastane kakšna zanimiva slika…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Obletnica poroke

26.05.2012 ob 18:31, avtor jozeb

Z ženo sva si vzela prost konec tedna. Obletnico poroke imava. Uživava v veliki družini in nič nama ne manjka, kljub temu pa je zelo redek čas, ki ga lahko izkoristiva čisto sama. To je čas brez brisanja noskov, hitrega iskanja stranišča, brez umirjanja otroških sporov… Čas samo za naju.

Pravzaprav ne bi bilo treba oditi kam daleč, lahko bi bila samo doma, pa bi že bila sprememba. Ampak doma zvonijo telefoni, vedno imaš kaj za pospravit, če nič drugega, vrt je gotovo že zapleveljen. Zato je odhod v drugačno sredino zaželen.

Zvečer sva se usedla na teraso in ob čaši rdečega zrla v daljavo. Nek poseben spokoj je nastopil. Razmišljala sva, kaj so nama minula leta prinesla, če bi kaj spremenila, če bi se še enkrat poročila… Morda se zdi komu čudno, da se sprašujeva o takih stvareh, ampak odgovor je tisti, ki odtehta. Da še enkrat bi stopila na skupno pot. Kljub kakšnim križem in prepirom, ki so hočeš ali nočeš spremljevalec skupnega življenja, bi si še enkrat obljubila ljubezen in zvestobo. Ni namreč težava v prepirih, ti tako vedno pridejo, težava je, če teh prepirov ne znaš reševati.

Skupno življenje je vedno iskanje kompromisov. Nekje je treba popustiti. Komunikacije med dvema se ne začne z besedo jaz, ampak midva. In če je tukaj možno govoriti o dveh, potem se nesporazumi vedno dajo rešiti.

Ob skupnih pogovorih in trenutkih miru minevata skupna dneva. Velikokrat sva se spomnila otrok, vsakemu od njih sva kupila droben spominek, ampak ta dneva sta bila le najina. In če ju ne bi bilo, bi to najprej opazili otroci v najinem odnosu. Tega pa je treba graditi vsak dan znova. Korak za korakom. Bližnjice ne obstajajo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 7 komentarjev

Blasfemija

23.05.2012 ob 23:19, avtor jozeb

Resnično žalosten sem danes. Banke so vpisale hipoteke na nepremičnine mariborske nadškofije in menda je le še vprašanje časa, kdaj bodo prodane. Hipoteka je vpisana tudi na cerkev sv. Alojzija. Kaj lahko se torej zgodi, da bo cerkev Mariboru kmalu dobila nov namen. Stavba, ki je bila nekoč mesto, kjer so se zbirali ljudje, da bi slavili Boga, bo zdaj lahko postala vse kaj drugega. Glede na lokacijo, morda modna hiša, pošta ali zabavni klub…

Moja žalost je neizmerna, saj lahko s spominom sežem nazaj v leta, ko je bila ljubljanska cerkev sv. Jožefa filmski studio. Tisto, kar so verniki zgradili in vzdrževali s svojimi darovi, se je v letih po vojni zaplenilo in spremenilo. Ostala je le skrunjena lupina, kjer so filmarji za zazidanim oltarjem sv. Jožefa, delali filme. Da so naredili krivico, so nekdanji oblastniki (po pritisku javnosti) priznali, stavbo obnovili in jo vrnili prvotnemu namenu.

Danes nam za tako blasfemično dejanje ni več potrebna ideologija. Cerkev bodo prodali zaradi dolgov. Niso jih povzročili verniki, ki so stavbo z ljubeznijo vzdrževali, ampak gospodje, ki so igrali z velikimi vsotami. Dolg je treba zdaj plačati. Bo pri svetem Alojziju bife, igralnica ali slaščičarna? G. Krašovec, kaj boste storili? Na Brezjah smo danes molili za škofe, kdo bo molil za vas?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 5 komentarjev

Nasvet

22.05.2012 ob 23:00, avtor jozeb

V zadnjih dneh sem iz (vsaj) treh različnih strani dobil »priporočilo« naj neham s pisanjem političnih zapisov ali vsaj, naj se vzdržim preostrih tonov, češ da se to za kristjana ne spodobi. Še več! Tisti, ki na Kristusov nauk nič ne dajo ali ga na vse kriplje omalovažujejo, tisti ki njegove učence zmerjajo z ovcami, ljudmi zaplombiranih možganov in podobno, so polni nasvetov o tem, kako naj se kristjani v javnosti vede(m)jo.

Priznam, da včasih izleti kakšna krepka beseda, a (po mojem mnenju) nikoli brez argumenta. Za vse stvari o katerih pišem, sem skušal najti dokaze, predstaviti stališča strani, ki je vedno nekako v defenzivi. Strani, ki so ji zgodovinsko naložili pezo krivde, za katero sama ni objektivno odgovorna. In če jasno poveš ugovor na standardne floskule, če to tudi argumentiraš, si takoj »nestrpnež, ki ne razume Kristusovega nauka ljubezni…«

In če bi bil res zgolj površinski vernik, bi lahko v svoji naivnosti ali neprepričanosti v svoj prav, tem »floskulam« res nasedel. Opravičil bi se vsem in se umaknil v kot, kjer bi ob kruhu in vodi meditiral in čakal, da stiska preide in bi »sovražne vojske pomendrale domačo zemljo«. Po možnosti bi še, kot kakšen svetopisemski Job tarnal nad »usodo« in dejstvom, da se kristjanom to pač vedno dogaja.

Pa zna biti, da je situacija ravno nasprotna. Zna biti, da so povedane besede resnične in da so zadele na oviro, ki jo je zabolelo. In krivičnika nič ne boli tako, kot resnica.

Kristus je rekel, da nas bo resnica osvobodila, rekel je tudi, da je treba posvariti brata, ki dela hudo. Zato Zapisi ne bodo utihnili. Še več, spodbujam tudi ostale, ki imajo kaj povedati, naj to zapišejo. Tudi blog je medij, tudi osebna stran ima svoj pomen. In če me kdo vpraša zakaj pišem, lahko mirno odgovorim, da zato, ker hočem imeti svoje mnenje. Ker želim o stvareh razmišljati. Naslednji korak je, da naj o tem berejo tudi drugi. Predstavljam si, da najprej tisti, ki jim je tako razmišljanje blizu, nato drugi, ki želijo vedeti kaj mislijo tisti, ki niso najbližje njihovemu mnenjskemu pogledu, na koncu tudi tisti, ki so na nek zapis naleteli po naključju in se z njim bolj ali manj mlačno (ne)strinjajo.

Zato pozdravljen nov dan in z njim vse kar prinaša!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno, splošno | 9 komentarjev

Europeana 1914 – 1918

21.05.2012 ob 22:00, avtor jozeb

Europeana je evropska internetni portal, ki ponuja zbirko evropskih kulturnih zakladov v digitalni obliki. Zadnji projekt se dotika zbiranja spominov na 1. svetovno vojno. Evropske države so se odločile, da bodo vsaka na svojem ozemlju zbrale spomine na čas 1914 – 1918. Tako so lansko leto testno že izvedli projekt v Nemčiji, letos pa ga v šestih državah nadljujejo, med drugim tudi pri nas. Projekt koordinira Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Do zdaj sta bili že dve zbiranji materiala. Prvo v Novi Gorici in drugo v Mariboru. V sredo 23. maja bodo med 9. in 18. Uro spomine na čas prve vojne zbirali v Osrednji knjižnici Celje. Mimogrede, Slovenci smo dozdaj prispevali nad 600 zgodb z več kot 1000 predmeti, ker je za našo velikost, zelo dobra štavilka!

Kako vse skupaj poteka? Tisti, ki hrani kak spomin na ta čas (od pisem, fotografij do predmetov…), se oglasi v knjižnici. Tam ga pričakajo usposobljeni strokovnjaki, ki predmet fotografirajo in zapišejo njegovo zgodbo (če obstaja) vse skupaj se objavi na spletnem portalu in je dosegljivo vsem prebivalcem v digitalni obliki. Takole izgleda njihov poziv:

Poziv

Dnevi zbiranja zasebnih spominov iz 1. svetovne vojne

Hranite doma predmete iz 1. svetovne vojne? Ali pa pismo s fronte? Fotografijo iz tistega obdobja? Bi želeli, da si jih na spletu ogledajo tudi drugi?

Vabimo vas, da svoje predmete in zasebne spomine prinesete v

sredo, 23. maja od 9.00 – 18.00 v

Osrednjo knjižnico Celje

Muzejski trg 1a, Celje

Naši strokovnjaki jih bodo z vso skrbnostjo preslikali in vam jih takoj vrnili nazaj.

Digitalno kopijo vaših spominov bomo objavili na internetu v zbirki www.europeana1914-1918.eu, ki jo ustvarjajo evropski državljani.

Če boste želeli, nam boste lahko tudi povedali zgodbo o predmetu, zakaj vam prav ta predmet toliko pomeni in komu je pripadal. V vašem imenu in skupaj z vami bomo prvi popis vašega predmeta naredili v knjižnici, kasneje boste lahko z dodeljenim uporabniškim imenom in geslom sami dostopali do vašega predmeta na internetu in popisa o njem, ga dopolnjevali ali spreminjali.

Vaš zasebni spomin na 1. svetovno vojno bo tako na ogled vsem in skupaj s sorodnimi zasebnimi spomini iz časa 1. svetovne vojne shranjen za prihodnje generacije.

Projekt je neprofiten, financira ga Evropska komisija in Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost, kulturo in šport. Njegov namen je ustvariti nov učni vir zasebne zgodovine iz obdobja 1. svetovne vojne.

Ko sem prebiral nastale zgodbe, mi je postalo jasno, kako pomembno je ohranjanje spomina. Za našo skupno zgodovino. Še sploh zato, ker gre za zgodbe malih ljudi, ki z visoko politiko niso imeli nobene zveze… Vabljeni!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, splošno | Brez komentarjev

HAGIOTERAPIJA ali zdravljenje z molitvijo

20.05.2012 ob 21:52, avtor jozeb

Ali ste kdaj pomislil, da je le nekaj več kot 30 odstotkov bolezni, ki jih lahko zdravimo na klasični način s kemičnimi ali farmacevtskimi sredstvi? Ostale bolezni, so tipično človeške, pri živalih jih ne najdemo, izvirajo pa iz človekovega duha. Tam pa kemija ne pomaga…

Hagioterapija proučuje duhovno področje človeka. Tu odkriva bolezni, rane, konflikte in travme. Potem postavi diagnozo in jih zdravi! Zapolnjuje tisto vrzel, ki je do zdaj ni še nihče obdelal. Medicina namreč zdravi telo, psihiatrija psiho, lahko pa se vprašamo, kdo zdravi duhovno dimenzijo človeka? Človek je namreč telesno, duševno in duhovno bitje.

Na to področje ne segata niti psihiatrija in niti medicina.

Medicina ima svoje začetke nekje v srednjem veku, v 19. oziroma 20. stoletju se je razvila psihiatrija. Zdaj pa prihaja čas za razvoj duhovne ali pnevmatološke medicine. In to je zelo pomembno, kajti človek je prvenstveno duh. Vse kar človek dela, in vse kar je v njem živega, je oživljeno s pomočjo duha.

Samo nekaj nad 30 odstotkov bolezni obstaja v nas, ki se lahko zdravijo po naravoznanstveni poti, s pomočjo različnih zdravil. Skoraj 70 odstotkov bolezni, pa bi se moralo zdraviti s duhovno terapijo, ker so vzroki na duhovnem področju. To pomeni, da medicina zdravi simptome, namesto vzrokov in to je srž problema.

Če svoje življenje, razmišljanje in delovanje obrneš negativno, ves tvoj organizem reagira negativno in v tebi se ustvarjajo vozliči, ki se lahko na psihičnem ali telesnem področju spremenijo v težke bolezni. Teh bolezni ne povzročajo bakterije, virusi ali mehanski vzroki, ampak imajo svoj začetek na duhovnem področju.

Papež Janez Pavel II., v encikliki Salvifici Doloris, (o odrešilnem trpljenju, 1984), pravi da človek trpi na različne načine, ki jih medicina velikokrat ne razume niti s svojimi najbolj razvitimi specializacijami. Trpljenje je širše od bolezni, nekaj bolj zapletenega, kar je globlje ukoreninjeno v samo človeško naravo. Za razumevanje tega vprašanja nam pomaga razlikovanje med telesnim in moralnim trpljenjem. Telesno trpimo, če na katerikoli način boli telo, moralno trpljenje pa je bolečina duše. Širina in večplastnost moralnega trpljenja sicer ni manjša od telesne, vendar pa jo je težje odkriti in težje ozdraviti, pravi papež.

Kaj je človekov duh? Katekizem katoliške cerkve pravi, da je človek sestavljen iz telesa in duše in pravi, da je duša duhovna in nesmrtna. Telo umre, duša ostane. Psihologija imenuje dušo psiha in iz tega razvija znanost o duši, psihoterapija pa ugotavlja bolezni duše in jih zdravi. Cerkev in psihologija se torej ukvarjata z isto dušo, vendar z njenimi različnimi aspekti. Sveto pismo govori o človeku kot duši in telesu, vendar tudi kot o telesu, duši in duhu. Duša je princip življenja, pravi Sveto pismo, Duh pa je izvor življenja. V stvarjenju beremo: Bog je vdihnil svoj duh v človeka in takrat je človek postal živa duša.

Kaj pojmujemo pod pojmom duhovne bolezni? Svetovna zdravstvena organizacija pojmuje zdravje kot stanje polnega telesnega, duhovnega in socialnega blagostanja. Prisotna je torej tudi duhovna dimenzija. Poglejmo najprej nekaj različnih duhovnih bolezni.

V življenju se vsak vpraša, zakaj moram živeti na svetu in zakaj moram umreti. Čigav sem jaz? Negativni odgovori porajajo eksistencialni strah, ki ga je zelo težko zdraviti. Zatem poznamo duhovne bolezni, ki jih človek dobi od spočetja do približno tretjega leta življenja. V tem času otrok dobi »bazično zaupanje«, popolnoma je odvisen od drugih, sam se ne more rešiti. Zato vsak najmanjši strah v njemu sproža stanje ogroženosti. Iz tega pa lahko nastanejo bolezni, ki jih je potrebno zdraviti. Poznamo tudi bolezni, ki jih dobimo v vsakdanjem življenju in odražajo na primer velike žalosti, nevarno življenje, prevare, zapuščenost, ogorčenje, neuspeh, nesprejetost in podobno. Potem obstajajo duhovne bolezni zaradi ukvarjanja z ezoteriko, okultnimi praksami, satanizmom, magijo. Ali pa misli na samomor. Odkrili so, da je vzrok velike večine samomorov, pekoča vest. Odvisnost je tipično duhovna bolezen, kjer hagioterapija dosega izjemne rezultate.

Kako lahko duhovne bolezni zdravimo? Najprej z besedo, potem z molitvijo in z zakramenti. Ustavimo se pri molitvi. Molitev je pogovor z Bogom. Obstajajo štirje koraki:

1. Najprej pojdi v svojem duhu k tistim, ki si jih razžalil in jim v duhu reci, odpusti mi. S tem ko si jih prizadel, si z njimi prekinil ljubezen. In ker nisi v ljubezni, nisi z Bogom, ker Bog je ljubezen.

2. Potem pojdi v duhu k tistim ljudem, ki so tebe prizadeli in jim odpusti. Kajti če je tebe nekdo prizadel, potem si jezen, sovražiš in se želiš maščevati. Sovraštvo pa je nasprotje ljubezni. Oprostiti pomeni, odstraniti sovraštvo iz sebe in reči nikoli se ti ne bom maščeval in te sovražil. Seveda pa to ne pomeni, da ne bom zahteval pravice. Če želiš nekoga spremeniti, mu moraš najprej odpustiti.

3. Da bi lahko dobro molil, se moraš odpovedati negativnemu gledanju. Zakaj? Bog je absolutno dober. Če gledaš v ljudeh tisto kar je v njih dobrega, tudi ti postajaš dober in imaš božjo moč.

4. Če želiš, da bi ti bil Bog blizu, skušaj v vsakem gledati otroka, ki se ti je rodil. Če ga gledaš tako, ne boš v njem nikoli več videl slabega, ampak le dobro. Takrat ga boš ljubil in boš z njim v edinosti. Ker pa je Bog ljubezen si ti z njim v stiku.

Duhovna terapija človeka zdravi kot celoto in ga napravi imunega za mnoge telesne ali psihične bolezni. Človeku pomaga najti smisel življenja, dela in tudi trpljenja. Hkrati ga vodi k spoznanju absolutnega duha, ki je Bog. Človeka naredi boljšega in humanejšega. Usposablja ga naj bo kvas boljšega sveta in vsestranski partner in sodelavec v medčloveških odnosih.

Prof dr. TOMISLAV IVANČIĆ, začetnik hagioterapije je leta 1990 v Zagrebu osnoval Center za duhovno pomoč, ki se ukvarja z zdravljenjem duhovnih bolezni. S pomočjo skupnosti Mir, tudi v Sloveniji, javno predstavlja možnosti duhovne medicine.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 18 komentarjev

Pahor vrača udarec

19.05.2012 ob 19:07, avtor jozeb

Ne morem si kaj, da ne bi še nekoliko razmišljal o Borutu Pahorju…

Danes je tekel na maratonu v Radencih. Za 21. kilometrov je porabil uro in 54 minut, kar je dober rezultat. Verjetno je bilo na cilju kar vroče in tako lahko razumemo tudi kakšen besedni spodrsljaj…

Vsaj tako nas hočejo prepričati v SD-ju, Pahorjevi stranki, ki se ga hoče (očitno) na vsak način odkrižati. Še do včeraj se je zdelo, da je Pahor (uradno še predsednik SD) le še statist na politični šahovnici. Vsi ugibajo kam gre, kje si je uredil dobro službo, zdaj ko ga bodo v stranki bržčas „osvobodili“ vseh obvez. Nekako se je zdelo, kot da se je sprijaznil s svojim neugodnim statusom in vse verjetnejšim polomom na strankarski konvenciji.

A Borut Pahor preseneča. V zadnjih dneh se je pokazal v zelo nenavadni luči, saj se je vsaj navidezno opredelil za (nekatere) vladne ukrepe, ki jih njegova stranka sicer ne podpira. Prav tako je z nekaterimi izjavami razburil strankarske kompanjone, ki mu očitajo marsikaj, nenazadnje idejni premik proti sredini (če ne celo proti desnici).

Izjava po maratonu je bila verjetno kaplja čez rob. Naj jo navedem kar v citatu, da si razčistimo, kako bi se jo dalo narobe razumeti: “Ves čas med tekom sem si mislil, da če danes ne morem premagati samega sebe, ne morem zmagati na jesenskih volitvah.” Edine jesenske volitve so predsedniške… strankarske bodo že junija…

Iz izkušenj vem, da človek med tekom marsikaj premišljuje. Jaz temu pravim, da rešuje osebna vprašanja in probleme. Tek še zdaleč ni samo fizično opravilo. V tem času se lahko nakaže rešitev kakega odprtega vprašanja. In če te kdo takoj po teku nekaj vpraša, lahko kakšna beseda tudi nehote „izleti“. Takšna bi bila lahko interpretacija tistega, kar se je zgodilo v Radencih.

Ni torej čudno, če so zapeli telefoni na različnih lokacijah. Oglasil se je predstavnik SD za strateško komuniciranje Denis Sarkić, pa glavni tajnik SD Uroš Jauševec, pa vodja poslanske skupine SD Janko Veber in nenazadnje še kandidat za predsednika SD Igor Lukšič… Skupno vsem je bilo presenečenje na prvi dah in nato zavrnitev, da kaj takega ni mogoče. Zadnji se je v predvolilni mrhovinarski maniri lotil še Pahorjevega psihološkega profila.

Predstavljam si, da so zvonili telefoni tudi v predsednikovem uradu in Murglah. Praktično dobljena Türkova predsedniška bitka za drugi mandat, bi lahko dobila nepričakovan obrat. Nož v hrbet, izdajstvo, cefranje levega političnega pola. Nobena skrivnost ni, da bi bil za desne volivce Pahor veliko bolj sprejemljiv, kot z najbolj ideološkimi barvami okracan Tűrk. Izid drugega kroga, če bi se tam znašla kandidata z leve, bi bil skrajno negotov.

Morda pa je vendarle treba razmišljati drugače. Pahor je stranki, ki se trenutno do njega vede precej mačehovsko, le namignil, da še ima nekaj adutov v rokavu in naj razmislijo, kaj bodo storili, da jih ne bo potegnil tako, da sam pobere igro. Njegova zgodba očitno še ni končana.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 14 komentarjev

« Starejše objave