Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

HAGIOTERAPIJA ali zdravljenje z molitvijo

20.05.2012 ob 21:52, avtor jozeb

Ali ste kdaj pomislil, da je le nekaj več kot 30 odstotkov bolezni, ki jih lahko zdravimo na klasični način s kemičnimi ali farmacevtskimi sredstvi? Ostale bolezni, so tipično človeške, pri živalih jih ne najdemo, izvirajo pa iz človekovega duha. Tam pa kemija ne pomaga…

Hagioterapija proučuje duhovno področje človeka. Tu odkriva bolezni, rane, konflikte in travme. Potem postavi diagnozo in jih zdravi! Zapolnjuje tisto vrzel, ki je do zdaj ni še nihče obdelal. Medicina namreč zdravi telo, psihiatrija psiho, lahko pa se vprašamo, kdo zdravi duhovno dimenzijo človeka? Človek je namreč telesno, duševno in duhovno bitje.

Na to področje ne segata niti psihiatrija in niti medicina.

Medicina ima svoje začetke nekje v srednjem veku, v 19. oziroma 20. stoletju se je razvila psihiatrija. Zdaj pa prihaja čas za razvoj duhovne ali pnevmatološke medicine. In to je zelo pomembno, kajti človek je prvenstveno duh. Vse kar človek dela, in vse kar je v njem živega, je oživljeno s pomočjo duha.

Samo nekaj nad 30 odstotkov bolezni obstaja v nas, ki se lahko zdravijo po naravoznanstveni poti, s pomočjo različnih zdravil. Skoraj 70 odstotkov bolezni, pa bi se moralo zdraviti s duhovno terapijo, ker so vzroki na duhovnem področju. To pomeni, da medicina zdravi simptome, namesto vzrokov in to je srž problema.

Če svoje življenje, razmišljanje in delovanje obrneš negativno, ves tvoj organizem reagira negativno in v tebi se ustvarjajo vozliči, ki se lahko na psihičnem ali telesnem področju spremenijo v težke bolezni. Teh bolezni ne povzročajo bakterije, virusi ali mehanski vzroki, ampak imajo svoj začetek na duhovnem področju.

Papež Janez Pavel II., v encikliki Salvifici Doloris, (o odrešilnem trpljenju, 1984), pravi da človek trpi na različne načine, ki jih medicina velikokrat ne razume niti s svojimi najbolj razvitimi specializacijami. Trpljenje je širše od bolezni, nekaj bolj zapletenega, kar je globlje ukoreninjeno v samo človeško naravo. Za razumevanje tega vprašanja nam pomaga razlikovanje med telesnim in moralnim trpljenjem. Telesno trpimo, če na katerikoli način boli telo, moralno trpljenje pa je bolečina duše. Širina in večplastnost moralnega trpljenja sicer ni manjša od telesne, vendar pa jo je težje odkriti in težje ozdraviti, pravi papež.

Kaj je človekov duh? Katekizem katoliške cerkve pravi, da je človek sestavljen iz telesa in duše in pravi, da je duša duhovna in nesmrtna. Telo umre, duša ostane. Psihologija imenuje dušo psiha in iz tega razvija znanost o duši, psihoterapija pa ugotavlja bolezni duše in jih zdravi. Cerkev in psihologija se torej ukvarjata z isto dušo, vendar z njenimi različnimi aspekti. Sveto pismo govori o človeku kot duši in telesu, vendar tudi kot o telesu, duši in duhu. Duša je princip življenja, pravi Sveto pismo, Duh pa je izvor življenja. V stvarjenju beremo: Bog je vdihnil svoj duh v človeka in takrat je človek postal živa duša.

Kaj pojmujemo pod pojmom duhovne bolezni? Svetovna zdravstvena organizacija pojmuje zdravje kot stanje polnega telesnega, duhovnega in socialnega blagostanja. Prisotna je torej tudi duhovna dimenzija. Poglejmo najprej nekaj različnih duhovnih bolezni.

V življenju se vsak vpraša, zakaj moram živeti na svetu in zakaj moram umreti. Čigav sem jaz? Negativni odgovori porajajo eksistencialni strah, ki ga je zelo težko zdraviti. Zatem poznamo duhovne bolezni, ki jih človek dobi od spočetja do približno tretjega leta življenja. V tem času otrok dobi »bazično zaupanje«, popolnoma je odvisen od drugih, sam se ne more rešiti. Zato vsak najmanjši strah v njemu sproža stanje ogroženosti. Iz tega pa lahko nastanejo bolezni, ki jih je potrebno zdraviti. Poznamo tudi bolezni, ki jih dobimo v vsakdanjem življenju in odražajo na primer velike žalosti, nevarno življenje, prevare, zapuščenost, ogorčenje, neuspeh, nesprejetost in podobno. Potem obstajajo duhovne bolezni zaradi ukvarjanja z ezoteriko, okultnimi praksami, satanizmom, magijo. Ali pa misli na samomor. Odkrili so, da je vzrok velike večine samomorov, pekoča vest. Odvisnost je tipično duhovna bolezen, kjer hagioterapija dosega izjemne rezultate.

Kako lahko duhovne bolezni zdravimo? Najprej z besedo, potem z molitvijo in z zakramenti. Ustavimo se pri molitvi. Molitev je pogovor z Bogom. Obstajajo štirje koraki:

1. Najprej pojdi v svojem duhu k tistim, ki si jih razžalil in jim v duhu reci, odpusti mi. S tem ko si jih prizadel, si z njimi prekinil ljubezen. In ker nisi v ljubezni, nisi z Bogom, ker Bog je ljubezen.

2. Potem pojdi v duhu k tistim ljudem, ki so tebe prizadeli in jim odpusti. Kajti če je tebe nekdo prizadel, potem si jezen, sovražiš in se želiš maščevati. Sovraštvo pa je nasprotje ljubezni. Oprostiti pomeni, odstraniti sovraštvo iz sebe in reči nikoli se ti ne bom maščeval in te sovražil. Seveda pa to ne pomeni, da ne bom zahteval pravice. Če želiš nekoga spremeniti, mu moraš najprej odpustiti.

3. Da bi lahko dobro molil, se moraš odpovedati negativnemu gledanju. Zakaj? Bog je absolutno dober. Če gledaš v ljudeh tisto kar je v njih dobrega, tudi ti postajaš dober in imaš božjo moč.

4. Če želiš, da bi ti bil Bog blizu, skušaj v vsakem gledati otroka, ki se ti je rodil. Če ga gledaš tako, ne boš v njem nikoli več videl slabega, ampak le dobro. Takrat ga boš ljubil in boš z njim v edinosti. Ker pa je Bog ljubezen si ti z njim v stiku.

Duhovna terapija človeka zdravi kot celoto in ga napravi imunega za mnoge telesne ali psihične bolezni. Človeku pomaga najti smisel življenja, dela in tudi trpljenja. Hkrati ga vodi k spoznanju absolutnega duha, ki je Bog. Človeka naredi boljšega in humanejšega. Usposablja ga naj bo kvas boljšega sveta in vsestranski partner in sodelavec v medčloveških odnosih.

Prof dr. TOMISLAV IVANČIĆ, začetnik hagioterapije je leta 1990 v Zagrebu osnoval Center za duhovno pomoč, ki se ukvarja z zdravljenjem duhovnih bolezni. S pomočjo skupnosti Mir, tudi v Sloveniji, javno predstavlja možnosti duhovne medicine.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v splošno | 18 komentarjev

18 odgovorov

  1. Rado Rado pravi:

    Z marsičem v tvojem prispevku se je moč strinjati.
    Tako z ugodnimi učinki molitve, kakor tudi z močjo vere. Ta (moč) je bila izpričana že večkrat.

    Bi pa polemiziral s zvojo trditvijo:
    “Zakaj? Bog je absolutno dober”

    Tega zares ne vemo. Prvič tvoja izjava z ničemer ne dokazuje obstoja boga. Tvoja izjava govori le o tvoji veri vanj. To pa je bistvena razlika. Tudi tega ne vemo, da je bog (če je), absolutno dober. Lastnosti narave okoli nas (boga), če jo pozorno opazujemo, absolutne dobrote ne kaže. Bolj velja načelo, kar je dobrega za nekoga, je isto lahko slabo za drugega.
    Se pa ob vsej moji skepsi navkljub zavedam, da bog lahko obstaja, ne glede na moje dvome vanj.

    Torej,
    nisem prepričan, da takšne floskule o absolutni dobroti pomagajo.

  2. jozeb jozeb pravi:

    Rado, komplimenti… Nisem si misli, da te tudi take teme zanimajo.
    Ok. “Bog je absolutno dober.”
    Boga nihče nikoli ni vedel in vse kar vemo o njem, nam je bilo razodeto po svetih knjigah. Kristjani se tu zanesemo še na Kristusove besede, v katerih je o svojem Očetu tudi povedal nekaj stvari.
    Pravzaprav nekateri filozofi pravijo, da je lažje o Bogu povedati kaj ni, kot pa to kaj je, ker nam v besedah pač zmanjka.
    Za tezo o absolutni božji dobroti stoji prepričanje, ki ga kažejo njegove “ustvarjenine”. Namreč, ko razmišljamo o Bogu in če pristanemo, da je Bog Stvarnik, je naslednji korak, da na osnovi ustvarejenega lahko sklepamo o njem. In dejstvo je, da je vse ustvarjeno v biti dobro. Dobrega pa ne more ustvariti nekaj, kar bi bilo slabo. Ti govoriš o lastnostih narave. Te so lahko zaradi našega zadržanja, že spremenjene, vendar pa če govorimo o biti, je ta dobra.

  3. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    @jože,

    preveč kompliciraš in tako seveda padeš v vrsto nelogičnosti. verniki preprosto v boga in njegovo dobroto verujete. ne zato, ker bi imeli posebno razumen razlog za to ali ne, ampak zato, ker verujete in že same vera kot take izključuje to, da bi treba za to sploh imeti nek razumen razlog. na koncu koncev že po samem izročilu bog to tudi pričakuje – brezpogojno vero. tako da je povsem nesmiselno in v praksi tudi nelogično, da se poskuša verovanje v boga razumsko razlagat. ker se tega preprosto ne da.

    razlog za vero, pa se nahaja v možganih, ne nekje tam zunaj. to so pa začele potrjevati tudi številne raziskave ne področju preučevanja človeških možganov.

  4. jozeb jozeb pravi:

    Tomaž Majer!
    Nasledniki antičnih filozofov so krščanski miselci, ki so si prizadevali razumesko odgovoriti na eksistencaialna vprašanja. Razumsko, ne samo teološko. Zato govorjenje o tem, da se vera in znanost izključujeta ne zdrži…
    Že to, da je Teološka fakulteta ena od ustanoviteljic Univerze, bi ti moralo marsikaj povedati.

  5. stric pravi:

    Vera in znanost se res ne izključujeta. Je pa Cerkev izključevala znanost, če je ta prišla do rezultatov, ki niso bili v skladu s takratno cerkveno dogmo.
    Kolikor sem sam prebiral sveto pismo, je poseben poudarek v genezi, da je Bog vdihnil duha človeku.In tu je glavna razlika med človekom in živalmi. Nemci so tu bolj natančni : poznajo telo, dušo ( Sele) in duha ( Geist).
    Se pa strinjam , da vera dela čudeže tudi na področju zdravstva. Pa če tudi gre le za placebo efekt ali verski čudež, je že nekaj.

  6. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    @jože,

    lepo te prosim. govoriš o krščanskih mislecih, ki so seveda bili v filozofiji za marsikaj zaslužni in so zato tudi upravičeno cenjeni, kot sta tomaž akvinski, ki je recimo tudi ločil med filozofijo in teologijo (zakaj že?) ali pa descartes. ampak da je recimo argument za obstoj boga, ki ga je ponudil descartes, logično neveljaven, je tudi splošno znano. o povezavi med religijo in znanostjo lahko govorimo kvečjemu tja do renesanse, ko se je “znanstvenost” teologije izkazala kot zelo pobožna želja, s katero si znanstveniki res niso mogli pomagati in so celo raje tvegali sežig na grmadi. cerkev se je znanosti (zaradi nuje) bolj približala šele z drugim vatikanskim koncilom.

    se pa znanost in religija seveda ne izključujeta, saj sta to dva različna svetova. in tudi ne vem, zakaj bi se izključevati morala. teologija pač razlaga svet teološko, znanost pa znanstveno. teologija se tako ukvarja z zgodbami o izvirnem grehu in podobnim, medtem ko se znanost ukvarja z velikim pokom, črnimi luknjami in podobnim. tega dvojega ne moremo mešat. je pa povsem jasno, da človeka definira tako razumska kot tudi duhovna dimenzija, proti kateri sam nimam popolnoma nič.

    teologija je znanstvena zgolj v tem, da tudi uporablja logiko. njena znanstvenost se pa konča že pri tem, da biblijo jemlje kot aksiom. to je tako, kot da bi jaz dejstvo vzel to, da je svet ustvaril neviden mišek na marsu in potem bi “logično” ugotovil, da ker je pa neviden, se ga ne more videti. ja, povsem logično veljavno sklepanje, ampak če je to zate znanost, tudi prav. teologija ni znanost ravno zato, ker obstoj boga implicira, ne dokazuje. kar je isto kot to počne vera. teologoja tako ne išče dokaz za obstoj boga, ampak ga postavlja kot dogmo.

    in ravno zato, ker je teologija taka znanost, se jo ne učimo v šolah, tako kot matematiko, biologijo, fiziko itd., ampak v posebnih institucijah, ki so namenjene izobraževanju kadra KC. mislim, a je to res potrebno sploh razlagat?

  7. jozeb jozeb pravi:

    Dragi Tomaž! Teologija Svetega pisma ne jemlje kot aksiom… Že samo interpratacije zapisanih besedil bi ti lahko povedale, da gre za vsaj tri možne pristope k razumevanju. Danes le še kakšne kreacionistične protestantske sekte zagovarjajo 6 dnevno stvarjenje, za večino ostalih pa gre zgolj za metaforično govorico ljudi, ki so živeli pred (vsaj 3000 leti). Tvoja trditev je torej netočna in površna, kot tudi izpeljave tvojega razmišljanja. Naj ti povem še to, da je teološka fakulteta v Ljubljani ena od treh ustanoviteljic Unoverze v Ljubljani leta 1919 (in ne v renesansi…)

  8. jozeb jozeb pravi:

    In še to. Verskega pouka v šolah v Sloveniji ni zaradi politike in ne zaradi “neznanstvenosti” snovi. Verski pouk imajo v šolah praktično vse evropske države, vključno s Francijo, Srbijo, Albanijo in Rusijo…, da o Nemčiji, Italiji in Angliji spoloh ne govorim.

  9. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    @jože,

    nisem govoril o temu, da pač teologi interpretirajo biblijo dobesedno, bog pomagaj, če bi jo. je pa dejstvo, da jo jemljejo kot zapisano božjo besedo. kar pomeni, da obstoj biblije za teologe implicira obstoj boga. obstoj boga pa naj bi dokazoval, da je biblija res božje delo. temu se pa reče krožnost sklepanje.

    sam sem na faksu poslušal tudi predavanja iz kanonskega prava profesorja iz teološke fakultete in seveda ga je pri tem večkrat zaneslo tudi v povsem teološke vode. pri tem sem mu vedno štel v dobro to, da se je, soočen z argumenti po večini ateističnih študentov, nikoli ni trudi kaj posebej svojih prepričanj znanstveno dokazovat, ampak je pač vedno poudarjal, da kristjani v te stvari pač verujejo. glede tega pa ne moremo nobenemu nič očitat.

    tudi ne gre mešat verouka z (znanstvenim) predmetnikom v šolah. verouk je verska vzgoja, ki je pač namenjena “kulturnemu izobraževanju”, če pač stvar malo polepšam. gre namreč bodisi za to, da se religija smatra kot del identitete nekega naroda, kot je recimo to v nemčiji, italiji, vb, bodisi kot pravica posameznika do izražanja svoje vere, kot je to primer v franciji. koliko je teologija znanstvena pove že to, da ima seveda popoln nadzor na njo KC. da o tem, da temelji na dogmah, ki jih pač postavlja papež, niti ne zgubljam besed. če bi vse znanosti delovale na tak način, potem znanosti verjetno ne bi niti imeli.

  10. Rado pravi:

    “Namreč, ko razmišljamo o Bogu in če pristanemo, da je Bog Stvarnik, je naslednji korak, da na osnovi ustvarejenega lahko sklepamo o njem.

    Če ima vsaka posledica svoj vzrok, ki je sledil posledici in tako gremo z dedukcijo proti vzroku, ki ni bil produkt nobene posledice, potem pridemo do boga. /a žal še nihče ni niti približno prišel tako daleč/.

    Verski pouk nima kaj iskati v šolah, saj že imamo pouk o verstvih.

    Nekdo je pisal o logiki v veri.
    Povsem zgrešeno. Religija temelji na dogmi. Če se z logiko lotimo religije potem od nje nič ne ostane.

    . . . zdaj vidim, da je Majer pisal podobno.

  11. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    @rado,

    z logiko lahko operiramo tudi z neresničnimi, zgolj namišljenimi elementi. recimo trditev, ki si jo citiral je povsem logična izpeljava, problem je pa seveda v tem, da predvideva najprej vero v to, da bog obstaja. to je seveda tako, kot če bi rekli: če pristanemo na to, da imamo 1 hruško na mizi in še eno hruško na mizi, potem sledi, da imamo na mizi dve hruški. to je povsem logično razmišljanje, problem je samo v tem, da v tem primeru operiramo z sadeži in mizo, ki jih dejansko ni, smo si jih samo zamislili, torej zgolj verujemo, da ti obstajajo. in ravno tako je recimo govoriti o tem, da če pristanemo na to, da je bog stvaritelj vsega obstoječega, potem to logično pomeni, da je bog ustvaril tudi človeka. ta izpeljava je povsem logična.

  12. Rado pravi:

    Majer,
    gornja izpeljava o bogu, je bila le malce karikiran dokaz o obstoju boga, kot so ga “videli” sholastični filozofi, ki so boga poskušali dokazati s pomočjo uma. S formalno logiko takšno razmišljanje nima prave zveze.

    Zdi se mi – tvoj gornji komentar – da od logike preveč pričakuješ. Formalna logika se ne ukvarja s vsebino, ampak le s formo. Forma je vse! Le z ustrezno uporabo junktorjev nam bo kalkil dal prave rezultate. Ker, kot smo rekli, logika ni vseobvsebujoča jo je treba previdno uporabljati. Treba jo je uporabiti, nato pa iz nje iziti. Ob takšnem ravnanju se nam fenomen “hrušk in mize”, ki ga omenjaš, ne bo zgodil.

  13. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    @rado,

    saj ravno zato, ker je forma vse, je povsem nepomembno ali bog dejansko je ali je vsemogočen itd., ampak je pomembno le to, katere elemente oziroma predpostavke, premise v logično sklepanje vnesemo. skratka, neko sklepanje je lahko logično povsem formalno pravilno, čeprav sploh ni resnično. primer: vse živo na zemlji je rdeče. janko je živ in živi na zemlji. sklep: janko je rdeč. to je logično formalno povsem veljaven sklep, ni pa tudi resničen, kajti prva premisa pač ni resnična. ker formalne logike ne zanima resničnost premis, ampak zgolj pravilnost sklepa, ki ga iz premis izpeljemo.

  14. Domen pravi:

    Zanimivi komentarji.
    Poznavanje zakonitosti v katere je človek položen, vpet, je vredno upoštevati, toda kako bi jih upošteval, če teh zakonitosti ne vidim, ne poznam.
    - Ne vidim sile gravitacije, posledico te sile pa ja.
    (področje fizike)
    - Sem npr. depresiven, vzamem antidepresive in zaznam posledice učinkov – delovanja. Na nek način obvladujem depresijo.
    - Sem npr. depresiven in se odločim poiskati dobro, ki obstaja v življenju in gledati v to dobro, nekdo mi se pomaga približati dejstvu kdo je človek in zakaj je smiselno živeti… Postopoma ugotavljam in spoznavam v čem sem kot človek dragocen in vreden dobrega v življenju, spoznavam katere kreativnosti so v meni, da jih lahko razvijam – živim… Tukaj je duhovna dimenzija, kjer so drugačne zakonitosti, ki jih ne vidimo s prostim očesom pa vendar vemo, da obstajajo. Ljudje ne le nekaj obvladujejo ampak ozdravljajo kot osebe.
    Človek, poznaš osebo, ki je že videla ljubezen, ki je videla misel pa nas večina človeštva ve, da to obstaja?
    Hm, Hm…
    Vesolje, kolikor ga je človek do danes spoznal pričuje o dobro zastavljenih, presežnih, natančnih, situacijah, kjer je skupni imenovalec raziskovanja- TO JE DOBRO, TO JE TAKO POPOLNO – SKLADNO, UIGRANO, LEPO…
    Nisem še spoznal človeka, ki bi lahko ustvarjal tako presežno in popolno, da bi lahko bil avtor tega dobrega, zato sem prepričan, da za tem stoji Stvarnik, ki je dober, ki je sama Ljubezen v bivanju, saj lahko imam z njim odnos. V kolikor bi bila to le neka sila, vemo vsi, da je odnos nemogoč.
    Človek, dobro mero volje in potrpežljivosti ti želim, da odkriješ in vzpostaviš odnos seboj in stvarnikom, ki je tudi tvoj izvor, kajti lepo je, da tudi ti obstajaš.

  15. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    @domen,

    zavidam ti, da si sposoben v tem našem vesolju, predvsem pa na zemlji zaznavati zgolj dobroto, popolnost, skladnost, uigranost, lepoto… jaz namreč zaznavam tudi še marsikaj drugega. recimo nedavni dogodek v bližnji italiji, ko je nekdo pred vrata neke srednje šole nastavil bombo, ki je eksplodirala in med drugim ubila 2 ali 3 dijakinje. 16 letna dekleta. predstavljaj si, da bi to bile tvoje sestre, hčerke… ko sem potem gledal posnetke pogreba in seveda v dno duše prizadete starše teh umorjenih me res ni preveval občutek dobrote, lepote, popolnosti itd. da o nekih vojnah niti ne zgubljam besed. sicer nimam nič proti temu, da si nekateri ljudje poskušajo v realnosti našega bivanja poiskati nek višji smisel vsega tega, ampak zaradi tega ta realnost ne bo nič drugačna. ker morda je res z mano kaj narobe, ampak jaz okoli sebe vidim tudi neizmerno trpljenje, krivice, brutalnosti, nepravičnosti, brezbrižnosti itd. smo daleč, zelo daleč od raja. in če je to res nekdo “ustvaril”, potem o takem stvarniku, ne glede na to, kakšen razlog je za to imel, jaz nimam ravno dobrega mnenja. niti ne razumem, kako bi ga lahko nekdo sploh imel. ampak saj pravim, morda sem pa premalo “duhoven”, da bi lahko vso to krutost tudi osmislil. morda.

  16. jozeb jozeb pravi:

    Tomaž! Veliko ljudi se je po drugi sv. vojni srečalo z enakim vprašanjem: ali je kje Bog, ki lahko dopusti grozote koncentracijskih taborišč? Mnogi so izgubili vero.
    Primer Victorja Frankla odpira nekatere mogoče odgovore na vprašanja zla:
    “Življenjsko pot in delo Viktorja Frankla je temeljno zaznamovala njegova osebna izkušnja deportacije, življenja in preživetja grozot druge svetovne vojne v koncentracijskem taborišču Theresienstadt. Skupaj je preživel štiri taborišča smrti, dokler ga naposled niso osvobodili iz Türkheima. Po štirih letih življenja v taborišču je tehtal le 38 kilogramov. V nacističnem režimu je izgubil svojo ženo, brata, starše in večino svojih prijateljev. Po vrnitvi na Dunaj se je znašel dobesedno pred Ničem. Toda namesto obupa se je v njem prebudila neizmerna volja po življenju, nepremagljiva želja, da bi trpljenje, ki ga je izkusil, transformiral, preoblikoval v izkušnjo smisla. Boleča izkušnja nesmisla, ki je presekala življenje mladega, ob začetku druge svetovne vojne ravnokar poročenega in perspektivnega zdravnika pri njegovih 37-ih letih, ga je pregnetla in mu enkrat za vselej potrdila, da je temeljni vzvod človekovega življenja njegova pot iskanja smisla: ko in če človek odkrije smisel, zlasti v situacijah nesmisla in brezupa – in takim situacijam nihče od človeških otrok ne ubeži – potem se vse drugo v življenju nekako izide.”

  17. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    @jože,

    se strinjam. človeški um je zmožen marsičesa in lahko tudi iz največje tragedije potegne nek smisel, ki ga, navkljub vsemu, motivira, da na tem svetu pač vztraja do tistega konca, ki mu je pač namenjen. ampak to ne pomeni, da ta smisel tudi dejansko obstaja. veliko ljudi tega nikoli ne najde, pa tudi tisti, ki ga, ga lahko na veliko različnih načinov in to ne zgolj duhovnih, ampak tudi racionalnih ali pa kar praktičnih.

  18. Domen pravi:

    To, so razmišljanja, pogledi, nad katerimi se človek lahko veseli, čalostno pa je dejstvo, da je obstajalo zlo in še obstaja, kar je kanček zapisa v predhodnem prispevku.
    Glede na odziv predvidevam, da sem bil premalo natančen o iskanju dobrega, gladanju v dobrega in…
    Tomaž, pomagal si bom s tvojim prispevkom.
    Dogodki v Italiji niso osamljen primer, še več zlobnih dejanj je na tej lepi zemlji, toda Tomaž, povej mi, če greš pomagat v določeni nesreči in ti boš PRIORITETNO gledal v posejano zlo, se nad njim zgražal, podoživljal bljižnje teh ljudi, si mislil kako bi bilo, če bi to bili tvoji …
    Koliko koristi od tvoje pomoči bodo imeli ljudje potrebni pomoči, koliko boš REALEN (češ kaj bi bilo če bi bilo pa vendar ni).
    Situacija ni lahka, razmere so res drastične, toda ob negovanju zavedanja, da je vredno ostati človek, da je vredno hrepeneti za trenutkom, ko se bodo ti ljudje notranje okrepili in jim to v duhu privoščiti – želeti, da ohranjamo zavedanje, da je to res zlo a je prisotna tudi Ljubezen, nas ohranja budne, čuječe, realne.
    Ni prisotno samo zlo. Si se že kdaj vprašal od kod zlu moč.
    Ljudje mu dajemo moč in to ravno s tem, ker ga prepogosto dajemo v ospredje naših pogovorov, razmišljanj, zapisov, prispevkov…kot, da dobro sploh ne obstaja, kot, da dobro ni vredno da se z njim ukvarjamo…
    No,.. no…da stvari poenostavim.
    Švicarski sir z luknicami (zlo). Bolj ko si približamo te luknjice, bolj ko o njih govorimo, da so tam odveč, kako je to zoprno, da so tam… bolj bledi slika o prijetnem okusu ostalega, ki je pravzaprav večina in bistvo.
    Na koncu, ko pa se odločimo luknjice odstraniti, jih odrežemo in vidimo, da so še večje, namesto, da bi jih z (DOBRIM) sirom zapolnili.
    Ali v drugem primeru, ki bo morda bolj otipljiv.
    Zvečer pridem v stanovanje, v spalnico in tam je tema (prispodoba nekega nezaželjenega pojava – posledice zla) in jaz se ne bom začel pretirano ukvarjati s temo, od kod je, kako to, da je tam, iz čega je in nevem kaj še da ne, ampak pogledam kaj tam manjka, se usmerim na rešitev, dam temu prioriteto in prižgem luč.
    Torej, bil sem realen, videl sem oboje, zaznaval sem oboje… toda čemu sem se bolj posvetil, temu kar je vredno ali temu kar ni vredno – kaj sem povdarjal zlo ali dobro, čemu sem dal v svojem ravnanju – življenju prioriteto?
    Človek, dobro obstaja in to dobro je vredno, da ne zanemarimo, kajti bolj kot ga zanemarimo bolj pride do izraza zlo, ki tega ni vredno.
    Tomaž, vabim te, da izkoristiš svoj potencial po iskanju dobrega, ga povdari, da dobro se širi.
    Ne delajmo dobre stvari zaradi bontona, kulture in … ampak zato, ker je to smisel življenja – BIVATI V DOBREM, čeprav so na tej poti različna doživljanja.
    Lahko to dosežemo brez upoštevanja duhove dimenzije in zakonitosti na tem področju, zmoreš človeku odpustiti, ki ti je storil zlo, in zakaj sploh odpustiti.
    Kje je ljubezen na psihičnem področju, kje je na fizičnem področju (ne simptomi ali posledice)?
    Imeti življenje osmišljeno, je vredno, dragoceno, kajti človek Ti si dragocen.

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !