Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Nasvet

22.05.2012 ob 23:00, avtor jozeb

V zadnjih dneh sem iz (vsaj) treh različnih strani dobil »priporočilo« naj neham s pisanjem političnih zapisov ali vsaj, naj se vzdržim preostrih tonov, češ da se to za kristjana ne spodobi. Še več! Tisti, ki na Kristusov nauk nič ne dajo ali ga na vse kriplje omalovažujejo, tisti ki njegove učence zmerjajo z ovcami, ljudmi zaplombiranih možganov in podobno, so polni nasvetov o tem, kako naj se kristjani v javnosti vede(m)jo.

Priznam, da včasih izleti kakšna krepka beseda, a (po mojem mnenju) nikoli brez argumenta. Za vse stvari o katerih pišem, sem skušal najti dokaze, predstaviti stališča strani, ki je vedno nekako v defenzivi. Strani, ki so ji zgodovinsko naložili pezo krivde, za katero sama ni objektivno odgovorna. In če jasno poveš ugovor na standardne floskule, če to tudi argumentiraš, si takoj »nestrpnež, ki ne razume Kristusovega nauka ljubezni…«

In če bi bil res zgolj površinski vernik, bi lahko v svoji naivnosti ali neprepričanosti v svoj prav, tem »floskulam« res nasedel. Opravičil bi se vsem in se umaknil v kot, kjer bi ob kruhu in vodi meditiral in čakal, da stiska preide in bi »sovražne vojske pomendrale domačo zemljo«. Po možnosti bi še, kot kakšen svetopisemski Job tarnal nad »usodo« in dejstvom, da se kristjanom to pač vedno dogaja.

Pa zna biti, da je situacija ravno nasprotna. Zna biti, da so povedane besede resnične in da so zadele na oviro, ki jo je zabolelo. In krivičnika nič ne boli tako, kot resnica.

Kristus je rekel, da nas bo resnica osvobodila, rekel je tudi, da je treba posvariti brata, ki dela hudo. Zato Zapisi ne bodo utihnili. Še več, spodbujam tudi ostale, ki imajo kaj povedati, naj to zapišejo. Tudi blog je medij, tudi osebna stran ima svoj pomen. In če me kdo vpraša zakaj pišem, lahko mirno odgovorim, da zato, ker hočem imeti svoje mnenje. Ker želim o stvareh razmišljati. Naslednji korak je, da naj o tem berejo tudi drugi. Predstavljam si, da najprej tisti, ki jim je tako razmišljanje blizu, nato drugi, ki želijo vedeti kaj mislijo tisti, ki niso najbližje njihovemu mnenjskemu pogledu, na koncu tudi tisti, ki so na nek zapis naleteli po naključju in se z njim bolj ali manj mlačno (ne)strinjajo.

Zato pozdravljen nov dan in z njim vse kar prinaša!

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v osebno, splošno | 9 komentarjev

9 odgovorov

  1. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    resnica kot taka ni dovolj. treba jo je tudi iskati in zagovarjati vedno in povsod. ne pa zgolj takrat, ko nam njeni učinki godijo.

  2. jozeb jozeb pravi:

    Resnica je popolnoma dovolj. Res pa je, da včasih, izostanek napisanega deluje kot manjko resnice…

  3. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    ne ni, ker resnica, ki je na eno oko slepa, ni več resnica, ampak orodje za dosego nekih ciljev, torej orodje za manipulacijo. primer: neizpodbitno dejstvo je, torej resnica, da je bilo v imenu vere pobitih ogromno ljudi in še vedno se jih v imenu vere pobija. to je dejansko resnica. ampak to resnico lahko potem zgolj zlorabimo v poanti, da je pač vera škodljiv družben pojav, lahko pa to dejstvo poskušamo razumeti v nekem pravilnem kontekstu in zaključimo, da gre pri tem bolj za to, da so tudi verni ljudje sposobni sprevrženih dejanj, a ne zaradi vere kot take, ampak zaradi sprevržene osebnosti, ki vero zgolj uporablja kot izgovor.

  4. jozeb jozeb pravi:

    Veš Tomaž, prav žal mi je, da nimam toliko časa, da bi ti na vsako repliko odgovarjal…
    Kljub vsemu si si že sam odgovoril. Če so “verni” ljudje zlorabili svoje prepričanje za sprevržena dejanja, je vprašanje, če pri njih še lahko govorimo o veri. Vero so namreč zlorabili za dosego nekih (političnih) ciljev, ki z njo nimajo nobene zveze. Namreč pobijanje v imenu vere je bilo vedno politično dejanje. Nasilna “pokristjanjevanja” so se dogajala v imenu različnih držav, ki so si tako širila svoja ozemlja, bogastva… Obžalovanja pa je vredno, da so pri tem večkrat statirali tudi cerkveni dostojanstveniki.
    Jih torej sploh še lahko imenujemo vernike? Ali njihovo dejanje prizadane vero? Mislim da ne, kajti vsako zavrženo dejanje je sprožilo iskreno iskanje resnice in prvi, ki so hoteli pomagati ljudem v stiskah so bili (spet) verniki.

  5. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    moj komentar ni bil mišljen v smislu napada na vero ali vernike, ampak kot primer, kako lahko z resnico tudi manipuliramo.

    sedaj pa še bolj konkreten primer:

    pod prispevkom z naslovom “marš ob žici” si problematiziral to tradicionalno prireditev pot tovarištva z naslednjo trditvijo:

    “S tem, ko podpiramo take manifestacije, vede ali nevede podpiramo tudi teror tistega časa.”

    in spet. dejstvo in resnica je, da so se v času vojne dogajali taki, res sprevrženi dogodki kot jih tudi opisuješ, ampak po drugi strani pomeni tvoja trditev tudi to, da s to resnico manipuliraš. ker protifašistično delovanje v prestolnici, torej ta upor proti okupatorju ni tako enoznačen, kot si se očitno ti odločil da je bil – torej, da je šlo zgolj za neko podivjano obračunavanje z ideološkimi nasprotniki in nič več, nikoli in nikdar, ki so velikokrat bili še namišljeni. tako da trditi, da nekdo, ki recimo slavi in spoštuje akt upora proti okupatorju hkrati slavi in podpira tudi vse tiste nelegitimne in nečloveške umore, ki so se v tistem času v imenu boja proti okupatorju, recimo, dogajali, je čista manipulacija. saj je to spet potem isto, kot če bi trdili, da je podpora instituciji, ki je dejansko odgovorna za določene zločine, tudi v osnovi že zločinska. govora je seveda o KC.

  6. jozeb jozeb pravi:

    No, napisal sem tudi:
    “Pohod bi morali prestaviti recimo na Dan državnosti. Tudi tu bi lahko akcijo zaključili v centru Ljubljane, s kakšnim (domoljubnim) koncertom, prireditvijo. Tek, značke in vse ostalo bi lahko ostalo.
    Tudi obeležja, ki ob Poti še vedno kažejo „polikano“ plat PST-ja bi morali nadomestiti z novimi. Druga možnost pa bi bila, ureditev „Parka totalitarizma“, ob Poti. Potem bi tja lahko prepeljali vse kipe in ostale materialne ostaline Tita, Kardelja, Kidriča, Stalina; hitlerja, Mussolinija… in jih postavili tja v opomin na preteklost, ki je bila in opomin, da se nikoli več ne bi zgodila. Možnosti so.”

  7. Don Marko M pravi:

    Jože

    meni je res vseeno ali se ti držiš verskih naukov ali ne, to je nenazadnje tvoja stvar, ker jaz namesto tebe itak ne molim in ne obiskujem cerkev….
    in ne glede, kolikokrat sva trčila, v določenem trenutku se celo strinjala, kar je že za zapisati na koledar, resnično upam, da ostaneš zvest svojemu stilu izražanja….
    sploh mi ni nerodno priznati, da sem se iz tvoje drugačnosti podajanja mnenja tudi kaj pametno uporabnega naučil….
    ti kar pogumno naprej, če pa se bova še kdaj spotikala drug ob drugega pa bo to itak, ker je to sestavni del življenja…..

  8. jozeb jozeb pravi:

    Marko!
    Ob taki odkriti besedi si človek reče, da ni vse izgubljeno in da modri ljudje vedno najdejo poti, ki jih pripeljejo do nečesa skupnega. Kajti kot je rekel moj pokojni kolega Jože Hudeček, po dolgi in naporni poti (z obilo kamni in poleni na poti) je gostilna, ki se pokaže v daljavi, kot obet večnosti…
    No kakorkoli že, veliko več je stvari ki nas povezujejo od tistih, ki nas ločujejo. Je pa res, da se navadno bolj oprijemamo onih drugih.

  9. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    @jože,

    jaz pa mislim, da bi morali zgodovino pustiti pri miru. z njo naj se ustvarja stroka, ostali bi pa na te stvari mogli gledati na na način, ki nas ne bi preveč razdvojeval. ne pomaga to, da nekaj odstraniš, spremeniš, če se prej zadeve ne spremenijo tudi v glavah ljudi. tudi simboli so lahko dvoznačni, ne zgolj dobri ali slabi. problem je seveda v tem, da gre za svtari, ki od nas niso še tako zelo oddaljeni, da bi jih lahko postavili v tisti izključno zgodovinski kontekst, ki bi nas ne tako zelo obremenjeval. ampak vseeno lahko po moje poskušamo vsaj to, da v stvareh izpostavimo prej tisto pozitivno plat medalje. na koncu koncev bi potem lahko nekdo tudi predlagal, da se v cerkvah (v opomin na preteklost) obeležijo tudi razna nasilna pokristjanjevanja, inkvizicija ipd. ker ravno tako kot ne verjamem, da večina vernikov časti pomore v imenu vere, tudi težko verjamem, da večina udeležencev prireditve pot spominov in tovarištva časti povojne poboje ter politično nasilje povojnega režima, recimo. s tem drezanjem v vrednote drugih, dosegamo ravno to, kar pač danes v sloveniji tudi imamo – razdvojenost naroda.

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !