Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Prihodnji teden bom vdovec…

31.05.2012 ob 22:52, avtor jozeb

Danes so moji ženi grozili s smrtjo. Pravzaprav ji je grozil dijak, ki si je s svojim (ne)znanjem prislužil popravni izpit. Ja žena je učiteljica (javni sektor). »Ne boste doživeli prihodnjega tedna!« Malo jo je »sezulo«. Ne sicer toliko kot direktorico davčne uprave dan pred tem in tudi ne takoj. Take stvari te poiščejo kasneje. Od dijaka tretjega letnika na pragu polnoletnosti, pač ne pričakuješ tako radikalne izjave. Popoldne pa je prišlo za njo…

Na šoli so seveda takoj obvestili pristojne, poklicali starše in dijak se je po dveh urah prišel opravičit. Osebno mislim, da bi morali poleg staršev obvestiti še policijo, a se za to niso odločili. Kakšen bo vzgojni ukrep se še ne ve, verjetno pa dlje od ukora ne šel.

Kasneje sem bral še o »podtaknjeni« bombi na ekonomski šoli in slišal napovednik za studio ob 17.h na prvem radijskem programu nacionalke, kjer bodo govorili o »pritiskih na učence ob koncu šolskega leta«.

Lepo prosim, kaj pa pritiski na učitelje? Je grožnja s smrtjo učitelju zaradi lastne neuspešnosti res le nekaj kar lahko opredelimo kot »pritisk na učenca«? Upam si trditi, da bi omenjeni dijak brez težav izdelal razred, če bi vsak dan za predmet, ki ga poučuje žena, naredil samo domačo nalogo. Pa je ne. Nekoč sem že pisal o genialnih učencih, ki naredijo letnik v 14 dneh. 9 mesecev in pol jim je vse važnejše od šole, potem pa v zadnjih dneh s pomočjo kampanjskega učenja, inštruktorjev in neprespanih noči, osvojijo snov celega leta in izdelajo. Kdaj se kakšnemu tudi zalomi… In takrat nastopijo »pritiski«. Imenujejo se popravni izpiti.

V »mojih« časih so bili popravni izpiti samo znamenje lenobe. Vsi smo vedeli, da tisti, ki celo leto ni delal drugega kot iskal bližnjice, pač ne bo izdelal razreda. Kdor je imel le malo želje po učenju, je na koncu vedno dobil dvojko. Tudi sošolci smo si pomagali med seboj, če je bilo potrebno. Kdor tega ni hotel ali mu je bilo za to vseeno, je imel pokvarjene počitnice, po 15. avgustu pa še eno možnost popravljanja. In nikomur ni padlo na misel, da bi komu zaradi tega grozil, še najmanj profesorju in še manj s smrtjo…

Vmes je minilo nekaj let. Zgodile so vsakovrstne šolske reforme, ki pa žal pa niso prispevale h dvigu kakovosti ampak so v veliki meri šolo ukrojile po modelu permisivnega izobraževanja, kjer ni prostora za vzgojo in kjer se veliko govori o pravicah in skoraj nič o dolžnostih. Ko je bil minister človek, ki letos kandidira za predsednika države so iz redovalnic »izgnali« celo negativne ocene in jih nadomestili z NMS-ji (ne dosega minimalnega standarda). Da ja ne bi bili otroci preveč pod »pritiskom«. Ker rezultati niso bili dobri so se enice spet vrnile. Otrok pač mora vedeti, da je njegovo znanje nezadostno in ne da zgolj ne dosega nekega standarda. Ga bo pa drugič, si misli.

Še pred nekaj leti je bila redovalnica sorazmerno tanka, saj je bila vsakemu dijaku odmerjena le ena vrstica v kateri so si sledili posamezni predmeti. Zdaj ima vsak dijak svoji strani, kjer so za njegovimi ocenami še obrazložitve in pripombe. Učitelji morajo vsako negativno oceno še razložiti in utemeljiti, kot da jim šolska oblast ne zaupa. In jim res ne. O tem pričajo tudi nacionalni preizkusi znanja, pa eksterni izpiti, pa matura… Učitelj je le še izvajalec predpisanih postopkov in ne več tisti, ki je nekoč učenca spremljal na poti iz otroštva v zrelost. Kdo bi ga lahko bolje poznal in ocenil od tistega, ki ga pozna? Neimenovani ocenjevalec, ki ga ne pozna in ne ve nič o njem, ampak ocenjuje le zapisano, povedano, pokazano? Če je to res, potem ne razumem, kako lahko govorimo o »pritiskih« na učence. Saj se vendar ocenjuje samo znanje in če tega ni… Zakaj bi morali upoštevati, da je bil učenec v stiski, prenapet, neprespan (in kar je še olajševalnih okoliščin).

Da ne bom predolg. Primeri iz Amerike nas učijo, kje se grožnje s smrtjo lahko končajo. Apeliram na vse mogoče strani, naj ukrenejo kar morajo, da nam nekoč ne bo žal, kajti nasilje rodi le še več nasilja in strah. V atmosferi strahu pa koraki niso več gotovi in predvidljivi. Ukrepajte!

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v splošno | 7 komentarjev

7 odgovorov

  1. Matevž pravi:

    Ja, v naših časih je bilo to drugače. Danes, bognedaj, da učenca, dijaka grdo pogledaš. Ti že grozi s socialno službo. “Kar dvignite glas, samo pokličem na CSD in boste že videli!”
    Jao bi ga z veseljem …, tako čisto narahlo!
    Upam, da bo šlo ženi kmalu mimo to in bodo počitnice prinesle boljše vzdušje.

    Pozdrav obema!
    Tevž

  2. Dajana Dajana pravi:

    Kaj naj napišem? Včasih enostavno ne vem…

  3. Rado Rado pravi:

    Odkar je Slavko Gaber reformiral šolstvo, tako da je učiteljem vzel precej kompetenc, učence in dijake pa nekritično opremil z vsemi mogočimi pravicami, je tako. (Tudi nobena od vlad, ki so sledile, tega ni spremenila!).
    Jože, to bi moral rešiti na prvinski ravni. (Samec je dolžan zaščititi samičko). Fanta bi moral nekje pričakati in ga prebutati.

  4. jozeb jozeb pravi:

    Tevži, hvala!
    Rado, nasilje rodi samo nasilje… V njem ni rešitve.

  5. Rado Rado pravi:

    “nasilje rodi samo nasilje… V njem ni rešitve.”

    Tudi to je stališče! A bojim se, da nasilneži dobivajo napačne signale. Družba je ob incidentu anemična, partner tudi ne zaščiti svojega. Prepričanje, da lahko brez problemov grozijo bo obstalo. In potem lahko le še čakamo, da bo nekdo grožnjo udejanil.

    “in potem bi se te bali”, je v Puzovem Botru, poudaril don Corleone, ko je pogrebnik prišel k botru po pravico. Hčero so mu namreč posilili, podkupljeno pravosodje pa ni ustrezno kaznovalo posiljevalcev.
    “Če bi najprej prišel k meni po pravico, pravi boter, “bi posiljevalca že davnaj prejela svoje”.

    Dobro, ta citat je seveda ekstrem, a pravim le, da včasih mora človek tudi neposredno odreagirati.

  6. Matevž pravi:

    Jože, zagotovo to ni rešitev. In šibe v šolskih klopeh tud jaz ne odobravam. Ampak glej, kot mulc sem jih kar nekajkrat dobil, pa sem preživel. Ja, takrat ni bilo gsm-ov, da bi poklical na Center. Malo za šalo, malo za veliko šolo! Vse preveč je pravic in vse premalo dolžnosti!

    Pozdrav iz doline Kralja Matjaža
    Tevž

  7. Davor pravi:

    Velik del vzroka za današnje stanje se mi zdi je tudi v tem, da imamo vedno večje šole. V mojem času smo imeli v osnovni šoli največ štiri paralelke. V srednji šoli pa celo samo dve. Vsak je vsakega poznal. Zdaj pa je na nekaterih šolah več kot tisoč dijakov.
    Potem vidi x profesor dijaka, ki je med odmorom na hodniku nekaj ušpičil, ga povpraša za ime, priimek, razred – ne dobi odgovora, saj je dijaku jasno, da ga med tisoči ne bo iskal, pozna ga pa tako in ne.
    Vse je vedno bol neosebo. Zdaj pa bodo pa še šole združevali. Ko bo tako kot v ZDA, ko na taki mega šoli začne pokati, se bodo pa spraševali, le kako je to mogoče.
    Moj nasvet je torej: manjše šole, da bodo odnosi na njej bolj človeški.

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !