Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Pahorja žagajo

17.05.2012 ob 23:38, avtor jozeb

Odkar smo samostojni, smo imeli že nekaj vlad. O prvi, pred 22. leti demokratično izvoljeni Peterletovi vladi, je prav zdaj napisala knjigo Rosvita Pesek. Sledile so Drnovškove vlade pa Bajukova, spet Drnovškova, Ropova, Janševa in končno Pahorjeva… Stvar osebne presoje je, kdo od premierov se zdi komu najboljši, najlepši, nakompetentnejši, naj…

Meni se je Pahor vedno zdel na nek način simpatičen, čeprav osebno nedorasel vlogi premiera. Plesal je namreč tako, kot so narekovali drugi, sam pa je nastopal z besednjakom, ki se je praviloma začenjal z besedo jaz, kot bi hotel s tem na nek način vsaj navidezno izpostaviti svojo avtonomnost. A ravno to smo pri njem najbolj pogrešali.

Ni torej čudno, da smo prav v njegovem času doživeli resno parlamentarno krizo in s tem predčasne volitve. Vzporedno je udarila še svetovna ekonomska kriza in s tem čas za reforme, varčevanje in ostale ukrepe. Pahorjev izplen je bil 2 milijardi letne zadolžitve, večina propadlih referendumov in poniglavi koalicijski partnerji na katere se ni bilo mogoče več zanesti, saj so le čuvali svoje privilegije.

Kljub vsemu naštetemu, je Borut Pahor na koncu izpadel kot žrtev in ustvaril na predčasnih volitvah (za nekdanjega predsednika vlade) odličen volilni rezultat. Večina političnih analitikov si je bila edina, da je k temu najbolj pripomogel prav s svojim osebnim angažmajem. Pahor je kljub vsem objektivnim težavam, ki jih je imel kot predsednik vlade, kljub vsem aferam, ki so mu jih zakuhali, ostal na političnem prizorišču tretji najmočnejši igralec.

In tukaj se je začenja njegovo prekletstvo. Botri iz ozadja, ki sicer vztrajno zanikajo kakršno koli politično udejstvovanje, so ustoličili avtoritarnega kvazilevičarja na čelo stranke, ki bi sicer morala postati vodja celega levega političnega pola. Jeremijade upokojencev na ljubljanskem Magistratu so nas prepričale v to. Kot da ne bi bil nož v hrbet za Pahorja že dovolj, ga je objektivni zmagovalec volitve obiskal sredi njegove najhujše zdravstvene krize v Kliničnem centru in ga prepričeval, da so vsi ena stranka, naj zaradi nesposobnosti odstopi in odide v politični pokoj.

Pa se Pahor ni dal. V začetku je celo napovedal, da novega levičarskega prvaka ne bo podprl, saj ne more podpreti tistega, ki je iz ozadja rušil njegovo vlado. Pahorja so kmalu ukorili, Jankovića je, čeprav s stisnjenimi zobmi podprl, a mu tudi to, zaradi nespretnosti slednjega, ni pomagalo.

V krogih (trde partijske) levice je torej Pahor verjetno največji krivec zato, da Janković ni predsednik vlade (spomnimo se, da tudi z leve strani ni dobil vseh glasov na glasovanju za premiera), da obstajata še vedno dve stranki na levi in da se ne uklanja tendencam združevanja, skupnega sestankovanja leve paradigme, kamor je že dvakrat povabil Janković.

Zna biti, da je zato postal tako moteč, da so se botri zbrani v kakšni eminentni vili odločili, da bo podmladek zahteval njegov odstop. Kadarkoli vplivneži iz ozadja skušajo poseči na politično prizorišče pošljejo svoje zveste, tiste najbolj krvi željne, ki pravijo, ali že ni bilo dovolj? Natanko to se dogaja. Dvom se je zbudil. Nekdanji predsednik se mora soočiti z jastrebi iz svojega gnezda. Najprej podmladek, potem kakšen občinski odbor, zatem pritiski neobstoječih stricev, varuhov revolucije. Volilni rezultat je negotov.

Nisem in ne želim biti Pahorjev odvetnik, vendar pa je Pahor vseeno bil neke vrste simpatičen predsednik SD-ja, veliko bolj kot kakšni predhodniki z bogato preteklostjo. Ali bo to še en mandat, najverjetneje ni v njegovi domeni. Drevo še stoji, a sekira na njegovem deblu že seka. Kako uspešni bodo gozdarji?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Molk

16.05.2012 ob 22:05, avtor jozeb

Po stari azijski tradiciji so leto za letom na cesarskem dvoru zapisovali zgodovino cesarstva. Za to nalogo sta bila določena dva visoka ministra. Eden je moral zapisati vse, kar se je v cesarstvu zgodilo dobrega, drugi je moral zapisati vse, kar se je v deželi zgodilo slabega. A nobeden od njiju ni vedel, kaj zapisuje drugi. Pri posebni javni avdienci sta morala pisarja pred cesarskim dvorom prebrati, kaj sta zapisala. Vsi so pričakovali, da bodo iz slišanega spoznali resnico.

Potem ko je cesar slišal poročili, je nagovoril dvor in prosil: »Kdor od vas ima kakšno pripombo, naj jo pove.« A nihče si ni upal spregovoriti. Nastala je popolna tišina, dokler se ni zaslišalo tiho ihtenje in jok. Cesar je vprašal: »Kdo joka? Naj stopi predme in spregovori.« Pristopil je mandarin, se trikrat globoko poklonil cesarju in z velikim spoštovanjem dejal: »Visočanstvo, nihče na tem dvoru noče povedati resnice. Bojim se, da je naš narod v nevarnosti in bi lahko propadel!«

Glede  na živahno brbotanje različnih mnenj, se Slovencem ni treba bati propada…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

Pismo mojemu poslancu

14.05.2012 ob 23:31, avtor jozeb

Spoštovani!
Pišem Vam v časih, ko neugodna finančna situacija pritiska na vseh koncih in krajih. Mislim, da smo se v tej državi večinoma sprijaznili z dejstvom, da je treba varčevati, kajti ne moremo potrošiti več, kot ustvarimo… Tako smo se sprijaznili z nižanjem plač uslužbencem v javnem sektorju, sprijaznili smo se z ukinjanjem nekaterih dodatkov iz naslova plač in dopustov. Če je finančno stanje države slabo, ga moramo poskusiti popraviti in odrekanje je pač nekaj na kar je potrebno pristati.
Do tu je vse lepo in prav, kako boš dajal več kot imaš?
Ker vem, da ste računali, koliko je treba prihraniti, Vam ne bo težko ugotoviti, koliko se bodo znižali dohodki samskemu uslužbencu javnega sektorja. Zanima pa me, če ste izračunali koliko se bodo znižali dohodki družinam? Za koliko se znižajo dohodki na družinskega člana recimo sedemčlanski družini, če se enemu ali obema staršema znižajo dohodki za 8 %? Ker imamo v vrtcu dva otroka, bomo znižanju družinskega proračuna prišteli še 30 odstotkov tistega, kar bo zdaj treba plačati na drugi položnici. Tudi otroške dodatke ste se v varčevalni naglici odločili zmanjšati, nekatere kar ukiniti. Kot da vse to ne bi bilo dovolj, so nam v osnovni šoli z novim šolskim letom napovedali uvedbo šolnine. Da! Eden od otrok obiskuje »privatno« osnovno šolo Alojzija Šuštarja, ki jo država financira le 85 %. Ker tam ne uspejo kriti več vseh stroškov za plače in ostalo, bodo breme za manjko preložili na starše. Logično mar ne? Stroškov glasbene šole za otroke ne bom štel, ker bomo z novim šolskim letom očitno prisiljeni otroke iz glasbene šole izpisati. Prav, saj ne bomo edini.
Dragi moj poslanec, kako kaže Vaš kalkulator? Se Vam zdi prav, da družine z več otroki varčujejo bolj, kot ostali? Kaj pravite, je otrok luksuz ali je naša bodočnost? Zdi se kot, da je Vaša vlada presodila, da so bodoči delavci in davkoplačevalci tej državi bolj breme, kot naložba v prihodnost. Če pomislim še na zmanjševanje nadomestila za porodniški dopust, ste s tem očitno presodili, da to ni dovolj močna spodbuda mladim, da bi se odločali za otroke.
Vem, da je Vaša stranka precej minorna v našem parlamentu. Vsaj od izigranja referenduma o nedeljskem delu, si nisem delal utvare, da bi bila vladajoča SDS lahko politična rešitev za slovenskega kristjana, zato sprašujem Vas, kaj ste Vi storili za svojo volilno bazo, kamor gotovo sodijo tudi večje slovenske družine? Ste na medstrankarskih usklajevanjih kdaj povzdignili glas nad nepravičnostjo uravnilovke, ki ste jo predpisali? Tega nisem zasledil, še več zasledil sem vehementno zagovarjanje potrebnosti takega početja.
Naj to ponazorim s plastičnim primerom. Če mora bit vsak v tej državi, zaradi stvari, za katere objektivno sicer ni odgovoren, tepen, ali morajo biti nekateri tepeni bolj? Recimo, da bi vsakemu odmerili en udarec s palico. Verjetno starši ne bi dovolili, da bi bili tepeni tudi njihovi otroci in bi sami na svoja pleča prevzeli še udarec za svoje otroke. Tako bi bila oče in mati tepena še za svoje otroke. Morda bo kdo vzdihnil, da jima je čisto prav, saj otroci le »stanejo«.
Dragi poslanec! Če je to mnenje, ki ga zagovarjaš v parlamentu, potem Te le še težko imenujem za »svojega« poslanca. Če ne zmoreš povzdigniti glasu za »uboge«, tiste, ki še ne morejo skrbeti zase in zase zaslužiti, potem ne vem, kaj počneš v parlamentu. Če je bila Tvoja želja le priti v naš »hram demokracije« in tam »na plači« ostati naslednja štiri leta, poskrbeti za vozni in računalniški park svojega Zbora, potem si svoj kratkoročni cilj dosegel, še daleč pa si od programsko zastavljene poti. Morda se boš zavzel vsaj za izenačenje financiranja naše osnovne šole in boš tako prispeval k izenačenju pravic vseh otrok, da imajo omogočeno brezplačno šolanje.
Verjetno je poti in časa, da se kakšne izjeme še vnesejo v načrtovane varčevalne poti, zato naj na tem mestu zaključim svoje pisanje. Skupaj z ostalimi starši, ki so v podobni ali še slabši situaciji, bomo bdeli nad zadržanjem Tvoje, »naše« stranke in upali, da problemi Tvoje volilne baze niso svetlobna leta oddaljeni od parlamentarnih problemov Tvoje stranke, ki naj ne bo le satelit največje vladne stranke.
S spoštovanjem…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 5 komentarjev

Pevci kar naprej

13.05.2012 ob 23:30, avtor jozeb

Z ženo sva bila dva dni zapored na zborovskih nastopih. Vokalna skupina Krila, kjer pojejo kar štirje radijci, je slavila 20 let obstoja, zbori Zavoda sv. Stanislava pa so v Cankarjevem domu predstavljali 19. letni koncert.

Ob teh dveh dogodkih, ki sta utrnila lepe spomine in pokazala na pristno ljubezen do petja, sem razmišljal o tem, zakaj toliko Slovencev prepeva in zakaj dosegamo tako lepe rezultate na različnih tekmovanjih? Petje v zboru gotovo ni »individualen šport«, ampak skupinsko, ekipno udejstvovanje. Tam, kjer prerastejo začetno navdušenje ob tem, kako zvenijo skupaj povezani glasovi in postanejo pravi prijatelji, se lahko pesem razvije tudi v več. Kar naenkrat pevci poznajo, kako sopevec diha, kakšni so njegovi osebni problemi, kako se obnaša v družbi in kdaj je dobre oz slabe volje. Takrat nastopijo trenutki, ko pesem postane užitek, ko ni več tako važno, kolikokrat tedensko vadimo, ampak kaj vse ob pesmi doživljamo. Takrat pesem postane način življenja in izhodišče podajanja življenjskih resnic.

Nekaj takega je bilo mogoče začutiti na sobotnem koncertu Kril. 20 let je kar zajetna doba in na koncertu se je videlo, da je prišlo do sinergije med pevskim sestavom in publiko v dvorani. Najbolj od vsega pa je bilo opaziti, da pevci skupaj ne vztrajajo samo zaradi pesmi, ampak so pesem vzeli za credo, ki jih združuje…

Na nedeljskem koncertu v Cankarjevem domu pa so mladi pevci različnih sestavov, ki delujejo v Zavodu sv. Stanislava pokazali, zakaj je pesem pomembna za mladega človeka. Mladi se med seboj pri petju začutijo drugače, kot pri rednih urah pouka. Petje spodbuja skupinskega duha. Mladi postanejo tim, ki mora zveneti ubrano, se pravi da morajo pred ostalimi nastopiti kot eden, pa čeprav je vsak drugačne barve.

Zaradi takih manifestacij se za prihodnost slovenske pesmi ni bati. Toliko žara, kot so ga pokazali mladostniki na koncertu v osrednji hiši kulture pri nas, je težko videti. Zato je doktrina petja, ki jo Zavod sv. Stanislava zagovarja, toliko bolj pomembna za skupinskega duha in za samozavest mladih. Vsaka ubrano odpeta pesem pospremljena z aplavzom je stopnica višje na poti odraslosti, na poti k zrelemu in odgovornemu življenju. Zato čestitke vsem, tako Krilom ob 20 letnici, kot zavodskim zborom za primer, kaj lahko glasba stori mlademu duhu, ki se še oblikuje.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Drugi zažig strunjanskega križa

11.05.2012 ob 14:30, avtor jozeb

Po 10. letih od prvega zažiga strunjanskega križa se nam zgodba vrača v praktično identični obliki. Gre za dejanje istih avtorjev (kiparja in slikarja Deana Verzela in fotografa Gorana Bertoka), ki sta križ najprej „zaščitila“ potem pa polila z vnetljivo tekočino in zažgala. Ob tem so bili prisotni predstavniki medijev, pesnik Andrej Medved (pred 10 leti je bil to Peter Mlakar) je med dejanjem recitiral svojo poemo o križu in skamenitvi ognja…

Leta 2002 sem v komentarju zapisal: „Zažig Strunjanskega križa je dejanje, ki ga lahko obsodi vsak. Levi in desni. Vodi namreč v rušenje pietetnih temeljev zahodne civilizacije. Prav lahko se nam naslednjič zgodi, da se bodo v znamenju »umetnosti« spravili nad Prešerna v Ljubljani, ali nad kak borčevski spomenik. Tudi to bi bilo na meji razumljivega, bilo pa bi zelo provokativno…Kulturni terorizem torej!“

Da je temu tako, je že nekaj mesecev po tem potrdila umetnostna kritičarka Aurora Fonda, ki je v intervjuju dejala, da se je omenjeno dejanje zgodilo „ker je danes vsa umetnost politično korektna. Umetnost mora biti neke vrste virus, ki ljudem odpira oči. In edini način, ki ljudem odpira oči, je terorizem. S tem ne mislim pravih terorističnih akcij, temveč viruse, ki so navsezadnje lahko tudi humoristični, vendar zbudijo pozornost navadnih ljudi. Meja v umetnosti danes ni več. Ljudje sprejmejo vse, predrami jih le še terorizem.”

Fotograf Bertok je takrat (2002) izjavil tudi, da je šlo za ideološko dejanje: „Uradna slovenska rimskokatoliška cerkev govori o rekatolizaciji oziroma o reevangelizaciji dežele. Moj odgovor je oziroma jaz govorim o repoganizaciji te dežele.“

Pred desetmi leti smo se ljudje še zganili. Pravzaprav ni bilo veliko ljudi, ki bi omenjeno akcijo podprli. Kasneje so se predvsem v umetniških krogih in levičarskih medijih sicer kazale tendence razumevanja tega dogodka v luči avtonomne umetniške prakse, ki bi lahko šla celo tako daleč, da bi križ zrušili čez klif, a vendar je bil odpor javnosti verjetno vseeno premočan. Prišlo je do obnovitve križa in kasneje ponovnega blagoslova, na katerem se je zbralo ogromno ljudi. Za to so najbolj zaslužni prebivalci Strunjana, ki so tudi tokrat nad vandalskim dejanjem najbolj ogorčeni. Križ je bil lani ponovno temeljito obnovljen, obdali so ga s kamnitimi stranicami, letos pa je občina poskrbela tudi za osvetlitev poti do križa. Avgusta letos bo namreč minilo 500 let od prikazanja Marije v Strunjanu.

In zdaj kot ponečedenje na skrbno pospravljenem in za praznovanje pripravljenem domačem dvorišču odzvanja Verzelova izjava, da to ni „napad na krščansko religijo. To je bil le privid. Vsaka religija bi lahko razumela moja dejanja…“ Prepričan sem, da lahko vsaka religija to razume, nisem pa prepričan, če to lahko razumejo ljudje, ki se v iskreni želji po obeležitvi visokega jubileja nanj pripravljajo z vrsto dogodkov.

Če je bilo pred 10 leti dejanje Verzela in Bertoka moč razumeti kot piromansko provokacijo, ga tokrat lahko razumemo kot zavestno in zlobno nagajanje. Lahko ga razumemo kot akt nestrpnosti in pišmevuhovstva, do pravne države, do vernih ljudi, ki v njem vidijo simbol priprošnje, do tistih, ki omenjeni križ razumejo tudi kot del kulturne dediščine… Če že pred desetimi leti nista odgovarjala nikomur, kaj se jima lahko zgodi zdaj? Nič! Ljudje smo še bolj otopeli, zato verjetno takega zgražanja kot takrat verjetno ne bo. Če pa se izrazim še v duhu umetnostne kritičarke Aurore Fonda je bilo takrat tisto dejanje za koga morda res subverzivno, danes pa je le še dolgočasno izzivanje. To končno potrjuje tudi očitno izpraznjeni „umetniški“ naboj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, politika | 7 komentarjev

Marš ob žici

9.05.2012 ob 22:45, avtor jozeb

Otroci bodo tudi tokrat pohajali po poti spominov, pa čeprav njihovi spomini ne sežejo prav daleč. »Gremo na pohod,« mi pravi naš vrtičkar. In tukaj se njegova zaznava pohoda konča. Vzgojiteljica je naročila sok naj se dobro obujejo in prinesejo s seboj sok in nekaj za okrepitev. »Lepo bo!«

Ne dvomim, da bi ne bilo. Lepo bi bilo tudi, če bi otroke iz vrtca peljali pokazat bližnjo cerkev, kjer se skrivajo največji kulturni zakladi v našem okolju, a to nikomur ne pade na pamet. Jasno, saj je Cerkev ločena od države. A vendar je Pot ob žici tudi kulturni spomenik in nikomur se ne zdi sporno, da tja vodijo tudi malčke…

Res je tragično, da je bila Ljubljana več kot tri leta za bodečo žico. Pravijo, da je bila največje koncentracijsko taborišče. Ste se kdaj vprašali, kaj je Ljubljana storila, da je postala »Mesto heroj«?

Že do Marijinega vnebovzetja 1941 je na pobudo Edvarda Kardelja delovala Varnostno obveščevalna služba (VOS). Organiziranje te službe je bilo zaupano Francu Ravbarju – Vitezu in Zdenki Kidrič – Marjeti. VOS se je postavila predvsem proti »denunciantom«, »izdajalcem« in »petokolonašem« (izraz peta kolona se prvič pojavi v Slovenskem poročevalcu 8. novembra 1941). Tako je v času od jeseni 1941 do 1. maja 1942 v Ljubljani izvršenih 65 likvidacij, kot pravi poročilo glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet namenjeno vrhovnemu štabu. V poročilu najdemo tudi nekatera imena umorjenih Slovencev. Na svoje politične nasprotnike so največkrat streljali, nekoga pa so v veži Kolizeja celo zadavili. Točno število žrtev ni znano…

Je torej čudno, da so Italijani februarja 1942 začeli s postavljanjem žične ograje okoli Ljubljane? Število VOS-ovcev v Ljubljani je zaradi tega ukrepa iz 50 (marca 1942) padlo na 7 (septembra 1942). Likvidacije pa so se nadaljevale. Ljubljana je bila takrat mesto terorja.

Prvi komandant VOS v Ljubljani je bil Franc Ravbar – Vitez, od decembra 1941 dr. Marijan Dermastia – Urban, od aprila 1942 do maja 1943 pa Edo Brajnik – Štefan. Najožji sodelavci so bili Zvonimir Runko – Pavle (po njem se je imenovala OŠ v Šiški), Štefan Babnik, Franc Stadler – Pepe, Majda Peruzzi – Urška in Milan Pogačnik – Tomaž.

V prvih letih po vojni so nekateri člani VOS-a zapisali spomine na akcije, v katerih so sodelovali. Ti zapisi se nahajajo v arhivu VOS. Marsikaj pa je ostalo samo v ustnem izročilu ali bilo zamolčano. Pa preberimo kaj so zapisali o umoru Brede Hvale, ki je bila umorjena 5. aprila 1942. Komunisti so Hvaletovi očitali predvsem intimna druženja z Italijani in nekaj manjših prekrškov, ki za prizadete niso imeli večjih posledic. Na italijanskega oficirja, ki je bil v času umora v njeni družbi, so streljali le zato, ker je ta izvlekel pištolo, sicer pa ni bil tarča. Poročilo o dogodku je po vojni napisal Ladislav Vidrajs – Pezdorko. Pravi takole: »Na velikonočno nedeljo meseca aprila 1942 je dobila naša grupa od obveščevalne službe na ljubljanskem gradu – Verbič Petra – obvestilo, da se trenutno nahaja na gradu Hvale Breda v družbi komandirja grajske straže. Hvale Breda je imela stanovanje na gradu, vendar se je pred našo uspelo akcijo največ zadrževala ter tudi prenočevala v Poljanski kasarni. Bila je strah vseh grajskih prebivalcev. Trenutek, ki se nam je nudil, se nam je zdel ugoden in smo sklenili, da ga brez pomisleka izkoristimo. Čakati na kakršno koli odobrenje za likvidacijo ni bilo časa in tako smo tov. Šuštar (Crni), Djidji (verjetno Silvo Hrast – Džidži), Ros (morda Ros Matija – Miklavž) in jaz napravili načrt za likvidacijo brez predhodnega odobrenja vodstva VOS-a. Treba se je bilo takoj odločiti. Tov. Djidji, ki je prevzel vodstvo akcije, nam je dal takoj potrebna navodila, nato pa smo takoj odšli proti gradu. Na gradu nas je že pričakoval tov. Verbič Peter, ki nam je dal še zadnje podatke o Hvaletovi, ki je bila tisti trenutek na pročeljni strani gradu v družbi komandirja grajske straže, nekega Italijana. Prostor, kjer sta bila, se nam ni zdel primeren za akcijo. Ura je bila šele ena popoldne, zato smo se odločili, da počakamo na ugodnejši trenutek, ker smo pričakovali, da bosta odšla na ljubimkanje na kako drugo, bolj ugodno mesto. Ob treh popoldne sta res odšla, na naše presenečenje pa sta zavila v grad, namesto v gozd, kakor smo pričakovali. Zdelo se nam je že, da bo akcija izpodletela, vendar pa upanja še nismo izgubili. Čakali smo še naprej in naša potrpežljivost je bila kronana z uspehom. Ob pol petih sta se zopet prikazala v grajskem parku. Šla sta po vozni poti mimo okopov, nato po poti mimo prostora, kjer so pozneje pokopavali domobranci svoje mrtve iz Kočevja ter na ovinku neke stezice sedla na klop. Prostor in čas se nam je zdel ugoden. Ker nas je bilo za izvedbo akcije preveč, je predlagal Djidji, da bi šli samo trije, ostala dva pa naj bi bila za stražo. Na akcijo smo odšli: tov. Crni, Djidji in jaz. Z običajnim korakom, kakor da se sprehajamo, smo prišli do njiju. Komaj nekaj metrov smo bili oddaljeni od njiju, ko je Djidji zavpil: ‘Roke v vis!’ in v tem so že padli streli. Hvaletova se je takoj zgrudila mrtva, komandir pa je hotel še nekaj zavpiti, pa je tudi on dobil svojo porcijo. Smrtno zadet sicer ni bil, imel pa je še toliko moči, da se je vrgel s klopi za drevo v bližini, potegnil samokres ter oddal nekaj strelov za nami, vendar ni nikogar zadel, ker smo bili takrat že precej daleč. Poudariti moram še to, da ni bil naš namen likvidirati komandirja, toda zaradi lastne varnosti pri umiku smo ga morali onemogočiti, da nam ne bi pozneje kakorkoli škodoval. Po akciji smo se morali čim preje umakniti. Na naše strele so postali pozorni Italijani na samem gradu in tudi tisti, ki so prihajali na grad. S precejšnjim tempom smo se premikali proti Streliški ulici. Nasproti nam je prišla grupa Italijanov, katerim smo se umaknili v smeri Ljudskega doma. Na poti smo preskočili precej visoko živo ograjo, tekli po nekem travniku ter čez neko dvorišče in se znašli za Ljudskim domom. Tu so nas opazili neki študenti in vpili za nami: ›Vidiš jih, vidiš, barabe, spet so naredili enega hudiča!‹. Nismo se ozirali za njimi, temveč smo gledali, da se čim preje in čim dalje umaknemo. Pri Mestnem domu smo skočili na tramvaj, ki je baš tisti trenutek pripeljal mimo, nato pa smo se razšli po svojih domovih, da spremenimo svojo zunanjost. Ob sedmih zvečer smo se zopet zbrali pri tov. Djidjiju, kjer smo podrobno analizirali uspeh naše akcije.«

Brutalno, kajne? Niso se usmerili proti sovražniku, Italijanu (on je bil le posredna škoda), ampak proti domačinki, Slovenki. Likvidatorji niso imeli niti odobritve komande (delali so na lastno pest), kaj šele da bi ji sodilo kakšno sodišče… In kazen za njeno dejanje je očitno sorazmerna s težo »zločina«. Koliko je smrt omenjene ženske pripomogla k koncu vojne pa je tudi vprašanje za jasnovidce… Gotovo je pripomogla k strahu, ki je takrat vladal v Ljubljani.

S tem, ko podpiramo take manifestacije, vede ali nevede podpiramo tudi teror tistega časa. Danes ko sočustvujemo z nepotrebno smrtjo potepuškega psa, pa še vedno ne zmoremo sočustvovati z žrtvami tistega časa. Še več, nehote jih omalovažujemo tudi s tem, da javno ne povemo, da se z »marši ob žici« ne strinjamo…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 12 komentarjev

Gospodje škofje… pogovorite se med seboj

8.05.2012 ob 23:24, avtor jozeb

Škofovska konferenca se je hitro odzvala na navedbe iz tiska in sklicala konferenco za novinarje že po dobrem dnevu. Mislim, da se to še ni zgodilo. Cerkveni mlini namreč meljejo počasi.

Z zanimanjem sem si ogledal prenos konference in prisluhnil vsem povedanim argumentom. Morda bi nadškof Turnšek lahko na začetku naredil krajše predavanje o tem, kako se škofu lahko ali ne more odvzeti njegovih insignij. Že to bi bilo za začetek dovolj. Tiskovna konferenca je, če izvzamem vztrajanje nadškofa Stresa, da nima krivde glede Betnave (mislim, da bi nekaj pepela po glavi in njegovo obžalovanje, pri ljudeh naletelo na boljši sprejem), potekala v skladu s pričakovanji: »Nič takega se ni zgodilo, morda nismo reagirali najbolj spretno.«

Potem pa je padla mina, na katero nismo dobili odgovora in ki bo eksplodirala v prihodnjih dneh. Dejan Karba je »ocinkal« svoj vir in to naj bi bil, po besedah nekaterih duhovnikov na katere se sklicuje, sam pomožni škof Anton Jamnik. Je torej mogoče, da je slovenska škofovska hiša znotraj sebe razdeljena? Je mogoče, da eni govorijo tako in drugi drugače? Tukaj zdaj ni več šale, ampak gre za vprašanje verodostojnosti. Za mene tu ni priziva. Dva nadškofa sta na tiskovni konferenci zagotovila, da je tako, kot so sporočili v informaciji za javnost. Tretjega škofa pa zdaj najverjetneje tudi čaka nastop pred mediji oz javnostjo…

V zaprtih skupinah si v pogovorih marsikaj povemo. Morda vse tudi ni čisto tako, kot se je takrat slišalo, saj smo bili mnenja, da bo povedano ostalo v zaupnih krogih. Vsekakor je nekdo izrabil zaupanje in »zgodbo« (lahko tudi malo »obogateno«) odnesel na ušesa nepovabljenih. Naj bo to vsem dovolj velika lekcija.

In ob koncu le še blaga prošnja. Gospodje škofje, pogovorite se med seboj in delujte v skladu s tem kar ste se dogovorili. Ne dovolite, da si ljudje ustvarijo napačno mnenje. Ne dovolite, da se ljudje nad tem pohujšajo. Zaupano vam ljudstvo namreč potrebuje mogočne stebre na katere se lahko nasloni.

Škofovska konferenca se je hitro odzvala na navedbe iz tiska in sklicala konferenco za novinarje že po dobrem dnevu. Mislim, da se to še ni zgodilo. Cerkveni mlini namreč meljejo počasi.
Z zanimanjem sem si ogledal prenos konference in prisluhnil vsem povedanim argumentom. Morda bi nadškof Turnšek lahko na začetku naredil krajše predavanje o tem, kako se škofu lahko ali ne more odvzeti njegovih insignij. Že to bi bilo za začetek dovolj. Tiskovna konferenca je, če izvzamem vztrajanje nadškofa Stresa, da nima krivde glede Betnave (mislim, da bi nekaj pepela po glavi in njegovo obžalovanje, pri ljudeh naletelo na boljši sprejem), potekala v skladu s pričakovanji: »Nič takega se ni zgodilo, morda nismo reagirali najbolj spretno.«
Potem pa je padla mina, na katero nismo dobili odgovora in ki bo eksplodirala v prihodnjih dneh. Dejan Karba je »ocinkal« svoj vir in to naj bi bil, po besedah nekaterih duhovnikov na katere se sklicuje, sam pomožni škof Anton Jamnik. Je torej mogoče, da je slovenska škofovska hiša znotraj sebe razdeljena? Je mogoče, da eni govorijo tako in drugi drugače? Tukaj zdaj ni več šale, ampak gre za vprašanje verodostojnosti. Za mene tu ni priziva. Dva nadškofa sta na tiskovni konferenci zagotovila, da je tako, kot so sporočili v informaciji za javnost. Tretjega škofa pa zdaj najverjetneje tudi čaka nastop pred mediji oz javnostjo…
V zaprtih skupinah si v pogovorih marsikaj povemo. Morda vse tudi ni čisto tako, kot se je takrat slišalo, saj smo bili mnenja, da bo povedano ostalo v zaupnih krogih. Vsekakor je nekdo izrabil zaupanje in »zgodbo« (lahko tudi malo »obogateno«) odnesel na ušesa nepovabljenih. Naj bo to vsem dovolj velika lekcija.
In ob koncu le še blaga prošnja. Gospodje škofje, pogovorite se med seboj in delujte v skladu s tem kar ste se dogovorili. Ne dovolite, da si ljudje ustvarijo napačno mnenje. Ne dovolite, da se ljudje nad tem pohujšajo. Zaupano vam ljudstvo namreč potrebuje mogočne stebre na katere se lahko nasloni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Dekret ali navodilo

7.05.2012 ob 22:07, avtor jozeb

Spet smo bili na pragu nove Cerkvene afere, saj je Delo v ponedeljkovi številki objavilo nekaj krepkih pod naslovom »Namesto slovenske RKC po mizi udaril Vatikan«. Dva upokojena nadškofa naj bi se umaknila v klavzuro, kajti dobila naj bi prepoved javnega udejstvovanja. Popoldne se je izkazalo, da se je novinar Dejan Karba (sicer teolog in mož pevke DRG glasbe Judite Kavčnik Karba), malce prenaglil (oziroma so se prenaglili njegovi viri). Nič tako usodnega se ni zgodilo, da bi bilo vredno sorazmerno velikega medijskega odmeva o odvzemu škofovske palice in podobnega.
Mi na Ognjišču o zadevi do objave nismo vedeli ničesar, prav tako kot tudi nadškof Uran ne… Zastavlja se mi torej vprašanje, komu je bilo v tem trenutku v interesu sprožiti mali medijski vihar v kozarcu vode?
Da se razumemo, sankcije za nastalo situacijo morajo biti. In do zdaj jih je na svoja pleča (sicer težko) v celoti prevzel nadškof Kramberger, ki je objektivno odgovoren za nastalo situacijo, zaradi nenadzora nad financami, ali morda celo naivnega zaupanja v ekonoma Mirka Krašovca. Kramberger je bil zato tudi predčasno upokojen.
Zakonika cerkvenega prava (ZCP), v 401 § 2 kanonu pravi: »Krajevni škof, ki je zaradi slabega zdravja ali kakega drugega tehtnega razloga postal manj sposoben za izpolnjevanje svoje službe, je zelo naprošen, naj da odpoved službi.« Kramberger torej ni bil upokojen zaradi starosti (o tem govori kanon 401 § 1), prav tako ni resneje bolan, torej je obstajal nek drugi tehtni razlog. Kateri seveda vemo…
Vendar pa se tukaj piramida odgovornosti ne zaključi in pričakovati je bilo, da se bodo ostali odgovorni prav tako javno opravičili za nevestno delo pri poslovanju z ogromnimi vsotami fiktivnega denarja, ter prevzeli vsak svoj del odgovornosti. Prav tako smo pričakovali, da bodo v mariborski nadškofiji naredili bolj radikalen rez pri osebju, ki je odgovorno za nastalo situacijo. Žal so se odločili, da bodo najprej skušali rešiti kar se da (rešiti se ni dalo ničesar) in bodo šele potem iskali odgovorne.
Kako naprej? Nekaj mogočih smernic je napisal frančiškan p. Bogdan Knavs, ki mu pritrjuje veliko vernikov (in nekoliko manj klerikov). Ustanovitev nekega solidarnostnega sklada bi bila gotovo gesta dobre volje, ki jo v nastali godlji pogrešamo. Prav tako pogrešamo nekaj samokritičnosti in radikalen odklon od prejšnjih dejanj. Cerkev ni gospodarska ustanova in naj se zato ukvarja predvsem s stvarmi, ki so zanjo primarne. Vodenje podjetij in kupčkanje ekonomskih podjetij sem prav gotovo ne sodi.
Starozavezni Job se je oblekel v raševino in sedel na pepel in nekaj takih odločnih gest v tem primeru nedvomno manjka. V naši Cerkvi bo moral bolj zaveti duh preprostosti in skromnosti, duh sv. Frančiška, ki nam je lahko zgled tudi po toliko stoletjih.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

Stigme, Magdalena Gornik in Vodiška Johanca

6.05.2012 ob 22:26, avtor jozeb

V zadnjem Reporterju je 4 stranski članek Monike Kubelj o »Vodiški Johanci« z naslovom Johanina predstava čudežev. Pravzaprav bi članek ne potreboval kakšnih posebnih opazk (razen morebiti interpretativnih), če se ne bi v njem znova pojavila fotografija, ki zavaja, da ne rečem, da zavestno potvarja resnico. Namreč »slavna slika krvaveče Johance«, seveda ne prikazuje te, ampak Magdaleno Gornik mistikinjo z Gore pri Sodražici, ki je umrla leta 1896 in je verjetno največja »žrtev« vodiške prevare. Zakaj žrtev? Zato, ker je zaradi odmevnosti primera Vodiške Johance, po krivici zapostavljena največja slovenska mistikinja. Taki članki z namernimi zavajajočimi fotografijami pa tudi po več kot 100 letih ne prispevajo k temu, da bi lahko primer Magdalene z Gore in njena mistična doživetja (ki pa se kažejo kot pristna), spoznali bolj neobremenjeno.

Tole torej ni “Vodiška Johanca” ampak Magdalena Gornik

Beseda stigma izhaja iz grščine in pomeni znamenje. V antičnem času so imeli sužnji stigmo bodisi na rokah ali čelu, kot znak, komu pripadajo.

Tudi apostol Pavel nam v pismu Galačanom 6,17 pravi: »…jaz namreč nosim Jezusova znamenja (sigmata) na svojem telesu…« Pri Pavlu ne vemo natančno ali so mišljene prave, vtisnjene stigme ali gre brazgotine, ki jih je prejel zaradi oznanjevanja Evangelija.

Stigme se pojavljajo na prav določenih delih telesa: na rokah, nogah, strani, glavi, ramah in hrbtu. Povsod tam, kjer je Jezus na veliki petek prejel rane od svojih mučiteljev. Roke in noge so mu prebili ostri žeblji, stran mu je prebodla vojakova sulica, na glavi je nosil trnovo krono, na ramah težki les, po hrbtu pa so ga vojaki surovo prebičali. Lahko si predstavljamo kako veliko je bilo Jezusovo trpljenje. Značilno za stigme je, da so vedno povezane s trpljenjem. Tistemu, ki jih ima, prav tako kot Jezusu, povzročajo hude bolečine.

Stigme se od drugih ran, ki jih človek lahko ima, bistveno razlikujejo v več podrobnostih. To so zelo globoke rane, ki so praviloma simetrične. Nikoli se ne gnojijo ali vnamejo in kar je najbolj zanimivo, niso ozdravljive. Medicina lahko samo ugotovi stanje ran, ne more pa jih pozdraviti. Stigme navadno obilno krvavijo, vendar le ob določenih priložnostih (ob petkih), ko je Jezus umrl in pa ob določenih časih leta (veliki teden), ko se še posebno spominjamo dogodkov ob Jezusovi smrti. Sicer se preko njih naredi tanka kožica, ki preprečuje večjo izgubo krvi.

Morda se komu zdi nenavadno kako to, da imajo skoraj vsi stigmatiki rane na dlaneh, čeprav danes vemo, da je bil Jezus križan skozi zapestja? Odgovor je dokaj preprost. Ker gre za reprodukcijo trpljenja, kot ga v svojem videnju doživi stigmatik, se mu rane naredijo na tistem mestu, kjer jih je »projeciral«. Zanimivo je tudi, da večina stigmatikov nima vseh Kristusovih ran, ampak le nekatere.

Ljudi, ki so, ali še imajo stigme, povezuje nekaj skupnih značilnosti. Rane so prejeli hipoma, v trenutku, navadno v meditaciji. Imajo posebna videnja in zamaknjena, lahko imajo različne parapsihološke sposobnosti, veliko se postijo, malo spijo…

Znanstvena razlaga nastanka stigem po naravni poti pravi, da gre za vpliv na vegetativni živčni sistem, na vazotorične sluznične živce, ki lahko povzročijo, da se rane pojavijo praktično na kateremkoli delu telesa. Kako lahko pride do tega, da človek vpliva na svoje živčevje do te mere, da nastane rana, pa ne vemo. Človek je samemu sebi še vedno velika uganka. Znanstveniki omenjajo avtosugestijo in hipnozo, poznamo pa tudi primere, ko lahko podobne rane nastanejo pri histerikih in nevrotikih. V tem primeru seveda ne gre za stigme, ampak le za rane, kajti stigme lahko nastanejo samo v verskem okolju!

Zdaj, ko omenjamo versko okolje, pa smo že pri nadnaravni poti nastanka stigem, ki pa, zanimivo, ni čudežna. Teologi pravijo, da gre za redno delovanje Božje milosti, ko se človek toliko poglobi v Jezusovo trpljenje, da mu to doživetje povzroči, »vtisnenje« tudi na zunaj vidnih ran. Stigme so torej nadnaravni pojav, ki pa ni čudežen. Strokovno temu pojavu pravimo mimonaravni pojav.

V zgodovini je do zdaj izpričanih več kot 350 primerov oseb, ki so imele vsaj kakšno izmed ran, 80 od teh je Cerkev razglasila za blažene ali svete. Stigme same po sebi, torej še niso znak svetosti, lahko pa so velika spodbuda. Naštejmo nekatere znane stigmatike: sv. Frančišek Asiški (1186-1226), sv. Janez od Boga (1495-1550), sv. Katarina de Ricci (1522-1589), sv. Veronika Giuliani (1660-1727), Katarina Emmerich (1774-1824), sv. p. Pij (1887-1968), Terezija Neumann (1898-1962)… V tej vrsti izjemnih karizmatikov poznamo tudi slovensko zamaknjenko Magdaleno Gornik (1835-1896) z Gore, župnija Sodražica, ki je sicer malo znana, a se v zadnjem času zanimanje zanjo zopet narašča. Zakaj je malo znana? Prav zaradi primera Vodiške Johance. Ta je uspešno, za skoraj 100 let, ustavil vse resnejše raziskave o njenem življenju. Kljub temu je o Magdaleni Gornik izšla knjiga avtorice Martine Kraljič, ki podrobneje razlaga njen fenomen, v njej pa je tudi veliko podatkov. Vsekakor pa zavajajoče fotografije v člankih, kot je ta v 18. številki Reporterja (30. april 2012), še vedno ne omogočajo objektivnejše sodbe o njenem primeru.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 2 komentarjev

Foto reportaža

5.05.2012 ob 21:53, avtor jozeb

Svoboda napoči takrat, ko lahko sam odločaš kaj boš storil in česa ne… Zato ne bom veliko razpredal, naj spregovorijo nekateri uspeli posnetki, ki sem jih naredil v zadnjih dneh.

Naslov te slike bi bil lahko: “Kaj pa otroci vedo, kako mrzla je voda?” In res se niso veliko obremenjevali s temperaturo. Ko je posijao sonce, so se enostavno prepustili.

Tej mladi kobilici se ni nič mudilo in tudi nič kaj sramežljiva ni bila. Na makovem cvetu se je zibala in preverjala, če bo kaj za pod zob. Tole so rdeči in zeleni toni skupaj v komplementarnem kontrastu… Nekaj za likovno teorijo.

Ni še poletje, a nevarno diši po njem.

Nekje sem slišal, da nas pomlad vsako leto obdari s (vsaj) tremi darovi: z regratom, čemažem in šparglji. To so naravna zdravila proti slabokrvnosti, slabemu počutju, spomladanski utrujenosti in še čemu. Divji šparglji so kraljevali tudi na naši mizi.

Ena najbolj nezaupljivih živalic je martinček. Takoj, ko si mu preblizu, jo ucvre in če ga skušaš ujeti, ti “pusti” celo svoj rep. Tale pa je očitno začel manekensko kariero, kajti nastavljal se je in šele, ko sem prišel čisto ob njega in skušal posneti njegovo zenico, jo je ucvrl.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Novejše objave »