Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Bornov tunel

29.06.2012 ob 23:27, avtor jozeb

Po idilični gozdni poti smo se zgodaj dopoldne sprehodili od Oaze miru na Ljubelju do planine Preval. Pot gre skozi Bornov tunel in ponuja slikovit pogled naokoli. Pot je primerna tudi za najmlajše, ki jim bo največje veselje naredil v živo skalo vrezan tunel. Tam je hladno in temno, zato ne pozabite baterijske svetilke. Sicer pa naj spregovorijo slike…

Na pot se odpravite pred tunelom Ljubelj, kjer zavijete na levo. Parkirate in pot nadaljujejte skozi gozd. Med drevesi zagledate tudi ta motiv…

Pot čez melišče se nadaljuje v tunel.

Na sredini tunela je “okno”, ki ponuja pogled na cesto na Ljubelj in njeno bogato okolico.

Če imaš oči odprte zagledaš ob poti čudovite stvari…

Tudi pogled v nebo ne razočara.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Oddih

28.06.2012 ob 22:56, avtor jozeb

Včasih, takole na začetku poletja ugotoviš, da je veliko stvari, ki govorijo glasneje od dnevne politike. Ugotoviš, da je veliko več stvari, ki nas povezujejo, od tistih, ki nam postavljajo meje. Takrat se zazdi, da je bolje zapisati kakšno besedo manj in pustiti naj govori tišina.

Ali pa namesto nje poveš kaj nepričakovanega. Morda o vonju pokošene trave ali zrelih malinah, morda o kolesarskem izletu z otroki ali prekrasnem jurčku, ki si ga odkril na potepu po gozdu. Zakaj si ves čas levji delež naše pozornosti reže politika? Je človek res samo Homo politicus?

Pozna se, da se bliža čas dopusta, blagoslovljeni čas miru, ko nagovarja le drugačna okolica z množico vonjav in dražljajev. Dnevna rutina odide in čas je za drugačno potrošništvo, potrošništvo soljudi. Vsi prijazni sedimo okoli mize, govorimo o življenju od katerega smo pobegnili. Veliko se smejemo, včasih le strmimo v obzorje, tja kjer se stikata modrina morja in modrina neba…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

29. junij

26.06.2012 ob 22:41, avtor jozeb

V petek bo 29. junij, ki je za Slovence simbolno izjemno močan dan. Iz več vidikov…

Praznik apostolov Petra in Pavla nam naklanja novih delavcev v Gospodovem vinogradu. Letos jih je samo 7 (sedem). To je najmanj v zgodovini odkar dokumentarno spremljamo število novih maš na Slovenskem. Tudi enega novomašnika letos nimata mariborska nadškofija in novomeška škofija. Le sedem mladih te generacije je odgovorilo na Božji klic. Cerkev bo morala udariti plat zvona. Verniki se bomo morali vprašati, kaj se bo zgodilo v nekaj letih, ko se bodo starejši poslovili, njihovih naslednikov pa ne bo. Kdo bo stopil na njihovo mesto?

Novomašniki naj bodo podobni svetniškemu škofu Frideriku Baragi, ki se je 29. junija 1797 rodil v Dobrniču na Dolenjskem in je večino svojega življenja posvetil severnoameriškim Indijancem. To je drugi simbol tega dne. Baraga je znamenje, kako lahko iz malega naroda zraste mogočna mladika, ki sveti tudi mnogo večjim ljudstvom. Njegova kulturna zapuščina še danes osupne, saj je za Indijance napisal šest knjig med njimi slovar in slovnico. Vloga slovenskega duhovnika je bila vedno tudi v tem, da je bil branik slovenske kulture.

29. junija leta 1991 je v Sloveniji divjala vojna. Na Škofijah je močno pokalo, poveljnik mariborskega korpusa je zagrozil, da bo Maribor pognal v zrak. Ampak Slovenci smo takrat že dokazali, da se ne bomo dali. Armada je bila blokirana. Najbolj jo je presenetilo, kako je bila v nekaj urah popolnoma odrezana od svojih poveljstev, hrane in elektrike. Enotni smo ubranili svojo suverenost.

Inženir vsega takratnega dogajanja, tisti ki je vlekel vrvice iz ozadja pa se je 29. junija leta 2001, ob enih in 20 minut zjutraj znašel v zaporu haaškega sodišča za vojne zločine…Simbolično ni kaj. Zdaj že pokojni Slobodan Miloševič je postal prvi predsednik neke države, ki so mu sodili zaradi vojnih zločinov.

In ko smo že pri vojnih zločinih se ustavimo še pri 29. juniju leta 1945. Od zmage pijani partizani so v neštevilna brezna po naši domovini še vedno vozili premagance, ki so se jim odrekli zahodni zavezniki. Ni bilo sodišč, pravo ni delovalo, bili so samo naši in njihovi. Od eksekutorjev niso obsodili nikogar, še več država še vedno ni zmogla formalne obsodbe takratnega dogajanja in pokopa vseh žrtev, ki nepietetno ležijo v številnih množičnih grobiščih.

29. junij je torej simbolen dan za Slovence. Od velikega veselja, do velike žalosti nas vodijo dogodki tega dne. Kaj se bomo iz njih naučili? Kakšno mero bomo vzeli temu dnevu? Vsak bo sodil po sebi. Čas je, da si povemo resnico, kajti resnica je vendarle samo ena, ostalo so samo pogledi nanjo. Razumemo lahko, tudi oprostimo, a pozabiti ne smemo! Zgodovinski spomin mora ostati. To je temelj družbe, naroda. To je naš zgodovina. Kakršna koli že je…je naša!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Praznik je…

25.06.2012 ob 10:59, avtor jozeb

Naslednje besedilo nam je poslal slikar in literat Janez Medvešek v razmislek in za lepše doživljanje praznika. Tudi vam ga privoščim:

Danes je PRAZNIK – DAN DRŽAVNOSTI. Naša, kot nebesa lepa domovina, ki smo ji takrat v začetku devetdesetih s srcem, ponosom in žarom naredili temelje – PRAZNUJE!

Je še kaj ponosa in žara v naših srcih? Smo v čast in ponos naši mladi domovini izobesili zastavo, tako, da lahko vsi mimoidoči vidijo, da MI praznujemo? Bomo za kosilo ali na izletu, v ta namen, tako kot je navada za vsak rojstni dan – nazdravili s kozarci v katerih bo naše, od sonca obsijano in od Boga in narave dano dobro vino?

Ji bomo zaželeli NA ZDRAVJE, MOJA LEPA DOMOVINA?

DAJMO, SLOVENCI! Le eno domovino imamo! Lépo, da ji ni para daleč naokoli. Rojeno iz tisočletne želje po našem, svojem! Domovino, za katero so v bližnji in daljni preteklosti mnogi brezmejno trpeli. Tarnamo, da ni vse, kot bi moralo biti. Kje pa na temu zmešanemu svetu je? Če si bomo vsi želeli in prizadevali, da bo bolje, potem tako bo! Le voljo moramo imeti. Vsaj malo tistega žara, ki smo ga imeli v devetdesetih nam manjka. Tistega žara in močne volje, ki je kar puhtel iz nas v tistih prelomnih in odločilnih dneh, ko smo naredili tisti, kot majhen otrok, prvi korak. Uspelo nam je, USPELO. Zato, da, zato zdaj praznujemo !!!

Praznujemo vsi, ki govorimo in mislimo po naše, SLOVENSKO, vsi, ki nam ni vseeno, kaj bo jutri. Vsi, ki nam požene kri po žilah, ko slišimo našo pesem, našo besedo in si dan za dnem ogledujemo ped za pedjo naše lepe domovine, NAŠ DOM, LJUDJE! Praznujmo… Praznujmo sanje, ki so jih sanjale generacije naših dedov. In mi smo prvi, ki smo se zbudili v svobodni Sloveniji. Gledam in zavidam sosedom. Pravzaprav vsem. Zastave na vsakem koraku, zavednost in pripadnost je na drugačnem nivoju, kot pri nas. Nekje smo zavili s poti… Ampak kje…?

Namerno uničujemo našo kulturno dediščino, kozolce, mline, kašče, Plečnikov biser cerkev sv. Mihaela na Barju dobesedno razpada, uničujemo tovarne, trgovine, naše imetje… Vse sosedovo je suho zlato in vse naše nič vredno… Padli smo v neko monotonijo in sivino in vsem je vse vseeno.

Nekoč smo sanjali, da bomo mala Švica in sanje so dovoljene… In jaz, Slovenci še vedno sanjam. No, prebujam se in vidim, da ta izba okoli mene ni raj. Ampak se vsaj prebujam. In danes sem izobesil zastavo. Našo, slovensko. To je najmanj, kar lahko storim. Nekje moram začeti.

Da… nekje. Najbolje, da pri sebi. Tudi jaz sem kriv, da ta izba ni raj. Ampak nekje v meni tli lučka. Pa v mnogih izmed vas tudi. In veliko lučk na kupu je plamen. Rad bi, da bi se vsi prebudili in da bi v nas spet sijal tisti mogočen plamen, kot je sijal tiste dni, ko smo se zmenili, da gremo na svoje. V svoj dom, ki bo lep kot sanje in bo nad vrati svetleč napis SLOVENIJA.

Dom imamo. Napis je še nad vrati, le obrisati in očistiti ga bo potrebno. Obesimo vsaj zastavo. Hiša, na kateri je zastava je lepša, – praznuje. In prebivalci v njej tudi. Kaj pa če bi bil danes na praznik zadnji ponedeljek po predolgi veselici? In kako lepo bi bilo, ko bi v torek v ropotarnici poiskali tisti lep, že malo zaprašen napis – SLOVENIJA MOJA DEŽELA. Pa ne zaradi sosedov. Zaradi nas, Slovenci! Mnogo ljudi ga bo videlo – prvič. In niti razumelo ga ne bo popolnoma, ker ni v njem nobene angleške besede… SLOVENIJA MOJA DEŽELA… Naj te očistim rje in zakličem radosten, Vse najboljše domovina!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Nekaj misli ob prazniku domovine

23.06.2012 ob 22:21, avtor jozeb

Dr. Zmaga Kumer je zapisala: “Ko smo po stoletjih uresničili svojo pravico do samostojne državnosti, kar nam gre po božjih in človeških postavah, smo doživeli nasprotovanje. Svet nam je odrekal to, kar so si drugi narodi priznavali kot samoumevno. Ko smo upali s plebiscitom izpovedati, da hočemo postati neodvisni in smo svojo samostojnost razglasili, so padli po nas s silo. Toda takrat smo imeli ljudi, pogumne in sposobne za odpor, zato se je zgodilo, da smo kakor David s fračo premagali Golijata, ki se je postavljal z mečem…”

Dr. Janez Bernik, nekdanji predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti je zapisal: “Prihodnost našega naroda in naše države je v prihodnje odvisna predvsem od nas samih, od nas vseh. Številčna majhnost ne bo mogla resno ogroziti pozitivnih hotenj Slovencev, niti stremljenj po višji kakovosti v vseh območjih življenja posameznikov in skupnosti, če bomo delovali skupaj. Sprostitev ustvarjalnih energij ostaja glavna zapoved, hkrati pa upanje za uspešno sožitje z drugimi narodi v evropskih tudi kulturnih povezavah.”

“Danes sedimo za isto mizo z drugimi narodi sveta, tudi z najštevilčnešimi in najmogočnejšimi, in vsakomur lahko mirno pogledamo v oči. Naša kultura in blaginja nista plačani s tujimi žulji in tujo krvjo. Ponosni smo lahko na svoj miroljuben odnos do ostalih narodov. Ne pozabimo tega, ko se sprašujemo, kaj lahko nudimo mednarodni skupnosti, ki išče pot do miroljubnega sožitja.” To so besede nekdanjega premiera in ministra dr. Andreja Bajuka!

“Ob preobrazbi v Sloveniji se je dogodil čudež nad čudeži: iz ruševin propadlega režima je vstala samostojna slovenska država. Prvič v zgodovini se je zgodilo, o čemer so naši očetje stoletja sanjali, a si tega niti največji optimisti med njimi, niso upali verjeti. Če sem torej maloverni Tomaž, od tistega časa verujem, da je Duh tisti, ki usmerja in veje nad človeško zgodovino. Od takrat verujem v vsenavzočnost Svetega Duha”, je zapisal akademik dr. Kajetan Gantar.

“Slovenščina je najbolj pristni izraz slovenskega duha in hkrati posoda v kateri so shranjeni njegovi najboljši dosežki.” To je misel Janeza Gradišnika znanega jezikoslovca in prevajalca, ki nadaljuje: “Jezik in narodnost sta v posebnem razmerju, povezana med seboj in odvisna drug od drugega. Nobenega dvoma ni, da nas je slovenščina ohranila kot Slovence. Malo pomenijo ob njej razne za nas značilne šege in navade, malo razne oblike vsakdanjega življenja, jezik vendarle ostaja tisto, s čimer se najbolj razlikujemo od drugih narodov.”

Vse najboljše domovina in vsi njeni prebivalci!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Novi tip nestrpneža

22.06.2012 ob 23:04, avtor jozeb

Včasih me kakšna stvar »spravi na obrate«. Nisem ravno tip, ki bi jezo kuhal dolgo, ko pa prime, prime hitro in potem tako tudi popusti. Nestrpnež o katerem piše Irena Rupar iz podjetja Viral, ki izdeluje pralne plenice pod prepoznavno blagovno znamko: Plenice Racman, pa me še vedno malo zbada, čeprav se ohlajam že od trenutka, ko sem prebral pismo z opisom nadlegovanja oz nenavadno poslovno diskreditacijo.

Ker sem o pritiskih na Iskreni.net že nekaj napisal, bi se tokrat ustavil le ob nastopu dr. Vesne Leskovšek. Ta je na tiskovni konferenci izjavila: “Vzpostavlja se nov tip nestrpneža. Če je prej prevladovala podoba obritoglavca z boksarjem in pitbullom na vrvici, se sedaj kaže nov tip nestrpneža v vlogi družinskega človeka, ki ga srečamo na Petrolovem bencinskem servisu, plačuje z Dinners plačilno kartico in kupuje plenice Racman.”

Vedno sem mislil, da smo družinski ljudje ultra strpni, saj nas k temu enostavno prisili življenjska situacija. Otroke pač moraš imeti rad, z njimi se pogovarjaš, jih skušaš kaj naučiti, z njimi preživljaš lepe in manj lepe trenutke in ne preostane ti nič drugega, kot da se obrusiš. Potem pa ti takole neka doktorica zabrusi, da si nestrpen, še več, da si nestrpen tudi zato ker tankaš na Petrolu, plačuješ s plačilno kartico in otroku menjaš plenice…

In jaz vse to delam. Še več podpiram tudi Iskreni.net in festival družin. Letos se je tam zbralo 5000 ljudi (kakih 1000 družin) in nikjer ni bilo opaziti nobenega nestrpnega transparenta. Tudi doktorice znanosti tam niso skrbele za kariero, ampak za svoje najdražje, predvsem pa niso otresale svojega dolgega jezika z namenom škodovanja, da ne rečem zavestnega laganja (ker, kaj pa je drugega zgornja statistična )…

Da, omenjena gospa, je morala nekaj najti na festivalu družin, kar ji ni bilo po godu in to je našla. Tam se ne »zbirajo romske družine z velikim številom otrok in drugi tipi “nepravih” družin, kar reproducira izključevalno ideologijo«.

Veste v kaj vodijo te ideje, ki se skrivajo za krinko znanosti? Vodijo v lov na čarovnice, le da bodo zdaj čarovnice kar družinski ljudje. Če lahko ob prvem le žalostno zavzdihnemo, saj je do čarovniških procesov pripeljalo »praznoverje«, pa ne vem kaj naj si mislim zdaj, saj nas k takemu razmišljanju silijo gospe, ki predavajo na fakulteti…? Če grem le še korak naprej bi bilo omenjeni gospe verjetno najbolj prav, če bi družinskim ljudem otroke enostavno odvzeli, ker je tam pač leglo nestrpnosti. Klasična družina očitno ni več prostor topline in ljubezni, kjer se vsi učimo strpnosti, ampak ravno nasprotno. Zato dol z njo!

Pri nas je očitno nekaj zelo narobe, da nekateri v imenu strpnosti in tolerance, ter tudi znanosti, ki ji pripadajo, prodajajo take ideje. To je direkten napad na klasično družino, v ozadju katerega se čuti velika »bolečina« lastne travme (morda ni uspela prepričati ljudi na Dinnersu, Petrolu in Viralu, da ne podpro festivala družin…), ki jo še poglablja zavrnjeni sporni družinski zakonik. Za vsem skupaj pa veje še strah, ker se bodo ideali družinskega življenja prenesli tudi naprej…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Obrobna stvar postaja osrednja

21.06.2012 ob 20:53, avtor jozeb

Kot je bilo pričakovati se je stvar s praporščaki zapletla do onemoglosti. Eni so užaljeni, drugi z njimi solidarni, vse skupaj pa je v nekaj dneh postala prvovrstna politična tema. Oglasil se je predsednik republike pa skoraj vsi predsedniki strank, pa nekdanji predsednik pa predsednik borcev… Vsak ima svoj pogled in svoje argumente. Najboljši se mi je zdel Stanovnikov, ki je izjavil da je „prepoved“ nošenja partizanskih zvezd taka, kot bi kristjanom prepovedali nositi križe.

Ja starec božji, pa kdo bo na državni proslavi nosil križ? Je morda protokol povabil nosilce bander iz kakšne župnije ali škofije?

Da pa gre za pravi mali vihar in da brbota tudi znotraj koalicije je postalo jasno, ko sta „zarobantila“ Erjavec in Virant. Morda celo malo preostro sta zagrozila celo s kršenjem koalicijske pogodbe. Bi torej praporščaki lahko povzročili celo padec vlade? Verjetno ne, ampak očitno je ta kostanj bolj vroč, kot so si na protokolu mislili v začetku.

Na začetku poletja imamo zdaj afero, ki prerašča dostojne meje, maje koalicijo in vprašanje (sorazmerno) nepomembnih stvari postavlja v središče. Če se namreč na državni proslavi pojavljajo tudi veteranske zastave, vsekakor ni osrednje vprašanje, temu bi se lahko tudi popolnoma izognili, še sploh v luči varčevanja.

Žal mi je, da bo največji državni praznik minil v znamenju užaljenosti. To res ni bilo potrebno. Ni mi treba biti posebno velik prerok, da si ne bi mogel predstavljati, da se bo tega v govoru dotaknil tudi slavnostni govornik, predsednik Türk in potem bomo imeli pokvarjeno praznovanje vsi, tisti z zvezdami in oni brez.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 4 komentarjev

Praporščaki

19.06.2012 ob 23:06, avtor jozeb

Nova (ideološka) kost se nam je »prikotalila« – praporščaki. Ali smejo na prazniku, kjer slavimo samostojno slovensko državo paradirati tudi oni z rdečimi zvezdami?

Najprej osnovno vprašanje: zakaj bi radi stali tam, saj je bila petokraka vedno proti samostojnosti? Najprej so rasformirali slovensko partizansko vojsko, potem ukinili slovensko partizansko »prvo« vlado (ki ima še zdaj svojo dvorano v Ajdovščini) in končno vseh 45 let zapirali vse, ki so imeli besedo samostojnost na jeziku. Zakaj neki je v tujino emigriral Jože Pučnik? Pa to pišem samo iz partizanskega vidika, ostalih ne bom omenjal.

Mislim, da vprašanje sploh ni prav zastavljeno. Ali smejo? Vprašanje bi se moralo glasiti, ali jih tam hočemo videti? Ali tam hočemo videti simboli, ki so vodili revolucijo, med in povojne poboje, ki so polnili socialistične ječe in dušili svobodo govora? Ali hočemo na proslavi slovenske samostojnosti gostiti tudi tiste, ki smo se jim uprli? Pa kaj ni jasno, da je slovenska samostojnost pomenila prekinitev s starim, zatohlim, krvavim režimom?

Vsak, ki ima rad to državo, lahko pride in je iskreno vabljen, ampak simbole, ki so bili temu nasprotni pa ne nosite s seboj. Na Poljskem so prepovedani, prav tako kot nacistični. Zakaj neki? Se Poljaki niso borili na strani zmagovalcev, kot naši partizani? Kaj vedo Poljaki bolje kot mi, da se pri nas Veber izjasni, da brez NOB ne bi bilo naše samostojnosti, na Poljskem pa zvezde in srpe izenačijo s svastiko in prepovejo, ker je dušila njihovo samostojnost?

Dilema praporščakov je torej lažna. Ni njihov namen počastiti slovensko samostojnost. Njihov namen je spreminjati zgodovino! Lagati, da je bila rdeča zvezda na praporu predhodnica demokracije. Pa ni bila. Bila je izrodek, ki nas je stal mnogo preveč življenj in mnogo preveč svobode.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 4 komentarjev

Sirup smrekovih vršičkov

18.06.2012 ob 23:19, avtor jozeb

Že dober mesec je od takrat (natanko mesec in teden dni), ko smo pod Krvavcem nabirali smrekove vršičke. Sirup je zdaj že dodobra izlužen in čas bo, da ga pretočimo in pospravimo iz toplega na hladno (hladilnik). Že pred mesecem smo bili z nabiranjem vršičkov pozni, se mi je zdelo. Treba se je bilo odpeljati proti hribom, da smo jih dobili.

Kako sem bil šele presenečen, ko smo bili minuli konec tedna na Veliki planini in glej ga… smrekovi vršički. Nisem si mogel kaj, da jih ne bi nabral še za en kozarček, lani nam jih je namreč zmanjkalo in smo morali konec zime v lekarno. Smrekove vršičke tam dobiš, vendar se okus še malo ne more primerjati z domačim izdelkom, da o ceni in različnih primeseh sploh ne razpredam.

Skratka na okenski polici imam tako dve generaciji letošnjega pridelka. Vam pa velja namig, da če ste priljubljeno domače zdravilo proti zimskemu (in tudi letnemu) kašlju pozabili nabrati, za to še obstaja čas, pa čeprav je že skoraj julij. Le dovolj visoko se morate povzpeti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Festival družin

16.06.2012 ob 18:48, avtor jozeb

Na Rogli je Zavod Iskreni.net pripravil še šesti festival družin, kjer ob prijetnem vzdušju v kopici različnih dejavnosti uživa cela družina. V zadnjih letih se je izkazalo, da se festivala še zdaleč ne udeležujejo samo poročeni in samo verni, ampak je uspel nagovoriti tudi širše. Rdeča nit vsega pa je družina, kjer se člani počutijo lepo in varno.

Da gre komu kaj takega v nos, si je pravzaprav težko predstavljati. Pa gre. Zelo! Istospolni aktivisti in skupine, ki podpirajo na referendumu padli Družinski zakonik so dobro prebrali spletno stran Iskreni.net in tam našli vrsto „ekstremističnih stališč v zvezi s splavom in homoseksualnostjo“. Pa se niso ustavili samo pri spremljanju (in pljuvanju na forumih iskreni.net), ampak so v zadnjih dneh na naslove podjetij, ki so Festival družin finančno podprli, pisali pisma, telefonirali odgovornim, skratka vršili pritisk, da s podporo družinskemu festivalu tudi njihovo podjetje »posredno legitimizira nestrpnost in sovražni govor«.

Prvič v novejšem po osamosvojitvenem času smo priča pravemu ideološkemu kulturnemu boju, kjer zagovorniki „strpnosti in enakih pravic za vse“ delujejo izjemno nestrpno in so se v želji škoditi „tradicionalistom“ ter njihovi odmevni prireditvi, obrnili tudi na finančne podpornike festivala. Petrol in Slovenske železnice sta največja izmed njih.

Cvetober različnih asociacij in združenj za „mavrične“ in ostale pravice, ki je odposlal pismo sponzorjem so podpisali:

Nada Kirn (Združenje mladih, staršev in otrok SEZAM , Ljubljana), Metka Roksandić (Ženski lobij Slovenije, Ljubljana), Katjuša Popović (Društvo Ključ – Center za boj proti trgovini z ljudmi, Ljubljana), Mojca Dobnikar (Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa, Ljubljana), Nataša Briški (Zavod Metina lista, Kočevje), Maja Plaz (Društvo SOS telefon za ženske in otroke-žrtve nasilja, Ljubljana), Katja Zabukovec Kerin (Društvo za nenasilno komunikacijo, Ljubljana), Aleksandra Žorž (Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike, Maribor), Barbara Rajgelj (Zavod Open, Ljubljana), Miran Šolinc (Škuc Magnus, Ljubljana) in Tatjana Greif (Škuc LL, Ljubljana).

Bi lahko Zavod Iskreni.net sprožil tožbo zaradi povzročitve poslovne škode? Bi to morda lahko storili sponzorji? Pa pustimo pravne zadeve, čeprav slab okus v ustih zaradi nasilnosti delovanja omenjene grupacije ob omenjeni akciji ostaja. Vprašajmo se še, če se lahko tudi na Rogli na nedeljskem festivalu družin slišijo tako „izbrane parole“, kot so jih zgoraj navedeni podporniki „Parade ponosa“ pokazali na transparentih in izrazili v javnih govorih. Prepričan sem, da ne! Še več, menim da maske strpnosti končno padajo. Ljudje spoznavajo, kdo je v resnici nestrpen in kdo izgublja živce. Upam le, da obrazi na oni strani padajočih mask strpnosti, ne bodo prestrašili tistih, ki so letos še podprli družinski festival…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

« Starejše objave