Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Praznik je…

25.06.2012 ob 10:59, avtor jozeb

Naslednje besedilo nam je poslal slikar in literat Janez Medvešek v razmislek in za lepše doživljanje praznika. Tudi vam ga privoščim:

Danes je PRAZNIK – DAN DRŽAVNOSTI. Naša, kot nebesa lepa domovina, ki smo ji takrat v začetku devetdesetih s srcem, ponosom in žarom naredili temelje – PRAZNUJE!

Je še kaj ponosa in žara v naših srcih? Smo v čast in ponos naši mladi domovini izobesili zastavo, tako, da lahko vsi mimoidoči vidijo, da MI praznujemo? Bomo za kosilo ali na izletu, v ta namen, tako kot je navada za vsak rojstni dan – nazdravili s kozarci v katerih bo naše, od sonca obsijano in od Boga in narave dano dobro vino?

Ji bomo zaželeli NA ZDRAVJE, MOJA LEPA DOMOVINA?

DAJMO, SLOVENCI! Le eno domovino imamo! Lépo, da ji ni para daleč naokoli. Rojeno iz tisočletne želje po našem, svojem! Domovino, za katero so v bližnji in daljni preteklosti mnogi brezmejno trpeli. Tarnamo, da ni vse, kot bi moralo biti. Kje pa na temu zmešanemu svetu je? Če si bomo vsi želeli in prizadevali, da bo bolje, potem tako bo! Le voljo moramo imeti. Vsaj malo tistega žara, ki smo ga imeli v devetdesetih nam manjka. Tistega žara in močne volje, ki je kar puhtel iz nas v tistih prelomnih in odločilnih dneh, ko smo naredili tisti, kot majhen otrok, prvi korak. Uspelo nam je, USPELO. Zato, da, zato zdaj praznujemo !!!

Praznujemo vsi, ki govorimo in mislimo po naše, SLOVENSKO, vsi, ki nam ni vseeno, kaj bo jutri. Vsi, ki nam požene kri po žilah, ko slišimo našo pesem, našo besedo in si dan za dnem ogledujemo ped za pedjo naše lepe domovine, NAŠ DOM, LJUDJE! Praznujmo… Praznujmo sanje, ki so jih sanjale generacije naših dedov. In mi smo prvi, ki smo se zbudili v svobodni Sloveniji. Gledam in zavidam sosedom. Pravzaprav vsem. Zastave na vsakem koraku, zavednost in pripadnost je na drugačnem nivoju, kot pri nas. Nekje smo zavili s poti… Ampak kje…?

Namerno uničujemo našo kulturno dediščino, kozolce, mline, kašče, Plečnikov biser cerkev sv. Mihaela na Barju dobesedno razpada, uničujemo tovarne, trgovine, naše imetje… Vse sosedovo je suho zlato in vse naše nič vredno… Padli smo v neko monotonijo in sivino in vsem je vse vseeno.

Nekoč smo sanjali, da bomo mala Švica in sanje so dovoljene… In jaz, Slovenci še vedno sanjam. No, prebujam se in vidim, da ta izba okoli mene ni raj. Ampak se vsaj prebujam. In danes sem izobesil zastavo. Našo, slovensko. To je najmanj, kar lahko storim. Nekje moram začeti.

Da… nekje. Najbolje, da pri sebi. Tudi jaz sem kriv, da ta izba ni raj. Ampak nekje v meni tli lučka. Pa v mnogih izmed vas tudi. In veliko lučk na kupu je plamen. Rad bi, da bi se vsi prebudili in da bi v nas spet sijal tisti mogočen plamen, kot je sijal tiste dni, ko smo se zmenili, da gremo na svoje. V svoj dom, ki bo lep kot sanje in bo nad vrati svetleč napis SLOVENIJA.

Dom imamo. Napis je še nad vrati, le obrisati in očistiti ga bo potrebno. Obesimo vsaj zastavo. Hiša, na kateri je zastava je lepša, – praznuje. In prebivalci v njej tudi. Kaj pa če bi bil danes na praznik zadnji ponedeljek po predolgi veselici? In kako lepo bi bilo, ko bi v torek v ropotarnici poiskali tisti lep, že malo zaprašen napis – SLOVENIJA MOJA DEŽELA. Pa ne zaradi sosedov. Zaradi nas, Slovenci! Mnogo ljudi ga bo videlo – prvič. In niti razumelo ga ne bo popolnoma, ker ni v njem nobene angleške besede… SLOVENIJA MOJA DEŽELA… Naj te očistim rje in zakličem radosten, Vse najboljše domovina!

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !