Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Dobro ime

30.07.2012 ob 23:55, avtor jozeb

Nadškof Uran in njegova usoda bosta še dolgo polnila prostor in čas naših medijev. To se je že pokazalo. Za razliko od ostalih medijev, ki so se v želji po čimbolj sveži in inovativni zgodbi zatekli celo v gostilno rojstnega kraja glavnega protagonista, smo na našem mediju zavezani zgolj preverjenim informacijam. In te so, roko na srce, precej skope. Pranje umazanega perila v javnosti je domena »rumenih« medijev in mi tja pač ne sodimo.

Če nekdo ne razume ustroja Cerkve in ga zato (zlonamerno) primerja s sekulariziranim dojemanjem sveta, to več ni naš problem. Zato da bi nas ljudje bolj poslušali, ne bomo vsake trditve spremenili v komentar in obračali besed tako, kot bi jih nekateri radi slišali. Žal pa vsega tega ne razumejo niti verniki. In to je tisto, kar bi moralo vodstvo Cerkve najbolj skrbeti. Ni namreč vseeno, kako postopaš z ljudmi, še posebej ne s tistimi, ki so na izpostavljenih položajih.

Zato bi bilo v duhu razjasnitve omenjene zgodbe najbolje, da se Uranov(i) otrok(ci) že enkrat javi(jo) in razkrije(jo), saj smo v zadnjih mesecih že tolikokrat slišali »da smo pod kožo vsi krvavi«. Naj se resnica že vendarle izkaže. Dokler bomo vztrajali pri trditvah v smislu »rekla kazala«, pač ne moremo pričakovati konca ugibanj. Dokler se ne izkaže nasprotno, jaz Uranovi, javno izrečeni, besedi verjamem. Zakaj ji nebi? Zaradi govoric?

Tisto kar v tem primeru boli, je nonšalantni odvzem dobrega imena. In tu razumem del javnosti, ki je bil nad ravnanjem Cerkvenih oblasti začuden. Ukor je eno, kazen drugo, to kar pa se dogaja zdaj je nekaj, kar bi nam v duhu Jezusovega nauka moralo biti tuje.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 5 komentarjev

Pokorščina

29.07.2012 ob 23:02, avtor jozeb

Pismo me je čakalo:

»Pozdravljen. Sinoči sva jo primahala z dopusta v Posočju domov.

Že malo prej sem prejel čudne informacije o odstavitvi Urana, med dopustom pa sem slučajno bil na ljubljanskih poročilih in slišal grde stvari…«

»Mi lahko razložiš, kaj misliš ti. Jaz predvidevam, ker so se pač vsi zavili v nek čuden molk, da so v ozadju grdi posli, ki NE SPADAJO V CERKEV!!! Sem malo pogledal v tvoj blog in tam nisi zapisal nič. MORAŠ biti tiho???.«

Ne, ni mi treba biti tiho, le poletna spokojnost se me še drži in enostavno se še nisem uspel prepričati, da bi vstopil v običajni vsakdan. Za to bo čas že jutri. Danes mi pade na misel le beseda »pokorščina«. V Cerkvi je bila včasih bolj uporabljena in tudi bolj čislana. Če ti nekaj rečejo, pač sprejmeš, pa četudi imaš o tem drugačno mnenje. Še več, četudi si prepričan, da so se zmotili. O tem nam pričajo Frančišek Asiški, p. Pij, p. Leopold Mandić, Favstina Kowalska in vrsta drugih. Svojih težav niso obešali na velik zvon, ampak so »vsak dan znova vzeli svoj križ na svoje rame«… Brez medijev, brez javnosti, brez pohujšanja vernikov. (Tudi »pohujšanje« je ena takih besed.) Stvari se slej ko prej pokažejo v pravi, resnični luči. In takrat se zasveti tudi podoba »zvestega ali malopridnega služabnika«.

Čas kislih kumaric je in eno izmed stvari, kjer se lahko pričkamo, so si izbrali za pisanje. In kjer je žolč, veliko jeze in nepotrebnih besed, se novice boljše prodajajo. Ne pozabimo tega…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Olib 2012

28.07.2012 ob 23:24, avtor jozeb

Čoln je mirno rezal kristalno čisto, turkizno barvo morja. Brez naglice, kot v počasnem filmskem posnetku. Potem je pod njem zaplavala plavalka. Zdelo se je, da ni od tod, ampak da se zliva z ozadjem. Vse skupaj je trajalo le nekaj drobnih trenutkov.

Minil je čas dopusta, ki je bil v marsičem poseben. Morda največja razlika je bila v dejstvu, da beseda »moram« tokrat ni imela domovinske pravice. Manj dolžnosti, več radosti, več spontanosti, več skupnega časa. Tako se za časopise in poročila nismo menili. Afere in politika nam niso kvarili dni. Še vremenska napoved nam je bila sporočena tako spotoma, v klepetu s prijatelji in znanci.

Ko to pišem je nad menoj luna, ki se debeli in na drugi strani prostranstvo zvezd. Kako fizično majhni smo! Kljub vsemu pa lahko o tem razmišljamo, pišemo, sporočamo. Morda smo majhni na pogled, a veliki v misli, ki to lahko zajeme.

Baterije so polne. Novi izzivi pred nami. Poletja še ni konec, a lepši in polnejši del je minil.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Na pragu dopusta

5.07.2012 ob 22:43, avtor jozeb

Prihaja čas in je že tu, ko se navidez upočasnimo in na človeka sede popoldansko sonce z vsemi zlatimi barvami pravkar požetega žita. Prihaja čas in je že tu, ko zadiši pokošena otava in se nebo nad nami kaj hitro jezno naelektri. To je čas počitnic in dopustov, ki ni strogo vezan na določen kraj ali trenutek v letu, pa čeprav se nam najlepše godi tam, kjer spremenimo običajno rutino. Dopust je stanje duha, ko tudi težko fizično delo lahko prinese počitek. To je čas, ko ne čutimo potrebe po večernem posedanju pred televizijskim ekranom, ampak raje pod bližnjim drevesom prisluškujemo tišini ali pticam in žuželkam, ki pojejo pred spanjem.

Pred nami lahko zaživijo junaki dobre knjige, v katero zaradi preobilice dela do zdaj nismo uspeli pokukati. Lahko se s kolesom popeljemo čez ulice, ki smo jih vedno bežno prevozili le z avtomobilom in se na kavici ustavimo tam, kjer vedno vidimo le turiste. Končno imamo čas in zaradi tega je naše počutje spokojno. Ko bomo uspeli v dopustih videti vse te podrobnosti, bo to lahko začetek nečesa novega, ko se bo v nas nekaj spremenilo in prelomilo. Takrat bomo lahko »spregledali« saj v delovnem vsakdanjiku večkrat prezremo lepe in bogate trenutke.

Takrat bomo opazili, da z julijem prihaja dolgo in vroče poletje, ki je optimistično in veselo. Omogoča nam, da v prihajajočem vidimo sočloveka in ne konkurenta, nasprotnika, ki ga je treba onemogočiti ali tistega, ki živi le od tujih žuljev.

Vsa ta svoboda pa nas lahko omami do te mere, da pošljemo na dopust tudi Boga. Četudi se odpravljate v kako tujo deželo, ne pozabite, da je Jezus tudi tam doma. In če si z veseljem ogledujemo človeške dosežke v zgradbah cerkva in katedral, spomenikov in arhitekture, koliko bolj se lahko v njih zavemo svoje majhnosti in Gospodove vsenavzočnosti. Zato ob turističnem ogledu neke cerkve v tujem mestu ne pozabite, kdo je vaš gostitelj. Ne pozabite, da ste vstopili v Božjo hišo. In kot se obnašamo v hiši kamor smo bili povabljeni, je prav, da smo spoštljivi tudi v cerkvi.

Lepo poletje vam želim.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Višja sila

4.07.2012 ob 19:20, avtor jozeb

Počitnice so za otroke poseben čas. Najprej jim je zelo všeč, da ni več šole s predpisanim urnikom in lahko pospijo malo dlje. Če pa to traja predolgo, se začnejo dolgočasiti in po glavi jim rojijo „muhe“ (da ne napišem neumnosti).

Tako smo se odpravljali na kopanje v Atlantis. Vse je bilo že pripravljeno, kopalke v torbi, brisače in kreme za sončenje prav tako, (moja služba je bila popoldanska) nato pa je zazvonil telefon… Bil je oče, ki ga je zelo zanimalo, če je bila včeraj kakšna nevihta v Ljubljani (kajti bil je na Dolenjskem in tam je nekaj deževalo…).Še vse kaj nepomembnega ga je zanimalo, končno pa je le izustil, da sta včeraj s stricem nekaj brkljala v „hosti“ in mu je na glavo padla veja. V bolnici so ga zvečer oskrbeli, zdaj pa ima nekaj šivov in ne bi ravno sam vozil domov. (Ne bi niti o vplivu včerajšnje polne lune.)

Otroci so zastrigli z ušesi. Ko sem že mislil, da bodo začeli protestirati, saj imamo ja plan in smo vse zmenjeni, imamo celo spakirano…, se obrnili ploščo. Seveda gremo po dedija! To je ja bolj važno od namakanja v vodi, to je višja sila. Na plavanje bomo šli že drugič. In res smo sedli v avto in se peljali ponj. Oče nas je sprejel, kot Peter Čeh (oni nogometaš, ki ima na glavi poseben ščitnik). Tako se je duhovito izrazil najstarejši sin, ki je velik nogometni navdušenec.

Ko smo opravili vse okoli zdravja, nam je ostalo še toliko časa, da smo se ustavili na skupnem kosilu in drobnem nakupu. Otroci so zadovoljno klepetali, kako smo pomagali in kako je bilo to pomembno. Dan ni padel v vodo, ampak je dobil novo dimenzijo. Na kopanje bomo šli drugič, dober občutek pa je ostal. Tudi meni. Očitno z ženo nisva čisto zamočila z vzgojo…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

Vročina

2.07.2012 ob 22:44, avtor jozeb

Vročinski val v Sloveniji ne pojenjuje. Krepko čez 30 gredo stopinje. Temperature še dodatno dvigajo dogodki na družbenem in političnem parketu. Nekateri upokojenci so ugotovili, da jim je država znižala pokojnine, Zveza borcev pa je postala nepremičninska agencija, ki služi z oddajanjem prostorov. Država je ob strogih varčevalnih ukrepih vseeno samo z našim denarjem nakrmila vedno lačno največjo državno banko. Iz Bruslja smo dobili opomin, da je treba »izbrisanim« plačati odškodnine, ki bi se po najbolj črnem scenariju lahko dvignile do vrtoglavih 500 milijonov evrov, čeprav so nas politiki ves čas prepričevali, da odškodnin ne bo. Šesti blok TEŠ je še vedno aktualen, razplet negotov. Zadeva Patria za zdaj ni dala še nobenih rezultatov, v Ljubljani pa mestni svetniki nočejo niti razpravljati o pobudah opozicije, ki se dotikajo županovega poslovanja. Delavcem jemljejo 30 minut časa za malico. In to še ni vse, kar dviga temperaturo in na začetku poletja obljublja, da vreme ne bo imelo zadnje besede pri vročinskih obremenitvah.

Predlagam, da zapremo državo za kak mesec in se o politiki tudi ne pogovarjamo. Primerne teme bi lahko bile okoljske, turistične in festivalske. Ob kozarcu hladne pijače in temah, ki nikomur ne dvigajo temperature, bi nam bila poletna vročina znosnejša in ljudje prijaznejši… Je še kaj, kar bi si lahko bolj želeli?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 5 komentarjev

Še so pošteni ljudje!

1.07.2012 ob 22:10, avtor jozeb

Na teden popijemo približno 14 litrov mleka. Otroci imajo vsaj en obrok dnevno na mlečni osnovi. Kuhamo gris ali kosmiče, čokolinom in različnim žitnim kroglicam pa se skušamo čimbolj izogibati (vedno seveda ne gre). Glede na količino ni čudno, da smo se »abonirali« na mlekomatu, ki je na bližnji kmetiji. Tako »ubijemo dve muhi na en mah«. Mleko je precej cenejše (60 centov) in še od krave je (kar za ono iz mlekarne, ki zdrži po pol leta ne morem ravno trditi…).

Pa ne bo tekla beseda o kakovosti mleka, ampak o pozabljivosti in poštenosti. Ko smo v četrtek zadnjič polnili zalogo mleka, se je zgodilo, da smo ključek na katerem je shranjena določena vrednost, pozabili v reži mlekomata. Tega do danes, ko nas je pot spet vodila po novo zalogo, niti nismo vedeli. Na vratih pa se je začelo. »Kje pa je ključ?« »Kaj sem imel takrat oblečeno, morda je v kakšnem žepu?« »Poglejmo še v avto, morda je v kakšnem predalu?« Pa seveda ni bil…

Ni bilo druge, na hitro smo morali zbrati določeno število kovancev (zakaj mlekomati delajo samo na kovance?) in vzeti pot pod noge. Kot bi bili domenjeni, je bil, kljub pozni uri, eden od domačih še pokonci in to celo ob mlekomatu.

Od tu naprej si lahko zgodbo predstavljate sami. Dejansko so našli pozabljeni ključek v reži aparata in ga shranili do danes. Malce so nas preverili, če je ključ res naš, ampak če slutiš da si ključ pozabil tam in da tudi veš koliko denarja je še na njem, potem si pač pravi. »Napišite svojo telefonsko na ključ,« so svetovali, »bomo drugič hitreje vedeli za koga gre!«

Seveda bi šlo lahko tudi drugače in ostal bi slab okus pa jeza na lastno pozabljivost. Tako pa sva se z ženo vrnila z dobrim občutkom, da ljudje okoli še opazujejo in povedo lastnikom kmetije o najdenem predmetu, ti pa so bolj zadovoljni, da so lastnika našli, kot da bi se veselili nekaj deset lahko pridobljenih evrov.

Morda je primer nekoliko šolski, kaže pa, da v vsej poplavi takih in drugačnih barabij o katerih nas dnevno obveščajo mediji od tod in tam, še vedno najdemo primere, ki to demantirajo. Ljudje smo po naravi dobri in pošteni, tudi danes, tudi tukaj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | 10 komentarjev