Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Madžarska

30.08.2012 ob 23:21, avtor jozeb

Poletja je skoraj konec. Ker smo bili na dopustu že pred mesecem, se ga že skoraj ne spominjam več… Zato pa imajo otroci še nekaj dni počitnic. Naša najstnika sta bila z babico in dedijem na Madžarskem. Kar niso mogli prehvaliti videnega. Budimpešta je podobna Pragi, so skupno ugotavljali. Pridno so fotografirali in vesel sem bil, kaj je nastalo. Pravzaprav nekaj odličnih slik.

Budimpešta ponoči in pogled na parlament.

Pogled na parlament v Budimpešti.
Nočni pogled od parlamenta na grad.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

Slovenci smo res čudni

29.08.2012 ob 22:45, avtor jozeb

Vsakič znova, ko se odpravim v trgovino po kakšno leseno desko (za sliko seveda) sem presenečen, ker ne morem dobiti domače, slovenske. V velikih trgovskih centrih me vedno pričakajo ravne, lepo zapakirane in presušene, tudi cenovno ugodne, tuje »dilce«. Pa se zamislim ali ni Slovenija, poleg Norveške, najbolj gozdnata država v Evropi? Kako to, da ne morem kupiti navadne lepo osušene in zapakirane deske iz domačega gozda? Pa saj videvam polne tovornjake hlodov, ki jih vlečejo iz gozdov?

Malo sem se pozanimal in ugotovil, da večino lesa izvozimo. Na sever v Avstrijo in Nemčijo. Ja bravo, bi vzkliknil kdo. Naš les gre za med. Res smo uspešni, saj prodajamo v tujino. Zakaj pa potem na vlakih, ki vozijo iz smeri Avstrije videvam polne palete razrezanega lesa? Zakaj izvažamo mleko v Italijo, potem pa od tam kupujemo jogurte in mlečne izdelke? Bistveno dražje seveda?

Je že tako, da smo glede tega prav zaostali. Prodajamo (poceni) surovine in kupujmo (drage) končne izdelke. Ali res nimamo znanja, da bi sami razrezali in osušili tiste hlode in jih potem (dražje) prodali? Je že kdo izračunal koliko stane eno drevo, če ga prodamo kot hlod in koliko stane isti hlod, če iz njega naredimo uporaben izdelek? Zakaj nimamo več vrhunskih lesnih podjetij, ki bi visoko kakovostne izdelke iz domačega lesa, prodajali (drago) v tujino? To bi bil presežek.

Pravkar berem, da smo imeli Slovenci letos, kljub suši, izjemno letino pšenice. Bilo jo je za okoli 150 tisoč ton, kar je skoraj toliko, kot jo sami potrebujemo. Spet bi lahko kdo rekel, da je to odlično, saj smo skorajda zadostili svojim potrebam. Pa jim nismo! Ker kmetje za pšenico niso mogli iztržiti tržne cene, so večino pridelka prodali v Italijo in Avstrijo, nekaj celo v Indijo.

Ni treba biti ravno jasnovidec, da ugotoviš sosledje dogodkov. Ko bo mlinarjem zmanjkalo moke, jo bodo morali kupiti v tujini. Morda se bodo odločili in bodo kupili kar (dražjo) moko, morda celo iz tistega zrnja, ki so ga v tujino prodali naši kmetje. Če prištejemo še rekordne, kar eno tretjino višje trgovske marže kot so v Evropi, potem je na dlani, da se bo kruh prihodnje leto (spet) podražil.

Pa kje imamo pamet?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 9 komentarjev

Življenje pri nas je vse bolj rumeno

28.08.2012 ob 22:48, avtor jozeb

Že 22. 8. je bilo objavljeno, da bo Dejan Karba ponovno odprl fronto proti cerkvenim vrhovom. Po slabem tednu se je to danes zgodilo. Na naslovnici. Z obrazom ob obrazu svojega »sina« zre v nas kardinal Franc Rode.

Včasih je padalo po Cerkvi takoj po pridigi ob Velikem šmarnu, zdaj pa očitno pridige ne sprožajo več take medijske odmevnosti in je treba poiskati drugačno »municijo«. Najbolj bode v oči, da se je nekoč osrednji slovenski dnevnik spustil na nivo Slovenskih novic. Članek so namreč objavili na naslovnici, tam pa se, kakopak, objavljajo le najpomembnejše novice. In to, da v Sloveniji Peter S. išče očeta, je pač prvovrstna novica, ki si zasluži polstransko objavo na velikih Delovih plahtah.

Po Uranovem očetovstvu smo tako dobili še Rodetovo. Pravzaprav bi bilo komično, če ne bi bilo žalostno in tragično. Umazati človeku ime je pač hitro mogoče, povrniti nemogoče. Pustimo ob strani to, da je »nesojena mati Rodetovega otroka« sama zavrnila to možnost, vprašajmo se, zakaj se je »sin« odločil poiskati »očeta« po 40 letih? In to prav zdaj, ko imamo dve tako podobni novici, o dveh osebah na tako podobnih položajih, ki obe majeta avtoriteto Cerkve? Komu je v interesu, da se Cerkev čimbolj oslabi in zrelativizira njeno poslanstvo?

Kdo so »viri« znotraj Cerkve, ki prilivajo olja na ogenj in ki poskrbijo, da zasebna pisma škofom pristanejo v medijih in da se polpreverjene informacije širijo med ljudi? Dvomim sicer, da se nam v Rimu smejejo, lahko pa se zamislijo nad nami, kaj nas žene, da delamo s svojimi ljudmi kot svinja z mehom? Ker nam ni nič sveto? Ker so to res novice za prvo časnikovo stran? Nekoč je beseda nekaj veljala, še sploh, če jo je izrekla avtoriteta. Danes veljajo le še DNK testi…

PS: Zdaj čakam še to, da bo Karba pripravil intervju s Stresovo hčerko in Turnškovima dvojčkoma. To bo res uspeh slovenskega novinarstva.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 15 komentarjev

»V Sloveniji je danes na oblasti RKC, brez njene podpore ne moreš postati predsednik vlade.«

27.08.2012 ob 22:40, avtor jozeb

Nisem vedel, da Emil Milan Pintar piše blog. Nasploh sem glede prebiranja stvari, ki me direktno ne zanimajo, precej rezerviran. Ampak trditev v naslovu je tako… (ne najdem dovolj krepkega izraza), da me je seveda zanimalo kakšne argumente ima. Ko sem jih prebral nekaj, sem ugotovil, da ne gre za resno pisanje, ampak za strah, ki je znotraj votel, okoli ga pa nič ni, vendar pa ima (kot vsak strah) VELIKE oči. Pravzaprav, glede na zapisano, ne vem če z gospodom, ki je bil (med drugim) svoj čas partijski predsednik vlade v senci, živiva v isti državi.

Pintarjev zapis si ne zasluži resnega komentarja, ker je v njem toliko osebnih (zlonamernih), nikjer dokazanih interpretacij, ki so še najbližje pravljicam. Vile in škratje so bolj verjetni, kot pa Pintarjeva izjava v smislu »da je RKC že v tem času vršila izjemen pritisk na Partijo, da prizna povojne poboje, se opraviči in »sprejme pokoro«. Neprestano je poudarjala, kako je Partija »izkoristila osvobodilno vojno za komunistično revolucijo in prevzem oblasti«. Zakaj tak pritisk? Kmalu je postalo jasno, zakaj. da bi prikrila (in deloma opravičila), da dejansko to sama počenja v procesu osamosvajanja Slovenije. Saj poznate alegorijo o tatu, ki je kričal: »Držite tatu!«. RKC se ni pripravljala na osamosvojitev Slovenije, temveč na prevzem oblasti!«

Ne bom o tem na kak način bi RKC (pravi da s tem misli na institucijo, ne na duhovnike…) lahko vršila pritisk na partijo, niti o tem kakšno pokoro bi partiji Cerkev lahko naložila, pa tudi o Cerkvenem prevzemu oblasti se mi ne da razpravljati, ker ne gre za resne teze (morda za kakega Alan Forda).

Raje bom stvar zastavil nekoliko obrnjeno. Naj gre nekdo na Prešernov trg in se izdaja za kristjana. Bo prej dobil kos kruha ali klofuto nestrpneža? Naj se prijavi na delo v neko podjetje in zapiše, da je kristjan. Bo zaradi tega prej dobil delo, ali ga zaradi njegovega prepričanja raje ne bodo sprejeli, ker je očitno fundamentalist? Naj gre katoličan javno v politiko. Bo zaradi tega dobil več ali manj glasov na volitvah? Odgovori so na dlani in niso taki, kot nam jih prodaja Pintar…

Kristjani so danes na svetu najbolj preganjano verstvo. Tudi v Evropi je do kristjanov vse več nestrpnosti, v Sloveniji še posebej. Odkod torej tako abotne trditve, da je Cerkev Jankoviću preprečila, da je postal predsednik vlade? Pa kaj senčni bloger meni, da je kardinal Rode v parlamentu lobiral proti Jankoviću? Ali ni bilo tako, da je imel Janković vso možnost sestaviti vlado, pa je zaradi svoje arogance ni…?

V ozadju pisanja Emila Milana Pintarja so strahovi, prividi in nezadovoljstvo z lastno vlogo in pomenom. Nekdo mora za to prevzeti krivdo. Če drugega ni, pa RKC s “svojo domobransko vojsko” za katero se “ni nikoli opravičila”.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 6 komentarjev

Pridelek

26.08.2012 ob 17:45, avtor jozeb

Letošnja letina pridelkov na vrtu je bila, za razliko od njiv, ki jih je prizadela suša, rekordna. Paradižnik, paprika, korenje, še prej pa čebula in česen, so obrodili kot že dolgo ne. Dolgo vroče vreme in redno zalivanje so naredili svoje. Srečo imamo, da je pred hišo vodnjak in tako kljub suši za zalivanje, nismo odvisni od vode iz pipe.

Če pomislim, da je nekoč skoraj vsaka hiša imela svoj vodnjak in da so jih takrat, ko so dobili v hišo tekočo vodo množično opuščali, se zdaj vračajo časi, ko bomo okoli hiš spet delali vodne zbiralnike. Taka voda je za zalivanje in splakovanje popolnoma dobra. Pa še nič ne stane.

Paradižnik je lep, kot iz kake reklame. Stric vsako leto sam vsadi seme in nato vzgoji sadike različnih vrst. Letos mu je zelo uspel izbor. Od malih grozdnih paradižnikov, do velikih volovskih src, ves asortima rdečih sadežev. Popoldne se ustavim na vrtu in najraje kar iz rastline same smukam male, sočne paradižnikove jagode.

Hkrati pa me zreli paradižniki opozarjajo, da je poletja konec. Že čez nekaj dni bo prišla v goste jesen. Kot dober gospodar, ki je obilno razdelil svoje dobrine, se narava pripravlja na počitek. In hkrati pripominja, da bo treba domisliti načine navodnjavanja večjih površin, če se bomo s tako toplimi poletji, kot je bilo letos, zdaj večkrat srečevali.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Skupaj

24.08.2012 ob 23:09, avtor jozeb

Lepo je, ko skupaj sedimo pri zajtrku in načrtujemo dan.

Stanovanje diši po svežem kruhu in kavi.

Otroci krmežljavo v očeh iščejo zaspančke.

Jutro je, nov dan, nova priložnost.

Svetloba dneva nas boža skozi okna.

Tekmujemo, kdo bo drugemu naredil veselje.

Tako malo je treba, da prisede… sreča. Nevede smo jo povabili v svojo sredo.

Ko si obuvamo sandale, zazvoni telefon.

Dedek je. »Kdaj pridejo vnuki?«

»Danes pa ne. Naredili smo načrt, gremo na lepše.«

»Kaj ni najlepše doma? Pri svojih?« sprašuje stari ata.

»Saj te vzamemo s sabo. Pridi še en sedež v avtu imamo prost.«

Malo omahuje, a ko ga nagovori najmanjši vnuk, že išče kopalke.

Na morje gremo. Na kopanje in sladoled.

S pesmijo in uganko v avtu.

Skupaj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 1 komentar

23. avgust – še enkrat

23.08.2012 ob 10:58, avtor jozeb

Še enkrat bo treba spregovoriti o današnjem dnevu…

Naj si sposodim enega izmed spletnih komentarjev, ki razodeva popolno nerazumevanje obeležitve dneva spomina na vse žrtve totalitarnih sistemov.

„Kaj pa žrtve inkvizicije RKC?“

Gre za žrtve totalitarizmov 20. stoletja, ki je bilo najbolj krvavo stoletje v evropski zgodovini. Lahko se sicer spomnimo vseh žrtev vseh časov, ampak v tem primeru je treba dan spomina utemeljiti drugače. In še beseda o inkviziciji (zgolj kot medklic) Nihče ne odobrava vloge Cerkve pri njej, vendar pa je treba biti pošten in povedati, da tega ni počela Cerkev avtonomno, ampak vedno na zahtevo državnih oblasti.

„Lep dokumentarec smo imeli, kako so na slovenskih tleh mučili državljane, ko so jih obtoževali čarovništva in parčkanja s hudičem…tega ni v resoluciji, njim je vse oproščeno ali kako? Poboj izdajalcev pa je bogoskrunstvo ali kako? Aja, seveda je, saj so bili med njimi tudi predstavniki RKC….“

Spet puhlica iz zgodovine, ki nima ne repa ne glave, ampak gre pa za zanimivo dikcijo „obtoževali so jih“. Seveda, ob tem so imeli tudi sodne procese (ne vem, če je to mogoče vbiti v glavo nerazgledanim branilcem privilegirancev totalitarizma). Kako so izgledali sodni procesi in na osnovi kakšbnih zakonov ne bom izgubljal besed, ker je bil to pač drugačen čas in drugačni zakoni. (Valvasor je bil član angleške znanstvene akademije, a je verjel v čarovnice.) Poboj „izdajalcev“ je bil izveden izvensodno, brez dokazane krivde, brez možnosti pritožbe, pavšalno, na surov in krut način. Vsem žrtvam je odrekel celo grob.

„Največja ironija pa je ta, da če ne bi domobranci obrnili hrbet partizanom in jim skupaj z okupatorskimi nacističnimi silami napovedali vojno, tudi o povojnih pobojih ne bi govorili.“

Domobranci niso obrnili hrbta partizanom. Ustanovljeni so bili šele po kapitulaciji Italije jeseni 1943. Pred tem so partizani nad civilnim prebivalstvom izvajali revolucijo. V Ljubljani so se že leta 1941 dogajale likvidacije, nato so množične likvidacije potekale leta 1942 na partizanskem ozemlju. To je bistveno spodbudilo vzpostavitev samoobrambnih vaških straž, po kapitulaciji Italije, ko se dogaja radikalni obračun s četniki in vaškimi stražarji, pa organiziranje domobranske vojske.

„Govora je o prvi vaški straži…zakaj so jo morali narediti? Ker so izdali partizane…nihče jih ne bi napadal, če ne bi prisegli okupatorju, s tisto prisego, so postali sami sovražnik na domačih tleh.“

Naj tukaj navedem eno partizansko depešo iz leta 1942.

Kom. 1.čete bataljona

“LJUBE ŠERCERJA” NO

št. 31

Dne 16. junija 1942

Na položaju.

ŠTABU BATALJONA »LJUBE ŠERCERJA« NO

Po ukazu štaba I. bataljona »Ljube Šercerja« NO je naša patroladovedla v taborišče sledeče osebe:

Dežman Ivan, roj. 30.sept. 1896,Rudnik, biv. Daljna vas 14.

Dežman Ivan,roj. 13.dec. 1925, Daljna vas, -||-

Dežman Pavla, -||- 2.okt. 1904, -||-

ter jih dne 15.junija 1942. likvidirala.

14. 6. 1942. sta bila aretirana v Tomišlju

Sattler Ivan roj. 15.5.1868 Zg.Šiška, Ljublj.

Škvarča Reza roj. 15.8.1882 Dravlje,Ljubljana.

Ker sta se sumljivo ponašala in hodila iz kraja v kraj ter prosjačila, kakor sta sama izjavila, je bilo iz tega razvidno, da sta tudi kradla. Bila sta likvidirana še istega dne.

15. 6. 1942 je bil likvidiran tov. Šteblaj Jože, roj. 1925. v Iški. On je večkrat dezertiral in bil nediscipliniran v četi.

Smrt fašizmu – svobodo narodu!

Komandir Maks Politkomisar Frenk

Se vi ne bi uprli takemu terorju, ker si bil likvidiran samo zato, ker si od hiše do hiše prosil vbogajme?

„Zdaj mi pa pokažite take delitvene debate v Franciji, ki je izvedla prav tako povojne poboje…ni jih.“

V Franciji so pobili nesorazmerno manj ljudi v povojnih likvidacijah. V glavi imam številko 4000, kar je glede na število Francozov (takrat okoli 40 milijonov), čisto nekaj drugega kot pa 15.000 do 20.000 pri nas na 2 milijona prebivalcev.

„Nihče ne joče za njimi, izbrali so si svojo stran in s tem svojo usodo. Ni prav, ni prav, da sploh kdo umre zaradi vojn, ideologij…ampak izbira nosi svoje posledice in časi so bili krvavi.“

Časi so bili krvavi samo toliko kot so jih zmagovalci naredili krvave. In glede na to, da je ukaz za poboje prišel od Tita in partije, je jasno kdo nosi krivdo.

Naj sklenem, ne gre za neko maščevanje ali revanšizem. Gre za to, da se komunizem izenači s fašizmom in nacizmom, kot totalitarni sistem, ki je imel v rokah popoln nadzor nad človeškimi življenji. Ta pa žal v tistih časih niso bila veliko vredna. In tega se je potrebno spominjati.

Prav tako kot tudi nacističnih in fašističnih žrtev!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Juda Iškarjot, njegov muzikal in evangelij

21.08.2012 ob 22:45, avtor jozeb

V Križankah je na ogled muzikal Jezus Christ Superstar avtorjev Andrewa Lloyd Webbra in Tima Ricea. To je sicer delo na svetopisemsko temo, ki pa kristjane ves čas provocira, saj zgodbo poljubno obrača, sprevrača, potvarja. Avtorji pravijo, da želijo Jezusovo zgodbo prikazati skozi oči Jude Iškarjota, da je Marija Magdalena v Jezusa zaljubljena in podobno.

Spomnim se, da nas je filmska hipijevska uprizoritev konec sedemdesetih glasbeno sicer navdušila, kakšne globje teže pa film ni imel, razen morda tiste, da se je sploh pojavil v našem paradižu.

Ne bom se spuščal v kritiko avtorskega pristopa, marveč bom tokrat napisal nekaj več o gnostičnem evangeliju »odpadlega« apostola, ki so ga pred nekaj leti »našli«.

Govorice, češ da nek antični koptski rokopis kroži po trgu ukradenih starin, so se pojavile že proti koncu 20. stoletja. Potrdili so jih komaj pred nekaj leti, in sicer potem, ko se je neki kupec, ki mu rokopisa ni uspelo prodati muzejem, odločil, da bo denar, ki ga je zanj zapravil, dobil nazaj tako, da ga objavi.“ Ta kupec je švicarska trgovka s starinami Frieda Nussberger-Tchacos, ki v dokumentarnem filmu družbe National Geographic, zatjuje »da jo je Juda izbral, da opere njegovo ime pred zgodovino.«

Kaj prinaša Judov „evangelij“?

Rokopis na papirusu v koptskem jeziku izvira iz let med 220 in 340 po Kristusu in je kopija starejšega izvirnika v grščini, ki je verjetno nastal konec drugega stoletja (170 – 190). V njem je navedeno, da je Jezus Juda kot svojega prijatelja prosil, naj ga izda in tako “preseže” druge apostole. Ključne so Jezusove besede Judu: „Vse jih boš presegel, kajti žrtvoval boš človeka, ki je moje oblačilo.“ Tako naj bi pomagal Jezusu, da se osvobodi telesa in tako osvobodi njegov resnični duhovni jaz ali božansko bitje v njem. Rokopis trdi, da je samo Juda povsem razumel pomen Jezusovega učenja in da se je podredil njegovi volji.

Gre za tipično gnostični pogled na svet duha in materialnega. Prvi gnostiki („tisti, ki spoznajo oziroma spoznavajo“) so se pojavili na prelomu drugega stoletja. Njihovo učenje pravi, da se človek zaradi duhovne iskre, ki je v njem, lahko zave, da je celoten materialni svet grešen in zmoten. Človeško telo je kakor ječa, v kateri je ujeta čista duhovna narava. Odrešitev v tem smislu pomeni „osvoboditev“ iz spon telesnega, materialnega, ustvarjenega…, ter prehod v breztelesno, eterično in duhovno bivanje. Ključna gnostična filozofija, da je telo „zlo“, ki mora biti uničeno, da bi bil človek rešen, je bila že za prve kristjane, močan krivoverski napad na bistvo krščanskega sporočila, ki poudarja duhovno, umsko in telesno zdravje.

Na tem mestu se srečamo s škofom Irenejem iz Lyona, ki je prvi postavil merila kanoničnosti svetopisemskih spisov. Ta piše v svojem delu Proti herezijam, da je „evangelij“ po Judu nastal v krogu, ki se načrtno posvečal „prevrednotenju vseh vrednot“. Skupina gnostikov, imenovana Kajniti je med drugim zatrjevala, da je Kajn, morilec brata Abela, pravzaprav storil prav. Tako so zavrnili Staro zavezo in njenega Stvarnika. Ne more nas torej presenetiti, da je to okolje dalo besedilo, v katerem je Juda Iškarijot predstavljen kot duhovno pozitiven lik. Gre za besedilo, ki je bilo krivoversko takrat in je še danes.

Obstajajo trije kriteriji za umestitev besedil v svetopisemski kanon. Prvi je čas nastanka, drugi je splošna uporaba takega spisa v bogoslužju in tretji, da se mora vsebina besedila skladati z naukom dvanajstih apostolov. Judov „evangelij“ pade v vseh treh kriterijih. Nastal je po apostolski dobi, v bogoslužju se je uporabljal le v redkih predvsem koptskih (egiptovskih) skupnostih, zaradi prevrednotenja osnovnega Jezusovega učenja, predvsem njegove odrešenjske vloge in vstajenja od mrtvih, pa je seveda popolnoma v nasprotju z apostolsko vero.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Nezmožnost dogovora

20.08.2012 ob 22:54, avtor jozeb

Kot se vse bolj kaže, »vrag šalo jemlje« na več področjih. Dohodki se znižujejo, bonitetne ocene padajo, bencin se draži, prav tako hrana. Na vseh mogočih področjih nam pošiljajo nove položnice, na njih pa neke nove dajatve, spremenjene načine obračunavanja (jasno v našo škodo).

Evidentno je, da smo se znašli v loncu, ki vre, izstopiti ne moremo. Če so stvari samo delno tako slabe, kot sem opisal, bi moral biti to znak politiki za alarm.

Država ni tu zato, da jo imamo kot okrasek, ampak da servisira državljane in jim omogoči normalno življenje. Ne na način, da le daje, ampak tako, da ustvari ugodne pogoje za razvoj in preživetje svojih ljudi.

Enkrat za spremembo bi si želel, da bi k reševanju naših skupnih nakopičenih težav pristopili vsi tisti, ki bi lahko pomagali najti izhod iz te krize. Ni problema, ljudje smo potrpežljivi, nekaj časa bomo že zdržali, če se nam bo jasno pokazalo, da obstaja izhod iz krize. Vendar pa se zdi, da je aktualna politika glede sodelovanja paralizirana. Ne samo, da se ni zmožna poenotiti glede reševanja krize, še več, kaže kot da so nekateri pripravljeni potopiti lastno državno barko, za ceno apriornega zavračanja rešitev nasprotne politične opcije.

Pregovorna slovenska razklanost nas lahko v teh kriznih časih pripelje do bankrota. Ali lahko že nekdo pove šefu vlade in šefu opozicije, da je v interesu vseh državljanov, da najdeta skupno rešitev? Bi lahko enkrat za spremembo vse stranke potiskale državni voz v isto smer? Ali časi še niso dovolj težki? Kaj se bo moralo še zgoditi, da bomo spoznali, da ni rešitev države v tem, da sem uredil službo svojemu znancu, ampak da zagotovimo čim več delovnih mest, da bodo ljudje imeli možnost preživeti z delom lastnih rok in ne z mizerno socialno podporo?

Ker pa sem po prepričanju realist, bom dal jeseni zorati naš travnik na dolenjskem. Drugo leto bom tam posadil krompir in kasneje pšenico… Če se politiki ne bodo uspeli dogovoriti, nam bo pridelek, kakršenkoli že bo, prišel prav.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Misel

19.08.2012 ob 22:34, avtor jozeb

“Vsi mrtvi imajo pravico do groba in do spomina. Vsi živi, ki so bili v preteklosti krivično prizadeti, imajo pravico do poprave krivic in ustrezne odškodnine.”

Dr. Danilo Türk 18.8.2012

In kaj dr. Türk ste do zdaj naredili za to, da bi res bilo tako?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 4 komentarjev

« Starejše objave