Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Slovenci smo res čudni

29.08.2012 ob 22:45, avtor jozeb

Vsakič znova, ko se odpravim v trgovino po kakšno leseno desko (za sliko seveda) sem presenečen, ker ne morem dobiti domače, slovenske. V velikih trgovskih centrih me vedno pričakajo ravne, lepo zapakirane in presušene, tudi cenovno ugodne, tuje »dilce«. Pa se zamislim ali ni Slovenija, poleg Norveške, najbolj gozdnata država v Evropi? Kako to, da ne morem kupiti navadne lepo osušene in zapakirane deske iz domačega gozda? Pa saj videvam polne tovornjake hlodov, ki jih vlečejo iz gozdov?

Malo sem se pozanimal in ugotovil, da večino lesa izvozimo. Na sever v Avstrijo in Nemčijo. Ja bravo, bi vzkliknil kdo. Naš les gre za med. Res smo uspešni, saj prodajamo v tujino. Zakaj pa potem na vlakih, ki vozijo iz smeri Avstrije videvam polne palete razrezanega lesa? Zakaj izvažamo mleko v Italijo, potem pa od tam kupujemo jogurte in mlečne izdelke? Bistveno dražje seveda?

Je že tako, da smo glede tega prav zaostali. Prodajamo (poceni) surovine in kupujmo (drage) končne izdelke. Ali res nimamo znanja, da bi sami razrezali in osušili tiste hlode in jih potem (dražje) prodali? Je že kdo izračunal koliko stane eno drevo, če ga prodamo kot hlod in koliko stane isti hlod, če iz njega naredimo uporaben izdelek? Zakaj nimamo več vrhunskih lesnih podjetij, ki bi visoko kakovostne izdelke iz domačega lesa, prodajali (drago) v tujino? To bi bil presežek.

Pravkar berem, da smo imeli Slovenci letos, kljub suši, izjemno letino pšenice. Bilo jo je za okoli 150 tisoč ton, kar je skoraj toliko, kot jo sami potrebujemo. Spet bi lahko kdo rekel, da je to odlično, saj smo skorajda zadostili svojim potrebam. Pa jim nismo! Ker kmetje za pšenico niso mogli iztržiti tržne cene, so večino pridelka prodali v Italijo in Avstrijo, nekaj celo v Indijo.

Ni treba biti ravno jasnovidec, da ugotoviš sosledje dogodkov. Ko bo mlinarjem zmanjkalo moke, jo bodo morali kupiti v tujini. Morda se bodo odločili in bodo kupili kar (dražjo) moko, morda celo iz tistega zrnja, ki so ga v tujino prodali naši kmetje. Če prištejemo še rekordne, kar eno tretjino višje trgovske marže kot so v Evropi, potem je na dlani, da se bo kruh prihodnje leto (spet) podražil.

Pa kje imamo pamet?

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v splošno | 9 komentarjev

9 odgovorov

  1. seamus pravi:

    Lej zadeva je zelo enostavno razložljiva. Pšenico oz. moko ne kupujemo naše nazaj, temveč bistveno cenejšo iz Ukrajine, slovenski kruh praktično ne vidi naše pšenice.
    Enako je z mlekom – prodamo naše mleko (ki je zunaj cenjeno in dosežeš z njim dobro ceno – sam kupujem mleko iz mlekomata od kmeta, ki vozi mleko v Italijo, da iz njega delajo mocarelo, ker je italijansko mleko preveč ruemno) uvozimo cenejše mleko in potem iz njega delamo mlečne izdelke. Enako je z mesom, enako je z sadjem in zelenjavo.
    Slovenski potrošnik ne zna ceniti kvalitete temveč je važna samo cena. Pač mora biti meso 2€ za kilo, mleko za 30centov ipd.

  2. NoMercy pravi:

    ker smo pač potomci Martina Krpana – Švercarja in Hlapca Jerneja – Požigalca :P
    Skratka: niti znamo niti hočemo delati (pa ne samo fizično – tudi z glavo nam ne gre :) )

    Odkar je Ata Oman 1991 razglasil, da se narodu z 4 mio pridnih rok ni kaj bati – sem še vedno ves prestrašen, ker se še ni pojavila ena pametna glava (Liechtenstein jih ima 15, Švica 150, Izrael 300 … )

  3. Seby pravi:

    Vidim da res ne veste kako gre to. Dokler so hlodi še na kamionu, je še nekaj vreden in se da kaj zaslužiti, pa še dela ni nič z njim. Veste koliko je dela, da iz hloda pade lepa dilca, iz te dilce pa npr.omarica. Vi gledate, koliko je dilca ali pa omara v trgovini. Tisti, ki je naredil dilco in omaro ni zanjo dobil nič. Pobirajo posredniki in trgovci!
    Isto je z železom. Pohištvena cev v metalki je draga ko pes, iz nje pa zvariš mizico ki ni vredna nič. Če jo trgovcu ponudiš zastonj, bo hotel še nekaj rabata.
    Ali pa: žaromet za avto je na servisu npr. 500 eu. Koliko mislite da dobi zanjo tisti, ki jo je naredil? Za dva bureka!
    Ne splača se delati. Preprodaja in prodaja, to je danes poanta, žal.

  4. jozeb jozeb pravi:

    Seby!
    Kubik smreke stane tako na oko 150 €. Ena dilca 20 X 60, ki sem jo kupil pa stane 3€.
    Mene bo težko prepričati, da se iz enega kubika da odrezati 50 takih desk. Matematik lahko hitro izračuna koliko se jih da odrezati iz 1000 X 1000 X 1000 cm.
    Jasno da je treba do takrat vložiti svoje delo, ampak zakaj se Nemcem in Avstrijcem to splača, nam pa ne?

  5. stricmarc pravi:

    V vseh dokumentih RS je les in njegova predelava zapisana kot strateška usmeritev. Pa crkujejo lesne tovarne ena za drugo. Ostaja le še sečnja. Kaj storiti? Zadrega je velika, saj vse ureja trg. Trgovec pač kupuje, kjer hoče. Velik trgovec pri nabavi pričakuje sinergijske učinke in nabavlja za celoten sistem.
    Nekako nam ne gre iz misli vloga države. Zaupajmo neoliberalcem in se prepustimo nevidni roki trga. Slovenci bomo drvarji, morda žagarji. Če boš hotel biti mizar, dizajner… pa brž v Avstrijo.

  6. Seby pravi:

    Jozeb, še vedno ne razumete. Vi ste dali za dilco 3 eu. Naš holcer bi zanjo dobil 3 cente ali pa še to ne. Navadno pri taki količini en komad sploh nima cene. V nemčiji pa holcerje in ostale mal bolj pošteno plačajo, in si s trgovcem bolj pošteno razdelita zaslužek. Zato tam sistem deluje.
    Pri nas pa udri po siromaku in delavcu. Glejte malo širše: koliko kmet dobi za kilo pšenice oz moke, pa sadjar za kilo breskev itd in primerjajte s ceno v trgovini pa vam bo vse jasno.

  7. Maj pravi:

    Jozeb, nemški predelovalec je običajno oproščen davkov, pa še kakšne subvencije dobi.

    Naš mora pa vse stroje nabaviti sam, in plačati še skoraj jurja davka državi vsak mesec….

  8. jozeb jozeb pravi:

    Pa saj to je jasno Seby. Ampak kaj našega holcerja zadržuje, da ne naredi dilce in je proda v Nemčijo ali Italijo in tam zaslužil bolj pošteno ceno?
    Sem šel malo preračunat tiste cifre in dobil, da bi iz kubika smreke, če bi jo prodal po dilcah, moral dobiti cca 8 do 10 tisoč evrov (maloprodajno seveda).
    Potem se pa človek kar malo zamisli…

  9. Inox pravi:

    Jah, marsikdo vidi leseno dilco in v končni fazi ugotovi, da ni narejena v Sloveniji, čeprav bi si verjentno vsi to želeli, če je Avstrijska je sicer kar dobra možnost, da je narejena iz slovenske smreke.

    Dejstvo pa je, da je v eni taki deski veliko več dela kot si marsikdo misli, od podiranja drevesa, sortiranja hlodov, lupljenja, razžagovanja, spet sortiranja, lepljenja, skobljanja, brušenja pa do transporta v trgovino. In tukaj nas recimo Avstrijci kar lepo nesejo. Imajo precej boljšo tehnologijo s katero lahko razžagujejo les in imajo ob tem precej manj stroškov kot mi (tudi ekonomija obsega, pri nas so v primerjavi z Avstrijo skoraj vsi butični proizvajalci). Tehnološko smo kakšnih 20-30 let za Avstrijo, in takšen zaostanek nadoknadit je nemogoče v trenutnih razmerah. Z denarjem ni problema, ker pa denarja ni…pa smo kjer smo.

    Še kakšna beseda o izkoristkih, jah, če bi imeli kvadratne smreke dimenzij meter krat meter bi bilo super. Pa so okrogle. S tapravo tehnologijo (ki je mi nimamo) so izkoristki tam nekje do 60-65%, torej iz enega kubika dobimo dobre 0,6m3 žaganega lesa. Pri nas je to kakšnih 10-20% slabše.

    Da ne omenjamo tega da avstrijske tovarne povrnejo del potnih stroškov prevoznikom, ki hlodovino vozijo k njim, tam je država tudi vpeta v lesno industrijo in s subvencijami umetno znižuje stroške. Naši si tega seveda ne morejo privoščiti. Do neke mere bi lahko rekli da nam avstrijci načrtno uničujejo lesnopredelovalno industrijo. Sicer pa tudi v Avstriji ni vse rožnato. Poleg vsega se je pa v južni Avstriji teh žagarskih obratom toliko namnožilo, da en drugemu odžirajo biznis in nekateri počasi a zanesljivo tonejo v propad, ker pač ni hlodovine na razpolago, trenutno mrzlično iščejo nove vire hlodovine.

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !