Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Domišljija

18.08.2012 ob 21:24, avtor jozeb

Ena izmed stvari, ki mi je všeč pri radiu, je skrivnostnost. Kdo se skriva za glasom, ki ga slišim? Kako si predstavljam to kar slišim? Na radiu, za razliko od televizije, dela domišljija. Sami si moramo zamisliti ozadje in scenografijo radijske igre, sami pomisliti kako je z gnečo na cestah in kaj pomeni, da je vreme spremenljivo in ne delno oblačno.

Televizija in filmi so nam vse to odvzeli. Namesto nas je sceno televizijskega studia postavil arhitekt in scenograf je s pomočjo računalniške grafike ustvaril sceno fantastičnega filma. Režiser si je scenarij razložil po svoje in nikjer ne piše, da je tak, kot bi po predlogi moral biti. Potem le sedimo v naslanjaču in vse okoli nas se dogaja. Samo od sebe. Sedimo in strmimo.

Saj ne rečem, imamo dobre filme in slika s prizorišča nekega dogodka lahko pove več kot tisoč besed. A kljub temu imam rad radio z domišljijskim ozadjem, ki ga spletemo v svoji glavi, prav tako kot ob branju knjige. In roko na srce, nisem še videl filma, ki bi bil boljši od njegove knjižne predloge. In prav toliko kot je knjižna predloga boljša od filmske interpretacije, toliko domišljije nam je »ukradla« vizualizacija.

Je tako izgledala 8. postaja križevega pota? Gotovo, da ne! Gre le za fotografovo projekcijo…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Verbalni delikt

17.08.2012 ob 20:18, avtor jozeb

Še se spomnim, kako smo konec osemdesetih nosili priponke s prečrtano številko 133. V kazenskem zakoniku prosule države je bil to namreč člen, po katerem so te lahko zaprli zaradi izrečenih besed, ki se niso skladale z nekdanjim (totalitarnim) sistemom. Na palači Univerze v Ljubljani je bil ob nekih demonstracijah velik transparent s prav takim prečrtanim simbolom številke 133.

Slovenci smo po tem, ko smo dobili svojo demokratično državo, z verbalnim deliktom opravili. Danes vsak lahko zagovarja svoje prepričanje, če pa prestopi meje, ga je moč še vedno tožiti civilno. In tu se zgodba za nas konča.

Pri Rusih pa (še) ni tako. Tako so na dve leti obsodili članice nepomembne punkovske skupine Pussy Riot, uradno ker so krive huliganstva. Najprej naj povem, da njihovega blasfemičnega dejanja v moskovski katedrali nikakor ne odobravam. Protest kakršnega so si punce, željne promocije, privoščile, pač ne sodi na tako mesto. Za to obstajajo primernejši kraji in manifestacije.

Kljub vsemu pa je epilog dveletne zaporne kazni za tako dejanje, blagorečeno, pretiran. Razumem, da so se pravoslavni popi zgražali nad tem, kar se je v njihovi katedrali dogodilo, vem tudi, da so morali cerkev zaradi tega dejanja nanovo posvetiti, ampak ne razumem pa, da konec koncev niso javno nastopili proti sodnemu procesu.

Tudi to se ne zdi preveč logično, da bi samega ruskega predsednika Putina, na kakršenkoli način ogrožale omenjene aktivistke. Proces kot se je zgodil, je lahko samo jasno znamenje Rusom in ostalim, da je svoboda govora v Rusiji ranljiva vrednota. To pa za demokratične procese v Rusiji pa tudi po svetu (glede na ruski vpliv) ni dobro znamenje…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Sinji vrh 2012

15.08.2012 ob 23:56, avtor jozeb

Na Sinjem vrhu nad Ajdovščino poteka že 18. likovna kolonija Umetniki za Karitas. Tudi tokrat se je zbralo 12 umetnikov, ki pod plaščem škofijske Karitas Koper ustvarjajo za otroke v stiski. Izbrani udeleženci kolonije so tokrat bili: Vesna Benedetič, Milena Gregorčič, Anka Krašna, Darko Slavec, Karmen Smodiš, Bogdan Soban, Viktor Šest, Veljko Toman, Alenka Viceljo in Vinko Železnikar, z Madžarske pa prihajata Buba in Ede Posa. Častna gosta kolonije pa sta ilustratorka Jelka Reichman in kipar Mirsad Begić.

Sredin večer smo porabili za to, da smo posneli radijsko oddajo, ki nas bo v mrzlih novembrskih dneh, ko bo na dvorcu Zemono pri Vipavi odprtje razstave likovnih del, spominjala na avgustovsko sonce in lepe vtise s kolonije. Bilo je polno, navdihujoče, na trenutke pa tudi krvavo realno, saj smo od nekaterih umetnikov izvedeli, da se tudi sami težko prebijajo iz meseca v mesec. Kljub temu so prepoznali, da je stiska ponekod še večja in da se dobro vrača dobremu…

Veljko Toman je tudi tokrat vehementno vihtel čopič in širil dobro voljo.

Mariborski slikar Viktor Šest je ustvaril nekaj izjemnih, virtuoznih umetnin, ki čakajo na ljudi dobrega srca…
  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Janez Stanovnik ne bo praznoval 23. avgusta

14.08.2012 ob 22:44, avtor jozeb

Pravzaprav slabo razumem ihto borčevske organizacije, ki se nikakor ne more sprijazniti s tem, da nismo več v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in da Mitja Ribičič ni več predsednik CK-ja. Takrat je bilo namreč mogoče rohnenje in pozivanje k ukrepom proti drugače mislečim, danes tega ne delamo več. Zakaj? Ker nismo več v totalitarizmu.

Rad bi jasno povedal, da fantje Janeza Stanovnika s svojo organizacijo padejo na prvem izpitu iz demokracije ravno zato, ker so totalitarno prepričani, da imajo vedno prav. Oni niti ne dopuščajo, da bi se lahko v kakšni stvari zmotili, delovali prehitro, ali pa bi zgolj s svojim vplivom preprečili, da bi vsa dejstva prišla na plano.

Jasno, da ne bodo praznovali 23. avgusta! Zakaj neki bi si pljuvali v lastno skledo pravljic in ljudskih pripovedk o časih, ko so še obvladovali »popolno« resnico. Pa kaj zato, če je bila le ta zlagana, krvava in krivična. Bila je njihova.

Danes pa bi nekateri radi to »resnico« dopolnili z novimi dejstvi, zamolčanimi izjavami prič, drugačnimi konteksti. Ampak to bi bilo po mnenju Janezovih borcev »sprevračanje zgodovine, zmagoslavje premagancev, rehabilitacija kolaboracije in diskvalifikacija ali celo kriminalizacija NOB-a in socialistične ureditve”.

Če bi bil Janez pošten in odkritosrčen, bi moral 23. avgust praznovati že zaradi vseh tistih žrtev, ki jih je objektivno priznal in obžaloval (npr povojne poboje). Ker tega ne stori, se zdi vprašljiva tudi iskrenost njegovega obžalovanja. Če zaradi drugega ne zato, ker katarza pride ob priznanju, da je bilo nekaj narobe, ob kesu, da je do tega prišlo, ter ob zagotovilu, da se to ne bo več ponovilo. Tam pa kjer tega ni, smo še vedno v totalitarizmu.

Del naše družbe še vedno živi totalitarni vzorec. Dopuščanje novih dejstev zanje ne pomeni iskreno prizadevanje za odkritje prave resnice, ampak prizadevanje, da se objektivne krivice ne bi nikoli priznale, ter da bi njihovi akterji lahko v miru užili prigoljufane privilegije.

Zveza borcev torej objektivno ne more praznovati takega praznik, ker bi si s tem odrezala vejo na kateri sedi in to je, da je samo ona lahko interpretka minulih dogodkov. V njeni naravi je, da deluje totalitarno, še več, če temu ne bi bilo tako, potem bi bila že dolga leta »le domoljubna veteranska organizacija«, ki si prizadeva za resnico. Tako pa je ravno nasprotno organizacija, ki aktivno nastopa proti resnici…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Iskren nasmeh in pristno veselje

12.08.2012 ob 10:01, avtor jozeb

V resnem svetu, kjer kraljujejo katastrofe vseh vrst, nam primanjkuje iskrenega smeha in veselja. Ne narejenega smeha, kot ga obvladajo slave željni modeli, ki se jim ustnice kar same privzdignejo, ko opazijo kamero. Pristno veselje je zamenjalo hrupno veseljačenje, smeh pa krohot, ki je največkrat posledica roganja sočloveku.

Nasmeh in veselje razodevata človeka blage duše, ki s svojo osebo razdaja sproščeno veselje in mir. Ta pa lahko pride le iz polnega srca, sprijaznjenega in zadovoljnega s svojo življenjsko vlogo. Že sv. Pavel je povedal, da je sad Duha veselje…

Takih osrečujočih ljudi, ki lahko veselje širijo v svojo okolico pa je žal (pre)malo. In morda je tudi zato naš svet preveč tog.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 1 komentar

Nove slike

11.08.2012 ob 09:59, avtor jozeb

Še tri nove slike so nastale. Sv. Ignacij, sv. Juda Tadej, sv. Filip in sv. Jakob, ki sem ga pred dnevi s sv. Petrom, že predstavil. Cikel je zdaj zaključen, rezultat vzpodbuden.

Za povečavo, kliknite na sliko.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

23. avgust, Dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov

9.08.2012 ob 22:37, avtor jozeb

Evropski parlament je pred leti sprejel resolucijo v kateri obsoja vse evropske totalitarizme 20. stoletja in v ta namen uvaja dan spomina. Nič čudnega ni, da smo se Slovenci (ki smo mimogrede edini evropski narod, ki je preživel vse tri totalitarizme, fašizem, nacizem in komunizem), pod Pahorjevo vlado, z resolucijo samo seznanili.

Glede na znano razdeljenost je jasno, da komunizma nekateri ne morejo (nočejo) izenačiti s fašizmom in nacizmom. Partizanov, pač po njihovo, ne gre enačiti z Nemci in Italijani. »Res da ni bilo vse v redu, ampak v socializmu ja ni bilo vse slabo, vsi smo imeli službe in vsak si je lahko zgradil hišo…« To je res kronski argument, ki je zelo podoben tistemu, da je »Hitler pač delal dobre ceste«, pove pa več o tistemu, ki ga zagovarja od tistega, kar bi rad povedal.

V oddaji Moja zgodba bo 15. avgusta nastopil Marko Štrovs, zadnji vodja vladne službe za vojna grobišča. Zanimivost pogovora bo nedvomno ta, da bo med drugim povedal, kako bi lahko naše mrtve, ki ležijo v množičnih grobiščih po vsej Sloveniji, pokopali za sorazmerno nizke stroške in v razmeroma kratkem času. Izkopati bi jih morala pogrebna služba in jih potem pokopati v zato pripravljenih kostnicah. Nekaj jih že imamo (v Slovenski Bistrici, Škofji Loki). Dokler pa bomo k temu problemu pristopali tako, da bomo pokope na vseh področjih administrativno zavirali, se ne bo zgodilo nič.

Štrovs opozarja, da se je policija v zadnjih letih tarnsformirala iz nekdanje represivke, ki je nadzorovala, kdo prižiga sveče na neurejenih množičnih grobiščih, v varuhinjo, ki preprečuje, da bi se zamolčana množična grobišča odkrila in uredila. Zdajšnji notranji minister ima obilico masla na glavi, kar se množičnih grobišč na celjskem tiče. Pri oviranju in ustavljanju postopkov seveda…

In kaj ima pri temu 23. avgust, dan spomina? Nihče me ne bo prepričal, da je bil komunizem bolj ljudski od fašizma in nacizma, glede na strah pred človeškim pokopom žrtev iz npr Hude Jame. Nekdanji minister Svetlik se je namreč bolj kot odkopa, bal javnega pokopa. Javne manifestacije, ki bi žrtvam vrnila pravico do groba. Zato in samo zato, se z odkopavanjem množičnih grobišč tako odlaša! Ker na tam umrle, po mnenju naslednikov revolucije, ne smemo imeti spomina.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 4 komentarjev

Mi na terenu

8.08.2012 ob 21:41, avtor jozeb

Na radiu sem klepetal s p. Nikom Žvokljem frančiškanom, ki upravlja romarsko cerkev v Strunjanu. V nedeljo so prav tam pripravili odprtje razstave s kulturnim dogodkom ob likovnem srečanju, ki je tam potekalo konec aprila. P. Niko je gostil širok izbor umetnikov, ki so ustvarili nekatera izjemna likovna dela. Ta bodo sčasoma postala osnova nastajajoči likovni zbirki strunjanskega samostana.

Beseda je dala besedo in se ustavila tudi pri politiki, pa pri razkoraku med tem, kar o Cerkvi preberemo v medijih in tistim, kar lahko ljudje vidijo na „terenu“. Ko se osamljeni frančiškan spopada s pridobivanjem različnih dovoljenj za obnovo Božje hiše, je to čisto nekaj drugega, kot pa tisto, kar lahko ljudje preberejo o „bogati“ Cerkvi. Frančiškan v habitu na vrtu, kjer sam obrezuje živo mejo in kosi in še tisoč drugih opravil, ki ne pritičejo predstavniku „najbogateješe multinacionalke“, kot so nekateri poimenovali Cerkev.

Ljudje, ki so se zbrali na odprtju razstave in na kulturnem dogodku ob tem, so družno ugotavljali, da pa Cerkev morda vendar ni tak bav bav. „Saj s p. Nikom se da pa čisto človeško pogovarjati…“ In takih duhovnikov je pri nas mnogo. Le njihov glas ne pride v medije, ker je po njihovo – dolgočasen. Ker govorijo o ljubezni in bratstvu. Danes pa nas dvignejo le še afere in finance.

Vedno je bilo tako, da je sok prenove in nove ljubezni do Cerkve, ki je človeška in Božja ustanova, ki je hkrati grešna in sveta, prišel od spodaj, od ljudi, ki so imeli Cerkev za mater. Kljub temu, da so jo mnogi pljuvali in zmerjali, so oni v njej prepoznali pribežališče in milostni pogled odpuščanja. In potem so materi po svojih močeh pomagali, da je zopet vstala in nesla svoj križ naprej.

To je tudi klic meni in tebi.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

Popravilo toče

6.08.2012 ob 19:56, avtor jozeb

Če imate pokvarjeno točo, jo lahko popravite na Podmilščakovi v Ljubljani, v tamkajšnjem avtomobilskem servisu. Usposobljeno osebje poleg avtomobilov popravlja tudi točo. Tisto nepravilnih oblik zbrusijo, drugo spolirajo, vse skupaj pa varno konzervirajo, zato ne pozabite na primerno embalažo v kateri boste ranjeno točo prinesli na servis. Popravljajo vseh vrst točo, najraje avtohtono, domačo. Če pa boste prinesli uvoženo iz kakšne druge države, vas tudi ne bodo pustili na cedilu.

Toče je izjemno občutljiva in zato so na servisu razvili posebna orodja za popravilo. Gre za vrsto elektronsko kalibriranih orodij, ki skrbijo, da lahko popravijo tudi najtežje okvare. V ta namen so pridobili tudi poseben certifikat ISO 2097.

Vse osebje je bilo na posebnem izobraževanju, ki so ga organizirali skupaj z Agencijo RS za okolje, Uradom za meteorologijo. Razvili so tudi mojstrski tečaj popravila toče, čez katerega se prebijejo le najboljši. Ti dobijo tudi nacionalno delovno kvalifikacijo in strokovni naziv popravljavec toče. Nekateri so celo tako izurjeni, da točo samo grdo pogledajo in se popravi kar sama…

Skratka, priporoča se servis Citroen, kjer imajo odgovore na vsa vaša vprašanja glede toče!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 2 komentarjev

Skok s padalom

4.08.2012 ob 22:26, avtor jozeb

Žena je dobila za rojstnodnevno darilo bon za let s padalom v tandemu. Pravzaprav je bila to ena od njenih neuresničenih želja, ki se je kar odlagala in odmikala, dokler se ni kolega začel ukvarjati z jadralnim padalstvom. Potem so se pokazale prave možnosti, pravi ljudje in lokacije.

Po dolgem odlašanju, ko sem že mislil, da iz vsega skupaj ne bo nič, se je pokazala sobota. Že dopoldan so se padalci odpravili na Kriško goro, ki je ena »najboljših« gora za ta šport. Ostali smo imeli doma generalko… Okoli ene popoldne so vzleteli, bili v zraku 47 minut, najvišje na 1700 metrih tik ob Storžiču in potem varno, polni navdušenja, pristali v Križah.

Tam smo jih pričakali gledalci in fotografi, ki smo z zavidanjem opazovali mamino zračno avanturo. Bila je hrabra in po pristanku polna vtisov. Pravi, da se ji bo ta dan za vedno vtisnil v spomin.

Bi šel tudi jaz? Bi, če bi moral…

In še pristanek:
  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

« Starejše objave Novejše objave »