Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Jesen (življenja)

30.09.2012 ob 09:59, avtor jozeb

274. dan leta 2012 je danes, do konca leta tako ostaja le še 92 dni. Kako brzi čas? Še malo pa bo konec leta…

Takole proti koncu leta me prime melanholija. Tudi letni časi nam kažejo podobo lastne minljivosti. Saj še najdemo sonce in lepe dneve tudi jeseni in pozimi, a vendar nas zagrinjata sivina in vlaga. Tudi dan se je že precej skrajšal. Sonce je vzšlo ob 6:59 in bo na nebu do 18:43. To pomeni, da bo osvetljeni del dneva dolg 11 ur 44 minut in 6 sekund, ostalo bo zavzela noč, ki bo do božiča, le še pridobivala. Vsak dan izgubimo 3 minute in 13 sekund svetlobe.

Prav tako kot dan, svetloba in toplota, pa izgublja tudi človeško življenje. Nismo več tako prožni in elastični kot v mladosti. V klanec pojema sapa, pojavljajo se različne bolečine in bolezni. Nekoč rjave lase prevzema srebro, nase je treba navleči še kak kos obleke, da se mraz ne zaje v kosti.

Tudi na letnem ciklu lahko začutimo lastno minljivost, težo dneva in let. Ptice se pripravljajo na odhod, narava daje še zadnje plodove.

Zase lahko mirno rečem, da imam raje prvo polovico leta, ki je polovica optimizma in začetkov. Takole na kocu leta pa večinoma pospravljamo in gledamo, kako nam narava veni pred očmi. Zame bi bilo očitno idealno vsake pol leta preživeti na drugi polobli. A čeprav bi to zanimivo potovanje dveh pomladi in dveh poletij, morda lahko kdaj izkusil, pa jeseni življenja, ki se ji (če nam Bog da) bližamo, ne moremo uteči.

Je torej življenje krog ali spirala? Vse stvari se na nek način ponavljajo. Kot smo zjutraj vstali iz postelje, se bomo vanjo zvečer zopet vrnili. Kot smo sadili letos spomladi, bomo tudi prihodnje leto. A ne bo enako. Vedno bo malo drugače.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno, splošno | Brez komentarjev

Jakičeva primerjava

28.09.2012 ob 22:47, avtor jozeb

Pa smo spet tam… Premier je v New Yorku, govori pred združenimi narodi, da nekaj intervjujev in sproži plaz zgražanja… doma, jasno. Dežurni dušebrižniki zdaj varno spravljeni pod peruti ljubljanskega župana in njegove stranke, so takoj skočili v zrak, ko so v premierovem govoru slišali besedo genocid. Jasno so se takoj prepoznali v nečastnih dogodkih po koncu druge svetovne vojne. Če mački stopiš na rep, pač mijavka. In Roman Jakič je res posrečeno primerjal povojne poboje z izbrisanimi. Ja to je res nekaj podobnega, če mečeš politične nasprotnike iz koncentracijskih taborišč, izstradane in gole, povezane z žico v kraške jame in rudniške jaške in če nekatere, ki nočejo vzeti državljanstva, izbrišeš iz registra. Nedvomno primerljivi stvari.

Si dovolim še eno primerjavo. Glede na to, da je Evropa očitno presodila, da je šlo pri izbrisu za kršenje pravic in je prisodila odškodnino, kakšna bi bila šele odškodnina tistim, ki so po vojni izgubili življenja, svojce, premoženje…?

Roman Jakič bi naj bil vsaj tiho, tako pa izgleda, da so v Pozitivni Sloveniji nekoliko dezorjentirani glede na zadnje policijske akcije. Tako tolčejo na vseh frontah. Pravzaprav pogrešam samorefleksijo. Janković je vsaj deloval umirjeno v smislu, zdaj imajo kar potrebujejo, naj se izkaže. Naj se torej izkaže! Počakajmo. Po možnosti bi lahko rekli, da podpirajo svojega predsednika, če pa se bo izkazalo, da podpore ni bil vreden, bodo storili… to in to. Tega nisem zasledil.

Namenoma se ne želim opredeljevati do Jankovićeve »krivde« dokler se ne izkaže, da je res bila. V civiliziranem svetu je namreč človek nedolžen dokler mu krivde ne dokažejo in ne želim biti podoben tistim, ki so kot npr kardinala Rodeta in nadškofa Urana, že vnaprej obsodili.

Skratka, namesto da bi Sloveniji ploskali ob njenih petih minutah slave na seji v New Yorku, pljuvamo vsepovprek, ker tam ni govoril kak »naš« človek. Ni važno, da nam gre dobro, važno je, da sosedu crkne krava!

Dobro jutro, Slovenija!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Misel

27.09.2012 ob 22:45, avtor jozeb
Po zraku letamo kot ptice,
po vodi plavamo kot ribe,
pod zemljo rijemo kot krti.
Ali ne bi bilo čudovito,
če bi tudi po zemlji hodili kot ljudje?
(John Steinbeck)
Z iskrenim pogledom in odprtim srcem.
Danes smo se kar navadili na ulični mimohod.
Na ulicah vrvež, v srcih puščava.
Pa ni treba veliko.
Morda bi si morali nataknili le rožnata očala,
da bi svet videli v sončnejših barvah.

Prvi mraz je obarval ruj ob poti.
Tudi iz bolečine se rodi lepota.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

Borci spet urejajo politiko

25.09.2012 ob 23:58, avtor jozeb

V Sloveniji imamo interesno združenje, ki vztrajno izreka politične sodbe in skuša vplivati, da bi se politika ravnala po njihovem diktatu. To seveda ni Združenja soških ribičev ali morda fan klub Damjana Murka, ampak Zveza združenj borcev NOB, kjer so zbrani nekateri najbolj privilegirani slovenski upokojenci.

Ti še kar ne morejo dojeti, da je čas, ko je bilo treba za odločanje o nekem problemu vprašati za njihovo mnenja, že davno minil. Še več, danes delujejo kot relikt naše totalitarne preteklosti, ki nikakor ne more dojeti, da že 20 let živimo v drugačni, demokratični družbi, kjer imamo o problemih različna mnenja.

Velike besede o usodnosti predsedniških volitev, ki so pred nami, tako izpadejo ceneno demagoško, v želji aktivacije svojega članstva, da ja ne bi podprlo kakega drugega kandidata kot ga je izbral njihov predsednik v navezi s sosedom iz Murgelj. Vodstvo ZZB NOB torej ne zaupa svojemu članstvu, kajti vedno znova jim mora naznaniti, koga morajo podpreti. Morda gre v tem primeru tudi za naravno potrebo, saj je znano, da ljudje v poznih letih marsikaj pozabijo…

Predsednik ZZB NOB Janez Stanovnik močno pretirava o pomenu tokratnih predsedniških volitev. Vloga predsednika naše države je pač bolj ali manj protokolarna, obrobna, vezana na medije in glas v javnosti. Kako bi torej te volitve lahko bile plebiscitarne? Morda zgolj v tem, da ima Stanovnik v mislih Türkovo zmago v prvem krogu? Tudi če bi se to zgodilo, je dosedanji predsednik dokazal, da nam njegovo dojemanje več razrednih politik ne more več prav škodovati.

Morda tu le še misel o tem, zakaj borci vedno pridejo na prve strani časopisov in v osrednje termine radijskih in televizijskih dnevnikov. Kakšne zasluge imajo, da njihova podpora nekemu predsedniškemu kandidatu ali politični opciji zanima toliko ljudi? Zakaj se recimo javnost razburja, če se v kakšnih obrobnih Cerkvenih oznanilih najde kakšna misel o politiki, če pa »brko« s svojimi dediji sestankuje in razpravlja o politični situaciji z varčevalnimi ukrepi, pa je to sprejeto kot relevantno dejanje? Zakaj gre v prvem primeru za zlorabo politike, za politikantstvo, v drugem pa za javno podporo političnemu kandidatu ali primerni stranki? Kaj ljudje ne vidijo, da le zastopajo svoje privilegije in podpirajo vedno tistega, ki jim največ ponudi?

Najbolj »močna« pa je seveda naslednja Stanovnikova trditev: “Jaz ne delim družbe na levico in desnico, levica je nosilec moralnih vrednot, ki so bile potrjene v NOB-ju in za te moralne vrednote gre.” Če so to moralne vrednote, ki so nas pripeljale v totalitarizem, kjer so bile grobo kršene človekove pravice, kjer ni bilo spoštovanja osebne lastnine, kjer je bila dovoljena le ena stranka in slišana le prirejena »resnica«, če gre za vrednote, ki so nas pahnile za železno zaveso, kjer je sodstvo delovalo po ukazu politike, na vrhu katere pa je bil »aristokratski« diktator, ki se je po svetu prevažal z ladjo in ki je vzel državo za svoj fevd…, potem se vam tovariš Stanovnik za te vrednote lepo zahvaljujem. Naj odidejo že enkrat na smetišče zgodovine!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 11 komentarjev

Slomškov god

24.09.2012 ob 22:29, avtor jozeb

Email

Kot bi trenil, se je zaključilo kratko, delovno, morsko potepanje. V petek tja, v nedeljo nazaj, vmes pa sonce in morje, seveda z vsemi zadanimi opravili. Po tem je bil pristanek v delovnem ponedeljku prav trd…

Po treh urah spanja takoj na jutranji program. Včasih se zgodi tudi to. Pa je god blaženega Slomška pregnal vse slabe misli in res se je čutil praznik. NA programu smo med drugim razmišljali o Slomškovi aktualizaciji za današnji čas. Že res, da je Slomšek pripomogel k temu, da smo Slovenci ohranili Štajersko in Koroško s tem, ko je škofijski sedež prenesel v Maribor, a vendar se veličina tega človeka odraža še na veliko drugih področjih. Slomšek je bil predvsem človek vere. Vse kar je počel je imelo za sabo jasno versko noto s ciljem in potjo izvedbe. Slomšek nas lahko nauči, kako pomembno je, da ima človek stanovitnost in naredi vse, da zadane cilje uresniči.

Poleg tega, da je bil Slomšek človek vere in jasnega prepričanja, je njegova naslednja vrlina domoljubje. Ne nacionalizem, saj je vsakemu narodu priznaval njegove vrline, a vendar je tudi za svoj narod pričakoval in zahteval enako. In ni se ustavil. Na njegovih idejah je zrasla Mohorjeva družba, ki je Slovence naučila brati. Ja, prva slovenska založba ni Slovenska matica, kot nekateri zmotno navajajo. Mohorjeva je! In Slomšek ima pri njej častno mesto.

Naj ostanem še pri njegovem domoljubju, ki se je izražalo z veliko skrbjo za materni jezik. Kljub temu, da je bil cesarski, se pravi avstrijski, šolski nadzornik, si je dosledno prizadeval, da bi učitelji na slovenskih ozemljih, otroke učili v jeziku, ki ga ti razumejo. V ta namen jim je napisal tudi nekaj učbenikov in veliko pesmi, ki se pojejo še danes, če omenim samo tisto o Veselem hribčku. Ta nasploh priča o tem, da Slomšek ni bil kak zapet intelektualec, z glavo v oblakih, daleč stran od realnega življenja in človeških težav, ampak da je zrasel iz tega naroda iz kmečkih, preizkušenih korenin.

Slomšek mi je torej lahko vzor na več področjih. Priča o tem, da je velika narodova moč, če se skupno zavzame zase, za svoje cilje, jezik in kulturo. Tega pa nam manjka danes… Kako prav bi nam prišel kak novi Slomšek. Bog pa vedi, če bi ga v teh zmedenih časih sploh prepoznali.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Delo

22.09.2012 ob 23:40, avtor jozeb

Pomili smo cisterno od znotraj, jo poškropili z alkoholnim kisom in tako pripravljena čaka na prvi dež. Pravijo, da je treba vodni zbiralnik pomivati na dve leti, da se očisti in pomije vse, kar je veter nanesel na streho in dež spral. Ves dan smo praznili kakšnih 10 kubičnih metrov vode, kolikor jo je še bilo v cisterni. Na koncu je ostala le umazana usedlina. S sirkovo krtačo smo oprali stene in poribali dno. Človek kar ne verjame, kaj vse se nabere na dnu in kaj uporabljamo.

Kljub vsemu je deževnica najbolj »ekološka« voda. Je mehka, v njej ni apnenca. Če v taki vodi peremo, nam perila ni treba mehčati in voda na grelcih ne pušča vodnega kamna. Za zatiranje škodljivih stvari nekateri uporabljajo kemične pripravke, mi smo se odločili za alkoholni kis, ki prav tako uniči kar škodi, poleg tega pa močno razredčen ne pušča neprijetnega okusa.

Zvečer smo se po napornem dnevu zbrali ob mizi. Stric je pripravil flambirane banane. Obsedeli smo in razmišljali, kako za popoln trenutek ni potrebno veliko. Le prijetna utrujenost, zadovoljstvo ob opravljenem delu in prijazna beseda. Vse drugo pride poleg samo. Brezplačno, zvrhano in potreseno mero.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | 2 komentarjev

Še nekaj poletja v jeseni

21.09.2012 ob 09:51, avtor jozeb

Ko smo se to jutro peljali čez Liko je bila temperatura zunaj na nekaterih mestih 0 stopinj. Dolgi travniki ob avtocesti so bili prekriti z belino. Kot bi že padla prva slana. Jesen je tu.

Za tunelom sv. Rok pa se je termometer dvignil na 15 stopinj in ob sončnem vremenu in mirnem morju je izgledalo da bomo užili še nekaj poletja. Morje v Zadru ima 21 stopinj in preko dneva bi se lahko ogrelo še za kako stopinjo.

To so najlepši trenutki na morju. Kolone turistov so se poslovile, domačini so v službah ali pa so si po naporni turistični sezoni zdaj sami privoščili nekaj oddiha. Mir, blaženi mir, s praznimi plažami, prijetnimi temperaturami in še vedno toplim morjem. Na trajektu proti našemu otoku je kakih 30 potnikov, na otoku nas bo izstopilo 7. Kot bi se čas ustavil za kakih 60 ur.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

Dobrodošli na Divjem zahodu…

19.09.2012 ob 21:23, avtor jozeb

Slovenci smo vedno nekoliko zaostajali za vsemi „dobrodatmi“ širnega sveta. Tako so npr. grafiti, ki so jih zdaj polne naše stene in vlaki, „mazali“ Ameriko že kakih 20 let pred nami. Tudi velika nakupovalna središča, ki jih je naša država zdaj polna, so bila pred osamosvojitvijo le na „gnilem zahodu“, mi pa smo imeli veliko majhnih slabo založenih prodajaln. Nama in Maxi sta bila vzorec.

Iz zahoda so prihajale tudi novice o nasilnih ropih in strelskih obračunih. Temu so popularnost dvignili še holivudski filmi. Ampak nekje na dnu srca, smo upali, da pa se to pri nas, tu pod Alpami, vendarle ne bo zgodilo. A se je in se…

Ropi niso več nobena redkost. O ropih pošt in bančnih poslovalnic beremo redno. Da pa smo stopili na diviji zahod, kažejo zadnji strelski obračuni. V torek je na dolenjskem zaradi zemljiškega spora pod streli padel nič krivi geodet, v sredo je strelec v Kranju obračunal s sorodniki in si kasneje sodil še sam…??!!

Nasilje narašča. Vtis imam, kot da si človek kupi pištolo in grozi že, če je nervozen. Ko mu dvigne pokrovko, jo še nabije in išče koga bo ustrelil. Brez misli naprej. Oči mu zalije kri in besa ne zna več krotiti. Zakaj? Za nekaj metov lastnine, za nekaj napačnih besed… Tudi samomori so postali spektakularni. Z avtomobilom po avtocesti v nasprotno smer. Ne razumem, kako je mogoče, da če nekomu ni sveto lastno življenje, da mu ni mar za nedolžnega, ki se je znašel v napačnem trenutku v avtomobilu nasproti.

Vse skupaj kaže na obupno pomanjkanje vrednot. Življenje ni več vrednota, miroljubnost ni več vrednota, potrpljenje, prijaznost, ljubeznivost… niso več vrednote. Človeško dostojanstvo je v takem primeru le še črka na papirju, mi pa osupli gledamo okoli in ne najdemo več pravih besed.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 7 komentarjev

Razvajeni starši razvajenih otrok

18.09.2012 ob 22:34, avtor jozeb

Začetki in konci šolskega leta so zame najbolj stresni v celem letu. No, začetki morda še malo bolj, kajti na koncu vsaj ni toliko obveznih roditeljskih sestankov. Glede na to, da smo po večini kriterijev velika družina, si na začetku šolskega leta kar podajamo kljuke različnih šol, vrtcev, učilnic, dvoran…, kjer predstavljajo učne programe in delijo vseh vrst informacije.

Tako sva z ženo s sestanki začela prejšnji petek in do konca tega tedna imava dnevno vsaj en roditeljski sestanek, razen četrtka, ko imava isto popoldne dva.

Roditeljski sestanki so pač nujno zlo. V prvem delu so namenjen splošnim zadevam, v drugem delu pa bolj specializiranim, posameznim skupinam, volitvam v svete šol in vrtcev in podobno.

Vsaj 90 % vseh povedanih stvari bi lahko izvedeli s pomočjo spleta in elektronske pošte, ampak »osebni kontakt šteje«. Ja, razumem. Tam kjer imajo enega otroka, je pač zabavno spremljati delo šole in se ukvarjati z njihovimi problemi, sedeti na sestankih in modrovati o izobraževalnih prijemih, izbirati najugodnejše ponudnike šolskih izletov, ter razreševati disciplinske primeri. Ko pa imaš več otrok in pri vsakem doživiš podobno izkušnjo, potem do tega zavzameš bolj ohlapen odnos. Takrat enostavno zaupaš. Učitelji in ostali šolski delavci so usposobljeni za šolsko delo, zato mi ni treba ravno vsake njihove odločitve preverjati. Tega niso počeli niti naši starši…

Pri šolah in bankah imam najraje, da me pustijo čim bolj pri miru. Navadno ne uspe… žal!

Trend danes pa je obraten. Starši ne zaupamo, še več, kar iščemo napake. Beremo strokovno literaturo, presojamo v skladu z vzgojnim modelom, ki ga sami izvajamo in težave so tu. Po mojih izkušnjah je vsako leto slabše. Starši na roditeljskih sestankih vse bolj »učimo« učitelje. Nekje bi imeli namesto šolskih stolov za sedenje žoge, drugod ni prav, ker še vedno uporabljajo kredo, ta pa se praši in negativno vpliva na dihala. Vseh vrst bizarnosti slišimo in včasih kar ne veš ali je res, kar slišiš.

Pred leti smo govorili o tem, da je manjše število otrok nujno privedlo do razvajenosti. In ti razvajeni otroci smo zdaj odrasli in imamo svoje otroke. Poglede naših staršev smo še bolj radikalizirali, svojim otrokom želimo nuditi največ. Če jim ne moremo ponuditi vsega, od svoje sobe, bogatih daril, oblek in računalnika, do varčevalnega računa za študij, je boljše, da jih nimamo, pravijo nekateri! To se odraža že v najnežnejših letih, ko bi se otroci radi še igrali, ambiciozni starši pa za vsak dan najdemo vsaj kakšen krožek, glasbeno šolo in športno dejavnost. In šole strežejo našim zahtevam. Ponujajo vseh vrst dejavnosti, kot v samopostrežni trgovini. Poleg vsega od šole zahtevamo, da so naloge do odhoda domov opravljene, da bi imel otrok popoldne čas še za kakšno obšolsko dejavnost ali trening. Če temu ni tako je treba to takoj povedati na roditeljskem sestanku, saj smo se vendar tako domenili.

In če otrok v šoli ni uspešen, za to prav gotovo (bognedaj) ni kriv otrok, še manj starši, ampak šola, ker »otroka ni uspela dovolj motivirati«. Podobno je z vzgojnimi problemi. Niso krivi otroci in starši, vedno so krivi drugi, končno tudi šola, ker problema ne zmore rešiti. Brez kazni seveda. Kazen je preživeta! Naši otroci morajo živeti v drugačnem svetu.

Od učitelja zahtevamo telefonske številke in njihove elektronske naslove, da jih lahko vedno pokličemo in nad njimi izlivamo svoj bes ob neuspešnih ocenah. Poleg tega jih pošiljamo na izobraževanja in preverjamo njihovo uspešnost. Opravičil skorajda ne pišemo več z vzrokom otrokove odsotnosti, ampak samo naj opravičijo izostanek. Špricanje je bilo včasih vsaj nespodobno, danes je s starševskim podpisom legitimno. Človek se vpraša, do kje lahko to gre?

Zato v zadnjem času na roditeljskih sestankih iščem razumnost. Obstaja tudi svet izza mojega otroka. Tudi tega hočem videti in upoštevati. Predvsem pa hočem zaupati šoli in njenim učiteljem, pa čeprav se morda včasih z njimi tudi ne strinjam.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

»Primorska za vedno«

16.09.2012 ob 22:48, avtor jozeb

Ne vem, zakaj je bilo treba izpostavljati, da na koprski proslavi ni bilo vladnih predstavnikov. Glede na ikonografijo, ki so jo organizatorji tam ubrali, vladne predstavnike čisto razumem (celo Erjavca). Že Bazovica je pred dnevi nakazala, kako žvižgajoče nekateri razumejo udeležbo predstavnikov vlade. V Kopru pa se je dogajalo še vse kaj drugega.

Najprej bi bilo dobro, če bi organizatorji pojasnili, ali so imeli v mislih poosamosvojitveno slovesnost, ali eno tistih iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Nedopustno je namreč, da so tam plapolale totalitarne zastave. Kako je mogoče, da so vihrale zastave s peterokrako zvezdo, glede na to, da smo se pred dvajsetimi leti odločili, da bomo totalitarizem zavrgli? Totalitarizem s tajnimi službami, delovnimi taborišči, političnimi zaporniki, privilegiranim partijskim aparatom, komisarsko milico, spolitizirano vojsko, okostnjaki v omarah in vseh vrst samoupravnimi pravljicami? Si lahko predstavljate, da bi na nemški državni praznik v enem izmed večjih nemških mest, tam vihrale zastave s kljukastim križem? Jaz si zelo težko. Pri nas pa se slavnostni govornik, ki je bil celo predsednik republike od tega ni distanciral. Zato pa je obračunaval z aktualno, sebi nenaklonjeno, vlado.

Poleg tega so bili na proslavi tudi transparenti, ki so poveličevali vlogo največjega vojnega zločinca nekdanje socialistične države.

Ko je torej predsednik pokrajinskega odbora Zveze združenj borcev za vrednote NOB za južno Primorsko Jerko Čehovin dejal, da ni zadovoljen z dejstvom, da v Koper ni bilo nikogar od predstavnikov vlade, je s tem samo povedal, da je pričakoval ljudi, ki bodo držali svečico tej neposrečeni scenografiji. “S tem so ponovno pokazali, da ne znajo združevati, ampak deliti,” je dejal. Žal je resnica obrnjena, v Kopru so se tokrat jasno opredeli proti demokraciji in proti združevanju. Kakšna je namreč demokracija, kjer poveličujejo rdečo zvezdo in totalitarnega samodržca, ki je ukazal največji masaker nikoli obsojenih političnih nasprotnikov? Domoljubni dogodek vrnitve Primorske matični domovini so namreč izkoristili, da so prodajali ideološke parole.

Organizatorji so imeli pač proste roke pri vsem, saj ni šlo za državno, ampak občinsko proslavo. Prav! Ampak sprenevedanje o tem, zakaj vlada na to ni pristala, je pač jalovo. Demokratična Evropa v kateri živimo, je tako ikonografijo večinoma zavrgla. No, v Rusiji pa se še pojavijo častilci Stalina. In pri nas Broza…

Prav lahko bi vsi praznovali vrnitev Primorske matični domovini (končno gre za praznik pri katerem se lahko vsi poenotimo, da je šlo za nekaj hvalevrednega od česar imamo vsi korist), tako pa so tam ob petju partizanskih Hej brigad, želeli gostiti le en del političnega spektra. In to so tudi dobili, žvižgali pa so v prazno.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 16 komentarjev

« Starejše objave