Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Kdo daje, kdo prejema?

14.09.2012 ob 20:45, avtor jozeb

Ne vem zakaj mi ob tem naslovu vedno pridejo na pamet svetopisemske besede, kar boste sejali to boste želi. Verjetno gre za jasno vsebinsko navezavo, ki ima na eni strani vzrok in na drugi posledico, oba konca pa sta na isti »palici«.

Prejemanje in dajanje, setev in žetev, so torej povezani in dokler so uravnoteženi, ne pride do konflikta. Ko pa nastane disharmonija, ki je navadno povezana z nepravičnostjo, takrat izbruhnejo težave. Če si obilno prizadevamo za nekaj, žetev pa je pičla, je nekaj narobe. Prav tako je narobe, če se nekdo čuti opeharjenega, ker ves čas dela, za to pa ne prejme poštenega plačila. Ampak to so le zunanji, navidez najbolj izstopajoči primeri, ki smo se jih, v svetu kakršnem živimo, žal preveč navadili. Posledično smo dobili do takih primerov »trdo povrhnjico« in ob pogledu na stisko, se nam prižgejo vseh vrst obrambni mehanizmi, da ne storimo tistega, kar nam srce veleva, da bi morali.

Pa ne gre samo za dobrodelne donacije ali pomoč v hrani, včasih je čas, prostovoljno delo, nasvet, morda le dobra volja na pravem mestu tista, ki spreminja svet. In ravno za to gre, za spreminjanje sveta…

Svet pa ne moremo spremeniti tako, da bi spremenili druge, začeti moramo pri sebi. V tujini, zlasti v ZDA ima javno, prostovoljno delo za skupnost posebno mesto. Pri nas se prostovoljstvo sicer uveljavlja, a počasi. Skrb za starejše, dežurstvo v karitativni organizaciji, pomoč otrokom, ki imajo težave v šoli… vse to so možnosti, ki se ponujajo, a se jih še premalo poslužujemo, predvsem pa velikokrat ne prepoznamo svoje vloge.

Spominjam se slikarja, ki vsako leto prinese svojo sliko na Karitas in jo daruje za ljudi v stiski. Na vprašanje zakaj, je odgovoril, da ga njegov dar osrečuje. »Darovati pomeni dobiti!« Prav podobna je zgodba prostovoljca v domu ostarelih, ki se enkrat tedensko v popoldanskem času, poln vtisov neke drugačne življenjske izkušnje, vrača v svoj vsakdanjik. »Prav toliko kot dam, tudi sam prejmem, ali celo več! Moje življenje se je po tej izkušnji precej spremenilo.«

Vedno torej obstajajo poti, le prepoznati jih je treba. Vprašanje kdo daje in kdo prejema je torej v tej luči zlahka rešljivo, ko prepoznamo, kakšna je naša vloga in jo sprejmemo. Tudi takrat, ko nimamo ničesar, lahko nekaj damo, če imamo odprto srce.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Pandurjeva Medeja

12.09.2012 ob 23:35, avtor jozeb

Trikrat razprodane Križanke, hrvaška produkcija, Tomaž Pandur in Evripid…

Medeja je bila v grški mitologiji hči kolhidskega kralja Eeta, Apsirtova sestra. Jazonu je pomagala pri pobegu s Kolhide, kasneje pa je postala njegova žena, mu rodila dva sinova. Ko pa jo je sklenil zapustiti zaradi politične poroke s hčerko kralja Kreonta, se ji pomrači um. Najprej iz maščevanja ubije Jazonovo nesojeno nevesto in nato, da bi Jazona še bolj prizadela tudi svoja otroka.

Tomaž Pandur se je v zadnjih letih nekaj bolj usmeril v besedila. Pred leti so bile njegove predstave bolj »vizualni šovi«, kjer je bilo temu tudi vse podrejeno. Tokrat zgodba, kjub šovu stoji na svojih temeljih, prestavljena pa je v nadrealistično krajino, ki ji je tokrat s scensko obliko pomagalo še deževno vreme z bliskanjem in udarjanjem kapelj po platneni strehi Plečnikovih Križank. Le nekaj se v vseh letih vendarle ni spremenilo. Če Pandurja nisi maral takrat, ga tudi zdaj ne maraš in obratno publika, ki mu je pred leti zvesto sledila, ga tudi tokrat ni pustila brez aplavza… Pandurjeva poetika je pač namenjena tistim, ki se v teatru radi počutijo nelagodno.

Tomaž Pandur je ob Medeji povedal, da si je prizadeval, da bi smrt upodobil poetično. Če je bila misel, da je smrt zaradi taktov Straussove Na lepi modri Donavi, lahko poetična, potem si tako življenje, kot gledališče, pač predstavlja nekoliko površinsko.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 6 komentarjev

Državljanska vojna še kar traja…

11.09.2012 ob 21:32, avtor jozeb

Pred nekaj leti, ko je zgornjo trditev izrekel Justin Stanovnik, nekdanji predsednik Nove slovenske zaveze, se mi je zdela močno pretirana. Takrat je izjava dvignila kar nekaj prahu in spet obudila polemike o spravi in pomiritvi.

V zadnjih letih pa je dozorelo spoznanje, da sprava, kot smo si jo predstavljali, sploh ni mogoča. Počakati bo treba, da bodo tako ali drugače udeleženi v vojno-povojnih procesih pomrli in da bodo skušale naslednje generacije tragične delitve preseči. Čas pač celi rane, če jih že ljudje ne znamo… Vsak (levi in desni) verjetno nosi del krivde, da do zdaj ni prišlo do minimalnega poenotenja stališč glede druge svetovne vojne in dogajanja po njej. Dokler na obeh straneh ne bo prišlo do iskrenega kesanja in prošnje po odpuščanju, se ne bo nič premaknilo. (In Cerkev v tem procesu ni stran v postopku.)

Trenutno stvari stojijo kot pribite. Eni vztrajajo na enem, drugi na drugem bregu. V tem smislu državljanska vojna resnično še traja. Že res, da se ne streljamo z orožjem, ampak besedno in gestualno pa gredo stvari čez vsako mero dobrega okusa.

Nesposobnost preseganja nasprotij v korist in blagor svojih ljudi, boleče reže. Trmasto vztrajanje na svojem, brez popuščanja ne vodi nikamor. Sposobni smo se spreti do konca zaradi majhnih kamnov ob poti, ki so v naših predstavah postali skale, čez katere ne moremo.

Morda kdo celo misli, da nima nikomur nič odpuščati in se z nikomer spravljati. Če bi to držalo se seveda ne bi trmasto oklepal svojih stališč, temveč bi skušal svoje vedenje dopolniti in razumeti, kaj je »nasprotnika« pripeljalo do njegove odločitve.

Tako seveda ne razumem kaj je aktualnega predsednika republike navedlo, da v Vitanju ob odprtju »kulturno vesoljskega centra« ni hotel seči v roke niti ministru za kulturo niti evropskemu poslancu, prav tako ju ob začetku svojega govora ni niti pozdravil, kot se pač spodobi, če že pozdravljaš npr nekdanjo ministrico. V maniri prej zapisanega bi lahko nadaljeval, da se nedokončana državljanska vojna odraža tudi v ideološkem ignoriranju političnih nasprotnikov. Očitno je Danilo Türk prepričan, da je njegova pozicija dovolj močna in da bo ponovno izvoljen za predsednika že v prvem krogu. Prepričan je, da se mu zato ni treba ozirati na politične nasprotnike, še več prepričan je, da jih lahko celo ignorira!

In kam nas je pripeljala politična ignoranca zadnjih let? Poglejte okoli sebe…

PS Za Slovenijo bi bilo najbolje, da bi v drugem krogu predsedniške tekme zmagal Pahor z glasovi desnice.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 7 komentarjev

Stanovnikovi dediji izgubljajo živce

10.09.2012 ob 22:32, avtor jozeb

Ko stopim na pokopališče ali kraj tragičnega spomina, navadno utihnem in skušam zbrati misli. Na pogrebu ali spominski slovesnosti res ne vidiš velikokrat ljudi, ki bi kvantali, glasno govorili, prepevali ali se iz komemoracije drugače norčevali. Molčeča prisotnost je običajna človeška gesta v naši kulturi, ko si vsak pokojnik zasluži svoj mir vsaj na tem mestu in ob tej priliki.

No, cvetober borčevskih aktivistov zbran med zastavonošami na slovesnosti onkraj meje v Bazovici, kjer so bili s strani fašistov leta 1930 ustreljeni štirje domoljubi, pa si je privoščil ravno tak škandal. Osebno sem prepričan, da so jim stvari ob sicer odličnem govoru Ljudmile Novak, malo ušle iz rok. Vsa leta so se čutili, da je to njihovo zaledje, da so oni edini poklicani častiti spomin Marušiča, Bidovca, Miloša in Valenčiča. V vseh teh letih umetnih delitev so pozabili, da so omenjeni štirje slovenski domoljubi padli daleč pred partizansko ustanovitvijo in v čisto drugačnih razmerah. Borce je zato moralo zelo potreti, ko so se organizatorji z one strani meje od njihovega dejanja distancirali. Še več, zapisali so, da je šlo za »tipično fašistično kričanje, psovanje in žvižganje«, ki ne žali samo »slovenske vlade in slovenske države, ampak vse demokratične Slovence, kjer koli živimo, delamo in ustvarjamo.«

In primerjava s fašističnim kričanjem je morala tukaj rdeče Stanovnikove sledilce, vajene drugačne podpore, zadeti »v mehko« (kot bi rekel Iztok Mlakar). Spet so jih primerjali s tistimi od katerih bi tako radi pobegnili. Spet so padli v družbo drugega totalitarizma in to še toliko huje, saj ljudje večinoma ne razumejo škandalov na krajih spomina.

Ljudmila Novak na slovesnosti ni nastopila le v vlogi predsednice NSi, ampak kot ministrica za Slovence po svetu, torej kot predstavnica slovenske vlade, ki je reprezentativna predstavnica Republike Slovenije. Zato so borci pravzaprav pljuvali po lastni državi. Legitimno je, da se z oblastjo ne strinjajo, vendar pa tega nikakor ne gre izražati na tak način. Lahko pa jih povabimo, naj to le še kje ponovijo, potem jih tako ali tako, kot prihodnje leto v Bazovico, ne bo nihče več vabil…

Ko stopim na pokopališče ali kraj tragičnega spomina, navadno utihnem in skušam zbrati misli. Na pogrebu ali spominski slovesnosti res ne vidiš velikokrat ljudi, ki bi kvantali, glasno govorili, prepevali ali se iz komemoracije drugače norčevali. Molčeča prisotnost je običajna človeška gesta v naši kulturi, ko si vsak pokojnik zasluži svoj mir vsaj na tem mestu in ob tej priliki.

No, cvetober borčevskih aktivistov zbran med zastavonošami na slovesnosti onkraj meje v Bazovici, kjer so bili s strani fašistov leta 1930 ustreljeni štirje domoljubi, pa si je privoščil ravno tak škandal. Osebno sem prepričan, da so jim stvari ob sicer odličnem govoru Ljudmile Novak, malo ušle iz rok. Vsa leta so se čutili, da je to njihovo zaledje, da so oni edini poklicani častiti spomin Marušiča, Bidovca, Miloša in Valenčiča. V vseh teh letih umetnih delitev so pozabili, da so omenjeni štirje slovenski domoljubi padli daleč pred partizansko ustanovitvijo in v čisto drugačnih razmerah. Borce je zato moralo zelo potreti, ko so se organizatorji z one strani meje od njihovega dejanja distancirali. Še več, zapisali so, da je šlo za »tipično fašistično kričanje, psovanje in žvižganje«, ki ne žali samo »slovenske vlade in slovenske države, ampak vse demokratične Slovence, kjer koli živimo, delamo in ustvarjamo.«

In primerjava s fašističnim kričanjem je morala tukaj rdeče Stanovnikove sledilce, vajene drugačne podpore, zadeti »v mehko« (kot bi rekel Iztok Mlakar). Spet so jih primerjali s tistimi od katerih bi tako radi pobegnili. Spet so padli v družbo drugega totalitarizma in to še toliko huje, saj ljudje večinoma ne razumejo škandalov na krajih spomina.

Ljudmila Novak na slovesnosti ni nastopila le v vlogi predsednice NSi, ampak kot ministrica za Slovence po svetu, torej kot predstavnica slovenske vlade, ki je reprezentativna predstavnica Republike Slovenije. Zato so borci pravzaprav pljuvali po lastni državi. Legitimno je, da se z oblastjo ne strinjajo, vendar pa tega nikakor ne gre izražati na tak način. Lahko pa jih povabimo, naj to le še kje ponovijo, potem jih tako ali tako, kot prihodnje leto v Bazovico, ne bo nihče več vabil…

Ko stopim na pokopališče ali kraj tragičnega spomina, navadno utihnem in skušam zbrati misli. Na pogrebu ali spominski slovesnosti res ne vidiš velikokrat ljudi, ki bi kvantali, glasno govorili, prepevali ali se iz komemoracije drugače norčevali. Molčeča prisotnost je običajna človeška gesta v naši kulturi, ko si vsak pokojnik zasluži svoj mir vsaj na tem mestu in ob tej priliki.

No, cvetober borčevskih aktivistov zbran med zastavonošami na slovesnosti onkraj meje v Bazovici, kjer so bili s strani fašistov leta 1930 ustreljeni štirje domoljubi, pa si je privoščil ravno tak škandal. Osebno sem prepričan, da so jim stvari ob sicer odličnem govoru Ljudmile Novak, malo ušle iz rok. Vsa leta so se čutili, da je to njihovo zaledje, da so oni edini poklicani častiti spomin Marušiča, Bidovca, Miloša in Valenčiča. V vseh teh letih umetnih delitev so pozabili, da so omenjeni štirje slovenski domoljubi padli daleč pred partizansko ustanovitvijo in v čisto drugačnih razmerah. Borce je zato moralo zelo potreti, ko so se organizatorji z one strani meje od njihovega dejanja distancirali. Še več, zapisali so, da je šlo za »tipično fašistično kričanje, psovanje in žvižganje«, ki ne žali samo »slovenske vlade in slovenske države, ampak vse demokratične Slovence, kjer koli živimo, delamo in ustvarjamo.«

In primerjava s fašističnim kričanjem je morala tukaj rdeče Stanovnikove sledilce, vajene drugačne podpore, zadeti »v mehko« (kot bi rekel Iztok Mlakar). Spet so jih primerjali s tistimi od katerih bi tako radi pobegnili. Spet so padli v družbo drugega totalitarizma in to še toliko huje, saj ljudje večinoma ne razumejo škandalov na krajih spomina.

Ljudmila Novak na slovesnosti ni nastopila le v vlogi predsednice NSi, ampak kot ministrica za Slovence po svetu, torej kot predstavnica slovenske vlade, ki je reprezentativna predstavnica Republike Slovenije. Zato so borci pravzaprav pljuvali po lastni državi. Legitimno je, da se z oblastjo ne strinjajo, vendar pa tega nikakor ne gre izražati na tak način. Lahko pa jih povabimo, naj to le še kje ponovijo, potem jih tako ali tako, kot prihodnje leto v Bazovico, ne bo nihče več vabil…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 14 komentarjev

Grozde v Stični

9.09.2012 ob 22:42, avtor jozeb

Na blagoslovitvi kapele in oltarja Lojzeta Grozdeta v Stiški baziliki, je bilo lepo in slavnostno vzdušje. Polna cerkev, ki je sprejela Grozdetove relikvije, je nekako skupno začutila vzvišenost trenutka. Grozde je prav iz njihovih cerkvenih klopi, kjer je bil prvega januarja 1943 pri 10. maši, odšel proti Trebnjemu in Mirni in s tem v smrt. V njihovi starodavni baziliki je našel zadnje duhovno okrepčilo pred smrtjo in zato je njegov »povratek« sem, v obliki relikvij, razumljiv.

Mašo je daroval novomeški škof Glavan ob navzočnosti stiškega opata, stiškega župnika in postulatorja Grozdetovega beatifikacijskega procesa.

Postulator Igor Luzar prinaša Grozdetove relikvije

Ob koncu predstavitve slike, sem župljanom zaželel, da bi Lojzetovo navzočnost v Stični sprejeli in se mu priporočali v prošnjah in molitvah. Tudi sliko bodo, upam blagohotno, doživljali kot iskren poskus približanja njegovega kratkega življenja tistim, ki iskreno iščejo dušni mir. Lojze nam pravi: »Pot je jasna!«

Ljudje so se takoj po maši že začeli zbirati pred Grozdetovo kapelo

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, osebno | Brez komentarjev

Srečanje brigadirjev

8.09.2012 ob 22:48, avtor jozeb

Če ne bi bilo Dela, ne bi vedel, da je bilo v Novi Gorici srečanje brigadirjev, ki so gradili to mesto. Noben drug medij namreč o tem ni poročal. Delo skrbi, da je lepo uravnoteženo. Sem in tja malo o Cerkvi in otrocih, malo o Janši, ki je itak nesposoben in aroganten, malo pa bo borcih in brigadirjih, s poudarkom na govoru »častnega meščana Nove Gorice«.

Zahvaljujem se Delu, da se trudi in na mesto proslave občinskega praznika pošlje tudi fotografa, ki obeleži nekdanje brigadirje, navešene z zastavami in rdečimi zvezdami, hvala tudi za informacijo, da je na Sabotinu spet gorelo (napis Naš Tito).

Ne vem koliko mladih si je res želelo v brigado. Nekaj gotovo, večina ne. Gotovo je bilo skupno delo v tistih časih potrebno. Tudi danes bi nam kakšna delovna akcija prav prišla in če se spomnimo na ekološke čistilne akcije, smo lahko na rezultate zelo ponosni. Pogrešam pa nekaj samorefleksije. Kot je bilo tam kaj dobrega, je bilo mnogim tudi težko. Morda zaradi sistematičnega političnega izigravanja resnične solidarnosti. Zaradi neiskrenih transparentov in zlaganih parol. Morda zaradi ovajanja tistih, ki niso dovolj dobro delali oz si za to niso dovolj prizadevali. Morda je bilo komu hudo, ker v nedeljo ni smel k maši…

Morda bi kdo ob srečanju brigadirjev rekel tudi kaj na to temo. Tako pa smo slišali le Kučanove besede, da strankam koalicije ni do zavezništva z ljudmi. »Nadomeščajo ga z oblastniškim podcenjevanjem in nespoštovanjem, tudi z žalitvami nekaterih družbenih skupin, zlasti učiteljev, univerzitetnih, znanstvenih in kulturnih delavcev, policistov in vojakov, borcev NOB, novinarjev, civilnodružbenih organizacij. Takšno ravnanje le še zmanjšuje zaupanje v politiko in oblast.«

Ne bi bilo spodobno, da bi njegove besede zdaj obrnil na brigadirska leta in oblast, ki je takrat oblastniško podcenjevalno, velikokrat tudi žaljivo zahtevala udeležbo na brigadirskem delu… Naj si vsak o tem misli svoje in pobrska po svojem spominu (če je bil brigadir ali so mu o tem povedali starejši), česa vsega se spomni. In kaj je pozabil. In zakaj je pozabil in izbrisal iz zavesti.

Meni veliko pove že to, da je novica našla svoje mesto le v Delu, ki je tako lepo uravnoteženo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 6 komentarjev

Zmoremo, ne zmoremo

6.09.2012 ob 21:18, avtor jozeb

Zmoremo poslati človeka na luno, ne zmoremo pa obiskati soseda v stanovanju nasproti nas.

Zmoremo nakupovati dolge ure, časa za otroka, ki bi se rad igral z nami pa ne najdemo.

Zmoremo popraviti napako v jedrskem reaktorju, mamico, ki otovorjena potiska pokvarjen voziček, pa uspešno spregledamo.

Zmoremo preplezati najzahtevnejše smeri v Himalaji, na sprehod do bližnjega gozda s starim očetom pa se ne zmoremo odpraviti.

Lahko se potopimo globoko v ocean, v globino očesa žalostne žene pa ne zmoremo priti.

Lahko rešimo zadolženo banko, invalidu na vozičku, ki živi iz dneva v dan pa ne moremo zagotoviti, toplega obroka prav vsak dan.

Zvezde so daleč in ob njih spoznamo našo majhnost, a veličine tistega, ki zmore sočloveku reči oprosti, ne prepoznamo.

Človeka lahko razstavimo na delce, razrežemo na tanke trakove, a topline njegovega srca ne bomo zaznali.

Človek je uganka.

A kljub temu kaj vse zmoremo, kje vse smo bili, kaj vse smo rešili in kakšne rekorde smo podrli, je zame največji ta, ki otre solzo žalostnemu in zna jokati z njim. To zmorejo res redki in srečni ste, če poznate tega Človeka.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 2 komentarjev

Moj tretji Grozde

4.09.2012 ob 23:17, avtor jozeb

Končal sem sliko bl. Lojzeta Grozdeta za Stiško baziliko, kjer bodo v nedeljo prejeli tudi njegove relikvije. Gre za svetniški portret, ki ga bodo namestili v kapelo levo od glavnega oltarja. Grozde je bil zadnji dan svojega življenja zjutraj v Stični pri obhajilu in spovedi. Zato se župnija pa tudi cistercijani čutijo z njim povezani.

Za Lojzetov portret je kot osnova služila njegova črnobela fotografija iz Marijanišča. Lojze zre v nas resno in nekoliko zamišljeno. Okoli glave ima svetlo moder svetniški sij, ki je na svetniških slikah prej izjema kot pravilo. Za sinjino sem se odločil zato, ker je to barva neba, barva modrosti, pa tudi barva stanovitnosti, saj je Grozde ostal zvest svojim idealom do konca.

Levo zgoraj je kot luč nakazana hostija, znamenje evharistije, ki ji je Lojze rekel: »Sonce mojega življenja.« Leva stran slike je tople rdeče barve, ki je tudi barva krvi in mučeništva.

Na desni strani, ki je temna se Lojzetu v hrbet zariva petokraka zvezda, kot simbol ideje, zaradi katere je moral umreti pri 19. letih. Zvezda je oblikovana reliefno, tako da kraki delujejo kot rezila in zato tudi krvavijo. Kaplje krvi kapljajo na bele zvončke in jih močijo.

Simbol zvončkov je prav tako močan in večpomenski. Najprej nakazuje, da so njegovo truplo našli šele po dveh mesecih od umora, 23. februarja 1943. Truplo je našel otrok, ki je nabiral zvončke in ravno tam kjer je bilo plitvo zakopano truplo, jih je bilo največ. Zvončki so znanilci pomladi, na sliki jih je upodobljenih 19, za 19 Lojzetovih pomladi. Na desni strani so omočeni s krvjo na levi pa so vse bolj beli, kar je znamenje njegove nedolžnosti.

Lojze Grozde na sliki piše v knjigo. Vemo, da je bil tudi pesnik, zato je upodobitev knjige na sliki simbol njegovega kulturniškega udejstvovanja. Grozdetova figura se pred nas dviga iz zemlje, na kateri rastejo zvončki. Kot bi hotel vstati iz nje. Njegov vzgled res vstaja pred nas iz zemlje zamolčanosti, o katerem se ni smelo govoriti in stopa pred nas kot znamenje, da tudi najbolj skrite resnice pridejo na dan.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 2 komentarjev

Kdo bo bankrotiral oktobra?

3.09.2012 ob 21:58, avtor jozeb

V hrvaškem Jutarnjem listu, ki ga običajno pregledam, sem zasledil, da je naš premier priznal, kako lahko Slovenija bankrotira že do oktobra. Novico je sicer prvi prinesel avstrijski Die Presse. Vem, da sosedska skrb ni vedno povsem iskrena, včasih je privoščljiva, ampak vseeno se sprašujem, če je pametno tuje časopise in s tem tujo javnost na tak način pitati z našimi (slabimi) novicami.

Ekonomist Jože P. Damjan je bil do Janše zelo oster in ga sprašuje, če je neprišteven. Mislim, da Janša ni neprišteven, saj je tako izjavo zdaj ponovil že drugič in prvič je v tujih medijih prav tako zelo odmevala, saj smo se nemudoma znašli med državami uvrščenimi na lestvico tistih, ki bodo potrebovale tuj kapital za ureditev javnih financ. Poleg tega so nam takrat padle tudi bonitetne ocene. Kaj je premier torej takrat želel doseči s svojo izjavo in kaj hoče doseči zdaj?

Zdi se, da Janša na tak način pritiska na opozicijo, ki trmasto odklanja vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo.

Še enkrat moram zapisati, da se mi tako poniglavo igranje politike v teh časih zdi neodgovorno. Tako s strani pozicije, kot opozicije. Ali spoštovani gospodje, ki sedijo v hramu demokracije, ne vidijo, kam pluje naš brodič? Zakaj se ne morejo enkrat za spremembo poenotiti in sprejeti ukrepov, ki bodo državi v korist, ne pa v škodo? V tem primeru ne gre več za to, da imajo politični nasprotniki pač različna mnenja, zadaj gre zato, da je treba voz potegniti iz blata. Za ljudi. Za tiste, ki živijo tukaj, ki prispevajo v skupno blagajno in imajo pravico od tega nekaj imeti in ne le dajati.

Država je tu, da državljanom omogoči bogat meni, ne pa da bi zaradi nespametnih izjav in političnega preigravanja, morali jesti travo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 9 komentarjev

Do konca razkrita telesa

2.09.2012 ob 21:53, avtor jozeb

Do 16. septembra je na Gospodarskem razstavišču še na ogled razstava Razkrita telesa Bodies revealed. Vsekakor je to razstava, ki nikogar ne pusti hladnega. Najprej me je presenetilo, da je sredi nedeljskega popoldneva mogoče v Ljubljani čakati za vstop na razstavo. Posledično je ob ogledu gneča in vse skupaj zaradi tega bolj kot na Ljubljano spominja na kakšno dunajsko Albertino ali beneško Palačo Grassi, kjer se na razstavi vedno drenjaš. Potem je tu še sorazmerno visoka vstopnina 15€ . Nič kaj ljubljansko torej.

In potem smo pri razstavnih eksponatih. Ljudeh. Nas. Na ogled namreč niso lutke ali modeli, ampak resnična, s posebno tehnologijo obdelana telesa, skrbno razrezana in secirana. V znanstveno namen seveda.

Človeka osupne, koliko celic ima človeško telo, koliko živcev, kakšen je sistem žil od največjih do kapilar, kakšne mišice vse ima človeško telo, da se lahko premika tako kot se… Osupljivo, veličastno. Človek obmolkne in razmišlja o tem, kaj se skriva v njem. Razmišlja o arhitektu, dizajnerju, ki se je spopadel z najmanjšimi detajli in telo dodelal, do te mere.

Kljub temu razstava vzbuja tudi nelagodje. Na salamo narezan človek pač ni več to kar je bil, pa čeprav se ob tem lahko marsikaj koristnega naučimo. Ko so razstava prvič predstavili je že na odprtju izbruhnil škandal. Moram reči, da razumem zakaj. Na šnite razrezani ljudje so bili nekoč sinovi in hčere nekomu. Verjetno imajo svoje potomce, zdaj pa so njihova telesa zbanalizirana na raven razstavnega eksponata. Bi se jaz dobro počutil, če bi bil tam na razstavi zrezan nekdo, ki ga poznam? Gotovo da ne! Kljub vsej znanosti in koristnosti. Kljub temu, da gre za mrtva telesa, kjer ni več duha, ki telo oživlja. A tudi vojaki po bitki pokopljejo umrle in jih ne razstavijo.

Ob videnem se kljub edukativnosti, nisem počutil dobro. Na misel mi je prišlo, da gre na nek način za pornografijo. Da, pornografijo. Tudi tam pokažejo vse, tudi tisto kar se javno ne kaže. Človek je še veliko več od tega, kar je tam na ogled. Kje so vsa čustva, razum, volja, misli…? Morda zaradi prikazanega bolj razumemo delovanje človeškega telesa, vendar ali zaradi tega bolj razumemo človeka?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 9 komentarjev

« Starejše objave Novejše objave »