Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Meditacija na pokojišču

31.10.2012 ob 23:05, avtor jozeb

To so dnevi, ko se spominjamo naših pokojnih.

Tistih, ki smo jih imeli radi in jih ni več med nami.

Vedno, ko se spomnimo nanje nam v srcu vstane otožnost.

Spomin na mamo, starega očeta…

A kristjani nismo žalostni zaradi njih.

Vsaj ne želimo biti.

Verjamemo namreč, da so v večnem veselju, odrešeni vsega trpljenja in bolečin.

Vstajenje in večno življenje sta srčika krščanskega oznanila.

Nekaj tako temeljnega, da je sv. Pavel zapisal: »Če pa Kristus ni vstal je prazna naša vera…«

Vsi svetniki in verni rajni so zato naš opomin.

Opomin k čuječnosti in razmislek o življenju.

Ne vemo ne dneva, ne ure, kdaj pride klic v večnost.

Nam lahko kdo podaljša tostransko življenje le za trenutek?

Ni ga!

Sveče in urejeni grobovi so znak upanja.

Nekoč se spet snidemo, mama, oče, prijatelj…

Naša pokopališča so v teh dneh polna luči.

Luč pa pomeni svetlobo in veselje.

In Kristus pravi: “Grem, da vam prostor pripravim!”

Kdo, če ne kristjan, lahko sprejme smrt kot enega najpomembnejših trenutkov svojega življenja?

Kdo, če ne Jezus, nas lahko tam spremlja.

In kdo, če ne Bog, je lahko naš usmiljeni sodnik?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 2 komentarjev

Golota pozimi

30.10.2012 ob 20:06, avtor jozeb

Vsako leto znova opažam zanimiv paradoks. Bolj kot so dnevi mrzli, več snega kot je zunaj, bolj kot se zavijamo v tople plašče, raje nam oglaševalci prodajajo golo kožo. Pomanjkljivo oblečene manekenke ponujajo spodnje perilo, kopalke, hlačne nogavice, klobuke, avtomobilska zavarovanja… Potem zrejo v nas vse nasmejane z veleplakatov (tudi v to novo besedo sem se nehote poglobil… ni jumbo plakat, ni gigantski plakat, ampak VELEplakat!!!) in človeku se nehote naježi koža, saj so zunaj temperature pod ničlo.

Pritegniti pogled. To je njihov namen. Šokirati, obrniti na glavo nekaj, da si zapomnimo, da o tem govorimo, pišemo in potem tudi kupimo. Mislim, da jaz ne bom kupil Liscinega spodnjega perila, a o mladenki, „ki zmrzuje“ tam zunaj sem zdajle uspešno izgubil nekaj besed. Ker bom prilepil še fotografijo, so nedvomno zmagali oglaševalci.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

17. Ljubljanski maraton

28.10.2012 ob 13:39, avtor jozeb

Razmere za maraton letos res niso bile dobre. Kljub temu smo spet lahko uživali v pogledu na pisano množico tekačev, ki so se na progo odpravili z različnimi motivi, a vendar z jasno željo, premagati samega sebe! Čestitke vsem za pogum, dobro voljo in zmago nad samim seboj!

Vodilni.
Si predstavljam, da jim je bilo kljub teku hladno…
Tudi sneg na cestišču jih ni pregnal.
Navijači so obvezen del maratona.
Dajmo, dajmo!!!
Tudi če se odveže vezalka, to ni ovira…
Za nekatere je bil pomemben tudi čas.
Leta niso ovira za zmago nad seboj.
Vsako leto tečejo tudi “posebneži”. Tale s kravato je bil gotovo eden od njih! Bravo.
Moški, ženske, vsi tekaški bojevniki.
Kljub napornemu teku so komunicirali tudi s publiko.
Tudi marsikateri znan obraz je pritekel mimo!
Kljub snegu in dežju so “praljudje” tekli v opankah.
Tek je predvsem zmaga nad sebo.

Vsako leto znova me očara kakšna družinica, ki teče skupaj, vsak po svojih zmožnostih.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 10 komentarjev

Ateistični zbornik

27.10.2012 ob 23:58, avtor jozeb

Prijatelj slikar mi je poslal priponko o »sedemnajstih kilah zelo umnega čtiva. Mogoče kaj najdeš “uporabnega” v njem.« Gre za Ateistični zbornik. Čisto svež, šele dan na svetlo. Zanimivo čtivo, zanimivi avtorji…

mag. Vojteh Urbančič: Spremna beseda namesto uvoda

Bojan Čebulj: O nevernosti, brezbožju in ateizmu,

Jože Kos Grabar ml.: Od ateizma do svetoumja,

mag. Vojteh Urbančič: Zakaj smo ateisti tako arogantni in verniki tako ponižni?

dr. Darko Štrajn: Organiziranje transcendence,

Hardvik Pirnovar: Verovanje od prazgodovine do danes,

Bogdan Škofljanc: Religija in ateizem za telebane,

Vladislav Stres: O Bogu in veri,

Frane Tomšič: Nekaj vprašanj za teologe,

Vlado Began: Papež: vernik, odpadnik, krivoverec ali ateist?

Frane Tomšič: O morali in vrednotah – “Vrednote, za katere je vredno umreti”

dr. Tilka Kren: Verska čustva,

Herman Graber: Zakaj ne verujem (več),

Branko Delcott: Katolištvo, slovenska politika in potvarjanje zgodovinskega spomina,

mag. Vojteh Urbančič: Deja Vue,

dr. Boris Vezjak: Novinarske tehnike poročanja o dolgovih mariborske nadškofije,

Aeksander Markovčič: Ali je v Republiki Sloveniji resnično nemogoče spoštovati ustavo?

Koalicija za ločitev države in cerkve,

Zahteva za odpravo državnega financiranja Rimskokatoliške cerkve (in drugih verskih skupnosti),

Branko Delcott: Poročilo o ZAS-ovi pobudi za postavitev spominskega obeležja za žrtve čarovniških procesov v Mariboru in za pobite živali v religioznih obredih,

mag. Vojteh Urbančič: Spominska obeležja za žrtve inkvizicije v tujini (izbor in prevod)

Združenje ateistov Slovenije: Pismo podpore Svetlani Makarovič.

Res cvetober ljudi, ki se ukvarja z ničemer… Saj religija zanje ne obstaja, je le opij za ljudstvo, je le utopija, je le… nič.

Zakaj potem toliko ukvarjanja z ničem? Koliko so si dali opravka z nečem, kar se jim sploh ne zdi pomembno, kar je le utopija, česar ni… Gospodje in gospa, čeprav menite, da ste »večina«, se bo treba sprijazniti z dejstvom, da ateizem ni (resni) nasprotnik religije, ampak je to sekularizem.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 4 komentarjev

Narodni dom gre v prenovo

26.10.2012 ob 23:16, avtor jozeb

Del Narodne galerija, ki domuje v Narodnem domu, bodo za dve leti in pol zaprli. Hvala Bogu se je od tam izselilo Športno društvo, ki (kljub hvalevredni dejavnosti) v te prostore res ni sodilo. Narodna galerija bo tako pridobila v posest celotni Narodni dom, pridobila pa kar nekaj novih razstavnih prostorov, prostorov za depoje in ostalo.

Povedati, je treba, da so začeli Narodni dom graditi leto pred velikim ljubljanskim potresom (1894) in da ga je ta preživel nepoškodovan, kar je pomenilo, da je gradnja kakovostna. Do pobude za gradnjo je sicer prišlo v času nacionalnega prebujanja narodov v Habsburški monarhiji, na pobudo Slovencev iz Ljubljane, ki so želeli, podobno kot Nemci, imeti svoje družabno zbirališče. Ljubljana je bila v tistih časih konec 19. stoletja bolj Nemška kot denimo Trst ali Celovec. Mimogrede, Nemci so se takrat zbirali v Kazini. Na pobudo župana Hribarja so začeli domoljubi zbirati denar in tako je zrasel Narodni dom, z veliko plesno dvorano, garderobami, kavarno v spodnjem delu… To je bila prva zgradba v Ljubljani, ki ni imela dvojezičnega, ampak samo slovenski napis na pročelju: Narodni dom.

Narodna galerija se je v Narodni dom preselila šele po več kot 20. letih, že v času SHS. Nacionalna zbirka umetnin se je začela skromno, zgolj z ustanovitvijo društva, ki na začetku ni imelo niti ene slike. Te so začele prihajati z leti, z donacijami, volili, odkupi. V 30. letih 20. stoletja je zbirka zaradi pripojitve Slovenskega muzeja cerkvene umetnosti in zbirk nekaterih donatorjev, postala dobra osnova umetnosti, ki je nastajala na tem področju od začetkov.

Po drugi svetovni vojni je bilo društvo ljubiteljev Narodne galerije razpuščeno, ustanovljeno pa je bilo državno podjetje Narodna galerija, ki je v prvih povojnih letih delovalo v skrajno negotovih razmerah, saj je bila tovrstna umetnost prepoznana kot »reakcionarna«. V tistih povojnih časih je bil ustanovljen Federalni zbirni center, ki je zbral odtujene (lahko berete tudi nakradene) slike, pohištvo in ostale dragocenosti z gradov in stanovanj nekdanjega meščanstva. Te dragocenosti pa zanimivo, niso prišle v Narodno galerijo, ampak so jih razdelili osebno zaslužnim revolucionarjem, različnim vladnim službam, ustanovam, muzejem. Ni treba veliko domišljije, da ugotovimo, da so se med tem dogajale tudi čisto nič revolucionarne, ampak celo pritlehne kraje in malverzacije. Nekaj od tega je končalo celo na sodišču…

Kljub vsemu je Narodna galerija z leti postala nacionalne zbirka z zavidljivim fondom umetnim, s katerim nam ni treba zardevati niti pred precej bogatejšimi sosedi. V 90. letih smo dobili prizidek, s sodobno stavbo, kjer domuje tudi original znamenitega Robbovega vodnjaka z Mestnega trga. Stara stavba Narodnega doma zdaj po dobrih 90 letih delovanja Narodne galerije odhaja v zasluženo prenovo. Evropska in državna sredstva bodo oplemenitila nacionalne umetniške zaklade, ki bodo lahko prikazani javnosti v sodobnejših in predvsem večjih prostorih.

Zdaj, ko bodo Narodni dom zaprli (v ponedeljek 29. oktobra 2012), so pripravili tridnevno poslavljanje od stavbe kot smo jo poznali. To je praznovanje z javnimi vodstvi, različnimi delavnicami za najmlajše, s predstavitvami filmov in celo z glasbenim koncertom. Vse to lahko še do nedelje doživite v Narodni galeriji. Priporočam.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Tabasko

25.10.2012 ob 21:25, avtor jozeb

Letos so paprike prav dobro obrodile in z njimi tudi feferoni. Pred kakim mesecem sem se s kolegom pogovarjal o možnosti ohranitve feferonov tudi za zimski čas, ko sveži niso na voljo. Svetoval mi je domači tabasko. Prav resno na to nisem misli, a mi vendar ni dalo miru.

Na internetu, kjer najdeš (skoraj) vse, ni težko odkriti receptov za izdelavo prave domače pekoče omake. Jaz sem se odločil za naslednji recept.

Ker imamo na vrtu zelo pekoče chilije, je potrebno njihovo ostrino nekoliko razredčiti. To najlažje storimo s papriko. Chilije in navadne paprike dobro umijemo in odrežemo zelene dele. Paprikam izpraznimo semena, chilijem pa ne. Nato olupimo cel česen. Vse skupaj stresemo v mešalec, dodamo dve žlički soli in pol dcl kisa. Vse mere so približne in odvisne od okusa, načeloma pa kis in sol skrbita, da se mešanica ne pokvari. Dobro zmešamo in še enkrat zmešamo. Če je zmes pregosta jo lahko še razredčimo. Pazite pri odpiranju pokrova, da ne boste z nosom preblizu, kajti mešanica s chiliji zna biti presneto pekoča. Zatem obstajata dve možnosti. Prava je, da zmes shranite v steklenem kozarcu v hladilniku in jo dodajate predvsem tistim jedem, kjer se omaka raztopi in s tem dobi oster okus. Druga možnost pa je, da kozarec pokrijete s tkanino (gazo) in shranite na temnem in suhem prostoru.

In še to: Dolgo časa nisem vedel, da so feferoni koristni in celo zdravilni. Pomagajo tistim, ki imajo v ustih večkrat afte, poleg tega poživljajo krvni obtok in ugodno vplivajo na prebavo. Seveda pa obstaja jasno pravilo, da pri uživanju ne smemo pretiravati. Še posebej je odsvetovano, da bi feferone jedli same, brez druge hrane. Ob tem je dobro vedeti, da najbolj pekoče vrste feferonov nikoli ne pridejo do prodajnih polic, ker jih pokupijo (navadno vladne) agencije, ki iz njihovega prahu (posušijo jih in zmeljejo) izdelujejo solzilec in ostala podobna, vojski in policiji namenjena, sredstva.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 3 komentarjev

Vsi Janezi Janše

23.10.2012 ob 23:55, avtor jozeb

Zaostrovanje kulturnega boja gre naprej in gre na nož v kulturnih logih. Ministrstvo, ki poleg kulture pokriva še znanost, šport in izobraževanje je sklenilo, da bo udarilo tam, kjer (nekatere) najbolj boli, pri denarju. Tako ni izplačalo denarja spornim zavodom, ki so jim bila sredstva sicer (pod prejšnjo vlado) že odobrena.

Gre seveda za zgodbo, ki ima že kar nekaj brade, dotika pa se predvsem treh možakarjev. Ti so se pred leti preimenovali v Janeza Janšo. Jasno, da se niso preimenovali v Milana Kučana, Danila Türka ali Janeza Stanovnika, ampak v Janeza Janšo. Emil Hrvatin, Žiga Kariž in Davide Grassi so s tem seveda jasno nakazali, kaj jih žuli in na nek način celo poganja njihove umetniške obrate.

Pri nas je za razliko od naprimer Amerike, zaščiteno »nemarno« uporabljanje državne zastave. V ZDA je mogoče prepoznavne atribute ameriške zastave najti celo na spodnjem perilu, pri nas pa velja taka uporaba državnih simbolov za nespoštljivo in v najbolj drastičnih primerih ste lahko za to tudi kaznovani. Spomnimo se, kako je pred nekaj tedni nesojena predsedniška kandidatka oblečena v »slovensko zastavo« zbujala nelagodje, čeprav ji razen neokusnosti in narobe obrnjenega grba na levi dojki, pravzaprav ni kaj očitati.

Z zastavo se torej pri nas ne gre šaliti. Lahko pa se pošalite s predsednikom ene od političnih strank. Pa kaj zato, če je trenutno ta celo premier naše vlade. S tem pa ja ni nič narobe. Ljudje na »sončni strani Alp« vse skupaj vzamemo kot »akt človekove svobode«. Prav! Ampak vendar, se vam ne zdi malo obešenjaški tak humor?

Kaj ni sporno, da to financira država, se pravi vsi mi. Če se je nekdo odločil, da si bo spremenil ime zato, da bo nato dotičnega s svojim delom »hecal« naj to le počne, a za svoja sredstva. Pri nas pa je postal nacionalni šport, da neko politično akcijo premaknemo na polje (neoprijemljive) kulture in nato s pomočjo političnih prijateljev financiramo iz javnih sredstev. Na nek način gre za politični obračun s svojimi nasprotniki, prenesen na področje kulture. Ve se, kdo je bila ministrica, ki je vseskozi podpirala »umetniške« projekte Janezov Janš! Ob vsem zapisanem pač razumem upor ministrstva proti dodelitvi sredstev za take projekte.

Po drugi strani pa gre pri tem primeru, kljub vsemu tudi za nevarno igro nespoštovanja zavez, ki so bile dane na najvišjih državnih organih. Osebno se mi ne zdi prav, da se pogodba, podpisana in potrjena, ne izvede. Država mora biti jamstvo zakonitosti. Če to ni, daje svojim državljanom napačne signale. Zaman je namreč trkati na vest ljudi, če pa se nato pokaže, da država sama ne dela po pravu.

Boljše je neke stvari, ki sicer objektivno lahko bolijo in žalijo ignorirati, kot pa se z njimi preveč ukvarjati. Projekti na področju kulture imajo kljub vsemu omejen odmev. Take pravičniške bitke na očeh javnosti pa znajo biti kmalu neproduktivne in prepoznane kot pritisk države ali celo kot omejevanje umetniške in kasneje človekove svobode. Tega pa mislim, da si ne zaslužimo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 4 komentarjev

Herbarij

22.10.2012 ob 23:14, avtor jozeb

Že na začetku šolskega leta, so v šoli pri enemu od sinov, dobili za nalogo izdelavo herbarija. Po navodilih je bilo treba nabrati liste in plodove nekaj listavcev, iglavcev in travniških rastlin. Seveda je izdelava herbarija že od nabiranja rastlin naprej, precej zahtevna in tako je vse skupaj preraslo v družinski projekt.Najprej smo aktivirali dedija, ki od vseh najbolj pozna znane in neznane vrste dreves, predvsem pa njihova rastišča. Z njegovo pomočjo nam je uspelo nabrati predpisano količino rastlin v »samo« dveh izletih in najti zavidljivo veliko rastlin tudi na domačem vrtu. Sledilo je prešanje rastlin med časopisnim papirjem obteženim z različnimi (večinoma umetnostnimi) monografijami. To sicer ni pogoj, važno je le, da so knjige dovolj težke.

Po tednu ali dveh stiskanja, je bilo treba rastline nalepiti na tršo podlago, najbolje s papirnatimi trakovi, ki jih zalepimo na robovih. Največ težav je povzročala smreka, ki se je v času stiskanja presušila in iglice so začele prav nemarno odpadati.

Sin se je najbolj zabaval ob pisanju latinskih imen rastlin, ki jih je dobil na spletu. Ficus Carica in Betula Pendula sta mu absolutno najljubši… Vse skupaj je opremil še z etiketami, vložil v plastične mape in končno po abecedi v herbarij.

Pravzaprav je vso družino delanje herbarija kar potegnilo. Morda je bil to tudi namen. Malo me je zbodlo le vprašanje, ki sem si ga sam zastavil: ali bi mali to znal narediti sam? Ni mi treba biti ravno jasnoviden, da bi vedel odgovor…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Jesen

21.10.2012 ob 22:52, avtor jozeb

Ni boljšega slikarja kot je narava. V nekaj dneh je uspela »obarvati« vse okoli nas in to ne v kakšnih uniformiranih tonih. Ne, ne, barve so na vsakem koraku drugačne, v vsaki svetlobi drugače prosojne, prava paša za oko. Če se človek zna prepustiti vtisom, ki nanj prežijo z vseh kotov, ne potrebuje veliko drugega. Ampak naša tragika je, da gremo prevečkrat mimo z mislimo daleč od tega. Kot bi ne verjeli videnemu, kot da ni dovolj resnično za nas in naše probleme.

Pravzaprav bi lahko kakšni izmed televizij svetovali, naj kamero usmeri v eno tako drevo, ki ga jesen ravno »barva«. Morda bi potem bolj verjeli, na kako lepem koščku zemlje živimo in kako delovna je narava.

Malo sem “navil” barve, da poudarim, kaj se pravkar dogaja.

Kot bi bilo iz pravljice in ne le slabe pol urice iz Ljubljane.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Še tri nove slike

20.10.2012 ob 22:10, avtor jozeb

Med ateljejem, službo in družino mi minevajo zadnji časi. Nastajajo nova dela. Hvala Bogu me navdih še ni zapustil in nekaj me sili k delu še naprej. Tri nove slike so iz zadnjega cikla, ki sem ga poimenoval s skupnim naslovom Sanje, saj gre za brskanje po zabrisanih in zaprašenih delih, kjer so podobe iz zgodovine navlečene na sodobne izrazne možnosti.

Mimogrede naj povem, da so vse slike na lesu, gre pravzaprav za sprednje dele kuhinjskih omaric, kjer sem reliefne dele uporabil za okvir…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

« Starejše objave