Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Darovanje organov – humanizem ali prikrita evtanazija?

19.10.2012 ob 19:10, avtor jozeb

Žurnal je danes objavil zgodbo o dekletu, ki se je na srečo zbudila iz kome, še preden so ji odvzeli organe za transplantacijo. Zgodba je na Danskem, kjer se je vse skupaj dogajalo, razumljivo sprožila burne odzive, tamkajšnja vlada pa je že začela pripravljati natančnejše smernice za zdravnike.

Pred časom smo imeli v sklopu oddaje Nočno sonce temo transplantacije in takrat sem prav na to temo prebral članek, ki transplantacije prikazuje v drugačni luči. Gre za navedbe iz knjige Renate Greinert Rdeča zanka. Knjigo se da dobiti tudi pri nas, odpira pa številna moralna vprašanja.

Osebno sem se najbolj zdrznil ob dejstvu, da morajo biti enojni organi (srce, jetra, pljuča) odvzeti za presaditev samo tedaj, če človek še diha in mu še bije srce, sicer ti organi za presaditev niso uporabni.

Ups, to pa so že čisto drugačna dejstva kot humanitarno darovanje organov po smrti.

Možganska smrt je tista, ki mora biti razglašena, da bi nekdo postal darovalec, a zastavlja se vprašanje ali lahko pri tej razglasitvi pride tudi do manipulacij? Možgansko mrtva oseba naj bi bila tista, ki nima nobenega refleksa več.

V zgornjem primeru teh refleksov niso več preverjali ali pa so se kriteriji na tem področju toliko spremenili, da zdaj lahko za možgansko mrtvo osebo razglasijo tudi tako, ki si očitno lahko opomore. Vse to vodi seveda v prikrito evtanazijo, glede na trenutno dokaj veliko propagando za darovanje organov celo pri otrocih, pa je vse skupaj vsaj sporno, če že ne moralno nesprejemljivo.

Možgansko mrtvi ljudje niso mrtvi, temveč umirajoči, pravi eden od zdravnikov in nadaljuje, da ugotovitev, da so možgani ali kateri drug organ, prenehali delovati, še ne pomeni, da je prizadeti organ uničen, še veliko manj pa, da je to znamenje smrti tistega človeka.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 32 komentarjev

Še je pravica na svetu

16.10.2012 ob 23:54, avtor jozeb

Takoj ko sem slišal, da je odstopila Delova urednica Romana Dobnikar Šeruga, so mi prišle na misel besede, da je še pravica na svetu. Človek mora nositi težo svojih dejanj. Če so dobra je za to nagrajen, če so plemenita, so mu ljudje hvaležni, če ga je polomil, se mora za to opravičiti in če tega ne stori, za storjeno tudi kazensko odgovarja. To je logika sveta, deluje že od začetka in neki postulati se (razen v kakšnih totalitarnih sistemih) ne spreminjajo.

Ko so vodilni pri Delu ugotovili, da je bil primer Rode Stelzer za prodajo časopisa neproduktiven, so morali nekaj storiti. Prvi korak je analiza primera in ugotovitev stanja. Ker se niti urednica, niti novinar za obrekovanje nista opravičila, ampak sta še nadalje vztrajala pri »utemeljenem sumu«, ni presenetljivo, kar se je zgodilo. Prav tako ni presenetljivo, da urednik ni postal nihče od 170. zaposlenih pri Delu. To kaže, da lastniki novinarskemu kolektivu ne zaupajo. Še več s tem so jim jasno pokazali, da se nahajajo na dveh različnih bregovih. Zato »pritiskov« na urednico ne gre pripisovati karinalu Rodetu, ampak prej interesom kapitala.

Javnost je zdaj doživela vsaj nekaj zadoščenja, ki pa bo v večji meri prišlo še ob sodnem procesu, kjer bo na klop za obtožene sedel tudi Dejan Karba. Ta je v zadnjem času kar nekako poniknil. Nič kaj dosti se ne sliši o njem, ni ga bilo niti na novinarski konferenci, ko je kardinal Rode predstavil rezultate testa DNK.

Vmesna etapa kardinalove zgodbe je zaenkrat končana, nekaj figur je že izven igre, kako daleč pa je šah mat, je še težko napovedati.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 15 komentarjev

Amerika v predvolilni tekmi

15.10.2012 ob 23:00, avtor jozeb

Radijska oddaja Studio ob 17.h na prvem programu radia Slovenija je potekala pod naslovom »Amerika v predvolilni tekmi«. Gostje so bili nekdanji dopisniki v ZDA Vlasta Jeseničnik, dr. Uroš Lipušček in Matej Šurc. Sodeloval je tudi zdajšnji dopisnik Edvard Žitnik. Oddaja na bi odgovorila na vprašanja, kako poteka predsedniška kampanja v Ameriki, kako se odločajo ameriški volivci, ponudila naj bi predstavitev volilnega sistema in posebnosti, ko volitve ne potekajo neposredno ampak volivci volijo elektorje.

Dopuščam možnost, da je tema ameriških volitve pri nas precenjena, še sploh, ker smo tudi sami v času pred volitvami predsednika. Kljub vsemu gre pri ameriških predsedniških volitvah za pomemben globalni dogodek, ki slej ko prej vpliva na svetovno dogajanje. Tudi zato me je tema pritegnila, a izvedba razočarala.

Še posebej se je s svojim protiameriškim stališčem izpostavil Matej Šurc. Ob poslušanju njegovih neposrečenih in tendencioznih izjav, podanih z izdelanim mnenjem levičarskega vseznalca, sem se najprej spomnil na »partizanske« Dražgoše, kjer je z ameriškim veleposlanikom opravil Janez Stanovnik. Šurčeva dikcija ni bila dosti drugačna, kazala je na »ptiče iz istega gnezda«. Jeseničnikova in Lipušček sta se vsaj nekoliko trudila za distanco, Šurc pa je ni zmogel. Ne vem kako to, da so se mu ZDA tako zamerile, to je končno tudi njegov problem, a vendar je bilo povedano tako podcenjevalno, tako pokroviteljsko, tako nehigienično do Američanov (predvsem do republikanske opcije), da sem se na koncu prav vprašal, kaj neki si je mislil ameriški veleposlanik. Lahko zamahnemo z roko in si rečemo, kaj nas briga, lahko pa se vprašamo tudi, komu ta nenehna alergija slovenske leve intelektualne scene do Washingtona koristi in kje se oplaja? Saj Moskva že davno ni več aktualna in ideoloških nasprotnikov ne gre iskati na drugi strani Atlantika. Meni se je zdelo, kot bi vsevedni Matej Šurc v vlogi nadležnega komarja komentiral boksarsko tekmo med dvema slonoma.

Ta je mimogrede v svoji maniri opravil še z aktualnim političnim trenutkom pri nas in zopet obračunal s premierom, ki ga ima že nekaj let globoko v želodcu (571).

Ko se zdajle sprašujem, kaj sem od omenjene oddaje odnesel, lahko rečem, da predvsem predsodke. Želel sem si izvedeti nekaj informativnih podatkov, morda kakšno ozadje, pričakoval sem politično neopredeljenost, padel pa sem v močvirje protiameriških predsodkov, ki so se prebili največ do navijaštva za Obamo, ker so demokrati pač politično bližje levičarski opredelitvi gostov Studia ob 17.h.

Amerika je še vedno najpomembnejša država na svetu in Šurčevo mnenje, da je to morda po predsedniku Bushu Kitajska, je bilo smešno. Smešna bi bila lahko tudi opisana oddaja, če nam ne bi več povedala o nastopajočih govorcih, kot pa o temi, ki se je je lotila.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Delova anketa

13.10.2012 ob 19:19, avtor jozeb

Delo je objavilo raziskavo javnega mnenja pred predsedniškimi volitvami.

»Mesec dni pred predsedniškimi volitvami najbolje kaže aktualnemu predsedniku Danilu Türku, kaže danes objavljena anketa Dela. Zanj se je izreklo 46 odstotkov anketiranih, za Boruta Pahorja 24 odstotkov in za Milana Zvera 16 odstotkov. Trije odstotki vprašanih bi dali glas kateremu drugemu kandidatu, razmeroma malo pa je neopredeljenih.«

Enkrat sem se že razpisal o takih preverjanjih javnega mnenja. Pri zadnjih volitvah je bila napaka namreč 15 %!!! Nas je to kaj naučilo? Dela prav ničesar.

Kaj če bi si to anketo interpretirali s statistično napako zadnjih volitev? Si lahko predstavljate, da bi bil ob 15 odstotni napaki za Türka navzdol in prav tolikšni za Zvera navzgor rezultat neodločen? In to je rezultat med prvim in tretjim, Pahorja sploh ne štejemo. Nadalje, ali verjamete, da je slovensko volilno telo 70 odstotno levo? Raziskava kaže, da bi 70 odstotkov podprlo kandidata levice.

Ja, vem da gre tukaj tudi za privrženost kandidatu ne glede na strankarsko pripadnost, pa vendar, se zdi, da je sklepanje o 70 % zelo smelo.

Janša je zadnjič izjavil, da v Delu ne verjame niti osmrtnicam… Zelo lucidna pripomba. Delova četica je bila užaljena in je takoj izdala izjavo za javnost, v kateri je izpostavila svojo zavezanost profesionalnosti in novinarskim standardom. Premierovo izjavo so vzeli kot pritisk na svobodo novinarskega dela. Do tega imajo vsekakor pravico, kot imamo ostali pravico, da glede na »šalabajzersko vlogo«, ki so jo odigrali v zadnjem času, (spomnimo se afere Rode, ki so jo od začetka do konca usmerjali) menimo drugače.

Dnevnik Delo bi rad še naprej aktivno kreiral politiko. Tudi z objavljanjem predvolilnih anket. Jaz jim ne bom nasedel.

Prav zanima me, kolikšna bo tokratna napaka?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 10 komentarjev

Dve novi sliki

12.10.2012 ob 20:32, avtor jozeb

Dve novi sliki sem pripeljal skoraj do konca. Ob njiju mi prihaja na misel termin magični realizem,  pa čeprav mu seveda ne odgovarja popolnoma. Sliki sta nadaljevanje zadnjih iskanj, kjer ni več v prvem planu barva, ampak gre za vrsto podtonov in meglic iz katerih se luščijo podobe. To pa so lahko podobe naših sanj, iskanj ali domišljije. Ponujam v ogled kot v virtualni galeriji in ob tem napovedujem še začetek misli na samostojno spletno galerijo, ki bo upam čimprej zaživela.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 2 komentarjev

Kristal

11.10.2012 ob 22:43, avtor jozeb

Pred kakšnim letom mi je po elektronski pošti pisal možak iz Hrvaške. Najprej nisem natančno vedel za kaj pravzaprav gre, ampak beseda je dala besedo in izvedel sem, da v Bohinju poteka zanimiva likovna kolonija, ki jo organizirajo v družinskem hotelu Kristal. Še vedno pa mi ni bilo jasno, kako me je našel nekdo iz Malinske in zakaj je nagovoril ravno mene. Kasneje sem izvedel, da je kriv splet oz blog na katerem se pojavljajo tudi teme iz kulture.

Po uspešnem kontaktu in prispevku lani, se je zgodba letos ponovila, le da sva si s prijaznim hrvaškim ljubiteljem umetnosti obljubila, da se tokrat srečava. Tako sem se odpravil v Bohinj in na mestu samem poklepetal z gostitelji in ustvarjalci. Tudi srečanje z »neznanim znancem« je bilo prisrčno. Razjasnila sva marsikatero vprašanje, kakšno pa še čaka na naslednje srečanje.

V koloniji so sicer sodelovali LJUBA in SERGEJ HAHONIN, JURIJ KRAVCOV in NIKOLAJ MAŠUKOV iz Rusije, MIRJANA ZIRDUM iz Hrvaške, SLOBODAN IVANOVIĆ – BOBO iz Srbije in domači ustvarjalci ANDREJA ARBITER, IGOR BANFI, FRANC BEŠTER, ANA CAJNKO, STANKA GOLOB, MILENA GREGORČIČ, MIRO KAČAR, MATJAŽ MAUSER, MARIJA MIJA MERTELJ, GREGOR PRATNEKER, NIKO RIBIČ, JERNEJA SMOLNIKAR, DUŠAN STERLE, JANEZ ŠTROS in VELJKO TOMAN.

Pripravili so tudi improvizirano razstavo v hotelu Kristal in prvič na ogled postavili novonastala likovna dela. V drugi polovici decembra bo sledila razstava s katalogom in strokovnim ovrednotenjem. Načrtujejo pa tudi, da bodo dela kasneje odšla na razstavno potovanje v nekatere druge galerije po Sloveniji.

Zelo pohvalno se mi zdi, da so se v družinskem hotelu zavedli, da je mogoče turistično ponudbo širiti tudi z likovno umetnostjo. Korak za korakom pridobivajo izkušnje in vsako leto imajo boljše rezultate. Nastalo je kar nekaj izjemnih del, ki njihove prostore že spreminjajo v galerijo.

Vsega tega ne bi vedel, če me pred letom po elektronski pošti ne bi nagovoril neznanec, ki je po naključju prebral moj blog… Naključju? No, ne verjamem najbolj v naključja.

Kristal pa postaja vse bolj prosojen in njem odsevajo jesenske barve Bohinja..

Izjemna mojstra, zakonca LJUBA in SERGEJ HAHONIN.

Tudi srbski ustvrajalec Bobo Ivanović je navdušil s svojim delom.

In še nekaj nastalih del…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Spomini

10.10.2012 ob 23:11, avtor jozeb

Leta 1992 sem bil v Izraelu. Letos je od tega minilo 20 let. Nekako simbolično se mi zdi, da sem prav zdaj, po vsem tem času uspel digitalizirati diapozitive, ki sem jih takrat posnel. Spomini so privreli na plano.

Spomnim se, da smo ravno v tistem času dobili nove, modre slovenske potne liste, ki jih v Izraelu na meji še niso poznali. Takoj ob prihodu nas je objela tista posebna suha vročina, ki je pri nas ne poznamo. Poseben vtis je pustila puščava in depresija proti Mrtvemu morju.

Potem pa seveda poti po Jezusovi domovini od Jeruzalema do Nazareta, mimo Galilejskega jezera in Golanske planote. Še po vsem tem času se spomnim vonja jeruzalemske tržnice in živahnega utripa starodavnega mesta, ki je razdeljeno na tri dele, muslimanski, judovski in krščanski. Naša skupina je bila velika za en manjši avtobus, s seboj smo morali imeti judovskega vodiča, ki je »skrbel tudi za varnost«.

Bo kar držalo, da je tisto najbolj pristno, kar človeka napolnjuje, njegov spomin. Tega ti pač nihče ne more vzeti. Prav zanimivo je, da je spominov na stvari, ki jim moramo praviloma posvečati največ časa, najmanj. Zato še kako držijo tudi besede, da je tvoj zaklad tam, kjer je tvoje srce. Novci in dobrine niso še nikomur napolnili srca, kakšno lepo potovanje pa marsikomu.

Samostan v puščavi.

Pogled na stari del Jeruzalema.

Zid žalovanja.

Mesto, kjer naj bi se v Betlehemu rodil Jezus.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Šurc in Zgaga

8.10.2012 ob 23:00, avtor jozeb

Založba Sanje je zjutraj sporočila, da sta novinarja, ki sta pri njih izdala trilogijo o »orožarski aferi« pri nas, prejela nagrado za izjemne zasluge na področju raziskovalnega novinarstva. Gre za nagrado, ki jo podeljujeta organizaciji za medije Jugovzhodne Evrope (Seemo) in Centralno evropske iniciative (Cie).

Novico so objavili v Delu in Dnevniku, o njej molči Večer, 24UR, Žurnal in Siol. Že to govori samo zase.

Trilogiji je recenzijo pisala Spomenka Hribar (vsekakor relevantna strokovnjakinja, ki se poleg Kocbeka, sprave in katoliške ločitve duhov spozna tudi na orožje), Branko Soban je napisal uvodno besedo, Božo Repe je knjige predstavljal ob izidu.

O vsebini se ne bom izjasnjeval, ker je ne poznam in tisti, ki pričakujete kakšne vsebinske poudarke, lahko na tem mestu nehate z branjem.

Sprašujem se namreč nekaj drugega. Kako je mogoče, da taka knjižna trilogija pri nas izide, potem pa ne zgodi nič. Neki nazorsko enaki ljudje knjigo napišejo, izdajo pri sebi naklonjeni založbi, se družijo na predstavitvi, poskrbijo, da dve vzhodno evropski organizaciji (??) podelita nagrado za »prodorno raziskovalno novinarstvo«, vendar pa dlje od tega ne pride. Gre mar za znanstveno fantastiko? Kako je mogoče nekoga obremeniti s toliko gradiva, za sodišče pa ti dokazi očitno niso relevantni. Kaj ni čudno, da lahko pri nas sprožijo sodni proces zaradi možnosti, da je nekdo nekomu, na neugotovljivem kraju, ob neugotovljivem času, obljubljal neugotovljive koristi od provizije za prodajo oklepnikov Patrija, v zgornjem primeru pa se na sodišču ne zgodi nič? Pri nas časopis objavi fotografije sodnikov in stečajnih upraviteljev na skupni zabavi in že naslednji dan je na vratih policija… Tu pa nič.

Še več! Zgodba je banalna tudi iz druge strani. Premier, ki ga omenjena pisca močno obremenjujeta, je zavzel držo monolita in dela ne komentira. Zakaj ne poskrbi, da se zadeva razjasni na sodišču, če gre za knjige »napisane z veliko domišljije in napačnih sklepanj«, kot je o tem zapisal eden od udeležencev v aferi. Zakaj Šurca in Zgage ne toži? Zgolj zaradi 571 podpisov novinarjev izpred nekaj let? To lahko razumem, ampak saj v tej zgodbi nastopajo še nekateri drugi akterji. Zakaj ti ne sprožijo postopkov?

Zakaj se v tem primeru ne da opraviti nekakšne DNK orožarske analize, da bi zgodba končno dobila epilog? Tako pa se nam v majhnih odmerkih kar naprej vrača in vrača in vrača…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 14 komentarjev

Poroka

7.10.2012 ob 21:21, avtor jozeb

Sobote so včasih zaznamovale sirene, ki so tulile ob 12. uri in zvoki avtomobilskih trobelj svatov na porokah. Eno in drugo se počasi umika. Sirene sicer sem in tja še slišiš, čeprav njihov zvok ni več tako skozi ušesa segajoč. Zvoki avtomobilskih hup pa postajajo vse večja redkost. Včasih me ima, da bi šel in v roke segel tistim, ki vseeno izražajo veselje ob dejstvu, da sta se dva odločila za poroko. Tako po starem, najprej na magistrat in potem še v Cerkev. Kolona opranih in z mašnami nališpanih avtomobilov se vozi po mestu in trobi, hupa… Ljudje na ulicah obstanejo, se nasmejejo, skozi vetrobranska stekla opazujejo ženina in nevesto, pa svate.

Ja, je kar pogum, da se ob vsej negativistični propagandi do takega klasičnega obredja, še najdejo mladi, ki to naredijo vsemu navkljub. »To je najin dan, midva sva si ga izbrala in midva želiva praznovati!« Upam, da veselja ob takih dogodkih ne bo nikoli zmanjkalo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile

3.10.2012 ob 22:18, avtor jozeb

Novica da kardinal Rode ni oče Petra S., ni prinesla nekega posebnega olajšanja. Vsaj jaz ga ne čutim. Gre le za epizodo v širšem kontekstu napada na Katoliško Cerkev pri nas. Kakšen apokaliptik bi lahko citiral: »Pisano je: Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile.« Mr 14,27 In prav to se dogaja, posebej močno v zadnjem letu.

Res je, da smo si večkrat za alergijo v javnosti krivi sami, s svojim nastopom in ravnanji, ki včasih niso vredna imena na katero se sklicujemo, a vendarle ima vse svoje meje. Zdi se namreč, da gre za nek usklajen pritisk, ki ne popušča. Takoj ko se izkaže, da za vrženo meglo ni ničesar ali vsaj ne prav veliko, se ta spet pojavi na drugem koncu. Potem nas ves čas drži v defenzivni drži, ko se je treba le braniti in zagovarjati, kot bi ne imeli drugega dela in važnejših stvari. Zakaj tukaj ne velja »živi in pusti živeti«?

Rodetov dokaz, da ni oče Petra S. je torej le etapna zmaga resnice nad kleveto. Kolo pa se že vrti naprej in kažejo se obrisi novih napadov. Še zdaleč se ni vse začelo z nadškofom Uranom ali morda s finančnim polomom mariborske nadškofijske ekonomije. Proticerkveni duh je bil spuščen že davno. Od takrat se vrača v cikličnih intervalih. Po tem, ko smo šli na svoje s samostojno državo, je nekako izgledalo, da bomo svobodneje zadihali. Tudi v družbi je bilo čutiti nekakšno lakoto po duhovnem. Priča smo bili velikemu zanimanju za spiritualne in religijske teme. A pokazalo se je, da smo tudi na duhovnost začeli gledati iz potrošniškega vidika. Zgodil se nam je duhovni supermarket, kjer so iskalci lahko izbirali med različnimi stojnicami in izbrali nekaj tukaj in nekaj tam, namesto da bi se ob eni zares ustavili in se vanjo poglobili. Sledil je čas duhovnega relativizma, brez trdnih temeljev in jasnih usmeritev. In tako smo se znašli tukaj, kjer je pljunek na religiozno čutenje postal nacionalni šport.

Po dvajsetih letih je tako Cerkev ostala skoraj edina nespremenljiva komponenta, ki od svojih temeljnih resnic ne odstopa. Zato je tako pripravna za dežurnega krivca. Žal se nam je v tem času zgodilo tudi veliko stvari, ki so daleč od Kristusovih besed in njegovega zgleda. Če ne bi bilo jasne besede, da je »vrata podzemlja ne bodo premagala,« (Mt 16,18) bi se morala že davno v sramoti in strahu sesesti sama vase.

Naj se vrnem k zgodbam tega leta, ki so se po mariborski finančni aferi, usmerile na najvišje Cerkvene dostojanstvenike, osebno, ad personam. Najprej na Urana, nato na Rodeta in ko je postalo jasno, da je tukaj zmanjkalo streliva, zdaj še na Stresa in Turnška, pa še na Štumpfa in Lipovška. Gotovo je, da imajo vsi omenjeni gospodje svoj del odgovornosti za prosulo stanje mariborskih financ, a vendar moramo pustiti, da se razjasnijo vsa dejstva in da se preiskava zaključi. Ne smemo pozabiti, da vsi naši škofje odgovarjajo za svoja dejanja in da se bo pokazalo, kdo je za kaj odgovoren. O tem priča tudi osebnost poljskega nuncija.

Kardinal Rode bo torej sprožil sodne postopke. To je za slovenske medije, ki vse bolj drsijo v splošno rumenilo, kjer ni nikakršnih meja, vsekakor dobro. Prav tako bi za medijske hiše enormno visoka denarna kazen, delovala zdravilno. Pokazala bi, da se vsega kar nam pride na misel, ali kar slišimo kot poulično zlonamerno govorico, ne sme zapisati brez jasnega dokaza, da gre za resnico. Po krivici nekomu vzeti dobro ime je poniglavo in kaznivo. Tudi za Delo. Izgovarjanje, da je šlo zgolj za profesionalno opravljeno delo, v tem kontekstu, samo žali človeški intelekt…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 9 komentarjev

« Starejše objave Novejše objave »