Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Trenutek resnice

15.11.2012 ob 22:39, avtor jozeb

Po petih dneh od predsedniških volitev, so te še vedno politična tema številka ena. Ne, da drugo ne bi bilo pomembno, a tudi na tem spletnem portalu od nedelje pravzaprav ne govorimo o drugih temah. Pa nismo kakšna izjema. Prav tako vse druge medijske hiše dnevno prinašajo analize volitev in novosti glede drugega kroga.

Analize se večinoma vrtijo okoli nekoliko presenetljive Pahorjeve zmage in razlogov za Türkov zdrs na drugo mesto. Pahorjeva zmaga je prinesla obilo možnih preigravanj na politični sceni, še sploh, ker je njegova zmaga v drugem krogu postala realna, glede na 24 odstotkov glasov tretjega kandidata Milana Zvera, ki jih zdajšnji predsednik Türk, najverjetneje ne bo vknjižil na svoj račun. Lahko pa tudi…

Je volivcev desnice res le 24 odstotkov?

Analiza, ki bi jo še morali narediti, je na nek način za nas bolj ključna. Namreč, kaj se je zgodilo z desno usmerjenimi volivci, da so Milanu Zveru namenili manj kot četrtino vseh glasov? Je Slovenija postala večinsko levo usmerjena? Je mogoče, da kandidat desne opcije ne more računati niti na glasove vseh, ki gredo v nedeljo k maši? Če to ni dovolj tehten razlog za analizo, me popravite.

Milan Zver se je na predsedniške volitve pripravljal celo leto. Že od začetka mu ni dobro kazalo, ko pa je svojo kandidaturo napovedal Borut Pahor, mu je podpora padla pod dvajset odstotkov. Ankete, ki jih moramo seveda jemati z veliko rezerve, so mu ves čas kazale slabo. Če bi bila na desni politični strani takrat iskrena želja po močnejšem kandidatu, bi se lahko vsaj SLS opogumila in ponudila svojega kandidata. Pa se to ni zgodilo. Zakaj je bil Milan Zver torej puščen v predsedniško kampanjo na tak način, da ga niso podprli niti volivci strank, ki sta ga predlagali?

Zver v volilni kampanji ni deloval pretirano srečno, kot da mu do predsedniške funkcije v resnici ni bilo in kot da je bil v kampanjo »porinjen«. Zato ni bilo čudno, da je na soočenjih predsedniških kandidatov večkrat deloval kot advokat Janševe vlade. Ker ima ta trenutno precej nizko podporo, ni čudno, da je bil glas proti Zveru tudi glas proti Janši. Predsedniške volitve so bile vsaj pri enem delu prebivalstva, tudi opredeljevanje do nepriljubljenih varčevalnih ukrepov, zmanjševanja socialne države in celo do barabij v parlamentu, kjer red ravno ni na prvem mestu, če se samo spomnimo kolobocij okoli izgubljenih podpisov za razpise referendumov…

Napake raje odpuščamo nasprotnikom, kot svojim kandidatom

Kljub vsemu navedenemu, pa to še vedno ne more biti dovolj velik razlog za tako slab rezultat cele desno sredinske politične opcije. Teolog in politični komentator dr. Ivan Štuhec je Milana Zvera jasno podprl celo v reklamnem spotu. Rekel je, da mu na misel ne pade, da bi v tej predsedniški kampanji, podprl koga drugega razen Zvera! Nekateri so ugotavljali, da se je prav neprimerno reklamno opredelil. Pa ni pomagalo. Celo verniki, nedeljniki, katoliška občestva, mu niso pritrdili. Raje so volili Pahorja, nekateri celo Türka. V tem pač je nekaj mazohizma, kajti kljub lepim Türkovim besedam, obiskom taborov in nekaterim odlikovanjem ter Pahorjevim spravljivim tonom, pozivanju k »imejmo se radi«, ne smemo pozabiti, da gre vendarle za dva človeka s popolnoma drugega nazorskega brega. Zver je bil katoliškim volivcem kljub očitani ločitvi in vrsti podpasnih govoric, še vedno najbližji. A še enkrat se je izkazalo, da običajno krščansko volilno telo napake lažje odpušča političnim nasprotnikom, kot pa svojim kandidatom. Verjetno bi se tega moral že v začetku zavedati tudi Janša, če je imel resen namen, da njegov kandidat za predsednika republike zmaga. Tukaj ne bom ugibal o tem, da morda tega namena sploh ni imel…

Kaj se bo zgodilo 2. decembra je vendarle nehvaležno napovedovati. Rezultat je nekoliko odvisen tudi od tega, koliko bo v zavest desnih volivcev prišlo, da pač izbirajo med dvema, sebi ne najbolj naklonjenima kandidatoma. Če jim bo vseeno in se drugega kroga volitev ne bodo udeležili, ima zdajšnji predsednik Türk večje možnosti za uspeh. Če pa se bodo vseeno odločili svojo podporo prenesti na enega od kandidatov, bo to bržčas Borut Pahor. V tej luči bo verjetno zanimivo prisluhniti dikciji podpore dr. Štuheca…

Ali desnica res ne premore kandidata 36. odstotkov?

Naj se za konec vseeno še enkrat obrnem na skromnih 24. odstotkov, ki jih z Zverom vknjižila politična desnica. Če je to njen domet, potem se je treba resno vprašati, kam smo po 20 letih lastne države prišli? Vprašati se je tudi treba, kje so močne osebnosti desnega političnega pola, ki bi jim volivci vendarle naklonili več kot 36 odstotkov glasov (toliko bi bilo tokrat potrebno za drugi krog)? Desne politične stranke pa naj se vprašajo še, kaj je z njihovim članstvom, če med njimi ni izvoljivih kandidatov za vse politične položaje v državi? Znalo bi se zgoditi, da odgovori na ta vprašanja ne bodo prijetni, še manj filmski, morda pa bodo prinesli kakšno zdravilno kremo, ki bo rano negojenja političnih kandidatov naslednikov (kdaj) ozdravila.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Telefoni in telefončki

14.11.2012 ob 23:10, avtor jozeb

Sem dokaj umirjen človek, zato mi nenadne spremembe vedno delajo skrbi in sive lase. Najtežje mi je zamenjati računalnik, ker moram potem ponovno nastaviti in naložiti vsa programe, ki jih uporabljam, ponovno aktivirati vse dostope in gesla. Da o spletnih storitvah trgovin in bank ne govorim. Po tem uvodu me verjetno razumete, da tudi telefona ne menjam preveč rad. Če bi šlo samo za nadgradnjo bi bilo verjetno lažje, ker pa uporabljam telefon z dvema sim karticama pa je izbor telefonov primerno majhen.

Do zdaj sem imel dva Samsungova telefona, ki sta omogočala hkratno uporabo dveh kartic različnih operaterjev, vendar pa je žal življenjska doba telefonov vse krajša in v kratkem času tehnologija tako napreduje, da telefoni enostavno zastarijo. Poleg tega je mobilni telefon v zadnjem času pravzaprav še najmanj zgolj telefon (je informator, spletni brskalnik, sprejemnik elektronske pošte, obveščevalec, predvajalnik glasbe, zapisovalec, fotoaparat, vodič, vodnik in še kaj).Ko se je zadnji Samsung začel sam oglašati na klice (da ni bilo več potrebno pritisniti gumba za javljanje), sem ugotovil da bo treba telefon zamenjati. Ko se je kasneje med pogovorom še sam ugasnil je ideja dozorela. A kaj kupiti in predvsem, koliko me bo to udarilo po žepu?

Časi niso ravno naklonjeni nakupom telefonov, katerih cena dosega ceno računalnika. Razumem, vsi bi se radi peljali v rollce roycu ampak, če imamo denarja samo za golfa, potem si najdražjega modela ne bomo privoščili. Po spletu sem preverjal, kako bi lahko dobil največ od telefona za neko zmerno ceno in našel… Prestigio. Nikoli nisem slišal za to znamko, na spletu pa sem dobil kar nekaj podatkov in zanimivo, večino pohvalnih besed.

Nimam ravno veliko zaupanja v »no name« izdelke, kajti rado se izkaže, da si »poceni« kupil slabo in zato dvakrat. Zato sem se podal na lov za morebitnimi znanci, ki bi ta telefon imeli in res sem kmalu našel dva. Oba sta bila prepričljiva, da gre za napravo, ki za zelo zmerno (pol) ceno ponuja tisto, kar sicer dobiš pri Samsungu. Poleg tega ima naprava dveletno garancijo, kar pomeni, da bo dve leti delovala, potem pa je bo tako ali tako zaradi napredka treba upokojiti…

Prvi vtisi po nakupu so odlični. Android 4.0 deluje hitro, telefon je odziven, nekaj težji od prejšnjega, manj plastičen, omogoča pa toliko različnih funkcij, da ga bom verjetno nekaj časa študiral.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Mariborski radarji

12.11.2012 ob 23:06, avtor jozeb

Od 16. oktobra naprej se je »štajerska metropola« spremenila iz Evropske prestolnice kulture v »mesto upora in državljanske neposlušnosti«. Krivi so radarji, ki jih je mestna oblast postavila, da merijo prestopke hitrosti in jih tudi kaznujejo.

Kaj bi lahko bilo v Mariboru hujšega od tega, da se spoštujejo cestne omejitve? Gre samo za polnjenje prazne mestne blagajne, ki ji ni mar za državljane, sem prebral. Prebral sem tudi, da ima Maribor nesorazmerno veliko radarjev v primerjavi s kakim nemškim mestom, zato so vrli protestniki zažgali že devet naprav.

Najprej so sledile spravljive izjave mestnih oblasti, da bodo prekrškarje sprva samo opomnili, pa ni zaleglo. Župan Kangler je »gotof«! Ljudska ihta se tukaj še ne neha, saj so se odvili celo protesti in demonstracije.

Pa zakaj ljudje božji? Ali ne gre zgolj in samo za spoštovanje cestnoprometnih pravil? A v Ljubljani moramo pa voziti 30 v spalnih naseljih, če ne nas oglobijo Jankovičevi Roomsterji? Zakaj je spoštovanje pravil na štajerskem bolj ohlapno kot drugod?

Mestne oblasti v Mariboru bi se postavitve radarjev res morale lotiti bolj načrtno. Z enomesečnim prehodnim rokom in jasnim opozorilom, kaj lahko prekrškarje doleti. Potem pa je stvar zaključena. Vozniki se moramo držati nekih pravil in če so slaba pravila, jih morajo pač popraviti strokovnjaki ne pa ljudska jeza.

Pa še nekaj! Tudi če bi bili vsi proti radarjem, bi bilo zdajšnje vandalsko delovanje posameznikov še vedno napačno. Večina namreč nima monopola nad tem kar je prav. Žal.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 3 komentarjev

Ljudje imajo dovolj Danila Türka

11.11.2012 ob 21:54, avtor jozeb

Tako lahko najkrajše strnemo rezultate predsedniških volitev. Javnomnenjske ankete so spet pogrnile… Mene bi bilo, če bi delal javnomenjske raziskave in tako kisnil, v dno duše sram. A pojdimo po vrsti.

Danilo Türk je šel na volitve kot zmagovalec, vprašanje je po njegovo bilo le, ali bo uspel zmagati v prvem krogu. Drugega mesta iskreno ni pričakoval. V nagovoru takoj po objavi vzporednih rezultatov se je zato najprej pokazalo, kako ga je vse skupaj prizadelo. Türk res ne zna prenašati porazov. Vzroke je iskal v praznem besedičenju med kampanjo, v tem, da živimo v slabi državi, da se je celo v parlamentu zalomilo z zbiranjem podpisov pod referendumskimi zahtevami, da slaba vlada vodi Slovenijo, celo vreme je bilo krivo.Danilo Türk se je na teh volitvah stehtal. Kljub visokemu mnenju o lastni vlogi in podobi, se je izkazalo, da podpora Zveze borcev, Zorana Jankovića in Desusa ne bo dovolj. Glede na to, da je Zver dobil nekaj nad 20 odstotkov, je drugi krog praktično odločen… Ne znam si namreč predstavljati, da bi Türka podprl nekdo od Zverovih volivcev.

Milan Zver ni uspel nagovoriti niti volivcev desnice, kljub eno leto trajajoči kampanji. Zato verjamem, da si ta rezultat šteje tudi za osebni neuspeh. Pravzaprav je bila vloga desnice na teh predsedniških volitvah precej medla. Kot bi je ne jemali dovolj zares. Ne rečem, da je ni zares jemal Zver, a zdelo se je, da Janša ni imel namena podpreti kandidata, ki bi se v drugi krog zares lahko uvrstil. Zveru namreč že od začetka ni dobro kazalo. Ne verjamem pa, da na celem desnem političnem spektru ne premoremo ene osebe, ki bi jo bilo vsaj 36 ali 37 odstotkov volivcev pripravljeno podpreti. Iz tega gre najverjetneje sklepati na tih dogovor s Pahorjem. Zver je bil očitno le obrobni igralec. Mislim, da mu ne bo lepo nocoj oditi spat s tem občutkom.

In Pahor? Kakor smo se že nasmihali njegovi kampanji, opravljanju različnih poklicev (spomnite se vseh vicev, ki so krožili), je to vžgalo, rodilo sadove in ga odneslo na prvo mesto. Kot premier se res ni izkazal. Ni znal nastopiti odločno in hitro, predvsem pa ni uspel narediti reda med koalicijskimi partnerji. Zato mu bo morebitna predsedniška funkcija bolj pisana na kožo. Še sploh zato, ker je vloga predsednika republike pri nas bolj kozmetična…

Smo torej na poti, da bo kandidat levice izvoljen z glasovi desnice. Morda bi nam to lahko končno prineslo nekaj več političnega povezovanja, nekaj več enotnosti, nekaj širši konsenz.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 14 komentarjev

Nemarneži

9.11.2012 ob 21:12, avtor jozeb

Igranje z demokracijo je nevarno početje.

Mislim, da si v teh časih nihče iskreno ne želi referenduma, še toliko manj pa si želimo kockanja z ljudsko voljo. Kar se v zadnjih dnevih dogaja z založenimi, izgubljenimi, poniknjenimi… podpisi za razpis referenduma, presega meje dobrega okusa. V hramu demokracije, ki se »hrani« z našim denarjem, nimajo toliko reda, da bi lahko poskrbeli za varen prenos podpisov za razpis referendumske pobude, med državnimi institucijami. To je na meji verjetnega. Še bolj neverjetno pa je, da se ne more najti tistega, ki je poskrbel za to kolobocijo in posledično za katastrofalen upad zaupanja v ustanove pravne državne.

Če namreč takole kockajo z nekaj tisoč podpisi na formularjih, potem se lahko vprašamo, katere druge zadeve so poniknile med različnimi sejami, sestanki, usklajevanji… med večimi ministrstvi. Je tisto, kar danes velja kot zakonsko, sploh tisto kar je bilo sprejeto v parlamentu, ali gre za kakšne modificirane popravke, ki so se zgubili ali pojavili na poteh v labirintu naše demokracije.

Ali ni bedno, da se morajo državne institucije, varuhi zakonitosti, obračati na predlagatelje referendumskih pobud, da jim priskrbijo kopije izgubljenih podpisov? Pa kdo je v čigavi službi? Prav vseeno je ali je rdeči ali črni, modri ali oranžni, prav je, da nosi posledice svojih dejanj. Na tem primeru se je namreč pokazalo, da državi ne gre zaupati tudi pri najbolj osnovnih opravilih.

Raje se ne sprašujem, kako zaračunavajo davke, kdo nad tem bedi in kdo nadzoruje, če se vse pobere in steče v prave blagajne. Očitno se na poteh različnih uprav in ministrstev lahko marsikaj izgubi, založi in pozabi.

In ko smo že pri »nesrečno« izgubljenih podpisih. Se zavedate, da so v nedeljo volitve, kjer bo treba prešteti nekaj stotisoč glasov? Lahko verjamemo, da se kakšni glasovi med štetji in arhiviranjem ne zgubijo? Take škandalozne afere nekaj dni pred dogodkom, ne vlivajo ravno zaupanja.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Dejte mi mir, če ne bom šel po pištolo…

7.11.2012 ob 22:35, avtor jozeb

Spet Divji zahod. Malo sem znerviran, stvari uhajajo iz rok in potem bomo to kar s pištolo uredili. S tisto zaplenjeno »enemu domobrancu na bloku«, ki jo imam nekje zakopano. Mi smo tudi pri 80. še vedno pripravljeni…kar naj pridejo. Čisto vseeno mi je kaj bo jutri z mano ali s kom drugim.

Ta logika mi je tuja. Je ne razumem. Kar z nasiljem bi nekateri reševali svoje in tudi tuje probleme. Brezkompromisno. Gospod je star 80 let. V teh letih zagrizenost že nekoliko popušča. Ljudje se takrat navadno pripravljajo na tisto, kar neminovno pride. Kako bi reagiral pred 20. leti? Takrat bi pištolo verjetno res izkopal.

Ali ni čudno, da nekateri hranijo nelegalno orožje? Kar tako, za vsak primer? Kakšen primer? Če pride kdo, ki ga ne marajo, morda kak novinar, kdo, ki ni dobrodošel? Po katerih smiselnih korakih se ta vprašanja nadaljujejo in kje se sproži sprožilec? Imamo morda spet kakšna mesta, kjer je mogoče na ljudi kar streljati? Tukaj je privatna lastnina – pazi streljam? Kot nekoč na jugoslovanski meji? Vas ne spominja tako ravnanje na neke čase, za katere smo menili, da so že davno za nami? Očitno so idejni pripadniki teh časov še kar živahni…

Zanimivo je, da je gospod eden od mestnih svetnikov. To pomeni, da je izvoljeni poslanec ljudstva. Pa kakšne kandidate mi volimo? Take, ki bi pri 80. stvari še vedno urejali z orožjem? Take, ki se za izrečeno nočejo niti opravičiti.

Pravzaprav bi verjetno čisto drugače reagirali (glede na njegovo starost), če bi se pokazalo, da je reagiral prehitro in da mu je žal. A ne! Njemu ni žal. On bi to še enkrat ponovil. Morda ga ta cirkus zdajle tako jezi, da je šel res izkopat tisto pištolo in jo pravkar preizkuša. Lahko da strelja na žabe v ribniku, kot je to nekoč (kot pravi Pirjevčeva knjiga Tito in tovariši) v trenutku besa storil rajnki maršal na Brdu.

Moram priznati, da me obhaja nelagodje ob misli, da bi se s tem nervoznim gospodom nekje srečala. Poleg vsega mu je še vseeno kaj bo z njim in morda mu je še bolj vseeno, kaj bo s kom drugim.

In taki ljudje sedijo v mestnem svetu in odločajo o naših zadevah. Čisto vseeno jim je zase in še bolj za druge, ampak odločajo pa o nas.

Ni mu treba odstopiti, drugi naj ga odstopijo!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 41 komentarjev

Dvom

5.11.2012 ob 23:45, avtor jozeb

Ne zgodi se prav pogosto, da pridem iz gledališča z odprtimi usti in cmokom v grlu. Prav to se mi je zgodilo ob predstavi Dvom Prešernovega gledališča Kranj. Gre za delo ameriškega dramatika, scenarista in režiserja Johna Patricka Shanleya, ki je za omenjeno delo prejel Pullitzarjevo nagrado za najboljše dramsko besedilo leta 2005. Predstavo je režiral Alen Jelen, nastopajo pa Borut Veselko, Vesna Jevnikar, Vesna Slapar in kot gostja Maša Kagao Knez.

To je drama z močnimi dialogi in nedorečenim koncem, ki pušča več odprtih vprašanj, kot pa ponuja jasnih odgovorov nanja. Zato jo lahko tudi »beremo« na več načinov.

Gotovo jo je mogoče brati kot predstavo o spolnih zlorabah znotraj Katoliške Cerkve. Te so dodobra pretresle Ameriko, Irsko, Nemčijo… Vendar ni le to. Ker je beseda dvom celo v naslovu, je to lahko tudi drama o tem, kako človeku vzameš dobro ime, pa čeprav o tem nimaš nobenih oprijemljivih dokazov. Nihče namreč ni brez napak in brez preteklosti. Važno je le, kako pritisneš nanj.

Končno je to lahko tudi čisto cerkveno dramsko besedilo, ki se ukvarja s »trenji« med starim in novim, med pred in pokoncilskim modelom Cerkve. Eden je paragrafsko Janzenistični model, drugi bolj prožen, sodoben in evangeljski. Prvi v drugemu vidi predvsem odmik od ustaljene prakse in dogmatičnih izhodišč, vedno išče le napake, drugi želi po okostenelih žilah spustiti nov sok evangelizacije in zato ubira bolj neposredne načine nagovora. Med njima nujno pride do napetosti in konflikta. Vprašanje je le, kje je meja? V tem delu je ne najdemo, zato nas sili, da o tem govorimo med seboj in postajamo na tem področju bolj občutljivi.

Odlično besedilo je v Kranju naletelo tudi na odlično gledališko ekipo, ki je zapisane besede prenesla v odrsko življenje. Izjemna sestra Alojzija (Vesna Jevnikar) se brezkompromisno spusti v boj za svoj prav, ki ga čuti le na intuitivni ravni. Kljub navidezni podrejenosti redovnice glede na duhovnika, na koncu doseže svoje, a vendar za ceno vrste spornih ravnanj in končno dvoma, ki jo razjeda.

Sestra Jakobina (Vesna Slapar) odlično prikaže transformacijo delovanja mlade redovnice. Njena predpostavljena, s. Alojzija, v njej enega za drugim »ubija« ideale za katere si prizadeva.

Oče Flynn (Borut Veselko) je ravno prav idealističen, da mladi v njem prepoznajo »svež veter« in obenem dovolj moder, da v pridigah razkrinkava napake svoje okolice. S svojim nastopom, (daljšimi nohti, sladkorjem v čaju, posvetnimi pesmimi in kemičnim svinčnikom, ki ga uporablja) nujno naleti na odpor pri vedno urejeni ravnateljici s. Alojziji.

Tudi gospa Muller (Maša Kagao Knez) je odlična v vlogi matere 12 letnega temnopoltega sina, ki ga okolica ne sprejme, zanj pa se zavzame oče Flynn. Že z uporabo bolj pogovornega jezika pokaže, da prihaja iz drugačnega okolja in na nekatere probleme gleda popolnoma drugače od ostalih.

Prepričan sem, da bi si morali to odlično predstavo ogledati predvsem kristjani, kajti na več področjih nam nastavlja ogledalo. In to ne samo klerikom. Nikakor ne gre za plehko moraliziranje ali banalnosti ob prikazovanju vsakdana ameriške katoliške šole, ki je (zaradi ravnateljice) morda »bolj podobna zaporu, kakor šoli«. Prej je to delo avtorja, ki te probleme dobro pozna in se jih loteva večplastno.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 2 komentarjev

Predniki

4.11.2012 ob 22:17, avtor jozeb

Vsako leto ob praznikih vseh svetih in vernih rajnih obiščemo grobove, kjer so pokopani naši predniki. Otroci prižigajo svečke nato zmolimo za večni pokoj umrlih, potem pa se začnejo vprašanja o tem, kdo je tam pokopan. Ker živimo v stari hiši, ki je nekoč pripadala taščini teti, so tudi priimki čisto drugačni od naših. Zato smo letos priredili popoldne »družinskih zgodb«.

Rdeča nit je bila, predstaviti otrokom naše prednike. Babica in dedek sta prinesla stare fotografije svojih staršev in potem smo ob čaju in svežem pecivu poslušali družinsko zgodovino. Nobena pravljica ni tako zanimiva, kot zgodba pradedka, ki se je iz Češke preselil v Ljubljano, ki je vozil podmornico in igral nogomet v lokalnem klubu. Otroci so poslušali z odprtimi ušesi.Stare fotografije so nam kazale neznane ljudi, ki pa vendarle niso neznani, saj so naše korenine. Iz njih smo izšli, njihov rod se po nas nadaljuje. Zato smo z njimi še kako povezani, pa čeprav jih morda nikoli nismo spoznali.

Vse skupaj nam je bilo tako všeč, da smo se odločili projekt nadgraditi. Prihodnje leto bomo povabili še več starejših sorodnikov, ki bodo prestavili še druge prednike. Odločili smo se tudi, da bomo stare fotografije uredili in digitalizirali, nato pa vse skupaj objavili v foto knjigi. Tako bomo imeli zbranih več podatkov o svoji družini.

Vem, da bodo otroci še vedno spraševali o minulih časih, a družinska zgodovina zaradi »družinskih zgodb«, ne bo več neznana.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno, splošno | 3 komentarjev

Strah Spomenke Hribar se še kar nadaljuje

3.11.2012 ob 19:09, avtor jozeb

Da Spomenka Hribar ne mara Janeza Janše in škofa Antona Mahniča, je znano dejstvo. Kjerkoli se pojavi kaj na to temo, se omenjena dama čuti dolžno, da o tem kaj napiše. Prav tako jo je strah desnice, ki jo bolj ali manj uspešno ustavlja že slabi dve desetletji…

Članek na treh straneh nove Sobotne priloge „Kako predsedniški kandidati razumejo spravo in skupno dobro?“, je eden tistih, kjer najdemo ves arzenal dvajsetletnega ukvarjanja z desnico, spravo po njeno in prilagojenim spektrom pogleda na politično situacijo. Članek je že strukturiran tako, da vidimo, kje tiči „hudič“ in koga se je treba bati, saj je Borutu Pahorju in Danilu Türku skupaj namenila manj prostora, kot pa Milanu Zveru.

Pravzaprav sem mislil, da je Spomenka prepričana v gladko zmago Danila Türka, ki ga je tudi javno podprla. A temu očitno ni tako, saj se je odločila, da je razredčeno bralstvo Sobotne priloge, kljub vsemu treba še dodatno opozoriti, da je ravnanje „desnice vsakič znova »požegnalo« vodstvo RKC z Opusom Dei v ozadju, ki »lastnini« tudi sam Vatikan. Z izvolitvijo dr. Milana Zvera za predsednika države bi se znašli v politični, ekonomski, kulturni in duhovni ukleščenosti!“

Sveta preproščina… Gospa doktorica, intelektualka, pisateljica in predavateljica ni zmogla v dvajsetih letih ugotoviti, da pri nas Opus Dei, žal nima (ni)kakšnega vpliva. Hiša v Rožni dolini, ki so jo zgradili in v kateri domuje kakih 10 pripadnikov niti v pravljici ni tako vplivna, kot si predstavlja. In da bi Cerkev imela danes moč na površje spraviti svojega kandidata… Morda z gospo Spomenko ne živiva v isti Sloveniji. Kvečjemu obratno je! Če Cerkev predlaga političnega kandidata (ali ga podpre) je glede na politično stanje, to gotovo znamenje njegove neizvoljivosti.

Ob branju strahov gospe Hribar sem se še večkrat nasmehnil, a hkrati tudi zamislil, kako to, da se je Delo teden dni pred volitvami, odločilo objaviti tak pamflet, če je Türku zmaga v prvem krogu takorekoč na dlani? Morda pa ni? So Spomenkine sile ugotovile, da ne bo šlo čisto lahko in da je treba zaskrbljeno še enkrat posvariti pred „zlom desnice“?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 21 komentarjev

Misli ob vernih rajnih

2.11.2012 ob 09:16, avtor jozeb

Grobovi pokojnih so pridiga živim.

Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš…

Morda jutri, morda čez 50 let, kar pa je v večnostnem vidiku le majhna razlika.

Prisluhnimo tihemu govorjenju grobov.

Tam sredi množice prižganih sveč, posrkajmo vase dragoceni obisk.

To je morda najlepši prostor za premišljevanje o življenjskih vprašanjih.

Vsak ima svojo pot in svojo misel. Na tem mestu se sklene.

Lahko bi nas ne bilo.

Pot po ovinkih ali naravnost se konča v Očetovem domu.

Kristus je to pot nekoč prehodil in nas čaka, kjer nam je mesto pripravil.

Sleherna ura tukaj je zato darilo in šele smrt bo pravo rojstvo…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 1 komentar

Novejše objave »