Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Nekaj misli za konec (oz začetek) leta.

30.12.2012 ob 09:48, avtor jozeb

Po besedah sv. Hildegarde iz Bingna je življenje „zelno“, kako je ljubezen „sijoče zelena“. „Zeleno“ je življenje, pritrjevanje, odobravanje. Življenje je rast in nastajanje. Zato tudi moremo od življenja pričakovati „svetlobo“, radost in srečo, ne pa „teme“, nesreče, Prav tako zdravje in ne bolezni, uspeh in ne neuspeha.

Dokler mislimo pozitivno imamo Božjo (po)moč na svoji strani.

Zaprimo torej oči in iztegnimo roke z dlanmi navzgor. Tako lahko sprejmemo veliko darilo, ki ga dobivamo popolnoma zastonj… novo leto. Najsi je bilo staro leto kakršnokoli že, nič mi ne more vzeti veselja ob nastopu novega.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 3 komentarjev

2012

28.12.2012 ob 23:59, avtor jozeb

Z neznansko hitrostjo se bliža konec leta. Le še nekaj skromnih uric in leto 2012 bo postalo zgodovina. Na njegovo mesto bo stopilo novo, 2013. Morda je za koga že pravi čas za obračun. Po čem si bomo zapomnili leto, ki se končuje? Bodo spomini bolj lepi ali bolj grenki?

Težko je nekomu, ki so ga prizadele poplave ali kakšna druga nesreča govoriti, da naj misli na kaj lepega, a vendarle je tako. Malikovanje (lastne ali tuje) nesreče ne pripelje nikamor. Naš spomin je narejen tako, da ohrani lepše trenutke, tiste težje pa počasi prepusti pozabi. Teža spominov je velika. Odlaga se na pleča in krivi hrbtenico.

Zato naj kljub vsemu prevladajo svetle in tople barve. Leto, ki mineva, je bilo ravno toliko dobro, kot smo mu pustili.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Pismo domovini

26.12.2012 ob 23:59, avtor jozeb

Danes je praznovala moja domovina. Namenoma pišem moja, čeprav je naša, a misli ob prazniku so moje… Lahko so tudi vaše.

Moja domovina ni velika. Pravzaprav jo lahko prevoziš v nekaj urah. Kljub temu je velika po lepotah in velika po ljudeh, ki tu živijo. Stoletja smo prebili tukaj, a šele zadnjih dvajset let na svojem. Vedno nam je gospodoval drugi. Navadili smo se, da je treba oblastnika vedno »prinesti okoli«, zato je naša ljubezen do domovine nekoliko groba in naš »narodni« junak tihotapec Martin Krpan…

A vendar ne bom izgubil upanja, da se naša ljubezen do tega koščka sveta vendarle nekoč ne razplamti, kajti sredi glavnega mesta nam na podstavku stoji kip velikega pesnika in ne vojskovodje. In to ne kateregakoli pesnika, pač pa tistega, ki je zapisal, da naj žive vsi narodi in da si želi učakati dan, ko bo na svetu zavladalo bratstvo, iz njega bo pregnan prepir in bo zavladala svoboda. Kateri narod je še vsem drugim zaželel kaj takega? Kateri narod pod tem soncem je še bil tako odprt do drugih, da jim je privoščil vse kot sebi?

Moja domovina je torej velika v srcu. V mislih, v pesmih in kulturi. Na vršacih gora in v globokih jamah, kamor svetlobo prinesejo le zagreti posamezniki. Moja domovina je velika v solidarnosti in prijaznosti do obiskovalcev, v belih cerkvicah na gričih okoli nas in v materinih besedah, ki otoke učijo prve besede.

Moje domovine niti malo ne prizadenejo posamezniki, ki v njenem imenu ne delajo vedno tako, kot bi morali. Zaradi njihovega slabega zgleda ni domovina nič manj moja. Rad jo imam in spoštujem jo. Želim ji le dobro, ker sem zrasel iz nje, ker govorim njen jezik in razumem kako šumijo njeni gozdovi in plivka njeno morje. Tudi jaz sem ta domovina in tudi jaz bi moral včasih v njem imenu storiti kaj, pa nisem…

Zato ti želim, moja domovina, da bi te imeli radi kot mater in ne kot mačeho. Želim ti, da bi se vračali s potovanj v tujini, ker bi potem bolj cenili tebe. Želim, da bi se znali resnično veseliti s teboj in med seboj. Želim, da bi kdaj izobesili zastavo, tudi ko ni praznik, ker nam je srce tako velelo.

Draga moja domovina! Danes sva z ženo nazdravila zate. Nisva recitirala domoljubnih pesmi in ne prebirala besedil tebi na čast. Le sedela sva in mislila, da je bil, kljub dežju, lep dan. Ker, če je praznik v srcu, ga ni vremena, ki bi ga lahko skazilo.

Jutri bo nov dan, nova priložnost, nov izziv. In če sem danes slavil, si želim jutri zate nekaj storiti. Ker si zaslužiš, ker si moja… domovina.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika, splošno | 4 komentarjev

Vse dobro, vsem…

24.12.2012 ob 17:57, avtor jozeb
  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Alternativno božično »drevesce«

23.12.2012 ob 23:14, avtor jozeb

Letos so prazniki idealno razporejeni. S pripravami na praznik smo začeli že v petek popoldne, sveti večer pa bo šele v ponedeljek. Zaradi koledarja sta nam bila darovana dva dneva. Odlično.

Spomnim se še nekaj let nazaj, ko se mi je znanec oglasil na kosilo 24. decembra. Tja proti peti popoldne je šele odšel svojo pot, z ženo pa sva nato hitela, da sva vse pripravila. In se je, hvalabogu, še izšlo.

Tokrat smo imeli časa v izobilju in tudi ekipa je precej večja, kljub temu pa delo (očitno) ne bo nič prej opravljeno. Torej na sveti večer tja do Božičnice in nič prej. Najprej smo (skoraj) ves prvi dan pospravljali, potem smo se en dan ukvarjali z drevescem in jutri se bomo še z jaslicami…

A končni izdelek bo očitno zelo zanimiv, vsaj kar se »drevesca« tiče. Tistemu kar smo postavili tokrat, bi namreč težko rekli drevesce. Že nekaj let se trudimo postavljati drugačna božična drevesca. Letos smo za osnovo uporabili tri fižolovke, ki smo jih oblekli s smrečjem, nato tja pritrdili lučke in za konec okoli njih ovili žico v spirali. Ta se nato spušča od vrha do tal, nanjo so pritrjene rdeče bunke. Vsa reč je sicer bolj zapletena kot se sliši, a rezultat je… zelo poseben.

Otroci so navdušeno sodelovali. Medtem ko si je hčera dajala opravka z bunkami, sva z najstarejšim skupaj zbila hlevček za jaslice. Nato smo popravili še nekaj figur in jutri zaključimo. Lepo je božično pričakovanje. Kot bi bilo nekaj v zraku. Vsi smo doma, diši po domačih piškotih, bolj prijazni smo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

Ko ti ukradejo tudi proteste…

22.12.2012 ob 23:39, avtor jozeb

»Vseslovenska vstaja« je za nami, prav tako kot majevski »konec sveta«. Nič se ni spremenilo, nič novega ni pod soncem. Morda nas je presenetilo le sorazmerno majhno število zbranih. Morda tudi neprimeren odziv največje vladne stranke, ki bi včasih res lahko delovala nekoliko bolj umirjeno. V mislih imam seveda popolnoma nepotrebno petelinjenje na twiterju, ki le priliva olja ognju…

Po drugi strani pa je tako, da četudi ima človek še takšno simpatijo do (nenasilnih) protestnikov, se kmalu pokaže, da to pravzaprav niso protesti kamor bi bili dobrodošli vsi. Če si dobro pogledaš ikonografijo, ki jo zbrani prenašajo naokoli in ki v večjem delu izraža nezadovoljstvo s splošno situacijo, pa se vendarle najdejo tudi napisi drugačne vrste. Tisti, ki kažejo segregacijsko naravo protestnikov. Naj naštejem nekaj parol, ki ob socialističnih in rdečih komunističnih zastavah pokažejo, da je morebitne neopredeljene protestnike nekdo zlorabil.

Naj začnem z najbolj »nedolžnimi«. »Neustavni sodniki«, »Ne-ustavno sodišče«, »Ustavno sodišče – grobar ustave«. OK, razsodba glede referenduma je nekatere razjezila, ampak za božjo voljo, ali se zavedamo, kam pelje neupoštevanje prava? V zakon ulice! Za primer naj navedem nepotrditev mandata izvoljenega Franca Kanglerja v Državni svet. Tam so morali samo potrditi volilne rezultate. V Kanglerjevem primeru tega niso naredili, zaradi pritiska ulice. S kakšno pravico? Ne rečem, če bi potvoril rezultate, ampak jih ni. Zato si lahko seveda predstavljamo, da bo Kangler konec koncev vendarle prišel v Državni svet, pa čeprav s pomočjo odločitve Ustavnega sodišče. To pravzaprav ne more odločiti drugače…

Naj nadaljujem še nekaterimi parolami. »Hočemo slo Goli otok«. Halo? Ali tisti, ki je zapisal ta transparent, ve kaj zahteva? Bi se radi vrnili v čas represije? In kdo se bo znašel na Slovenskem »Golem otoku« naj odloči ulica, kajne?

Zatem prideta dve paroli, ki jasno nakazujeta, da je problem v zadnjih 20. Letih. Prej je bilo v redu. Osamosvojitev je bila napaka. Vrnimo se tja, kjer smo bili… »20 let nas posiljujete pa nataliteta še vedno pada«, »Zaj* ste vse, kar se je zaj* dalo 20+ (tole je 2 kitica himne)«.

In potem še kronski napis za anale demonstracij: »Ponovimo zgodovino, belo gardo v Argentino«. Domobranci. Tu je problem, kajne. Zdaj pa nismo več daleč od resničnega problema. Manj nas zanima stanje v državi, kot to, da ne vodijo več »naši«. Gre za čisto ideološki problem, še vedno gre za kulturni boj.

Dobro jutro, Slovenija!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 10 komentarjev

Ko je del tebe bengalski tiger

20.12.2012 ob 23:01, avtor jozeb

Yann Martel je že pred leti napisal Pijevo življenje in zanj dobil prestižnega Bookerja (2002). Knjigo smo pri nas dobili dve leti kasneje. Spomnim se tiskovne konference in tudi dvoma, ki se mi je porodil ob napovedi, da naj bi po tej knjigi posneli film… Namreč kako lahko posnameš film o tem, da se ob glavnem junaku v enem čolnu drenjajo zebra, hijena, orangutan in bengalski tiger? A tehnologija je v zadnjih letih toliko napredovala, da smo dobili ne samo film, ampak vizualno mojstrovino, ki bi znala dobiti tudi Oskarja v kateri od nominiranih kategorij.

Zame je bila knjiga seveda še posebej zanimiva tudi zaradi razpiranja nekaterih verskih vprašanj. Glavna oseba, deček Pi, je namreč mnogoverec, pravzaprav pripada hinduizmu, krščanstvu in islamu, in to zelo resno. Ob pravem času zastavlja prava vprašanja in odkrito nastavlja ogledalo vsem, ki jih vprašanja o veri ne puščajo hladnih. Vera pa mu pomaga tudi preživeti na morju, v čolnu z bengalskim tigrom… tako se vsaj zdi.

Po mojem globokem prepričanju še nismo dobili filma, ki bi lahko resneje konkuriral knjižnemu besedilu. Relevantno je vprašanje, ali je to sploh mogoče? Kljub vsemu pa je filmska uprizoritev vredna ogleda. Film je na račun vizualnega »rezal« predvsem filozofske in religijske tone besedila, čeprav knjižni zgodbi ves čas zvesto sledi. Zato je branje knjige vsekakor naslednja stvar, ki naj jo naredi vsak, ki mu je bil film všeč.

Bi bil lahko ogled tega filma zanimiv tudi za veroučne, mladinske in študentske skupine? Nedvomno. Predvsem tudi kot izhodišče za kasnejši pogovor, ki ga še posebej priporočam po branju knjige, kajti avtor že na začetku obljubi, da nas bo njegova knjiga prepričala o obstoju Boga. To pa je nedvomno intrigantna trditev za pogovor v kakšni prej omenjeni debatni skupini. Še sploh, ker nas domače razmere na daleč odganjajo ob vsega, kar samo malo diši po veri in če jo že dopuščajo, takoj pristavijo da je to privatna zadeva, ki se drugih nič ne tiče!

Kakorkoli že, tako Yann Martel kot Ang Lee se s tem ne bi strinjala. Še več, vsa vprašanja v smeri našega odnosa do Boga, so zanju ključna v luči odkrivanja, ali je del mene tudi bengalski tiger, oz kako se lahko vede človek v izjemnih okoliščinah.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Božična igra

19.12.2012 ob 19:10, avtor jozeb

Uspešno smo končali snemanje in produkcijo radijske igre Oče in trije sinovi. V ponedeljek smo v enem snemalnem dopoldnevu posneli vse govorne vložke. Te sva s tehnikom v naslednjih dneh podložila z zvočnimi efekti. Glasbeni urednik Tadej Sadar je poskrbel še za glasbo in izdelek čaka na prvo javno predvajanje, ki bo na Sveti večer 24. decembra, ob 18.h, v našem radijskem programu.

Ustvarjalci igrice smo se spet pogovarjali o tem, da bi take in podobne igre kazalo delati bolj pogosto.Ne samo za otroke, tudi za odraslo publiko. Spominjam se svojih mladih let, ko sem ves navdušen spremljal program nacionalnega radia, ki je ob nedeljah popoldne prinašal tudi radijske igre. Samo s pomočjo zvoka, si človek v glavi ustvari celotno kuliso dogajanja, zvočni efekti v celoti nadomestijo sliko.

Tudi danes je podobno. Otroci si popoldne kar naprej vrtijo cd-je z različnimi pravljicami, igricami, pesmicami. Draž radijske igre tako še obstaja. Naj vam ekskluzivno ponudim v poslušanje pet minut igrice (v nekaj slabši audio kakovosti), ki sicer traja slabe pol urice in jo bo prvič moč slišati šele čez nekaj dni.

igra oce in trije sinovi 2012_1_del_48kilo.mp3

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Čas je, da vstanemo

18.12.2012 ob 23:59, avtor jozeb

Kar nekako me ne premaknejo politične zadeve, interpelacije, pisma predesednikov strank, demonstracije, konec sveta… Vse je prah v luči tistega, ki prihaja.

Čas je, da vstanemo

Advent je, Gospod prihaja.

Daleč sega naše pričakovanje,

daleč v davnino,

ko je padla zavesa in sta ostala sama,

naga in prestrašena.

Takrat je On sam stopil v našo zgodovino.

Obljuba je bila skrivnostna in krhka

kakor otroška skrivnost, ko je rekel Kači:

»Žena ti bo glavo strla…«

Bila je zgodovina zaveze in obljub,

bili so patriarhi, Abraham, naš oče v veri,

bili so preroki in pravični,

da ni ugasnila Beseda,

dokler se ni naselila med nami

Živa beseda, Emanuel_Bog z nami,

Jezus iz Nazareta.

Advent je,

čas da se prebudimo in vstanemo:

kakor človek, ki se prebudi

v zarjo novega dne,

kakor sel, ki mu veselo sporočilo daje peruti,

kakor izgubljeni sin,

ki na dnu svojega obupa odkrije

klic očetove ljubezni.

Noč se je premaknila

in dan se je približal.

Čas je, da odvržemo dela teme

in odpremo srce Luči,

ki prihaja z višave:

Marana tha – pridi, Gospod Jezus!

Rafko Vodeb, (iz zbirke In vse bo luč, Ljubljana 1994)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

Ob tretji adventni nedelji

15.12.2012 ob 19:32, avtor jozeb

Prosil sem Boga za moč, da bi mogel uspeti, pa mi je dal slabotnost, da bi se navadil na ponižnost.

Prosil sem Boga za pomoč, da bi naredil nekaj velikega, pa mi je dal bolezen, da bi boljše opravil svoja dela.

Prosil sem za Boga za bogastvo, da bi bil srečen, pa mi je dal uboštvo, da bi postal moder.

Prosil sem za stvari, da bi užival v življenju, pa mi je dal življenje, da bi našel soljudi.

Nič nisem prejel, kar sem prosil, toda več, kot sem upal.

Moje molitve so bile uslišane kljub moji slepoti in zdaj vem, da sem med vsemi ljudmi najbolj obdarjen z blagoslovi…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 1 komentar

« Starejše objave