Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Ko neko popoldansko združenje (vztrajno) širi nestrpnost

13.12.2012 ob 23:47, avtor jozeb

Kar nekako samoumevno, celo modno je postalo, da so si “napredno naravnani državljani Republike Slovenije – verni, ateisti, agnostiki in drugače nazorsko orientirani” v trenutkih, ko zmanjka prikladnih sovražnikov, našli enega dežurnega. Enega takega sovražnika, ki je lahko vedno na tapeti. Ta je zaradi družbene vloge in klime, ki vlada pri nas, vedno kriv… za kaj. In tudi če ne bi bilo ničesar, kar bi mu lahko očitali (pa mu vedno seveda lahko kaj), bi bil še vedno kriv! Da je, seveda. Da (še vedno) obstaja!

Ta trn v peti organiziranih ateistov in agnostikov, pa tudi po svoje vernih in drugače nazorsko orientiranih, je seveda katoliška Cerkev. Ne katerakoli Cerkev ali verska skupnost, ampak prav katoliška Cerkev, s svojimi cerkvami (obče kulturnimi spomeniki lokalnega, regionalnega in državnega pomena), ki jih je vse polno po naši domovini, s svojimi župnijami, dobrodelno Karitas, nekaj šolami in vrtci, domovi za ostarele in seveda s svojim vodstvom, duhovniki in škofi.

Javno dobro ali javno slabo?

V Evropi in svetu so verske skupnosti prepoznane kot organizacije civilne družbe, ki opravljajo določeno družbeno koristno delo. Se pravi, tistega kar naredijo one, ni treba delati državi. Država se lahko odloči, da določeno dejavnost, ki jo verska skupnost opravlja podpre. Zakaj? Zaradi državljanov, ker je v delu verske skupnosti (recimo da govorim o domovih za ostarele, ki jih vodijo redovnice), prepoznala nekaj javno koristnega za vse. Ni pa to nujno in tudi ni pogoj.

Pri nas je seveda stanje drugačno. Del javnosti prepoznava katoliške šole kot konkurenco obstoječi javni šoli. Karitas je v tem kontekstu prepoznana kot konkurenca državnemu Rdečemu Križu in tako naprej. Človek te logike pač ne more čisto razumeti, saj je v svojem bistvu nerazumna. Kako je lahko šola ali humanitarna organizacija, ki pomaga domačim ljudem pri izobraževanju ali lajšanju stisk, nekaj slabega? In če naj bi že bila nekaj slabega, kako da ljudje sami tega ne prepoznajo? Če bi namreč ugotovili, da so privatne (katoliške) šole nekaj slabega, zakaj potem ne zmanjka otrok, ki jih starši želijo vpisati na te šole? Zakaj so torej želje staršev za vpis v katoliške šole veliko večje od števila prostih mest? Konec koncev so privatne šole za državo tudi cenejše od javnih, da sploh ne govorim o tem, da tako javne kot zasebne, izvajajo od države potrjen program. Zakaj torej takšen strah pred privatnimi (seveda katoliškimi) šolami? Kaj ne gre le za konkurenco, ki naj vedno ponudi možnost za izboljševanje pedagoških praks?

Združenje za zbujanje nestrpnosti do Cerkve

Pa ne gre samo za šole in Karitas. Gre tudi za vse drugo. »Koaliciji za ločitev države in Cerkve«, ki jo je februarja letos ustanovilo petnajst posameznikov in eno društvo, gre na živce prav vse, kar se tiče Cerkve (razume se, da katoliške). Po peticiji za odpravo državnega financiranja rimskokatoliške cerkve, ki naj bi jo podpisalo okoli 30 tisoč ljudi, so začeli z zbiranjem podpisov za popolno obdavčitev katoliške Cerkve in v nekaj dneh zbrali prek 2000 podpisov (zdaj menda že 12.000).

Njihov namen je obdavčiti vse, vključno z nabirkami in prostovoljnimi prispevki, vse nepremičnine (tudi sakralne objekte). »Zato je pravično, da je vsa cerkvena dejavnost, vključno z vsemi nepremičninami, v celoti obdavčena, še posebej zaradi tega, ker je katoliška cerkev izjemno bogata in zmore davke z lahkoto plačati.«

Vas zgornja dikcija spominja na kaj? Mene takoj spomni na tista svinčena povojna leta, ko so si nekateri vzeli pravico, da odločajo o vsem, tudi o življenjih sodržavljanov. Katoliška Cerkev je bila takrat pravzaprav edini »notranji« sovražnik, ki ga »napredna« oblast ni mogla streti. Navijanje davkov in veliko število različnih denarnih in drugih kazni, ki so jih organi pregona izrekali takrat, je bilo nekaj običajnega. To je bil čas totalitarizma. En vodja, ena partija in en narod, kjer pa je bila velika večina državljanov drugorazrednih. In natanko tja nas pelje »Koaliciji za ločitev države in Cerkve«.

Mnenje sodišča jih pravzaprav ne zanima

Prav lahko namreč ugotovimo, da jim pravzaprav ne gre za pravno državo, kjer so vsi pred zakonom enaki. »Koalicija« se je namreč usmerila le proti eni sami, točno tangirani, katoliški Cerkvi. Ko so se pred časom oglasili predstavniki Cerkve in potarnali, da so »…stališča Koalicije za ločitev Cerkve in države v nasprotju z ugotovitvami ustavnega sodišča…«, so le ti benevolentno odgovorili, da »Katoliška cerkev ne dojema, da državljanom in civilni družbi ni potrebno sprejeti mnenj ustavnega sodišča in da imajo lahko drugačen pogled na neko vprašanje, kot ga ima sodišče.«

»Zdaj smo pa tam, kjer ni muh«, bi lahko nadaljevali z ljudskim reklom. Namreč, če nekomu ni mar za pravo, še več, da se nanj požvižga, potem lahko njegove besede zlahka prepoznamo kot škodoželjne, škodljive, nestrpne in ideološke. »Koaliciji« ni mar za resnico, ampak le za njihov cilj. In ta je, z vsemi sredstvi, za vsako ceno, škodovati katoliški Cerkvi. Nekritično in pristransko. Tudi s sprevračanjem dejstev, manipuliranjem in podobnimi prijemi.

Jasno je, da je uspeh omenjene »Koalicije« obsojen na propad, saj je izrazito enosmeren. Da bi lahko nekdo v pravni državi obdavčil prostovoljne prispevke samo ene organizacije, ni prav verjetno. Skrbi pa dejstvo, da se je takim pobudam pripravljeno pridružiti toliko ljudi, ki na vlogo večinske verske skupnosti pri nas gledajo izrazito pristransko in nekritično. Kako to, da se je toliko ljudi pripravljeno pridružiti peticiji, ki je eklatantno diskriminatorna? Zakaj naj za (katoliško) Cerkev velja nek posebni režim samo zato, ker je katoliška Cerkev in po mnenju »Koalicije« nujno nekaj slabega?

Bomo katoličani kdaj kaj več kot opazovalci?

In zdaj še vprašanje v drugi smeri. Kdaj se bomo katoličani prebudili in jasno povedali, da nas take peticije žalijo? Kdaj bomo jasno povedali, da je denar, ki ga namenjamo svoji Cerkvi, naš težko prisluženi denar, s katerim lahko naredimo tisto, kar se nam zdi najbolj prav? Če ga lahko namenimo gasilcem, ribiškemu društvu ali tudi taki ali drugačni »Koaliciji«, ga lahko tudi svoji Cerkvi. Brezprizivno in neobdavčeno! Saj se dar, miloščina, pušica, pač ne obdavčuje. Kdaj bomo šli tudi katoličani na ulice in bomo na Prešernovem trgu zbirali podpise za to, da se takšna društva, ki širijo nestrpnost in sovraštvo do verujočih sodržavljanov, prepove? Koliko peticij bo še šlo mimo nas, da bomo končno postali tudi aktivni državljani?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika, splošno | 23 komentarjev

Božična radijska igra

12.12.2012 ob 22:42, avtor jozeb

Za letošnji Božič sem napisal radijsko igro »Oče in trije sinovi«. Za okvir mi je služila pravljica, ki pa je bila res samo okvir, saj igra krene v čisto drugo smer. Morda je za razliko od drugih let bolj »socialna«, saj se ukvarja tudi z vprašanji bolezni in revščine. Seveda pa se vse skupaj dogaja na Sveti večer in konec koncev sečno, čudežno konča. Ogrodje gre nekako takole:

»Oče je imel tri sinove. Niso imeli veliko imetja, le hišo in nekaj zemlje. Težko so se prebijali iz dneva v dan. Približala se je zima in oče je zaradi izčrpanosti hudo zbolel. Poklical je sinove k bolniški postelji in jih prosil, naj mu izpolnijo zadnjo željo.

Trije sinovi so si zelo različni. Starejša dva mlajšega ves čas podcenjujeta, češ da je premlad, da stvari ne razume. Najmlajši pa ima najbolj čisto srce in ima očeta iskreno rad, brez preračunljivosti.

Oče si želi še zadnje božično praznovanje. Želi, da mu sinovi pripravijo jaslice in božično drevo. Tako kot včasih, ko so bili še majhni in so se iskreno veselili praznika rojstva Jezusa, ki lahko reši vse naše težave. Kako naj se lotijo očetove zadnje želje? Dan je še, a sneg pada. Drevesce bi še lahko dobili, kje pa bodo dobili mah, figurice in okraske za drevo?…« Naj bo dovolj izhodišč.

Snemanje in produkcijo bomo v celoti naredili sami. Radijska igra bo na sporedu na Sveti večer, ponovili pa bomo še enkrat med prazniki. Med igralci naj omenim Marjana Buniča pa Jureta Seška in nekatere druge radijske kolege.

Naj bo to prvo povabilo k poslušanju.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 2 komentarjev

Pleši, pleši lačni kos

11.12.2012 ob 22:41, avtor jozeb

V teh mrzlih dneh skoraj sibirske zime, ko se temperatura, denimo v Babnem polju, spusti celo do -23 stopinj, sem opazil, koliko ptic okoli hiš brska za hrano. Vrabci in kosi premetavajo listje ob napuščih in iščejo kaj za v kljun, saj jim je v sneg okovana pokrajina neprijazna.

Tako se je med službenim časom v atrij, kjer imamo pisarno, spustil premraženi kos. Obračal se je in stikal za čem užitnim. Cel krog je naredil.

Ko sem ob računalniku opazil njegovo stisko, sem odšel do naše kuhinje, kjer se navadno najde kak suh kos kruha ali piškot. Odlomil sem delček medenjaka in ga odnesel v pisarno. Kos je bil še vedno pri svojem iskanju. Previdno sem odklenil vrata in mu pred njih nadrobil drobtine.

Ko so se vrata odprla je presenečeno dvignil glavo, saj imamo taka okna, da se ven vidi, noter pa ne in sem bil zanj neviden. Malo sem mu še požvižgal, da je opazil kaj delam in nato zaklenil vrata.

Ni bilo treba dolgo čakati. Lakota je premagala strah. Kmalu je prišel, tik za vrata in opazoval, kje sem. Bil sem tam, tik ob njem in on je to slutil saj je vsake toliko časa v slutnji, da ga nekdo gleda, dvignil glavo. Jaz pa sem izvlekel fotoaparat in ga nekajkrat slikal pri obedu. Hitro so izginjale drobtine medenjaka. Verjetno se niti ohladiti na zunanjo temperaturo niso uspele.

Toplo mi je bilo pri srcu ob pogledu na to malo živalco, ki je dovolila, da sem ji v težkih časih pomagal prebroditi en dan. Morda pride jutri spet in lahko bo to začetek nekoliko posebnega prijateljstva.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 14 komentarjev

Kate in Dušan

9.12.2012 ob 22:42, avtor jozeb

Ne vem kaj Slovencem pomeni Kate Middleton. Pravzaprav mi nikakor ni jasno, zakaj bi se nekdo (razen Angležev) sploh zanimal za življenje angleške kraljeve družine. Ob vseh težavah, ki jih imamo in smo jim priča, je nosečniška slabost neke prebivalke Otoka, res ne-novica. Kljub temu lahko o tem beremo v večini medijev, bolj ali manj rumenih. Kaj danes še imajo Britanci, da se toliko zanimamo zanje? Od kraljice, do princese Diane, pa njenih otrok, princa Charlesa in njegove zdajšnje neposrečene žene…?

Evo razkril sem se, tudi sam vem o angleški kraljevi družini stvari, ki so popolnoma nepomembne. Stvari, ki nimajo nobene teže, ki z mojim pogledom na svet niti niso kompatibilne. Angleški veleposlanik, ki mu verjetno delajo klipinge novic, ki izidejo pri nas o njih, mora biti kar zadovoljen z rezultati. Nedvomno se o Angležih da veliko več prebrati glede na njihovo dejansko »težo«.

Če bi povprečnega Slovenca vprašali kdo je predsednik avstrijske vlade, bi bil verjetno v zadregi. Italijanskega bi morebiti še izustil, o Madžarih pa tako ne vemo prav dosti. O tem kdaj je bilo Kate Middleton slabo in kdo je bedel ob njeni postelji, kje vse je dopustnikovala in s kom…, ja o tem pa vemo vse. Celo da so Avstralci klicali v bolnišnico, kjer je zaradi nosečniške slabosti ležala princesa in ničhudega slutečo sestro preslepili do te mere, da je kasneje storila samomor… Kako to?

Se vam ni nikoli zdelo čudno, zakaj se o takih abotnostih toliko piše, nekatere novice, ki so za našo državo res izjemno pomembne, pa se kar nekako pojavijo in nato potihnejo.

Če prav pomislimo, je tudi to način medijskega obvladovanja ljudi. Nasuj jim nekaj sladkorja v kavo in ne bodo preveč razmišljali o tehtnih stvareh.

V tej luči je Kate Middleton s svojim življenjem in stasom vsekakor na daljši rok bolj perspektivna od denimo ponovne izvolitve večnega Dušana Semoliča na vrh našega največjega sindikata. Žal pa se Slovenci premalo zavedamo, da je za nas vsebinsko popolnoma zanemarljiva v primerjavi s prihodnjimi petimi leti s Semoličem na čelu ZSSS-ja…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 38 komentarjev

Ozdravi me – molitev

6.12.2012 ob 21:41, avtor jozeb

Ozdravi me

ozdravi moje noge,

potem bodo hodile po poti življenja.

Ozdravi moje roke,

potem bodo to, kar imajo, delile z drugimi.

Ozdravi moja ušesa,

potem bodo slišala krike stiskanih.

Ozdravi moje oči,

potem bodo videle rane bolnikov.

Ozdravi moj jezik,

potem ti bo pel hvalo in govoril prijazne besede.

Ozdravi moj razum,

potem bo razmišljal o dobrem in dragocenem.

Ozdravi moje srce,

potem bo moja vera okrepljena.

O moj Jezus,

samo ti me lahko ozdraviš.

Ti si moj zdravnik in drugače nihče.

Bolan sem od glave do nog.

Ozdravi me, Gospod.

Amen.

Ps: Hvala avtorju za to molitev, ki sem jo dobil danes. Mislim, da lahko nagovori še koga!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 1 komentar

Linorez

5.12.2012 ob 22:23, avtor jozeb

V »likovni šoli« za naše najmlajše letos obdelujemo tiskanje. Visoki tisk. Začeli smo s snovanjem ex-librisa, nato nadaljevali z božičnimi voščilnicami, pred nami pa so še tisk s šablonami, dvo in več barvni linorez, inicialka in morda (če bo volja in čas) še poskus globokega tiska. Otroci so navdušeni skicirali motive in kasneje z nožki izrezovali motive v linolej, težava pa je nastopila pri odtiskovanju.

Seveda smo si v začetku želeli le poskusiti, kako je s tehnologijo. To pomeni, da smo linolej najprej namazali z barvo in potem skušali čimbolje odtisniti s pomočjo valjčka oz plastenke z zarobljenim robom. Kmalu je postalo jasno, da na tak način, kakovostnega odtisa ne bomo dobili. Začel se je lov na grafično stiskalnico. Najprej sem se zanimal za rabljene, ki jih seveda ni bilo mogoče dobiti (vsaj za zmerno ceno ne). V specializirani trgovini z umetniškim materialom sem našel iskano stiskalnico, vendar pa je niso imeli na zalogi. Obljubili so mi jo v desetih dneh, ker jo je potrebno naročiti v tujini. Ob čakanju na prešo, sem preverjal, če bi jo lahko dobil v Trstu ali Celovcu, pa preko spleta tudi tam nisem bil najbolj uspešen.

Ker so po desetih dneh v trgovini dobili napačno (preveliko in predrago) prešo, z naročilom seveda (za naslednjih 10 dni) ni bilo nič… Šale je bilo konec, kajti zmanjkovalo nam je časa in otrokom seveda motivacija brez zaključne naloge pade. Potem pa sem od »prijateljevega prijatelja, ki ima prijatelja« izvedel za možaka, ki tiskarske preše izdeluje v Metliki. Seveda na spletu o njem ne boste našli kakšnih omembe vrednih podatkov. Žal! Poklical sem ga in v nekaj urah sva se domenila vse, od velikosti in kakovosti do cene. V treh dneh je bila preša pripravljena in dostavljena.

Slušatelji likovne šole so bili navdušeni. Že prvi večer smo tiskali do poznih ur in preizkušali kako se stiskalnica obnaša, kaj smo dobili. Rezultati so bili navdušujoči. Spomnili so me na srednješolske in fakultetne dni.

V zadnjih dneh smo tako že izdelali letošnje božične voščilnice. Vsak je poskusil odtisniti svoj linorez in z odtis za odtisom, so bili izdelki boljši.

Hvaležen sem strojnemu ključavničarju Antonu Pezdircu iz Metlike za vrhunsko stiskalnico. Naj bo tale zapis drobna zahvala za njegov trud in morda kakšna bližnjica komu, ki se bo srečal s podobnim vprašanjem, kje lahko dobi grafično prešo. Telefona sta dva 07 30 60 002 in 041 766 110.

Takole izgleda preša od strani. Omogoča tiskanje A3 formata. Preša je težka 35 kg (ali raje več).

Na preši je tiskarski material, barva, lopatica, valček za nananšanje barve, linorez in dva narejena odtisa.

Še pogled z druge strani, ki kaže odlično, robustno izdelavo.

Še nekaj tehničnih podatkov z naslovom izdelovalca Antona Pezdirca.

In končno dve od desetih motivov letošnjih voščilnic, ki so jih izdelali “moji mladi slušatelji…” Voščilnice bom (morda) podrobneje predstavil v prihodnjih dneh.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, splošno | 1 komentar

Skriti prijatelj

4.12.2012 ob 21:59, avtor jozeb

V času protestov, ki jih večkrat spremlja nasilje in nestrpnost, bi tokrat rad napisal nekaj o naklonjenosti in prijateljstvu. V dneh okoli obletnice radia smo se sodelavci »igrali« igro Skriti prijatelj. Vsak je izžrebal ime svojega skrivnega prijatelja in ga v naslednjih dneh presenečal. Skrivoma, se razume, z drobnimi pozornostmi. Bilo je neverjetno, kakšnih skritih projektov smo bili deležni. Sladkarije in pripravljeni obroki hrane so zaznamovali začetne dneve, potem pa je domišljija poletela in doživeli smo presenečenja od sestavljanja križanke z nagradnim geslom, do v etru zapete pesmi za skrivnega prijatelja, cvetličarja, ki je prinesel rožo od skritega prijatelja…

Verjetno je bila najbolj presenečena sodelavka, ki je v začetku menila, da je nanjo skriti prijatelj pozabil, potem pa so jo v njegovem imenu poklicali Helena Blagne, Vili Resnik, Saša Lendero, Natalija Verboten, Alfi Nipič, Modrijani, Fantje s Praprotna… in še kup drugih z naše glasbene scene. Vsi so ji zaželeli lep dan v imenu skritega prijatelja in se kasneje z njo pogovarjali še o vrsti navadnih stvari od demonstracij do vzgoje otrok in kuhe.

Njen skriti prijatelj je na finalnem sestanku, kjer so se skriti prijatelji »odkrili« povedal, kako je sam užival v pripravi estradnikov na klic. Kaj vse jim je povedal in kako je bil presenečen, da ga ni nihče zavrnil, ampak so vlogo vsi sprejeli z navdušenjem in kasneje še mnogo stvari sami dodali.

Dnevi po zaključku akcije še vedno nosijo s seboj nekaj navdušenja ob tem, da je lepo biti skriti prijatelj in narediti nekaj za kolegovo presenečenje. Še več, ta preprosta igrica nam je vsem pokazala, da je svet lahko lepši, če storimo nekaj za sočloveka. In če se zanj potrudimo, vedno začnemo pri sebi. Torej, svet bo boljši, če bom za to nekaj storil tudi jaz.

PS Skritega prijatelja zdaj igramo doma. Otroci so navdušeni…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Ne! Türku…

2.12.2012 ob 21:57, avtor jozeb

Tudi tokratne volitve so bile bolj volitve proti, kot volitve za. Volitve proti dosedanji drži Danila Türka, proti njegovi nespravni drži in delitvi na prvovrstne in drugorazredne. O tem priča tudi volilna udeležba. Koga je podprla desnica? Udeležba kaže, da je večinsko abstinirala ali pa glas namenila Pahorju. Torej proti Türku.

Še najbolj se je med seboj udarila levica in se kaže usodno razdelila. Poraženi Türk je čestital zmagovalcu šele dve uri po tem, ko so bili znani rezultati. O razlogih za njegov drastični neuspeh (2/3 proti 1/3) razmišljajo njegovi podporniki.

Kljub demonstracijam, ki so se zgodile v zadnjih dneh in jih je Türk podprl, mu vseeno ni uspelo obrniti tehtnice v svojo korist. Še več, kaže, da je z njimi celo nekaj izgubil.

Türk je prepričan, da je svojo funkcijo opravljal dobro. Tega mnenja z njim ni delilo dve tretjini volivcev, ki so svoj glas oddali nasprotniku. Zanimivo, da o Türkovi uspešnosti niso prepričani niti na levici (razen Jankovića seveda, za katerega je bil »izvrsten«). Da je bil Danilo Türk rad predsednik smo opazili vsi. Morda je bil to celo prerad in mu zato poraz po prvem mandatu stopa na žulj (visoke) samopodobe. Nekaj skromnosti in misli na to, da imajo volivci vedno prav, mu ne bi škodilo.

Prav tako nekaj misli na to, da politike volijo ljudje, ne bi škodilo Francu Žnidaršiču, ki je izjavil: »Zame je Pahor napačni predsednik republike. Ljudje si želijo miru in boljšega življenja. Ljudje so zato malodušni in so zato ostali doma.« Narobe g. Žnidaršič! Napačno sklepanje! Če bi bil Danilo Türk »pravi« predsednik, bi ga ljudje pač večinsko podprli. Sicer pa tudi neoddani glas nekaj pove. Tudi to, da ostaneš doma in ne voliš, je legitimna izbira vsakega posameznika.

Tudi izjava Aurelia Jurija več kot odlično slika, kako veliko je razočaranje na levi strani levice: »Narod in volilno telo je nasedlo lepim besedam in željam, ki so skregane z realno situacijo.« G. Juri, g. Janković je rekel, da imajo ljudje vedno prav… Ne vem, kako da niste uspeli prepričati ljudi, da je »realna situacija« bližja pogledu Danila Türka? Kaj ne zvenijo Jurijeve besede do ljudi zelo vzvišeno? Ljudje ne vedo, ljudje so nasedli, ljudje so naivni… (ko bi lahko, bi zamenjali ljudi, kajne g. Juri?)

Upamo lahko, da se bodo razmere zdaj pri nas umirile. Upamo, da bo novi predsednik stopil pred ljudi tudi na napovedanih demonstracijah in začel tisto, kar si večinoma želimo: dialog!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 6 komentarjev

Advent

1.12.2012 ob 23:04, avtor jozeb

Vstopamo v adventni čas.

Prižigamo prvo svečko.

Začelo se je odštevanje do Božiča.

V prihodnjih dneh bomo skušali biti boljši prijatelji,

boljši starši, boljši otroci, boljši uslužbenci, boljši učenci…

Gospod je blizu in prostor v jaslih je pripravljen.

V temno noč naj zasije droben plamen.

Ogreje naj prezebla srca in roke.

Naj te objamem, prijatelj.

Takega kot si.

Z vsemi napakami in vrlinami.

Nasmehnila se bova drug drugemu

in prilila svežega olja oljenki najinega prijateljstva.

Gospod se bo rodil sredi med nama…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Novejše objave »