Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Kdo pobira kapital ljudskega nezadovoljstva?

31.01.2013 ob 21:56, avtor jozeb

V Cankarjevem domu se je v četrtek 31. januarja zvečer, zbrala pisana druščina ljudi, ki so vsak na svoj način, skušali pobrati „kapital“ ljudskega nezadovoljstva z domačo politiko. Pod okriljem Vena Tauferja in vrha pisateljskega društva, so se na odru in govornici menjali ljudje kot so Spomenka Hribar, France Bučar, Peter Kovačič Peršin, Tone Peršak, Miha Butara, Igor Koršič, Jože Pirjevec, Matjaž Hanžek…

Razumem, da so nezadovoljni s stanjem v državi, razumem, da je pri nas marsikaj narobe, razumem, da so razmere nekatere pripeljale do roba potrpljenja, ampak tega, kaj so v Cankarjevem domu počeli ti ljudje… ne razumem.

Najprej sem se vprašal, kako lahko taka srenja nagovori mene in meni podobno misleče? Odgovor je bil takojšen, nedvomen in jasen, ne more me! Zakaj? Zato, ker so ti ljudje, posredno in neposredno, prav tako odgovorni za današnje stanje, kot trenutni nosilci oblasti. Še več, prepričan sem, da so del problema proti kateremu zdaj skušajo nastopati in iz njega vleči politični kapital. Stanje v katerem smo, se ni začelo z zadnjimi volitvami, začelo se je bistveno prej, korenine pa so v Demosu in kar nekaj nezadovoljnežev v Cankarjevem domu, je iz časov Demosa…

Najbolj krepke izjave se je kajpak znebila Spomenka Hribar, ki je izjavila: „Desnica je pravi in edini naslednik boljševizma iz prejšnjega sistema.” Le še to je manjkalo, da bi rekla, da se je desnica po koncu druge svetovne vojne brez procesov v različnih breznih naše države, kar samo postrelila…

Remzo Skenderović (pa kdo je ta človek) je izrazil skrito skrb, ki je jasno pokazala, koga v Cankarjevem domu pravzaprav nočejo, ko je izjavil: „Dosledno bi morali tudi ločiti Cerkev od države.“ Gospodu Skenderoviću moram povedati, da je v Sloveniji to že skoraj uspelo. Po najnovejši primerjalni religijski raziskavi, v Sloveniji v Boga veruje le še 37 odstotkov ljudi, v to, da je nekaj, kar nas presega nad nami, pa dobrih 45 odstotkov. In Cerkev sploh nima vseh 37 odstotkov. Govorjenje o ločitvi je torej nesmiselno, ker je ločitev več kot radikalna…

Ne bom komentiral vseh izjav (z nekaterimi se tudi strinjam), vendar pa me druščina zbrana v slovenskem hramu kulture, le utrjuje v prepričanju, da bo treba bolj radikalno braniti svoja stališča. Iz preprostega razloga, ker njihova stališča ne morejo biti moja stališča. In ker je ta država tudi moja. Zato je, že zaradi svojih otrok, ne morem zgolj prepustiti različnim uležanim kvazi levičarjem.

Če bi se, po ne vem kakšni nesreči, omenjena druščina znašla na oblasti, nam Bog pomagaj! Glede na izrazoslovje in ideje, ki so jih trosili, zapori ne bodo dovolj veliki in najbolj plačani poklic bo nedvomno paznik v kakšnem taborišču za katolike…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 14 komentarjev

Dr. Milko Mikola

30.01.2013 ob 19:25, avtor jozeb

V oddaji Moja zgodba smo predstavili knjigo zgodovinarja, sociologa in poznavalca povojne represije v Sloveniji dr. Milka Mikole Rdeče nasilje – represija v Sloveniji po letu 1945. Knjiga, ki je izšla v redni zbirki Celjske Mohorjeve družbe, prinaša najpopolnejši pregled totalitarnega nasilja na slovenskem, ki ga je zagrešila nekdanja, komunistična oblast.

Tole je eden od spletnih odzivov na izdajo omenjene knjige:

„Milko Mikola, še dobro, da smo v tem nasilju sploh lahko hodili v šole, cerkev, da smo sploh lahko šli v tujino. Ja, še zdaj se spomnim, kako so nas vsak dan tepli, kako nismo imeli za jest, kako smo morali drago plačevati zdravstvo.!“

Človeški spomin je res kratkega veka… Prvih pet let po drugi svetovni vojni je bilo pri nas najtežje obdobje odkritega stalinizma in o tem govorijo tudi številke (podkrepljene z arhivskim gradivom in znanstveno literaturo), ki jih najdemo v omenjeni knjigi:

blizu 15.000 izvensodno pobitih slovenskih vojnih ujetnikov in civilistov;

več kot 100.000 izvensodno pobitih pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov:

obstoj 8. večjih in več manjših koncentracijskih taborišč;

obstoj 4. kazenskih taborišč za prisilno delo;

obstoj blizu 20 taborišč za poboljševalno delo in družbeno koristno delo;

okoli 17.000 beguncev, ki so ob koncu vojne leta 1945 pred nasiljem zbežali v Avstrijo in Italijo in se od tam razselili po svetu;

okoli 16.000 političnih obsojencev;

okoli 25.000 političnih zapornikov;

blizu 60.000 nasilnih razlastitev premoženja;

izgon okoli 10.000 pripadnikov nemške narodnostne manjšine iz Slovenije v Avstrijo;

izgon več sto slovenskih družin in posameznikov iz obmejnega pasu z Avstrijo in iz notranjosti Slovenije na Kočevsko;

izgon 215 madžarskih družin leta 1948/49 iz vasi Petišovci.

Mikola je povedal, da ga je zelo prizadelo, ko je našel tole fotografijo. Nasmejane ženske, ki pozirajo ob zasipanju protitanskovskega jarka v katerem so žrtve povojnega poboja…

Z upoštevanjem teh podatkov je mogoče sklepati, da je bilo vseh neposredno prizadetih žrtev komunističnega nasilja v Sloveniji več kot 100.000. Če bi upoštevali še njihove svojce, bi bila ta številka še nekajkrat višja…

In še dokument o tem, kako so mobilizirali mladino, da je uničila grobove medvojnih nasprotnikov.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Pisatelji na okopih

28.01.2013 ob 23:57, avtor jozeb

Društvo slovenskih pisateljev se mi je vedno zdelo, nekakšno združenje modrcev, ki na prvo mesto postavljajo kulturo, narod, jezik, odprtost duha… Za razliko od akademikov, ki redko nastopajo v javnosti, so pisatelji bolj »ljudski«. Razpisali so vrsto nagrad, kot žirante jih vabijo v različne komisije, njihova beseda je cenjena, avtoritativna.

Tako so bili pisatelji s svojim zgledom, ki izhaja iz njihovih del, ves čas nekakšna intelektualna luč. Ta je vedno posvetila tja, kjer je bilo temno. Tako smo dobili 57. številko Nove revije s prispevki, ki so nakazovali samostojno državo in nujnost njenega nastanka za obstoj slovenskega naroda.

Skratka pisatelji so si v tistih prelomnih letih pridobili velik ugled. Na nek način je slovenska država nastala na njihovih ledjih. Povedati hočem, da je pisateljsko društvo vedno delovalo nekako nad politično. Bilo je usmerjeno v prej omenjene postulate, v kulturo, jezik, narod, nacionalno državo, duha… Res je, da so nekateri pisatelji tudi odšli v politiko in aktivno sodelovali v njej. Politično so se različno opredeljevali, a so vendar ohranjali nek nivo.

Do zdaj. Žal.

To kar v zadnjem času počne DSP pod vodstvom Vena Tauferja, ni več politika, ampak politikantstvo. Bil sem prav zaskrbljen, da večina članov misli tako kot vodstvo, pa me je nekoliko potolažil Drago Bajt v Pogledih. Kljub temu pogrešam še kak odločen pisateljski glas, k razumu. K spodbujanju dialoga, ne pa k prepovedi strank, še posebej ene.

Predsednik Veno Taufer je danes iznesel še eno obtožbo na račun strank. Prisluškujejo mu! Menda je to tudi dokazal. In ne samo to, ve celo da mu prisluškuje eden od podmladkov političnih strank. V poročilu, ki sem ga bral, sicer ne piše, kako je to preveril, prav tako ne, ali je prisluškovanje prijavil pristojnim organom. Če je namreč povedano resnica je, ogrožena naša svoboda! Ne vem, če se Veno Taufer zaveda, kako resne obtožbe je izrekel in kako nujno je, da jih dokaže. Izkoriščanje represivnih organov države v strankarske interese pomeni konec demokracije. Pomeni konec svobodnega sveta. Če pa je izrečeno laž, potem gre seveda za navaden politični manever, ki naj v revolucionarnem duhu, kjer je za dosego zastavljenega cilja mogoče uporabiti vsa sredstva, odplavi nasprotnike in na površje pripelje Tauferju in podpisanim pisateljem bolj všečno politično opcijo.

Osebno bi veliko raje slišal, da je Veno Taufer danes podal kazensko ovadbo zaradi možnosti prisluškovanja, kot pa da je vse skupaj objavil na tiskovni konferenci, brez omembe konkretnih imen, a tako, da vsi vemo koga je mislil. Meni to deluje politično nehigienično.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

Logarska dolina

27.01.2013 ob 22:22, avtor jozeb

Dva prekrasna dneva smo preživeli v Logarski dolini na duhovnih vajah. Vsakič bolj ugotavljam, kako koristno je, da človek dela na odnosu med zakoncema in posledično v družini. Nič nam ni podarjeno in nič ne pride samo od sebe. Vsaka ura usklajenosti skladnosti in razumevanja v zakonu je izborjena in usklajena. Za njo stoji napor in delo. Na odnosih je potrebno delati. Za to gre pri duhovnih vajah.

Dva dneva smo izgrajevali zakonski odnos. Vsak je prišel s svojimi težavami, vsak s svojo zgodbo, vsak s svojo vizijo. Ob skupnih srečanjih in nagovorih, teh kasnejših dolgih pogovorih med zakoncema, smo iskali novega zagona, novega vina v naših mehovih.

Vrnila sva se duhovno okrepljena in pri tem je pomagala tudi neokrnjena narava Logarske doline. Odpravila sva se tudi na sprehod po bližnji okolici in pri minus 14 stopinjah občutila kaj je to zima. Že čez nekaj ur pa sva na osojni strani hriba našla drobne znanilce pomladi, ki sramežljivo čakajo otoplitve. Kako podobno našemu življenju…

Tudi tam smo kar naprej izpostavljeni sibirskemu mrazu, ki ga lahko prežene le ljubezen medsebojnega odnosa. In potem v zakonu lahko poženejo rože…

Takole se je prebujal dan pri -14 st.

Pomlad je še daleč, a nekateri jo že nestrpno čakajo…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno, splošno | 2 komentarjev

Začelo se je, kmalu bo tekla kri

24.01.2013 ob 23:21, avtor jozeb

Na srečanju Zbora za republiko v Mariboru v sredo 23. januarja, je prvič tudi fizično počilo. Udarila sta se pripadnika dveh različnih nazorskih struj. Eden naj bi bil menda vinjen, drugi pa je glasno izzival. Nasprotniki srečanja Zbora za republiko v Zavodu Antona Marina Slomška, se tam seveda niso znašli po naključju, ampak so bili organizirani. Vstopili so tudi na javno tribuno in jo ovirali do te mere, da so jih morali iz dvorane odstraniti.

To je nekaj dejstev, ki bi nas morala malo zaskrbeti. Kažejo namreč na nevaren trend, ki v prihodnje lahko kulminira v nesluteno nasilje.

Mariborčani so razdeljeni, prav tako kot smo razdeljeni ostali Slovenci. En del je odnesel župana Kanglerja, in ta je trenutno edini otipljiv izplen demonstracij. Množica, očitno ohrabljena s to mislijo, sploh ne razmišlja o tem, da druga polovica someščanov proti Kanglerju ni demonstrirala. Še več, ne misli, da bi ga ta polovica lahko še enkrat izvolila…

Tako je prepričana v svoj prav in preživete simbole za katerimi stoji, da drugače mislečim ne dovoli niti razmišljanja s svojo glavo. Še več, njihovo zbiranje, gosti in tema o kateri so govorili, jih moti celo do te mere, da bi bili pripravljeni tudi fizično preprečiti njihovo zborovanje. Kaj ni to malce totalitarna misel? Ali ni osnova demokracije in zahodne družbe, da lahko vsak svobodno pove svoje mnenje in se mu zato ni treba bati za zdravje in življenje?

V sredo pa sta se v Mariboru dva celo fizično udarila. Predstavljajmo si, da bi imel eden od njiju pri sebi orožje. Predstavljajmo si, da bi se zgodilo kaj takega, da bi tekla kri. Potem nismo več daleč od splošnega pretepa, od organiziranja skrivnih tolp, od spiskov ljudi, ki jih je treba onemogočiti na tak ali drugačen način.

To kar se je zgodilo v Mariboru zbuja negotovost. Kako daleč bodo stvari še šle naprej? Kdo jih bo zaustavil? Si bomo še lahko delili mnenja, poslušali govornike, ki jih želimo in se udeleževali shodov po svoji izbiri, ali bomo pristali na diktat nestrpne ulice?

70 let ni bilo dovolj, da bi se zacelile rane, ki so nastale med drugo svetovno vojno in po njej. Ne dovolimo, da bi se odprle nove rane zaradi pomanjkanja soočanja z mnenji, ki so drugačna od mojega.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 7 komentarjev

Zdravljica

23.01.2013 ob 21:04, avtor jozeb

V galeriji Kresija so predstavili ilustracije Prešernove Zdravljice, ki jih je ustvaril Damjan Stepančič. Ilustracije so iz knjige, ki bo v petek šele izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Ilustrator Damjan Stepančič se je dela lotil z vsem dolžnim spoštovanjem tako do Prešerna (»največjega slovenskega pesnika«), kot do nacionalne himne. Kljub vsemu pa ilustracije prinašajo svežega duha, sodoben risarski pristop in predvsem dolga stoletja slovenske zgodovine od Vaške situle do današnjega trenutka. Ilustracije so tako večplastne, saj aludirajo na znane zgodovinske dogodke in ljudi, ki so oblikovali našo zgodovino.

Takega projekta pravzaprav še nismo imeli, saj je ilustriranje nečesa tako lirično zmuzljivega, kot je Zdravljica, na meji predstavljivega in tudi avtor sam se je, kot je sam povedal, večkrat sprehajal po »konici noža…«

Kakorkoli že, navdušen sem! Tako nad razstavo, kot nad knjigo, ki sem jo sicer lahko le prelistal. Ob bližajočem se kulturnem prazniku pa je knjiga lahko dobrodošlo darilo vsem nam, mladim in starim, z jasnim sporočilom, da je čas, da v duhu Prešernovih stihov, spet stopimo skupaj.

Na začetku je igralec Andrej Rozman Roza v duhu Prešernove napitnice, med kiticami, izpraznil steklenico…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 2 komentarjev

Večine otrok ne bo v vrtcih

22.01.2013 ob 23:02, avtor jozeb

To je naslov članka v enem od spletnih medijev. Se strinjam, res bo tako. Dedki in babice, pa proste ure staršev in dopusti bodo štrikali čas, medtem ko bodo vzgojiteljice stavkale. Zasledil sem celo ponudbo bowling kluba, ki za ceno 18€ ponuja varstvo otroka z animacijo ter zajtrkom in kosilom. Ljudje se pač znajdejo. Kaj pa naj drugega storijo?

No, nikakor pa se ne strinjam, da stavko večina staršev podpira, kakor se je izrazila ena od ravnateljic. In to kljub temu, da bo v vrtcu samo nekaj deset otrok od več sto. Bolje bi se izrazila, če bi rekla, da so stavko starši vzeli na znanje, ne pa, da morda celo resno misli, da jih pri tem starši večinsko podpiramo.

Mene so samo obvestili, da stavka bo in da bo za nujno primere odprta centrala, niso pa mi znali pojasniti, kaj so v tem primeru nujni primeri. Prav tako me je zbodlo, da je bilo na stavkovnem plakatu napisano, da bo vrtec ZAPRT (zaklenjen).

Če bo g. Štrukelj pleteničil, da je večina staršev z naklonjenostjo sprejela njihov sindikalni »boj«, mu že kar zdaj sporočam, da naj malo korigira svoj govor, ker žal številke otrok v vrtcih ne odražajo večinske naklonjenosti staršev in še manj podpore njihovim prizadevanjem. To je zgolj in samo dobra volja staršev, dedkov in babic, ker je to pač najlažje in v dani situaciji najbolj enostavno.

Se pa popolnoma strinjam, da so bili ponujeni novi normativi za vrtce in šole, neživljenjski, nesmiselni in zgolj birokratsko sproducirani. Res je! Vendar pa jih je ministrstvo umaknilo. Ali ni zato stavka postala nekoliko… nesmiselna?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Stavka

20.01.2013 ob 22:58, avtor jozeb

V sredo 23. januarja bo stavka. Po zagotovilih sindikatov naj bi stavkalo 160 tisoč javnih uslužbencev.  (Javne) Šole in vrtci bodo zaprti, policisti in cariniki bodo delali počasi, uradi prav tako. Le zdravniki Fidesa se niso pridružili stavki in vojaki, ki ne smejo stavkati.

Fino, ko sindikati tako lepo poskrbijo za vse in predvidijo, kdo in kje bo stavkal in zakaj si prizadevajo. Ampak zadeve seveda niso tako zelo enoznačne (tudi tu ne).

Moji ženi (ki je tudi javna uslužbenka), je konec leta zaradi Štruklja in njegovega politkomisarskega odnosa, (da o bogatem besednjaku sploh ne govorim) dokončno počil film in je iz sindikata izstopila. Pravzaprav se je čudila, da tega ni storila že prej.

Tako je stavka, ki naj bi se dogodila 23. pravzaprav ne zanima, še sploh, ker je ministrstvo umaknilo predlog novih normativov, ki so si jih res lahko izmislili le tisti, ki nikoli niso učili v rezredu. Tako kot moje žene, stavka ne zanima še nekaterih drugih, ki prav tako niso člani sindikata (morda iz kakšnih drugačnih razlogov). O številkah, koliko je takih “nečlanov”, zdajle ne bi, čeprav bi se bilo zanimivo enkrat pozabavati tudi z njimi. Recimo, da bi se vsi ti odločili, da bodo tisti dan delali po urniku.

A glej ga zlomka, ne bodo mogli! Zakaj? Ker bodo vrli člani sindikata zaklenili šolo in pred njo postavili straže, da ne bi bil kdo stavkokaz…

Mislim, da vam je že jasno, kako je zdaj z zgoraj omenjenimi številkami. Te prav gotovo ne bi bile take, če bi se ljudje lahko SVOBODNO odločali ali bodo stavkali ali ne. Dokler pa bodo Štrukelj in njegovi postavljali straže in šteli, kdo vse, kje in kaj dela, potem bo pač tako kot bo In vsi bomo na nek način talci sindikalnih voditeljev, ki so (vsaj nekateri) praktično večni, nenadomestljivi, uležani in servirani.

Jaz pa bom moral vzeti dopust oz koristiti proste ure, ker bodo otroci namesto v vrtcu doma, dokler ne bo mama prišla iz stavke, kjer pravzaprav stavkati sploh ni hotela.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 9 komentarjev

Nasveti

19.01.2013 ob 23:26, avtor jozeb

Prav zanimiva sta bila minula dneva. Toliko ugovorov in nasvetov sem dobil po zadnjem zapisu, kjer razmišljam o konstantnem zaganjanju v predsednika vlade, kaj vse so od mene pričakovali, kako sem jih razočaral in kako bi moral čutiti in razmišljati. Pravzaprav se mi zdi zelo zanimivo, da se tisti, ki sami povedo, da so kilometre in leta daleč od krščanstva, na krščansko moralo zelo dobro spoznajo. Svetovali so mi, kaj vse bi moral zapisati, kako bi moral besedilo Protikorupcijske komisije razumeti, kako sem hinavski in podobno.

Mislim, da sem nekoč že zapisal in zdajle bom ponovil, da po mojem mnenju Janez Janša ni rešitelj slovenskega katoličana. Ampak v trenutni negotovi gospodarski situaciji, ko ne vemo natančno, ali bomo splavali ali potonili, se mi zdi neodgovorno na tak način rušiti vlado.

Pred oči mi prihaja evangeljska zgodba o prešuštnici. »Tisti, ki je brez greha naj prvi vrže kamen vanjo«, je rekel Jezus. Nič ni moraliziral o tem, kje so jo našli in s kom. Obrnil se je stran in pisal v pesek. Oni pa so drug za drugim metali kamenje iz rok in odhajali. »Te ni nihče obsodil žena,« jo je vprašal? »Nihče, Gospod.« »Tudi jaz te ne bom. Pojdi in ne greši več.«

Ne vemo, kaj se je z ženo dogajalo naprej. Eni jo enačijo z Marijo Magdaleno, čeprav sodobni eksegeti to zanikajo. To niti ni pomembno. Važno je, da je Jezus uspel z nekaj besedami spremeniti javno mnenje. Ni zanikal greha, ni razlagal, kaj bi moralo biti, ampak je »pravičnikom« zgolj nastavil ogledalo. Kar so videli v njem, ni bilo prijetno. Tudi danes ni. Niti za Viranta, niti Erjavca, Žerjava ali koga drugega.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Zaradi trme!

17.01.2013 ob 23:45, avtor jozeb

Da je Slovenija na psu, se lahko strinjamo vsi. Da je čas suhih krav prav tako. Verjetno ga ni junaka, ki bi lahko v kratkem času vse negativne trende obrnil navzgor. Če razmišljamo trezno in realno, smo pač vsi na tem, da moramo nekaj žrtvovati, se nečemu odpovedati, skratka, da ne bi nekateri ostali brez vsega, se moramo vsi odpovedati delčku svojega. Jasno!

Obstaja pa še druga možnost. Lahko se odločimo za kolaps. Za grški scenarij. Lahko pristanemo na dnu, lahko 20 % vseh zaposlenih v javni upravi izgubi delo, lahko nam drugi diktirajo varčevalne ukrepe. Kot Grki se bomo znašli na ulicah, nekateri se bodo pred bankami zažgali, nekateri bodo z granitnimi kockami napadli organe oblasti, znašli se bomo v primežu stavk. Število turistov se bo zmanjšalo (procentualno kot v Grčiji), ljudje bodo začeli spet živeti bolj primarno, od svojih vrtičkov in njivic.

Odločitev je konec koncev ljudska, naša. Če ljudje nismo zmožni preseči nekaterih delitev, potem je pot jasna, šla bo navzdol, kjer bo jok in škripanje z zobmi… Vse to mi prihaja v zadnjih dneh na misel.

Prebral sem zapis Milene Miklavčič o »Zgodovinskem trenutku, ki se ga bo pomnilo«. Ja, precej resnice je v zapisanem. In če pomislimo na možnost, da je vrli Žirovec, ki vodi Protikorupcijsko komisijo, pravzaprav le orodje, člen v verigi, ki se je zaradi svojega levičarskega pedigreja poigral z usodo vsega naroda, potem nam grški scenarij res ne gine.

In res, kot piše Miklavčičeva, smo (desničarji) obstali. Ker smo verjeli, kot je presodila komisija, da je namreč predsednik vlade ravnal koruptivno, potem je prav da odstopi… A pokazalo se je, da je bila parcela ob Soči vendarle vredna več, kot so jo bili pripravljeni ovrednotiti in da za ceno niso povprašali niti sodnega cenilca. Prav tako je res malce čudno pričakovati, da se človek spomni za vsako položnico in nakazilo, kako in kdaj ga je poravnal (vsaj jaz se ne).

Od vsega sem najbolj prepričan, da je med predsednikom vlade in predsednikom Protikorupcijske komisije prišlo do komunikacijskega kratkega stika že zelo kmalu. Lahko si predstavljamo, kako je taka komunikacija (ne)potekala, kje ji je statiral Rok Praprotnik… Rezultat je znan. Komisija je presodila, da je Janša koruptiven in na to ni priziva. Najprej mora odstopiti, ne glede na ekonomsko situacijo, ki se bo drastično poslabšala ob čakanju na predčasne volitve in to še preden o tem kaj povejo organi pregona, policija in tožilstvo. Mi pa kar čakamo in nihče se ne zgane. Nihče ni prišel in z roko udaril po mizi ter rekel, da se tega ne gremo, ker so državni vložki preveliki.

Nihče ni šel na ulice in rekel, da bomo zdaj demonstracije začeli tudi desničarji. Za normalnost, za prihodnost. Zato, da nam dražgoška levica ne bo spet »ukradla države«. Ne, pri nas se ne dogaja nobena konservativna revolucija (kako butast izraz!). Pri nas je v redu, če si progresiven, napreden, levo čuteč (tudi srce je tam!), če pa hodiš k maši, če voliš desne stranke in ne bereš Mladine ali Dela, potem nisi ravno pameten. Ne moreš biti. Tako je odločila nelustrirana nekdanja nomenklatura, ki svoj vpliv in tovariške lobistične povezave še kar naprej steguje po denarju in vplivu.

In ker se niso oglasili drugi, sta se dr. Štuhec in dr. Stres. Jasno in brez dlake na jeziku. Koliko žolča se je zlilo nanju. Tiho naj bosta! Naj se ne vmešavata v politiko. Če si klerik moraš živeti skrito za zidovi zakristije, vera je zasebna zadeva, zato se duhovnik, kaj šele škof, ne sme javno izjasnjevati o politiki. Tako so povedali že Ribičič, Marinko in Kardelj in mi jim (še vedno) verjamemo!

Zato se bom tokrat postavil za Janšo, dokler sodišče (ki ga tako ljubi) ne dokaže drugače. Zakaj? Iz inata. Ker mi smrdi tisto, kar je skuhal Klemčič, ker ni uspelo Tauferju, KOKSu, Štruklju, Semoliču, Jankoviću…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 13 komentarjev

« Starejše objave