Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Dramatične počitnice

28.02.2013 ob 22:24, avtor jozeb

Letos sem ugotovil, da so zimske šolske počitnice dramatične. V času, ko otroci uživajo zimske radosti in se odrasli pomenkujemo zgolj o vremenu, dežurstvih in zdravju (malce smo na slabem glasu), se je zgodilo presenetljivo veliko stvari. Odstopil je papež Benedikt, zadnje njegove avdience se je udeležilo ogromno ljudi, poleg tega je padla Janševa vlada in dobili smo prvo mandatarko odkar imamo svojo državo. Pa še športniki nas bolj ali manj razveseljujejo.

Vse to so dogodki, ki bodo pustili globoke sledi. Odstop papeža Benedikta je prvi po 600 letih. Nekateri že razmišljajo o tem, da je dal s tem dejanjem močno spodbudo tudi vnaprej. Morda, a nova metla pač prinese nov pogled na čistočo. Spomnim se, kako so pred desetimi leti vsi večinsko podprli Janeza Pavla II., ki kljub bolezni ni hotel odstopiti, podobno so zdaj vsi večinsko podprli Benedikta, da je storil prav, ko je odstopil… Oče ima pač vedno prav! Zdaj bo le še »samotni romar«, na zadnjem delu življenjske poti.

Prav tako bo globoko sled (sicer kratkoročno) pustil tudi padec vlade Janeza Janše. Alenka Bratušek je uspela združiti koalicijo proti Janši, ne vemo še, kako ji bo uspelo sestaviti vladno posadko. Tuji mediji se večinoma strinjajo, da gre za uspeh Zorana Jankovića (domači si tega ne upajo zapisati). Že ob začetku krize Janševe vlade, sem iz zanesljivih virov slišal, da predčasnih volitev ne bo, »ker si jih poslanci ne želijo«. Vendarle so bili izvoljeni šele pred dobrim letom in služba je le služba, še sploh, če je vezana na štiriletni mandat… Tako je bila menjava sicer pričakovana, predčasne volitve pač ne. Koliko časa pa bo mandatarki uspelo zdržati na čelu tako raznorodne koalicije, pa je seveda drugo vprašanje.

In še vprašanje za levičarske profete, ki jih je v zadnjem času polno v časopisih in nam prodajajo slamo »ljudskih vstaj«, »novih paradigem« in »spontanega ljudskega nezadovoljstva z vsemi vrstami elit«, ali se bodo vstaje z nezmanjšano silo nadaljevale tudi naprej? Bodo zdaj nastopile proti novi vladi, ali bodo bolj konstruktivne? Bosta Branimir Štrukelj in »večni« Dušan Semolič zdaj ugotovila, da bo treba skleniti nove koncesije, saj so vendar zdaj na oblasti »tapravi«?

Živi bili, pa videli… kmalu.

Letos sem ugotovil, da so zimske šolske počitnice dramatične. V času, ko otroci uživajo zimske radosti in se odrasli pomenkujemo zgolj o vremenu, dežurstvih in zdravju (malce smo na slabem glasu), se je zgodilo ogromno stvari. Odstopil je papež Benedikt, zadnje njegove avdience se je udeležilo ogromno ljudi, poleg tega je padla Janševa vlada in dobili smo prvo mandatarko odkar imamo svojo državo. Pa še športniki nas bolj ali manj razveseljujejo.
Vse to so dogodki, ki bodo pustili globoke sledi. Odstop papeža Benedikta je prvi po 600 letih. Nekateri že razmišljajo o tem, da je dal s tem dejanjem močno spodbudo tudi vnaprej. Morda, a nova metla pač prinese nov pogled na čistočo. Spomnim se, kako so pred desetimi leti vsi večinsko podprli Janeza Pavla II., ki kljub bolezni ni hotel odstopiti, podobno so zdaj vsi večinsko podprli Benedikta, da je storil prav, ko je odstopil… Oče ima pač vedno prav! Zdaj bo le še »samotni romar«, na zadnjem delu življenjske poti.
Prav tako bo globoko sled (sicer kratkoročno) pustil tudi padec vlade Janeza Janše. Alenka Bratušek je uspela združiti koalicijo proti Janši, ne vemo še, kako ji bo uspelo sestaviti vladno posadko. Tuji mediji se večinoma strinjajo, da gre za uspeh Zorana Jankovića (domači si tega ne upajo zapisati). Že ob začetku krize Janševe vlade, sem iz zanesljivih virov slišal, da predčasnih volitev ne bo »ker si jih poslanci ne želijo«. Vendarle so bili izvoljeni šele pred dobrim letom in službe je le služba, še sploh, če je vezana na štiriletni mandat… Tako je bila menjava sicer pričakovana, predčasne volitve pač ne. Koliko časa pa bo mandatarki uspelo zdržati na čelu tako raznorodne koalicije, pa je seveda drugo vprašanje.
In še vprašanje za levičarske profete, ki jih je v zadnjem času polno v časopisih in nam prodajajo slamo »ljudskih vstaj«, »novih paradigem« in »spontanega ljudskega nezadovoljstva z vsemi vrstami elit«, ali se bodo vstaje z nezmanjšano silo nadaljevale tudi naprej? Bodo zdaj nastopile proti novi vladi, ali bodo bolj konstruktivne? Bosta Branimir Štrukelj in »večni« Dušan Semolič zdaj ugotovila, da bo treba skleniti nove koncesije, saj so vendar zdaj na oblasti »tapravi«?
Živi bili, pa videli… kmalu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Kangler je imel prav

22.02.2013 ob 22:48, avtor jozeb

V dnevu, ko je vlada Janeza Janše tik pred konstruktivno nezaupnico, ko se je Gregor Virant zaradi oblasti odrekel enemu svojih najboljših mož, nekdanjemu ministru Šušteršiču, v dnevu, ko sta odstopila dva Desusova ministra in je Lukšič Bratuškovi končno dahnil da, (tudi za ceno predsedovanja Janka Vebra Državnemu zboru) se je razpletla svetniška zgodba Franca Kanglerja. Razpletla se je tako, kot sem že davno napovedal, tako kot je bilo edino mogoče… Kangler je državni svetnik in tisti, ki mu niso hoteli potrditi mandata, so kršili zakonodajo.

Ustavno sodišče je soglasno ugotovilo, da svetniki pač ne morejo storiti drugega, kot potrditi mandate, ki so bili izvoljeni na volitah. Če na volitvah ni bilo nepravilnosti, se lahko zgolj seznanijo z rezultati in jih potrdijo, ne morejo pa nekoga, ki je bil brez volitvenih nepravilnosti izvoljen nepotrditi, ker jim njegova moralna slika ne ugaja. Predstavljajte si, da bi se po državnozborskih volitvah pozicija odločila, da bo bojkotirala potrditev mandatov opozicije. Potem bi lahko kar sama vladala, saj ji nikogar drugega ne bi bilo treba sploh spustiti v parlament… Vsi pa vemo, kam vodi taka »ljudska« volja in kje je končna postaja ladje, ki pelje na Goli otok.

Iz navedenega je zaskrbljujoče predvsem to, kako nekateri javno kršijo zakone, kako si tolmačijo demokracijo in ljudsko voljo. Karkoli si o Kanglerju že mislijo, izvoljen je bil na demokratičnih volitvah in volivci, ki so ga volili so bili na nek način izigrani, ker njihova volja ni bila upoštevana. To pa je v demokratičnih družbah nekaj nepojmljivega. Kdo je torej zdaj gotof? Kaj bodo zdaj storili mariborski vstajniki? Bodo še naprej menjali Kanglerja, ali bodo zamenjali tudi ljudstvo, ki ga je izvolilo?

Sicer pa si lahko mislimo, da se bodo vstaje počasi polegle, kajti osovraženi Janša bo vsak hip zamenjan, Janković je »bianco« odstopil. Problemov torej skoraj več ni, zavel bo nek »nov veter« in zdaj se nam bosta končno začela cediti mleko in med.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 7 komentarjev

Težko je biti Nika, težko je biti Tadej…

20.02.2013 ob 22:16, avtor jozeb

…še posebej, če se pišeš Janša ali Tanko.

V času totalne vojne proti Janezu Janši in njegovi stranki, ko so za njegovo zrušitev dovoljena vsa sredstva, je vse, kar bo pripomoglo k njegovemu odhodu, dobrodošlo… Ni se obnesel napad na Črtomirja, zato je naslednja Nika. Pravzaprav ni važno, kje bi bila zaposlena, kajti karkoli bi delala in kjerkoli, bi bilo (lahko za koga) koruptivno. Tudi če bi delala v svojem privatnem podjetju, bi bila lahko nabava goriva pri določenem prodajalcu lahko razumljena kot korupcija. Kaj šele sodelovanje pri projektih, kjer je zadaj država. Pa niti ni važno, če bi oče poklical v tisto podjetje, ali nekdo v njegovem imenu, že priimek sam je dovolj za strah in s tem za korupcijo.

Popoln udarec pod pasom je, da nekdo, ki je končal šolanje v tujini (in je pridobljeno znanje prinesel domov), ki je napisal vrsto prošenj za službo, uspešno opravil razgovor za delo in to delo zdaj že nekaj časa (predvidoma uspešno) opravlja, služi kot sredstvo političnega obračuna. Pa kaj ni tako, da delovno mesto razpiše delodajalec, ki sam postavi pogoje in sam odgovarja za izbiro? V vsej tej klobasi, ki pravkar kroži, nisem nikjer zasledil, da je bil na delodajalca izvršen kakršenkoli pritisk. Sami so se odločili. Morda tudi zaradi koristoljubja, morda tudi iz strahu. Zavestno so se odločili za nekoga, ki, kot beremo zdaj, ni ustrezal vsem razpisnim pogojem. Ampak ali lahko to naprtimo tej osebi in če gremo še korak naprej, ali lahko to naprtimo predsedniku vlade?

Protikorupcijska komisija je postala udarna pest rušenja Janeza Janše. Bizarnih vzrokov in paragrafov na katere se sklicuje v tem primeru, ji ne zmanjka, pa čeprav so bili znani že pred časom in so nekateri opozicijski poslanci na to temo že spraševali premiera. Te so njegovi odgovori zadovoljili, KPK pa ne in tako smo zdaj dobili še uradno formulacijo več vrst kršitev in koruptivnih dejanj.

Vse bolj postaja jasno, da nekomu res hudo ni do tega, da bi dolžniki, ki jih bo razkrila »slaba banka« postali javni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Božidar Fink

19.02.2013 ob 14:02, avtor jozeb

Včeraj (18. februarja) je v Buenos Airesu v 93. letu izdihnil Božidar Fink, oče letošnjih nagrajencev Prešernovega sklada, pevcev Bernarde in Marka.

Rojen je bil 30. avgusta 1920 v Litiji. V Ljubljani je maturiral in diplomiral na pravni fakulteti. Po drugi svetovni vojni je moral emigrirati v Argentino, kjer je bil vodilen član organizacij skupnosti v Buenos Airesu, v krovni organizaciji Zedinjena Slovenija, Slovenski kulturni akciji in drugih. Pisal je strokovne razprave, načelne članke, kritike in poročila iz perspektive Slovenca v tujini. V Sloveniji sta izšli njegovi knjigi Na tujem v domovini (1999) in Za notranjo osvoboditev Slovenije (2006). Takoj po razglasitvi samostojne Slovenije je bil dobra tri leta upravnik diplomatskih in konzularnih poslov v Buenos Airesu, kot pooblaščen predstavnik ministrstva za zunanje zadeve RS; tudi po njegovi zaslugi je bila Argentina ena prvih držav v Južni Ameriki, ki je priznala Slovenijo za samostojno. Leta 1997 je bil odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije »za zasluge v dobro Republike Slovenije v njenem mednarodnem priznanju in uveljavljanju«. Z ženo Valentino, rojeno Kovač, sta imela šest otrok, ki so vsi dejavni v znanstvenih, umetnostnih ali splošno družbenih področjih. V zadnjih letih je ostal, kljub visoki starosti, pronicljiv pisec člankov, med drugim tudi v tedniku Družina. Preko spleta je iskal latinske tekste velikih pisateljev (Ciceron, idr) in jih prevajal v latinščino. To je bil njegov svet, nedotaknjen do konca.

Ta petek 22.2. bo v ljubljanski stolnici zanj ob 18.30h maša zadušnica.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Milada Kalezić

17.02.2013 ob 21:47, avtor jozeb

V petek nas je na postnih večerih obiskala dramska igralka, dobitnica Boršnikovega prstana Milada Kalezić. Že od srečanja, ko sem prišel ponjo na železniško postajo, je s svojo neposrednostjo in prijaznostjo podirala stereotipe o igralcih in zvezdah. Gospa Milada nam je spregovorila o svoji poti, o iskanju in najdenju o tem, da je za vsakim vprašanjem odgovor, le da ga včasih v prvem trenutku ne vidimo. S svojim črnogorskim temperamentom, odkritostjo in željo, da z nami deli svojo pot, nas je spodbudila k poživitvi lastnega krščanskega življenja. In še kako potrebujemo zgledov.

Milada je posebna v več stvareh. Oče in mati nista pravzaprav nikoli sprejela njenega poklica, oče si tudi ni ogledal nobene njene predstave. »Še dobro«, je iskreno priznala, »kajti igrala sem res množico različnih vlog in verjemite, da očetu ni bilo do tega da bi me šel gledat, ko sem recimo prepričljivo upodobila padlo dekle…«

Po spreobrnjenju je začela obiskovati samostane, prebirati Sveto pismo, peti v pevskem zboru… Nekako se je odrekla nekaterim stvarem, ki so nam samoumevne. Nima televizorja, elektronskega naslova, ne vozi avtomobila… Po vrsti odlično odigranih dramskih vlog, ki jih je, kot priznava, včasih res težko igrala, je na podelitvi Boršnikovega prstana nagovorila slovensko javnost. Tole je del njenega nagovora.

»In na koncu seveda hvala dragemu Bogu, ker brez njegove milosti ne bi zdaj stala tukaj. Kakor je pisano: ‘Kaj pa imaš, česar ne bi prejel?’ Rekla sem nekoč svojemu duhovniku, da imam neustavljivo željo, da bi letela nad mestom in govorila vsem: ‘Verujte evangeliju. Bog nas ljubi.’ Pa mi je odvrnil: ‘To željo vam je izpolnil.’ Nocoj mi jo je res. Kadar nosimo bremena drug drugemu, kadar se ljubimo med seboj, kakor nas ljubi On, takrat lahko zaslišimo božji glas, ki nam govori: ‘Ti si jaz. Jaz sem ti.’

Hvala vsem in Bog vas blagoslovi.«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, splošno | Brez komentarjev

Utrgani Mehičani…

14.02.2013 ob 19:46, avtor jozeb

Citiram uvod v članek, ki ste ga lahko prebrali v večini slovenskih (in tujih) časnikov. „Pred 149 leti se je v Mehiki rodila majhna deklica, ki je dobila ime Julia. Njeno življenje pa je zaznamovala redka bolezen, zaradi katere sta se je prijela vzdevka “bradata ženska” in “najgrša ženska na svetu”.

Ne, ne bom pisal o tem, da je nekdo grd, ker človek pač ni grd, saj je ustvarjen po božji podobi, kot beremo v Svetem pismu. Prav tako ne bom pisal o tem, da človeka ne omadežuje tisto, kar pride vanj, ampak tisto kar gre iz njega…

Ta (tragična) zgodba je zanimiva zaradi dejanja, ki je še kako pomembno tudi za nas, saj se dotika temeljne človekove pravice, pravice do groba!

Umetnica Laura Anderson Barbata je poskrbela, da so jo končno dostojanstveno pokopali v njeni domovini Mehiki. Skoraj deset let se je borila, da bi ji omogočila pogreb. Njene posmrtne ostanke so ta teden po obširni kampanji prepeljali v Mehiko, kjer so imeli primeren pogreb.

To so storili Mehičani. Tudi po tolikih letih so čutili, da ni bilo prav, kar se je dogajajo z njo. Da so jo razkazovali naokoli v stekleni vitrini in da je celo po tragični smrti „tavala“ po svetu…

Želim si, da bi mi Slovenci, za nekaj časa postali Mehičani. Da bi vsi skupaj začutili, da ni prav, če človeški ostanki ležijo nepokopani v kraških jamah, rudniških rovih, tankovskih jarkih… Želim si, da bi se tudi pri nas našla umetnica ali umetnik, ki bi si s svojim vplivom in iskreno željo, prizadeval(a) za „primeren pogreb“ tistih, ki so jim nekoč odrekli vsako pravico do človeškega dostojanstva. Želim si, da bi tudi pri nas prišlo do močnega javnomnenjskega obrata, ki bi nas vsaj približali Mehičanom.

Govorim iskreno, brez misli na kakršnokoli maščevanje. Govorim iz občečloveškega nagiba, da je človek človeku po smrti enak in si zasluži primeren grob. To je vedela že Antigona, to vedo Mehičani, mi Slovenci pa smo barbari…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 7 komentarjev

Še kar papež

12.02.2013 ob 23:49, avtor jozeb

Zbral sem nekaj (zame) najbolj zanimivih trditev, ki sem jih v teh dneh prebral o nameravani odpovedi papeški službi Benedikta XIV. Naj jih delim tudi z vami.

»Papež ne bi smel odstopiti, tudi Kristus ni stopil s križa, čeprav ga je bolelo.«

Zanimiva trditev iz Hrvaškega tiska, ki izraža negodovanje z neustaljenim delovanjem papeža. Pravzaprav nisem zasledil veliko nasprotovanj napovedani odpovedi papeški službi, a nekaj jih je in utemeljitev, ki se navezuje na Kristusa ni povsem za odmet.

»Benedikt XIV. je vizionar, ki je začel novo obdobje v Cerkvi.«

Pravzaprav je bil Benedikt do odpovedi službi bolj upravljavec utečenih poti, kot iskalec novih, a z napovedjo odstopa se je precej spremenilo.

»Ni bil najbolj napreden papež, vendar se je na koncu izkazal za najbolj liberalnega.«

»Ni hodil naprej, morda je kdaj stopil celo korak nazaj, a zdaj je spoznal, da čas zahteva nove moči.«

Zaupanje v mlade moči, da bodo vredno nadaljevale dediščino predhodnikov, je za ostarelega papeža pravzaprav kar izziv. Benedikt ga je sprejel, kar je za Cerkev nedvomno dobro.

»Benedikt s svojim odstopom daje novo možnost, ki bi v prihodnosti lahko postala redna praksa.«

Nekateri razmišljajo, da bi se moral tudi papež, ko dopolni določeno starost, umakniti.

»Ne vemo še, kako bomo papeža imenovali po odhodu. Malo verjetno, da bi ga ponovno imenovali kardinal.«

Zanimiva ugibanja, čisto formalne narave, kažejo za kako redek primer v zgodovini gre.

»Kakšna zarota bi lahko k odstopu prisilila papeža?«

O zarotah se veliko špekulira. Benedikt se je moral spopasti s pedofilskimi aferami klerikov, zaznamovala pa ga je tudi afera Watileaks. Morda še slovenska inačica, da se je Dejan Karba dokopal do nekih podatkov…

»Benediktov odstop bodo obžalovali tisti, ki so se sami izolirali v preobleko staromodnih in konservativnih oblik prejšnjih stoletij.«

Zelo drzna trditev, ki namiguje, da ostali odstopa ne obžalujejo in da je čas za novega papeža, ki bo papež za digitalno dobo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Papež odhaja, naj živi papež

11.02.2013 ob 23:50, avtor jozeb

Svet je 11. februarja za nekaj trenutkov obstal, ko je ob 12. uri svet obšla novica, da bo papež Benedikt XIV. 28. februarja odstopil. Izraz »odstopil« je sicer nekoliko neroden, bolje bi bilo reči, da se je odpovedal papeški službi. Precej dolgo se že ni zgodilo kaj takega. V Cerkveni zgodovini je bilo prej obratno, da sta bila ob istem času dva, nekoč menda celo trije papeži obenem… Da pa bi se papeži odpovedovali službi se ni zgodilo velikokrat, še redkeje se je to zgodilo prostovoljno. Tudi prejšnji papež Janez Pavel II., ki je bil zadnja leta fizično že zelo utrujen, tega ni storil. Zato je poteza papeža Benedikta toliko bolj presenetljiva.

Zanimivo, da o njegovi nameri, čeprav naj bi o tem razmišljal že dalj časa, niso vedeli niti najbližji. Le dva kardinala. Prav tako je presenetljivo, da o vzrokih njegovega odstopa ne vemo skoraj nič. Odločitev je bila sporočena na praznik Lurške Matere Božje, se pravi na svetovni dan bolnikov, kar daje slutiti, da je Joseph Ratzinger bolan. To glede na njegovo starost ni nič presenetljivega, še posebej če vzamemo v obzir, da je njegov urnik izpolnjen do konca in da človek na tem položaju pravzaprav nima privatnega življenja.

Karkoli si že mislimo o Cerkvi in kristjanih, kamorkoli jih že skušamo umestiti ali pospraviti, je presenetljiva novica o papeževi odpovedi službi, v hipu postala novica dneva. Mediji smo klicali na različne naslove, skušali pridobiti kar največ informacij, a na koncu morali priznati, da razen nekaterih proceduralnih razlag tega, kaj in kako se bo zgodilo v prihodnjem mesecu, ne vemo prav dosti.

Če je Cerkev, do neke mere zaradi jasne hierarhije, še najbolj podobna vojski, je predvidljivo »vojaško« tudi reagiranje »podrejenih«. Ti so večinsko razumeli in podprli papeževo odločitev, kar je razumljivo, saj ima vrhovni predstojnik v takih odločitvah, pač vedno prav.

Čakajo nas torej burni dnevi, ki bodo, verjetno še pred Veliko nočjo, prinesli novo ime Petrovega naslednika.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 5 komentarjev

Zbori in vstaje

10.02.2013 ob 23:54, avtor jozeb

Na slovenski kulturni praznik sem slavil kulturo. Saj veste Prešeren, Prešernovi nagrajenci, poezija, glasba, lepe umetnosti. Posledično me na shodu Zbora za republiko ni bilo (pa čeprav nisem Toninova linija NSi-ja). Prav tako nisem bil na »vseslovenski« vstaji.

Gledam fotografije shodov in berem poročila o povedanem, pridržanih protestnikih in odmevih na premierov govor. Vsulo se je. Spet. Janša je bil oster. Kot po navadi je namesto dveh besed premalo, povedal tri preveč.

Njegov govor so obsodili politični nasprotniki (kdo pa drugi). Jelko bi Janšo preganjal kar preko organov pregona. „Levi fašizem“ mu ne paše. Toliko časa so si prizadevali, da bi komunizem rehabilitirali, zdaj pa take izjave… Morda izraz sam res ni najbolj eksakten, vsekakor pa odraža potlačeno stanje države, kjer nikoli nismo rekli bobu bob. Kjer zločinov nekdanjega sistema nismo nikoli obsodili. Kjer smo se z evropskimi resolucijami, ki so obsodile vse totalitarizme, zgolj seznanili. In zdaj nam nazaj prihajajo tisti, za katere smo mislili, da jih je zgodovina že zdavnaj povozila. Kako smo se motili.

Omaro z okostnjaki bo nekoč treba pospraviti…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 6 komentarjev

Pustna sobotna iskrica 2013

9.02.2013 ob 23:44, avtor jozeb

Tokrat predstavljam fotoreportažo z letošnje Pustne sobotne iskrice, ki je v Zavod sv. Stanislava, pripeljala množico pustnih mask, na edino dobrodelno pustno rajanje pri nas.

Simpatična Pika Nogavička na Pustni sobotni iskrici.

Zbirali smo sredstva za OŠ Gustava Šiliha iz Maribora in tudi od tam so nas obiskale maškare.

Na prireditvi naj bi igral ansambel Dori…, pa jih ni bilo. Igrali so Smrkci.

Poglejte koliko dobre volje je bilo tokrat v Šentvidu. Otroci z očeti, vsi nasmejani.

Še enkrat ansambel Dor…, mislim, Smrkci.

Da ne bo pomote, tudi mamice so se zelo zabavale.

Ogrevana športna dvorana zavoda sv. Stanislava je na plano privabila tudi pikapolonice..

Zdaj pa k nagrajenim maskam. Družina Bedanca in Pehte je osvojila nagrado in veliko simpatij…

Tudi Zvezdice z botrom Mesecem so dobile nagrado med družinskimi maskami.

Komisijo pa je najbolj navdušil Petelin s svojimi kokoškami. To je prva nagrada med družinskimi maskami.

Veliko truda so mladi vložili v izdelavo skupinske maske z naslovom “Sladkarije”.

Seveda na pustni zabavi ne sme manjkati Harry Potter s svojimi sošolci z Bradavičarke.

Ta skupina si je izjemno domiselno zamislila, kako se našemiti v “Morje”.

In še zmagovalke med skupinskimi maskami, “Note”. Seveda z violinsko ključavnico, črtovjem in vsem kar sodi zraven.

Omenimo še “Čebelice”, ki so vrlega čebelarja pregnale kar v panj…

Kakšna lepa “Marjetica”.

Duhoviti prazgodovinski veverici iz risanke Ledena doba, v boju za lešnik.

Simpatični slončki z rilčki so nas čisto raznežili…

In po mnenju komisije, najboljša posamezna maska, “Pav”.

Čestitke vsem in hvala za sodelovanje! Bravo!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

« Starejše objave