Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Prešernova 2013

8.02.2013 ob 09:49, avtor jozeb

Na predvečer slovenskega kulturnega praznika so v Cankarjevem domu, kot že vrsto let, podelili Prešernove nagrade. Po lanski podelitvi je staremu upravnemu odboru potekel mandat in tako je bil septembra lani imenovan nov odbor, pod vodstvom predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Jožeta Trontlja. Vanj so bili imenovani dr. Janez Bogataj, mag. Srečo Dragan, dr. Kajetan Gantar, Jože Horvat, Slavko Hren, dr. Andrej Inkret, dr. Janko Kos, dr. Lado Kralj, dr. Jože Kušar, Lojze Lebič, Katja Pegan, Alenka Puhar, Hugo Šekoranja in Rudi Španzl.

Ti so odločili, da nagrade prejmejo: Prešernovi nagradi za življenjsko delo sta prejela pisatelj Zorko Simčič in slikarka Marlenka Stupica. Upravni odbor Prešernovega sklada je podelil še šest malih nagrad. Prejeli so jih prvakinja ljubljanskega baleta Regina Križaj, mezzosopranistka Bernarda Fink in basbaritonist Marcos Fink, pesnik Gorazd Kocijančič, baritonist Jože Vidic, prevajalka Marija Javoršek in režiser Metod Pevec.

Zorko Simčič z ženo, hčero in zetom.

Morda je izbor nagrajencev za koga tudi presenečenje, težko pa bi kdo lahko rekel, da si nagrad niso zaslužili. Domovina se na nek način z letošnjimi nagradami oddolžuje slovenski politični emigraciji, iz katere izhajajo tako Zorko Simčič, kot Marko in Bernarda Fink.

Marko in Bernarda Fink.

Predstava Kultura osebno, ki jo je režirala Ivana Djilas in v kateri je na glasbo Sebastjana Duha in Boštjana Gombača, sodelovalo 25 posebnih ustvarjalk in ustvarjalcev, je bila na nek način odraz trenutnega stanja v kulturi. Tako ni šlo zgolj za, kot so zapisali, poklon kulturi, nagrajenkam in nagrajencem, ustvarjalkam in ustvarjalcem, ampak tudi za nekoliko „surov, neobrušen in neslavnostni“ nastop. Boris Cavazza v kavbojkah nikakor ni sodil k Marlenki Stupici, ki ji je sicer galantno pomagal na oder…

Marlenka Stupica

Morda sem pogrešal kakšno odločno besedo Zorka Simčiča, ki pa se je pietetno zgolj zahvalil za nagrado. Nagrade so torej podeljene, in danes slavimo. Naj tudi jaz Vam voščim vse dobro ob kulturnem prazniku, veliko kulturnih v naslednjem letu in misel akademika Trontlja, da človek ne živi samo od kruha. In da lakota ni samo lahkota po telesni hrani…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 2 komentarjev

Arbitraža in ostalo

5.02.2013 ob 23:59, avtor jozeb

Pravzaprav vsak dan preberem tudi hrvaške spletne časopise. Jutarnji in Večernji list ponujata kar nekaj novic, ki so lahko zanimive tudi za nas. Na ta način lahko spremljam tudi družbeno klimo na Hrvaškem in posledično tudi odnose do sosedov. Ker večkrat potujemo tja, je poznavanje tega lahko v pomoč.

Slovenci in Hrvati imamo bogato zgodovino medsebojnih odnosov, ki imajo, kot vse na svetu, svoje vzpone in padce. Spomnim se na knjižnico Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je končala v Zagrebu, ker jo velmožje na Kranjskem niso hoteli odkupiti od obubožanega polihistorja. Spomnim se na Francesca Robbo, zdaj najbolj cenjenega slovenskega kiparja, ki se je zaradi nasprotovanj in nerazumevanja na stara leta preselil v Zagreb in nenazadnje morda na Ignacija Boršnika, ki ga stanovsko Slovensko igralsko društvo ni hotelo pokopati in so potem na veliko nacionalno sramoto stroške pogreba poravnali Hrvatje…

V Jutarnjem listu je danes izšla reportaža iz Ljubljane, seveda najbolj zaradi odprtih vprašanj med sosedama. Hrvaški novinarji so se spraševali, kaj o vsem tem mislijo navadni ljudje. Ali je nemara politika že dovolj zastrupila odnose med državama, da bodo spet izbruhnila stara medsebojna nesoglasja glede meje, dolga ljubljanske banke, vstopa Hrvaške v EU… Hrvati ugotavljajo, da se medsebojni odnosi vedno poslabšajo, kadar je domača (naša ali njihova) politika v krizi.

Kar 76 odstotkov Slovencev podpira vstop Hrvaške v Unijo in velika večina tudi meni, da bi morali vprašanje dolga ljubljanske banke hrvaškim varčevalcem rešiti že davno. Slovenci so prijazni in vljudni in na enak način ocenjujejo Hrvate, ugotavljajo hrvaški novinarji.

Medsebojno napenjanje mišic tik pred ratifikacijo pridružitvenega sporazuma, je neproduktivno. Mislim, da vsi vemo in čutimo, da Hrvati sodijo v zgodbo Unije in da ni fer, da bi jim oteževali boljše življenje in možnosti za razvoj, kot ga bodo v EU nedvomno imeli. Prav tako pa sem tudi prepričan, da se vsa vprašanja lahko rešijo z dialogom in da bi drug drugemu lahko bili boljša arbitraža od suhoparnih pravnikov in uradnikov zatohlih arbitražnih sodišč, ki bodo konec koncev vendarle razsodili tako, da ne bo nobenemu prav. Sami bi se že pred leti morali potruditi, da bi v naši medsosedski zgodbi našli rešitev, v kateri bi bili zmagovalci oboji. Tako za vprašanje meje, morja, denarja, medsebojne pomoči… In potem ne bi bilo ovir, da se ne bi lahko vedno lepo gledali, se trepljali po ramenih in dopustnikovali, kjer nam paše. Mi pri njih in oni pri nas. Konec koncev smo si od vseh sosedov najbolj podobni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 8 komentarjev

Začetek svečana

3.02.2013 ob 22:35, avtor jozeb

Delovni konec tedna je za mano. Poleg službenega vikenda, smo doma pospravili »božič«. Mislim seveda na božično drevesce, voščilnice in jaslice, ki so nas vse do svečnice spominjale na Jezusovo rojstvo. Ob pospravljanju smo si zavrteli še nekaj božičnih melodij in pravzaprav se mi je kar malo stožilo po praznikih.

Božični okraski so zdaj v škatlah, jaslice varno zavite v časopisnem papirju, kasneje pa nas je še sonce opozorilo, da se dan nezadržno daljša. Mislim seveda na čas, ko je svetlo. Glede na prejšnji teden, je dan vzel noči skoraj 19 minut in je tako dolg že slabih 10 ur.

Vremenoslovci sicer nekaj zime še obljubljajo, tudi zimske počitnice s smučanjem so še pred nami, a vendar se nekje v daljavi že vonja pomlad. Kljub delu smo si vzeli tudi nekaj časa za igro in sprehod, otroci pa so najbolj uživali, ko so preskakovali blatne stezice.

Spomin na jaslice…

Nekaj snega je še, a ne bo več dolgo…

Delovni konec tedna je za mano. Poleg službenega vikenda, smo doma pospravili »božič«. Mislim seveda na božično drevesce, voščilnice in jaslice, ki so nas vse do svečnice spominjale na Jezusovo rojstvo. Ob pospravljanju smo si zavrteli še nekaj božičnih melodij in pravzaprav se mi je kar malo stožilo po praznikih.

Božični okraski so zdaj v škatlah, jaslice varno zavite v časopisnem papirju, kasneje pa nas je še sonce opozorilo, da se dan nezadržno daljša. Mislim seveda na čas, ko je svetlo. Glede na prejšnji teden, je dan vzel noči skoraj 19 minut in je tako dolg že slabih 10 ur.

Vremenoslovci sicer nekaj zime še obljubljajo, tudi zimske počitnice s smučanjem so še pred nami, a vendar se nekje v daljavi že vonja pomlad. Kljub delu smo si vzeli tudi nekaj časa za igro in sprehod, otroci pa so najbolj uživali, ko so preskakovali blatne stezice.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno, splošno | Brez komentarjev

Zanikanje

2.02.2013 ob 23:55, avtor jozeb

Na včerajšnji zapis o nedopustnem grafitu na trgovskem centru v bližini Fužin, sem prejel veliko odzivov. Večinoma se ljudje sicer distancirajo od zapisanega, ne morem pa se znebiti vtisa, da gre vsaj pri delu pišočih (anonimnežev), za zavestno minimaliziranje napisanega ali celo (kar je še posebej sprevrženo) za prelaganje krivde na žrtve.

Torej kristjani sami naj bi zapisali ta grafit in to zato, ker „gre za prozorno igranje žrtve, v namen zamegljevanja preteklih ali pa bodočih lumparij.“

„LJUDSTVO NE NASEDATI TEM PROVOKACIJAM!!!! TO SO NAPISALI KLEROFAŠISTI!!!! „

„Dvoma skorajda ni. Napis je delo desničarskih sil in je uvertura v “spopad” 8. februarja.„

Zanimivo ni kaj… Postavimo si zdaj eno majhno uganko in zamenjajmo eno besedico grafita z drugo. Namesto kristjani zapišimo judje, ali pa cigani, ali pa geji… Torej „judje klali smo vas 1945 klali vas bomo 2013“. Bi v tem primeru kateremu od komentatorjev prišlo na misel, da bi rekel, da so grafit napisali judje sami? Bi bila tudi v tem primeru to nekakšna „sionistična“ provokacija? Kaj šele cigani…? Kaj šele geji…? Si kar predstavljam vseh vrst skupin in združenj, ki bi se oglasila.

Zakaj se zdaj ni oglasila Amnesty international? Zakaj se ob zapisu, ki poziva k pogromu nad kristjani niso v zrak planile skupine, ki se zavzemajo za pravice istospolnih? Saj so oni vendar vedno na strani žrtve? Ampak ne, ker gre za kristjane, je pot obratna. Kar njim samim bomo pripisali, da so zapisali provokacijo, tako kot naslednji komentar: „Banda klerofašistična, izdjalci domobranski!!!!!!!!!! gotofi ste!!!!!“

Ste se vprašali, zakaj bi kristjani to storili? Zakaj bi sami pozvali na nasilje nad sabo? „Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati.“

In potem še kot krona prej naštetih trditev tista, ki pravi naj že utihnem in z mano vsi, ki opozarjamo na nedopustnost ulične konverzacije: „Joze bartojl, zapri svojo nestrpno gofljo.. Odstrani se iz javnega zivljenja.. živi in pusti nam živeti v miru pred tvojimi bolanimi izzivanji..“ (namenoma objavljam z vsemi, takimi in drugačnimi, napakami)

Kaj ni zanimivo, da je potem nestrpen tisti, ki na nedopustnost opozori.

To je naša Slovenija, to je naš „dialog“… Res nismo daleč o dejanskega nasilja.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 7 komentarjev

Klali so nas, klali nas bodo

1.02.2013 ob 23:55, avtor jozeb

Res ni bilo treba dolgo čakati, da se je tudi navzven izrazilo tisto, o čemer že nekaj čas govorimo, nedopustna nestrpnost do kristjanov. Če bi živeli v Angliji, kjer imajo do nestrpnosti (bodisi rasne, verske, nacionalne…) toleranco nič, bi naša policija ne potrebovala nekaj ur, da se je primajala na kraj dogodka in naredila zapisnik. Skoraj gotovo bi morali pisca kmalu prijeti, saj tako velikega napisa ne moreš narediti neopaženo. Kljub vsemu pa sem skoraj prepričan, da bo v nekaj dneh vse skupaj razvodenelo in epilog ne bo daleč od svobode govora in izražanja osebnih stališč, še sploh, ker bi takole na oko, kot ljubiteljski grafolog rekel, da je besedilo zapisala mlajša ženska. In te gotovo ne bodo obsodili na dve leti zapora…

Kako daleč smo prišli? Kje so zdaj znane liberalne ideje o tem, kako »živi in pusti živeti«? Kako da je nestrpnost tako jasno izbruhnila, saj smo kristjani vendar umaknjeni v zakristije in na vseh področjih marginalizirani? Zdaj pa nas je nekdo prepoznal kot tako velik problem, da se ga je treba loti na Brozov brezkompromisni, dokončni način.

Srh zbujajoča je že dikcija sama… klali. Kristjani niti krogle niso vredni. Zanje je le nož, kot v mesariji ali na kolinah. Da sploh ne govorim o tem, kako si tisti leta 1945 niso zaslužili niti groba. Verjetno si ga, glede na zapisano, tudi mi danes ne. Kaj je naslednji korak? Nas bodo kot nekoč jude z rumeno zvezdo, označili s križem, ki ga bo treba vedno nositi na roki?

Kljub vsemu pa bi želel kristjane ohrabriti. Nasilju smo se sposobni upreti. Nasilju smo sposobni reči ne. In to ne z jadikovanjem, kako nas ne marajo in s spraševanjem zakaj gremo nekomu na živce, ampak še z bolj odločnim javnim angažmajem. Čas je za novo aktivnost, za novo Katoliško akcijo. Pritisk nas bo še bolj povezal, našli bomo nove načine delovanja in udejstvovanja. Treba bo še bolj odločno nastopati na vseh področjih, na lokalnem in državnem, v vojski in policiji, bankah in medijih. Kljub grožnjam in pozivom k nasilju se ne smemo prestrašiti. To je namreč njihov cilj, to bi si namreč želeli.

Res je, da so nas klali leta 1945, ampak ni jim uspelo, da bi nas izbrisali. Še smo tukaj in še jih jezimo. Zato nas tudi leta 2013 nas ne bodo utišali! Korajža velja!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 41 komentarjev

Novejše objave »