Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Dan pozneje…

3.03.2013 ob 22:50, avtor jozeb

Po vznesenih besedah o lepoti minulih počitnic, je sledilo hitro streznjenje. Sinu je otekel palec in ker bolečina ni popustila, sva se odpravila na urgenco. V soboto popoldne. Bil je lep sončen dan, ura po kosilu, malo po 15… Že na triaži se je lahko čutilo, da bo dan še dolg. Hodniki so bili polni in kar naprej so prihajali novi pacienti, med njimi presenetljivo veliko otrok, pa huje poškodovanih.
Nekako sva dobila mesto na klopi in bila sprva pozitivno presenečena nad velikimi zasloni, ki omogočajo sledenje svoji številki, pa številu čakajočih in tistih, ki so že v obravnavi. Poleg tega se ob tem vrtijo še risanke, Krtek, Pingu, češka »mojstrovalca« Pat in Mat, pa slikar Bojan in še kaj. Človek kar dobi upanje, da bo čas vendarle minil hitro, še sploh, ker sva s seboj vzela še nekaj domačega branja. A sva se zmotila, kot se pri zdravniku skoraj vedno zmotiš.
Po uri čakanja sva ugotovila, da se TV program avtomatsko ponavlja, le številke čakajočih se osvežujejo. Ko sta Pat in Mat že tretjič vlagala marmelado, sva končno dočakala pregled pri zdravniku in napotilo na slikanje.
Zanimivo je kako se ljudje obnašamo ob izjemnih prilikah. Nataknemo si stoični izraz na obraz in čakamo, da mine. No, ne vsi. Vmes smo imeli kake pol urice »zabave«, ko so pripeljali pacientko, ki so jo kasneje iskali še policisti. Pogovor za vrati je bil ves čas na »visokih obrati« in kasneje se je »pogovoru« pridružil še gorostasni varnostnik. Vmes so pripeljali še brezdomega možaka, ki so mu stanovski kolegi skušali kar sami zašiti rano, pa se ni izšlo.
Po slikanju je slikar Bojan še četrtič skočil v vodo in se tako rešil pred besnimi čebelami. Takrat sva tudi dobila diagnozo, zlom palca. Nerodno je bilo, da je bilo treba palec še naravnati, zato sva se premaknila pred Malo operacijsko, kjer pa je delo steklo ekspresno. Sine se je dobro držal ob anesteziji in ravnanju. Tudi mavec na roki sva hitro dobila. Potem pa se je spet ustavilo. Občudovala sva potrpežljivost mamic in očkov malih otrok, ki so si vedno znova izmišljali nove motivacijske igrice. Tudi Krtek je že petič pomagal napojiti »žejne« rože.
Lep sobotni dan se je prevesil v lepo noč in ko sva dobila odpustnico, je bila ura zelo blizu deveti (21.).
Za naju se je takrat večer začel, za mnoge je čas v čakalnici, še kar stal… Vsaka izkušnja nekaj stane, mi je zagotovil sin »in ta je bila kar draga!« Mislil je na preživeti čas v čakalnici in zamujene trenutke v prihodnjih štirinajstih dnevih. Jaz pa sem si misli, da je bilo glede pridobljenih izkušenj, kljub vsemu, kar ugodno…

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !