Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Umetniki za Karitas na Dunaju

25.04.2013 ob 16:11, avtor jozeb

Na Dunaju smo v galeriji Slovenskega kulturnega doma Korotan odpirali razstavo likovnih del Umetniki za Karitas. Prijazno so nas sprejeli Slovenci pod vodstvom mag. Antona Levsteka, ki Kulturni center vodi. Po 18 letih se je kolonija prvič ustavila na Dunaju, ki je bila nekoč prestolnica skupne monarhije. Simboličen je tudi podatek, da je tokrat razstava prišla na Dunaj iz Trsta, kakor je nekoč železnica infrastrukturno povezala naše kraje prav med omenjenima mestoma.

Bilo je lepo, sodelovali so mladi igralci z mentoricama iz Otlice, sopranistka Pia Brodnik, baritonist Marko Kobal in citrar Tomaž Plahutnik. Za dobrote pa je poskrbela družina Vidmar iz Sinjega Vrha nad Ajdovščino, ki umetnike tudi sicer rada gosti na svoji kmetiji odprtih vrat.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Stojčeva kapelica v Prevojah

23.04.2013 ob 22:42, avtor jozeb

Leta 1999 sem poslikal Stojčevo znamenje v Prevojah tik ob magistralni cesti Ljubljana Maribor. Po 14. letih je prišel čas za njeno »obnovo«, pravzaprav bi bilo bolje reči, za osvežitev barv. Vremenske razmere na čelu s soncem, dežjem, soljo s ceste in podobnim, so slikam vzele nekaj svežine. Slike se sicer držijo čisto korektno, se ne luščijo, le barve niso več tako intenzivne kot so bile. Z lastniki smo se zato domenili, da jim bomo v tem letu dali nov sijaj.

Kako to doseči? Najprej se bom slik lotil z vodo in cunjo, da odstranim vso nesnago. Potem pa lepo počasi, slika za sliko, s čopičem in lopatico in novo plastjo barve. Ne bo šlo toliko za obnovo, kot bo šlo za ponovno poslikavo. Projekta se veselim in čakam prostih pomladnih in jesenskih dni. Poleti bi znalo biti prevroče za delo.

Naj povem, da je kapelico v sodobnem alpskem slogu projektiral Matej Kotnik. Kapelica je znotraj votla, kar pomeni, da zrak kroži in zato ni vlažna. Poleg tega stoji na štirih stebrih, ki držijo precej mogočno streho. Ta ponovno varuje kapelo pred nezaželeno vlago.

Kapela ima tri slike. Osrednji motiv je Prevojska Marija, ob straneh pa sta sliki sv. Vida in sv. Krištofa.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Bolna slovenska družba

22.04.2013 ob 23:37, avtor jozeb

Že nekaj dni spremljam, kaj se dogaja v Bostonu, kjer sta ob cilju maratona eksplodirali dve improvizirani bombi in odnesli tri življenja in več udov, nič hudega slutečih naključnih obiskovalcev. Kaj se lahko zgodi človeku, da postavi bombo med nedolžne ljudi? Kaj ga pri tem vodi? Ne vem, zame je to enostavno nepredstavljivo in do kraja sprevrženo. Vedno si najprej zamislim, kaj bi bilo, če bi se jaz znašel v taki situaciji, da bi na televiziji videl svojega sina, kako ga peljejo na invalidskem vozičku, namesto nog pa mu zijata dva krvava štrclja.

Sočutje je prvo, ki se mi zbudi, ko gledam nedolžne žrtve in še obžalovanje, zgroženost, žalost, na nek način obup, da se kaj takega sploh lahko zgodi. Tako sem tudi dojel zgodbo Jeffa Baumana, ki je v cilju čakal svoje dekle. Mladenič, kasneje se je izkazalo da eden od storilecev, je v njegovo bližino postavil  nahrbtnik in se mu zazrl v oči. Čez dve minuti in pol je eksplodiralo. Jeffa je spodkopalo, saj mu je odtrgalo spodnja dela nog. Osuplo se je v bolečini zazrl v krvavi kosti, kjer sta bili še pred nekaj trenutki njegovi nogi. Okoli njega so v krvi ležali drugi poškodovanci s prestreljenimi udi, nekateri negibni, mrtvi.

Od nekod se je pognal k  njemu možak s klobukom in ga začel oživljati. Napravil je improvizirano prevezo in Jeffu pomagal, da ni izgubil še več krvi. Ta človek z brado in kavbojskim klobukom je bil Carlos Arredondo oče, ki je leta 2004 izgubil svojega sina v Iraku. Takrat se mu je življenje obrnilo na glavo. Postal je mirovni aktivist, ki se po Ameriki vozi z zelenim poltovornjakom, v katerem je krsta s stvarmi preminulega sina Alexandra. Arredondo sinove smrti ni nikoli prebolel, zato se je često pojavljal na javnih prireditvah in opozarjal na nesmiselnost vojn. Tako se je znašel tudi v Bostonu.

Oče, ki je izgubil svojega sina v vojni, je drugemu očetu rešil njegovega. Ni se obotavljal. Jeffu Baumanu je neprestano ponavljal naj ostane z njim. Njuna fotografija je obšla svet. Nekdo je zapisal, da je treba premagati zlo z dobrim. To je bilo dejanje solidarnosti, pomoči sočloveku, ljubezni očeta do sina…

Pri nas pa so prepotentni forumski anonimneži začeli svoj bolestni pohod. Niso sočustvovali z žrtvami ampak so izražali predvsem svoj odpor do Američanov. Takoj so našli sto idej teorije zarote, kjer so si Američani za vse krivi sami. Poudarjali so medijsko dvoličnost, češ, da ko se zgodi nekaj podobnega na kakem vojnem območju v Aziji, se še malo ne zmenimo za to. Morda, a to njihovi nepietetnosti ne daje nobenega opravičila.

Skratka zamenjali so žrtve s storilci, vzrok s posledico in normalno človeško sočutje s sovraštvom. Ne gre za nekaj novega. Ta vzorec se pri nas ponavlja že dolgo časa. Pri njegovi opredelitvi si prav lahko pomagamo z izrazom totalitarna poškodovanost. Zločine nad ljudmi, ki so se dogajali med drugo svetovno vojno in po njej, je treba na nek način opravičiti. Najbolj prikladno je, da iz žrtve naredimo krivca in tako krivdo prevalimo nanj. Naša vloga in vloga naših očetov in starih očetov je na tak način oprana krivde ali pa vsaj zmanjšana na še sprejemljivo stopnjo (»saj so vsi tako delali«).

Ameriškim veleposlanikom pri nas ni lahko. Verjamem, da tudi v človeškem smislu ne. Vsaka pobuda, ki jo sprožijo v javnosti je slej kot prej namenoma narobe razumljena. Tudi pobude aktualnega ameriškega veleposlanika, k spravnim procesom nikakor ne naletijo na odprta ušesa, saj si pri nas ne dovolimo, da bi nam »oni izza luže« solili pamet. Še več njegova prizadevanja razumemo kot vmešavanje v naše zadeve. In takšno percepcijo sebe kot jo imamo, žal širimo tudi naokoli. To se vedno znova pokaže ob zgoraj opisanih dogodkih.

Prepričan sem, da bi nam, če bi se kaj podobnega kot se je v Bostonu, zgodilo pri nas, Američani izrazili sočutje med prvimi. Brez iskanja teorij zarote ali zakrknjenega nezaupanja do Slovencev. Zgolj iz pietete, iz človekoljubnosti.

Zato naj se ve, da obstaja med nami tudi drugi pol. Tisti, ki zna tudi sočustvovati z žrtvami in v malih zgodbah o solidarnosti v stiski, prepozna navdihujoča velika herojstva malega človeka.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 10 komentarjev

Milan Gregorič

20.04.2013 ob 23:24, avtor jozeb

“Nikdar se ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila. Vsak nasprotnik, sovražnik ali tekmec mora prej ali slej priznati, da obstajajo nekateri zakoni, ki so večni in ti urejajo življenje narodov. do zdaj se še nikomur ni posrečilo, da bi se jim ognil…” (Carlo Bo, italijanski razumnik)

Omenjena misel je iz zadnje strani knjige Vstani Slovenija istrskega publicista in javnega delavca Milana Gregoriča, ki je v zadnjih desetletjih s svojo dejavnostjo vidno zaznamoval civilnodružbeno dogajanje na Koprskem in širše na Primorskem. Še posebno obsežen je njegov publicistični opus.

Gregoriča sem obiskal pretekle dni na domu pod Tinijanom. Med drugim se je v pogovoru dotaknil nespretnosti in nenehnega spreminjanje postavk zdajšnje vlade pod vodstvom Alenke Bratušek, ki je ob soočenju s stanjem v državi skorajda v celoti prevzela program prejšnje Janševe vlade…

Prav tako je razmišljal o vstajniškem gibanju, ki je zgubilo dah z zamenjavo vlade, čeprav se je deklariralo proti vsem elitam… In kaj pravi na ustanovitev „nove“ leve stranke pod vodstvom Jožeta Pirjevca, ki naj bi „kanalizirala“ vstajniške ideje in jih odpremila v parlament?

Vse to in še več lahko slišite v oddaji Pogovor o…, ki bo na sporedu v sredo, 1. maja, ob 17.05.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 4 komentarjev

Državljanska pista

17.04.2013 ob 22:02, avtor jozeb

Gregorju Virantu, ki je dodobra premešal karte na našem političnem parketu pred slabima dvema letoma, ko se je odločil ustanoviti novo politično stranko, grozi, da bo v stranki ostal kar sam. Če malo parafraziram velikega partizanskega krvoloka, »so najboljši padli« že davno, zdaj pa je ostala le karieristična klientela. Neslavni rekordi odstopov njegovih ministrov in direktorjev direktoratov se nadaljujejo. Od velikih besed o nekih novih standardih v politiki, ostaja le grenak priokus, kako izigravajo državo, njene zakone in institucije, razpise, tisti, ki so jih polna usta moraliziranja.

Očitno ni več kadra v Državljanski listi, na katerega bi se minister Gregor lahko zanesel. Ubogo in uborno. Kot na pisti formule ena, kjer voznike Državljanske ekipe, vztrajno nese iz ovinkov…

Pred kakim mesecem smo razmišljali, da je bil Virant najspretnejši pri pogajanjih o novi koaliciji, da je uspel svoji stranki zagotoviti nekatera ključna mesta v levi vladi, zdaj lahko razmišljamo le še o debaklu personala, ki si ga je postavil v vlado. Paradni konji so mu ušli iz vajeti in v hlevu se kaže depresivna agonija.

In kaj trenutno lahko počne vlada, če se še vedno ni kosolidirala? Če se še vedno ne ve, kdo pije in kdo bo plačal zapitek? Serija amaterjev, nekje so zapisali tretjerazrednih karieristov, je zasedla najpomembnejše položaje v državi, zdaj pa ne ve, kaj bi. Nervozno ponavljanje enih in istih citatov, brez ustreznih hitrih dejanj, ne vodi nikamor (razen v Grčijo in na Ciper).

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 9 komentarjev

Pranger (pa ne pesniški, ampak davčni)

16.04.2013 ob 08:44, avtor jozeb

Ko preberem, da gre za »sramotilni seznam«, se le nasmehnem. Gre pač za tiste, ki ne plačujejo davkov. Kako jim to uspe je druga zgodba, ki pa spet veliko pove o državi v kateri živimo. Če ta ne uspe, ne zna ali ne zmore pobrati davkov za svojo blagajno, potem je jasno, da se lahko zateče tudi k takim balkanskim ukrepom, kot je javna objava dolžnikov, ki ji dolgujejo. To je prej krik nemoči, kot pa rešitev davčnega problema. Še sploh zato, ker je na seznamu tudi veliko takih, ki so zaradi največjih dolžnikov, kot npr podizvajalci, verižno potonili.
Za ostale je objava davčnih dolžnikov lahko zdravilna v toliko, da bomo zdaj vedeli s kom je potrebno biti izjemno pazljiv pri poslovanju, od koga je treba plačilo zahtevati vnaprej, ali se pač odločiti za konkurenco, ki posluje bolj transparentno.
Objavljeni dolžniki skupno dolgujejo milijardo evrov, od tega je vsaj polovica neizterljiva, ker so podjetja v stečaju, ker nimajo kje vzeti. Na Hrvaškem se po objavi seznama davčnih dolžnikov, dinamika plačevanja davkov ni bistveno popravila. Kako bo pri nas? Glede na nacionalni šport izogibanja plačevanju davkov in seveda po drugi strani na precej velike in nestimulativne davke, lahko sklepamo, da se veliko ne bo spremenilo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 4 komentarjev

Pomlad, končno…

14.04.2013 ob 22:25, avtor jozeb

Tako lepa dneva sta za nami, da je kar težko opisati. Ne vem ali tako mislim zato, ker doslej pravih pomladnih dni sploh še ni bilo, ali pač zato, ker sta bila dneva res izjemna. Kakorkoli že…

Vreme in narava sta nas izvabila ven kot še mnoge. Z vsakim atomom svojega bitja sem zajemal zrak in vpijal svetlobo in toploto. In ne samo ljudje, tudi živali in rastline so se predajali sončnima dnevoma. Kot bi do zdaj le čakali, sedaj pa je treba nadoknaditi vse zamujeno.

V bajerju se je pretegoval labod, malce je dremal, malce paradiral. Nekaj metrov naprej so se stegovale proti soncu želve. Ne vem sicer od kod jih je prineslo, a so vendar osvojile otoček in tam z glavami, dvignjenimi visoko kvišku, plesale nemi ples. Tudi žabe so se prebudile. Ob robu vode se jim ni nikamor mudilo. Ena se je kar zataknila ob steblo trstike in potem tam ždela, kot da je svet njen.

Tudi v gozdu je bilo prijetno in toplo. Celo toliko, da je dodobra posušilo poti in se tako nismo pretirano ugrezali v blato. Ciklamam podobni pasji zob je zamenjal podleske in vijolično obarval sicer pusto rjavino, ki pa je bila zaradi sonca in modrega neba čisto sprejemljiva.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Slovo od škofa Rožmana

13.04.2013 ob 12:06, avtor jozeb

Pravkar sem se vrnil iz ljubljanske stolnice, kjer se ljudje poslavljajo od nekdanjega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Veliko ljudi se je zvrstilo pred njegovo krsto, večinoma so to starejši, ki nanj hranijo kakšne spomine ali družinske zgodbe. Med molitvijo in pesmijo se pomikajo do krste in jo kropijo. Maša ob 9. uri je minila brez pridige, kajti domenili so se, da bo edini nagovor med mašo ob 15.h. Ob 10.45 sva se s članom odbora za pokop pokojnega škofa Francijem Petričem, oglasila tudi oglasila v radijski program.

Ljudje se vrstijo pred škofovo krsto.
Ob molitvi in presmi minive njihov mimohod.

Pred krsto je njegova slika, na njej mitra, znamenje škofovske službe.

Pokop bo ob 15. uri. Vodil ga bo nadškof Stres! Škofa bodo nato po 68. letih izgnanstva pokopali v domači zemlji.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 2 komentarjev

Premierkin CNN

11.04.2013 ob 22:49, avtor jozeb

Danes se vsi zabavamo na račun naše premierke, ki je izpustila sijajno priložnost na TV intervjuju za CNN. Tudi Hrvati so iz tega naredili novico, čeprav pripominjajo, da je Bratuškova kljub vsemu Shakespeare v primerjavi z njihovo evropsko zastopnico vladajoče stranke SDP Ingrid Antičević Marinović, ki se je pred meseci »proslavila« s svojo angleščino.

Žal službe vlade, ki skrbijo za PR niso opravile svojega dela, možno pa je tudi, da naša premierka pač ignorira določene nasvete. Ker ona ve bolje. To je seveda znak velike samozavesti, ki je lahko pozitivna, če jo zna izkoristiti, ampak ga. Bratuškova je pač ne zna.

Zadnjič so ji zamerili neprimerne čevlje, včeraj nepripravljenost in zgolj verbalno nastopanje brez konkretnih rešitev, za hrbtom pa se ji je v parlamentu v Ljubljani »zgodil« še Janković, ki je v času, ko je ni bilo, »obiskal« poslance PS-a, da se seznani z novimi obrazi. Mnogi so pripomnili še: »In da pokaže, kdo je v resnici šef in kdo vse skupaj vodi«.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 4 komentarjev

Ni samo politika na svetu

10.04.2013 ob 21:14, avtor jozeb

Opazil sem, da se zadnje čase v zapisih naj(pre)več posvečam politiki. Kot bi bile te teme edine prave in edine zveličavne. Pa je še toliko življenja, ki ni politika, ki ni napenjanje mišic in preigravanje različnih možnosti, kako bi jo čimbolj zagodli političnemu nasprotniku, ko pa prideš na oblast, si obsojen nadaljevanja poti tvojega predhodnika. To se zdaj dogaja Bratuškovi…

No, pa smo spet pri politiki. Ampak zdaj končujem z njo!

Kadar sem popoldne v službi imam dopoldne (navadno) prosto. Že zjutraj sem torej pograbil palice in v prelepem sončnem vremenu odšel na enourni treking v hrib za hišo. Bilo je hladno, ampak kljub temu se je zaradi sonca pomlad kazala v svoji prijazni luči. Kako jo že pogrešamo. Nič me ni motilo, da so tla ponekod razmočena, da je že kakih 300 metrov višje še sneg, da ponekod še kar smučajo… Ne, ne noge hitijo naprej, lice se nastavlja sramežljivim žarkom, pljuča zajemajo svež zrak, ptiči pojejo… Po takem blagem naporu (veliko po operaciji ne bi bilo modro), je človek kot prenovljen.

Da ne omenjam, da ljudi skoraj ni bilo. Le tu in tam kak pasjeljubec ali tekač. Bolj tako za vzorec ali seme. Narava kliče in nas vabi iz zaprtih prostorov. Tudi vrtički, zelenice, poti in potke kličejo, da jim posvetimo svojo pozornost. Da jih očistimo in pripravimo, da pograbimo in pospravimo smeti, ki so se pojavile po dolgi zimi.

Zanimivo, da je novo leto sredi zime. Jaz mislim, da bi moralo biti novo leto po tem, ko skopni sneg in se naredijo lepi dnevi, ko v zemljo sadimo rastline, takrat ko še ni vse zeleno. Takrat se v resnici začenja nekaj novega, nekaj svežega.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

« Starejše objave