Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Bolna slovenska družba

22.04.2013 ob 23:37, avtor jozeb

Že nekaj dni spremljam, kaj se dogaja v Bostonu, kjer sta ob cilju maratona eksplodirali dve improvizirani bombi in odnesli tri življenja in več udov, nič hudega slutečih naključnih obiskovalcev. Kaj se lahko zgodi človeku, da postavi bombo med nedolžne ljudi? Kaj ga pri tem vodi? Ne vem, zame je to enostavno nepredstavljivo in do kraja sprevrženo. Vedno si najprej zamislim, kaj bi bilo, če bi se jaz znašel v taki situaciji, da bi na televiziji videl svojega sina, kako ga peljejo na invalidskem vozičku, namesto nog pa mu zijata dva krvava štrclja.

Sočutje je prvo, ki se mi zbudi, ko gledam nedolžne žrtve in še obžalovanje, zgroženost, žalost, na nek način obup, da se kaj takega sploh lahko zgodi. Tako sem tudi dojel zgodbo Jeffa Baumana, ki je v cilju čakal svoje dekle. Mladenič, kasneje se je izkazalo da eden od storilecev, je v njegovo bližino postavil  nahrbtnik in se mu zazrl v oči. Čez dve minuti in pol je eksplodiralo. Jeffa je spodkopalo, saj mu je odtrgalo spodnja dela nog. Osuplo se je v bolečini zazrl v krvavi kosti, kjer sta bili še pred nekaj trenutki njegovi nogi. Okoli njega so v krvi ležali drugi poškodovanci s prestreljenimi udi, nekateri negibni, mrtvi.

Od nekod se je pognal k  njemu možak s klobukom in ga začel oživljati. Napravil je improvizirano prevezo in Jeffu pomagal, da ni izgubil še več krvi. Ta človek z brado in kavbojskim klobukom je bil Carlos Arredondo oče, ki je leta 2004 izgubil svojega sina v Iraku. Takrat se mu je življenje obrnilo na glavo. Postal je mirovni aktivist, ki se po Ameriki vozi z zelenim poltovornjakom, v katerem je krsta s stvarmi preminulega sina Alexandra. Arredondo sinove smrti ni nikoli prebolel, zato se je često pojavljal na javnih prireditvah in opozarjal na nesmiselnost vojn. Tako se je znašel tudi v Bostonu.

Oče, ki je izgubil svojega sina v vojni, je drugemu očetu rešil njegovega. Ni se obotavljal. Jeffu Baumanu je neprestano ponavljal naj ostane z njim. Njuna fotografija je obšla svet. Nekdo je zapisal, da je treba premagati zlo z dobrim. To je bilo dejanje solidarnosti, pomoči sočloveku, ljubezni očeta do sina…

Pri nas pa so prepotentni forumski anonimneži začeli svoj bolestni pohod. Niso sočustvovali z žrtvami ampak so izražali predvsem svoj odpor do Američanov. Takoj so našli sto idej teorije zarote, kjer so si Američani za vse krivi sami. Poudarjali so medijsko dvoličnost, češ, da ko se zgodi nekaj podobnega na kakem vojnem območju v Aziji, se še malo ne zmenimo za to. Morda, a to njihovi nepietetnosti ne daje nobenega opravičila.

Skratka zamenjali so žrtve s storilci, vzrok s posledico in normalno človeško sočutje s sovraštvom. Ne gre za nekaj novega. Ta vzorec se pri nas ponavlja že dolgo časa. Pri njegovi opredelitvi si prav lahko pomagamo z izrazom totalitarna poškodovanost. Zločine nad ljudmi, ki so se dogajali med drugo svetovno vojno in po njej, je treba na nek način opravičiti. Najbolj prikladno je, da iz žrtve naredimo krivca in tako krivdo prevalimo nanj. Naša vloga in vloga naših očetov in starih očetov je na tak način oprana krivde ali pa vsaj zmanjšana na še sprejemljivo stopnjo (»saj so vsi tako delali«).

Ameriškim veleposlanikom pri nas ni lahko. Verjamem, da tudi v človeškem smislu ne. Vsaka pobuda, ki jo sprožijo v javnosti je slej kot prej namenoma narobe razumljena. Tudi pobude aktualnega ameriškega veleposlanika, k spravnim procesom nikakor ne naletijo na odprta ušesa, saj si pri nas ne dovolimo, da bi nam »oni izza luže« solili pamet. Še več njegova prizadevanja razumemo kot vmešavanje v naše zadeve. In takšno percepcijo sebe kot jo imamo, žal širimo tudi naokoli. To se vedno znova pokaže ob zgoraj opisanih dogodkih.

Prepričan sem, da bi nam, če bi se kaj podobnega kot se je v Bostonu, zgodilo pri nas, Američani izrazili sočutje med prvimi. Brez iskanja teorij zarote ali zakrknjenega nezaupanja do Slovencev. Zgolj iz pietete, iz človekoljubnosti.

Zato naj se ve, da obstaja med nami tudi drugi pol. Tisti, ki zna tudi sočustvovati z žrtvami in v malih zgodbah o solidarnosti v stiski, prepozna navdihujoča velika herojstva malega človeka.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v splošno | 10 komentarjev

10 odgovorov

  1. Rado Rado pravi:

    “Bolna slovenska družba”

    Žalosten sem ob takšnih prepričanjih. Res je, da je precejšen del elite zlorabil narodovo zaupanje in res je tudi, da se je določen del naroda pustil zapeljati nekaterim mnenjskim voditeljem in zdaj sodeluje pri kulturnem spopadu.

    A da je bolna celotna družba, se ne morem strinjati. Večina ljudi. Sosedje, sodelavci, smo še vedno v pristnih stikih in v srcu ne nosimo sovraštva. In smo si pripravljeni nesebično pomagati.

    Američani!
    Ne gre zato, da bi Američanom privoščili masaker med njimi in med športniki iz vsega sveta, ki so doževeli masaker s strani bolnih norcev.
    Bognedaj!
    Gre zgolj za ugotovitev, da isto dela ameriška politika drugim narodom po svetu.

    Koliko 100.000 Iračanov so pobili Američani v zadnji vojni? In čemu? V Iraku ni bilo ne Al Kaide, ne orožja za množično uničevanje. Koliko ljudi po svetu pobijejo vsak dan ameriška brezpilotna letala? Brez sojenja! In koliko je ob tem pobitih kot kolatetalana?

    Pred dnevi je bila na TV Slovenija oddaja o nemškem državljanu, ki je bil po krivici obdolžen sodelovanja z Al Kaido in je bil 5 let zaprt v ameriškem taborišču na Kubi.
    Pretresljivo! Skozi to oddajo se je razkrila grozljivost imperialne Amerike! Človekove pravice, humanitarnost, itd. so samo blef.
    Samo interes ameriške politične in gospodarske elite, tudi za ceno najhujših žrtev (prebivalcev ostalega sveta), je edino vodilo ameriške vlade.

    Ne ameriški narod, ampak ameriški imperializem je tisti, ki je vreden vsesplošne kritike.

    “Tudi pobude aktualnega ameriškega veleposlanika, k spravnim procesom nikakor ne naletijo na odprta ušesa, saj si pri nas ne dovolimo, da bi nam »oni izza luže« solili pamet.”

    Veleposlanik nas spravlja? Ne se hecat. Veleposlanik je tu izključno za to, da pokriva interese svoje vlade. Da interese njihovega zunanjega ministrstva uveljavi pri naši vsakokratni vladi.
    Ameriški veleposlanik počne isto kot ti Jože.
    Vedno podpira tisto slovensko politiko, ki je ustreznejša interesom ZDA. Ti Jože pa vedno in povsod zagovarjaš tisto slovensko politiko, ki je bližja interesom Vatikana.
    Tako preprosto je to!

  2. Stric Marč pravi:

    Ta diagnoza velja za vse družbe.Najbrž je tudi naš zunanji minister poslal sožalno brzojavko. Toliko diplomatskih manir pa že ima. Teorije zarot ( raznih nameštaljk) pa so prišle predvsem iz ZDA. Spomnite se tisto o črnem septembru, pa o pristanku človeka na Luni, pa o ravni Zemlji, pa o življenju pod zemeljsko skorjo… Le teorijo o Amerika vas ima rada, nekako ne sprejemam. Skrbi predvsem za svoje interese in to je tudi naloga veleposlanika. Priznam pa, da rad berem Mossumelija in se z marsikatero ugotovitvijo tudi strinjam.

  3. jozeb jozeb pravi:

    “Pred dnevi je bila na TV Slovenija oddaja o nemškem državljanu, ki je bil po krivici obdolžen sodelovanja z Al Kaido in je bil 5 let zaprt v ameriškem taborišču na Kubi.”
    In kaj ima to zveze s sočutjem do nedolžnih žrtev na maratonu? Sem mar pisal o ameriški politiki. Rado, malo brzdaj konje…

  4. Rado Rado pravi:

    “Sem mar pisal o ameriški politiki.”

    Potem sva se najbrž sporazumela Jože. Američani, žrtve in sorodniki žrtev so vredni našega sočustvovanja, ne pa tudi ameriška politika.

    Če je pri nekaterih izpadlo, kot da so privoščljivi Američanom je to najverjetneje zato, ker ne znajo dobro artikulirati razlike med ljudmi in politiko.

  5. jozeb jozeb pravi:

    Tudi ti Rado si švoh artikuliral svoje sočutje. Tričetrtine napisanega govoriš o politiki.

  6. Rado Rado pravi:

    “Tudi ti Rado si švoh artikuliral svoje sočutje. Tričetrtine napisanega govoriš o politiki.”

    To sem storil hoté.
    Da opozorim na to, kar so ljudje s svojo domnevno privoščljivostjo slabo artikulirali.

    Ameriška politika sáma ima ključ do lastne varnosti. Zmanjšati mora svoje vpletanje v druge kulture.
    Vsaka imeperialna politika se nekoč sesuje. V zgodovini imaš mnogo primerov. Tudi nekoč vsemogočni Rim so zlomili Barbari.

  7. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    se povsem strinjam, da je v takih primerih najprej treba nasilje obsoditi in sočustvovati z žrtvami, še predvsem zato, ker gre za ljudi, ki niso ničesar krivi in ki si tako tragedijo niso z ničemer zaslužili. za taka dejanja pač ne more biti opravičila. mislim, kaj ima 8 letni deček veze s čemerkoli, da je pač moral umreti? skratka, tragedija, ki nima niti smisla niti opravičila.

    in šele ko to sprejmemo na tak način, se lahko začnemo spraševati o vzrokih in vsem ostalem. žal je pač tako, da smo družba nasilja in da v tem nasilju seveda najbolj nastradajo tisti nedolžni. je pa žal tudi to res, da je nekaj za ljudi razumljeno kot tragedija toliko bolj, kolikor blizu se zgodi. bolj kot se neka tragedija zgodi stran od nas, manj je to razumljeno kot tragično. ker ne vem, če lahko zadeve tako poenostavimo in rečemo, da ko nekdo postavi neko improvizirano bombo v nekem ameriškem mestu je terorist, ko pa nekdo sproži neko visokotehnološko raketo, s katero zadane hišo neke družine v afganistanu in seveda pobije vse, ki so v tej hiši ali okolici bili, gre pa za napako, za katero se opravičujejo.

  8. Rado Rado pravi:

    “Werner
    23. apr 2013 – 10:31
    Včeraj je v bombnih napadih v Bagdagu bilo ubitih 31 ljudi in 200 ranjenih, če koga zanima.”

  9. marjana pravi:

    na žalost svet pozablja zakaj se je ZDA znašla v vlogi svetovnega policija in tule ne bom razglabljala o tem, naj si berejo šolske knjige, pa jim bo jasno. glede javnih komentarjev pa le tole. smo narod, ki je tako zelo zagrenjen in bolan, da izkoristimo/jo vsako priliko, ko lahko pljuvajo/mo po drugem, če je to javno še toliko bolje. da si nekdo vsak dan vzame čas in pljuva vse po vprek in ob tem čuti užitek … saj to pove vse o tej osebi. biti močan, doma za ekranom, ni zmaga, je znak šibkosti in nič več.
    kar se tiče Amerike pa le to, da jim na nek način zavidam pripadnost .. domoljubje … tega občutka v vseh mojih letih bivanja nisem poznala … morda v jugi, ampak takrat sem bila otrok … to ni enako. četudi si govorimo/jo, da so butasti .. in še marsikaj … to dvoje jim je treba priznat …

  10. bzzzbz pravi:

    Vsaka smrt je izguba. Predvsem za svojce, pa tudi za širšo skupnost.
    Tako gotovo tudi žrtve neopravičlivega napada v Bostonu.
    A tu so imeli pač opravka z dvema “norcema”.
    Na drugi strani pa imamo ljudi, ki iz klimatiziranih pisarn upravljajo daljinsko vodena orožja in ubijajo ljudi, otroke in ženske in to imenujejo “kolateralna škoda”. In to v imenu institucije. Ne tri osebe – na desetine in stotine. In ti nimajo nobene (skoraj nobene) medijske pozornosti. Sploh pa ne take kot bostonske žrtve. In njihovi morilci niso kaznovani – plačo dobijo.
    Pieteta gor ali dol – človeku se pač porodijo take primerjave ob takem dogodku.

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !