Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Pot v obljubljeno deželo po 23. letih

8.04.2013 ob 22:02, avtor jozeb

Natanko pred 23. leti je bila Cvetna nedelja in bile so bile prve demokratične volitve po drugi svetovni vojni. 8. aprila 1990 se je nekdanja partija poslovila od oblasti. Zmagala je koalicija Demos, kjer so največ glasov dobili Krščanski demokrati Lojzeta Peterleta. Ta je zato postal tudi prvi mandatar demokratično izvoljene slovenske vlade.

To je bilo dobrega pol leta po tem ko sem se vrnil iz vojske in začel s študijem na fakulteti. Ljubljana je utripala v duhu slovenske pomladi. Pol leta pred volitvami so pogojno spustili na prostost obsojene na procesu JBTZ. Volitve so potekale še pod starimi simboli petokrakih zvezd v zakajenih prostorih nekdanjih samoupravnih skupnosti.

Nekdanja partija se je z oblasti umaknila s sklonjeno glavo, vendar pa je večina profesionalnega kadra na občinah, različnih državnih organih in ministrstvih ostala enaka. Spremembe so se začele počasi in marsikje niso bile dobrodošle. Spominjam se, kako je Lojze Peterle takrat lastnoročno iz skupščine odnesel sliko Josipa Broz Tita… Ker je nihče drug ni hotel… Ker niso mogli najti tistega, ki jo je prinesel.

Kljub temu je bil trenutek ugoden in zmagovalce volitev je najbolj povezovala ideja osamosvojitve. Že decembra istega leta je bil plebiscit, ki je v velikansko večino začrtal smer osamosvojitve. Ta se je dejansko zgodila čez pol leta in takoj naslednji dan nadaljevala z desetdnevno vojno za obrambo tega doseženega rezultata.

Leta tečejo in družbena klima ni več tako ugodna. Verjetno ga ni pri nas, ki bi bil zadovoljen s tem, kar se je v teh časih zgodilo. Zmanjkal nam je Mojzes, ki bi nas popeljal iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo. Zmanjkal nam je tisti, ki bi se na gori Sinaj pogovoril z vodjo potovanja in od njega sprejel table zaveze. Ostalo je le ljudstvo, ki negoduje, se pritožuje nad uborno hrano, potjo in pomanjkanjem komforta. Med ljudstvom pa so se razrasli tajkuni, ki so izkoristili trenutek za osebno okoriščanje, krajo skupnega bogastva in grozijo, da nas vse skupaj obrnejo na pot proti Egiptu. Tam faraon pravzaprav nikoli ni docela prebolel, da mu je od nekdaj velike države ostala le domača delovna sila.

Očitno bo tudi naša pot čez puščavo trajala 40 let, to je celo generacijo. Žal mi je le, da je to moja generacija.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Dvig DDV

7.04.2013 ob 22:01, avtor jozeb

Če se prav spomnim, je bila ena od obtožb nekdanje opozicije Janševi vladi, da se reševanja krize lotila preveč restriktivno, z nepopularnimi ukrepi, kot so varčevanje, rezanje stroškov, nižanje plač. Alenka Bratušek je pred izvolitvijo obljubljala drugačen scenarij, zagon gospodarstva.

Glede na to, da postajajo vse bolj oprijemljive govorice, o dvigu davka na dodano vrednost, se sprašujem, če se z dvigom davkov danes da zagnati gospodarstvo? Namesto da bi gospodarstvo razbremenili, ga bodo Alenkini namreč obremenili (in še vse državljane zapovrhu).

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

Struge, Župnija sv. Avguština

6.04.2013 ob 23:24, avtor jozeb

V Strugah so izdali knjigo o svojem kraju. To soboto, 6. aprila, so jo predstavili ljudem. Mirno lahko rečem, da je bil to velik projekt za župnijo, ki jo sestavlja 10 vasi s 550 dušami. Na nek način so ji postavili spomenik, ki ga ne bo mogoče spregledati, ko se bodo spraševali o sebi, svojih krajih, lastni zgodovini in ljudeh.

Sodelavci pod vodstvom videmskega ravnatelja Ivana Grandovca, so vanjo zajeli vsega pomalem, predvsem pa tisto, kar so mislili, da je tako pomembno, da bi radi predali naslednjim generacijam.

Taka knjiga ne prinaša lahkotnega branja. Ob njej se ljudje ne bodo zabavali. Morda se bodo nasmehnili ob kaki stari fotografiji, sicer pa taka knjiga ne želi čehljati ušes, ampak prav nasprotno. Želi poučevati, razsvetljevati, ohranjati spomin na stare navade, običaje, ljudi, ki jih že dolgo več ni…

Povod za nastanek knjige je bilo slavje diamantne maše (65 let) prelata Bogomirja, Mirka Hrena, ki je v župniji Struge pustil neizbrisen pečat. Na skromen način, kot ljudje pač zmoremo, so se mu župljani hoteli zahvaliti z izdajo knjižice. Ta pa je v času nastajanja postajala vse zajetnejša in obilnejša. Govori o ljudeh, o zemlji, zgodovini, značilnostih. Izšla je iz ljudi, kot starodavna modrost starcev, ki želijo svoje izkušnje prenesti na svoje otroke.

Zato sem vedno vesel, kadar izide tako delo, kajti že Janez Trdina je povedal, da bo zgodovina našega naroda napisana takrat, ko bo vsak kraj imel svojo zgodovinsko knjigo. In koliko jih je, ki tega še nimajo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Rožman se vrača!

4.04.2013 ob 23:51, avtor jozeb

V soboto 13. aprila, se bo simbolično sklenilo najbolj travmatično obdobje slovenske zgodovine. Zemeljski ostanki 29. rednega ljubljanskega škofa bodo po letu 1959 končno počivali v slovenski zemlji. Na nek način se bo izgnani, preganjani in časti oropani škof, simbolično vrnil domov. V svojo domovino. Med svoje ljudi.

Seveda je za nekatere tudi ta, najosnovnejša civilizacijska norma, na kateri sloni naša civilizacija, se pravi pravica do groba, za nekatere sporna. Naj navedem le en citat anonimanega nestrpneža, ki v okolico spletnih komentarjev siplje mržnjo: »Absurdi se dogajajo. Titu, ki je vodil borbo proti fašizmu odvzamejo pravico do imenovanja ulice po njemu, škof, ki se je rokoval z fašisti pa bo v Ljubljani deležen slavnostnega pokopa.« Ta citat kaže vso bedo in shiranost povprečne slovenske zavesti. Enači namreč poimenovanje ulice s pravico do groba. Enači rablja in žrtev. Enači našo totalitarno preteklost, tlakovano z nepreštetimi, nikoli obsojenimi žrtvami množičnih pobojev in masovnega kršenja človekovih pravic, z žrtvijo, ki ji ni bilo omogočeno niti to, da se o njej pove vsa resnica. Dokumenti, ki jih zbrala obramba, da bi na »sodnem procesu« leta 1946 osvetlili njegovo vlogo, so namreč pred sojenjem izginili…

Pravniki so, sicer veliko kasneje, svoje povedali v letih 2007 in 2009, ko je bil montirani proces proti škofu Gregoriju Rožmanu razveljavljen. To sicer na ljudi, ki osebo škofa Rožmana gledajo skozi očala pristranskega zgodovinopisja, ne vpliva kaj dosti. Zanje je Rožman kriv. Neprizivno. In tako bo ostalo, čeprav je uradno od leta 2009 rehabilitiran. Nikakršna krivda mu ni bila dokazana.

Kaj torej lahko v Sloveniji pričakujemo od 13. aprila? Bo to res dan, ko bomo bolj sproščeno zadihali? Bo to dan, ko se bo končno začela uresničevati slovenska sprava? Bo to res trenutek, ko se bo matica poklonila pred žrtvijo in vsaj simbolično v svoja nederja sprejela človeka, ki je sicer v težkem trenutku konca vojne za marsikoga sporno odreagiral, vendar pa je bil kasneje nesorazmerno krivično oblaten čez vsako razumno mejo? Da je to res, priča velika množina posredovanj pri okupacijskih oblasteh za ljudi, ki so bili v stiski in to ne glede na njihovo politično pripadnost. V nekaterih primerih je uspel, v drugih spet ne, vendar bi ga zato težko sodili. Prav tako bi ga težko obsodili za domobransko prisego. Ni si je on izmislil. Z njo tudi ni soglašal, saj je znano, da je takoj po maši na ljubljanskem stadionu 10. aprila 1944, od tam odšel, ne da bi domobranski prisegi sploh prisostvoval.

Seveda nekatere že skrbi, kaj se bo ob pokopu škofa Rožmana v ljubljanski stolnici dogajalo, kakšne besede bodo tam izrečene in kako bodo to sprejeli verniki. Mnogi menijo, da prav zato temu dejanju še ni napočil pravi čas. Ta argument časovne primernosti je pravzaprav najtežje umljiv. Kako bi si sicer lahko razložili nastop nekdanjega predsednika Milana Kučana in njegovo zavzemanje za Rožmanovo vrnitev v domovino? In to že v časih, ko je bil ljubljanski nadškof še dr. Alojzij Šuštar? V Vatikanu so takrat svetovali naj se prekop opravi po sodni rehabilitaciji. Ta pa se je kljub vsem sodnim oviram, zgodila že pred štirimi leti. Zakaj se torej škof v domovino ni vrnil že takrat? Težko verjamem, da bi prekop uspešno ovirali ideološki nasprotniki? Še sploh, če je bil Kučan za. Kdo ga je torej oviral? Verjetno ni ravno skrivnost, da ima dr. Gregorij Rožman nasprotnike tudi tam, kjer jih sicer ne bi pričakovali…

Če smo realisti, si bomo priznali, da se tudi po 13. aprilu na zunaj ne bo kaj dosti poznalo. Vzdušje razklanosti in kulturnega boja, ideoloških krilatic in podobne navlake se bo bržčas nadaljevalo. A simbolno bo njegov pokop v ljubljanski stolnici pomenil marsikaj. Upamo lahko, da bo pospešil reševanje vprašanja pietetnega pokopa nepokopanih žrtev množičnih grobišč, ki prav tako čakajo, da bodo našli svoje mesto zadnjega počitka v za to primernih kostnicah. Upamo lahko tudi, da bo to dejanje spodbudilo svojce umrlih nepokopanih, da se bodo bolj aktivno zavzeli za popravo krivic na področju državnega oviranja civiliziranega pokopa žrtev med in povojnih pobojev. Kajti človekovo dostojanstvo je tisto, ki daje krivemu ali nedolžnemu, izobraženemu ali neukemu, bogatemu ali revnemu, pravico do spoštljivega zadnjega počivališča. To bo morda dalo spodbuden signal tudi našim zdomcem, ki so si po vojni z begom iz domovine reševali gola življenja, da je zdaj le napočil drugačen, bolj civiliziran čas.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 5 komentarjev

Quo vadis Pen?

2.04.2013 ob 21:34, avtor jozeb

Ne, ne! Vihar, ki so si ga zakuhali pisatelji v Slovenskem centru Pen, ne pojenja. Pravzaprav se zaostruje. Prav res so spet spregovorili ljudje, ki so bili morda predolgo tiho. Spregovorili so na odločen in javen način, z nestrinjanjem in ko to ni pomagalo še z izstopom. Zdaj bomo končno dobili očiščeno pisateljsko društvo kakršnega se ne bi sramovali Edvard Kardelj, Boris Kidrič in Mitja Ribičič.

Pobalinsko podla golazen, (kot se je v sočno nevzgojenem slogu izrazil belolasi predsednik pisateljskega društva) s svojimi simpatizerji nima v Penu kaj iskati. Za Svetlano Makarovič ni nobene škode, če izstopijo kakšni člani, ki ji gredo na živce. Prav tako za Peršaka, Koširjevo in Bučarja, ki so (kako nehigienično) vsi politiki, na področju stanovskega literarnega združenja, obsodili tistega, ki je politično njihov nasprotnik.

In potem so se zgodili Kuntner, Puharjeva, Capuder, Stres, Snoj, Pahor in Jančar (in še vrsta drugih), ki so Penovsko ladjo zazibali do te meje, da voda vdira vanjo. Lanski Prešernov nagrajenec Jože Snoj je celo zapisal, da Društvo slovenskih pisateljev in slovenski Pen v tem času nista vredna svojega namena! Težke besede za tiste, ki razumejo.

Naslednji koraki so dokaj nepredvidljivi. Vsekakor gre za jasno polarizacijo, ki je pripeljala do razkola, lahko pripelje tudi do razpada. Če bodo namreč na tej barki ostali samo »pravoverni« ali še bolje »pravobarvni« potem smo le še korak od totalitarizma. Začne se pri pisateljih, nadaljuje v uradih in šolah… Kmalu odpremo še kampe, kamor pošljemo na »delovne počitnice« tiste, ki imajo drugačno prepričanje. Pisatelji nam res dajejo dober zgled.

Morda pa se bo zgodilo nekaj drugega. Morda bodo sklicali hitri izredni kongres in zamenjali zdajšnje vodstvo in v svoj program zapisali, da si bodo prizadevali za povrnitev izgubljenega ugleda stanovskega pisateljskega društva. Ta je trenutno res na nivoju »gnusnega smrklja«.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Vabilo

1.04.2013 ob 22:17, avtor jozeb

Kot so se končali prazniki, tako se je zaključilo tudi delo na razstavi, ki jo bomo odprli v sredo 3. aprila, ob 19. uri, v atriju Zavoda sv. Stanislava, v Šentvidu nad Ljubljano. Zloženka oz vabilo je natisnjeno in naj na razstavo pritegne še koga.

(za povečavo klikni na sliko)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Novejše objave »