Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

JBTZ danes

31.05.2013 ob 23:05, avtor jozeb

Na današnji dan (31. 5.) pred 25. leti, si je nekdanji režim podpisal smrtno obsodbo. Tovariši v Ljubljani in Beogradu so napačno presodili trenutek. Najprej dve aretaciji, nato še dve, sta stvari v Sloveniji postavili na glavo. Mrzli in apatični Slovenci s(m)o šli na ulice. Začela se je doba zborovanj, javnih shodov in protestov.

Slovenski Partiji z Milanom Kučanom na čelu je sicer hitro postalo jasno, da so se zmotili, a je bilo že prepozno. Skala se je utrgala in nezadržno je drvela proti dolini. Partija je morala zatem le še blažiti škodo, ki jo je aretacija Janše, Tasiča, Borštnerja in Zavrla povzročila. To je sicer naredila več kot spretno, zato še danes stopicamo na mestu, a če bi bilo po njihovo, bi Jugoslavija obstajala še danes…

25 letnica je zato obletnica, ki se je velja spominjati, kajti to je bil tisti trenutek, od katerega nič več ni bilo tako kot prej.

Če se danes spominjam nazaj, se mi zdi, kot da bi nekdanja tajna policija, pravzaprav nekdanje partijsko vodstvo podcenilo dogajanje. »Pa saj se ne bo nič zgodilo!« Malce si bodo brusili jezike, potem pa bo spet vse po starem. In obsodbe ter zapor protagonistov, naj bi služili kot poduk, da se z partijo, vojsko in tajno policijo ne gre šaliti.

Pa ni bilo tako. Ljudi je morda še najbolj razjezilo, da so civilistom v Ljubljani sodili pred vojaškim sodiščem in to v srbohrvaščini. Pustimo to, da smo ta izmišljeni jezik takrat vsi govorili, pustimo tudi to, da je bil v igri tajni vojaški dokument, pomislimo na to, kaj je sporočal. Govoril je o možnostih uvedbe izrednih razmer, govoril je o discipliniranju ljudi.

Na to smo že skoraj pozabili. Prav na to sem se spomnil, ob tem, ko je policija danes po 25. letih popisovala ljudi, ki so se spontano zbrali na Roški. Ni šlo za shod, ki bi moral biti prijavljen. Šlo je za spontano zbiranje ljudi. Spomnimo se kdo in kje je prijavljal »vseslovenske vstaje«… Tukaj pa ni šlo za delanje nereda, ni šlo za nasilništvo, kjer bi policija morala posredovati, a je vendarle popisala nekaj udeležencev. Ne bom špekuliral zakaj, ampak bojim se, da bo učinek ravno nasproten tistemu, kar so hoteli doseči. Kot bi policija in za njo ministrstvo in vlada, podcenjevala ljudski naboj, ki se po 25 letih še kaže v spominu na takratne dogodke.

Morda se bodo pa zdaj začele kakšne drugačne vstaje. Bi bil 31. maj lahko začetek konca Alenke Bratušek in njene vlade. Začelo se je na Roški in Metelkovi. Se bo nadaljevalo pred vladno palačo in parlamentom? Bodo zdaj na plano prišli tisti, ki se jim zdi, da so bile takoimenovane »ljudske vstaje« le krinka za levi državni udar?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 5 komentarjev

V Kočevski Rog

30.05.2013 ob 22:47, avtor jozeb

Na spravno spominsko slovesnost za po vojni pobitimi v Kočevski Rog, nas je v oddaji, ki jo pripravljam, povabil član Nove Slovenske zaveze Janko Maček. Spravna slovesnost bo v nedeljo 9. junija. Ob 11. uri bo začetek sv. maše, ki jo bo daroval novomeški škof Andrej Glavan. Po njej bo akademija s kulturnim programom, ki jo pripravlja Nova Slovenska zaveza.

Janko Maček je razmišljal o tem, zakaj je še vedno potrebno govoriti o Kočevskem Rogu in romati na ta tragični kraj slovenske zgodovine. Hkrati je povedal, kako se letošnji datum spominske slovesnosti 9. junij, ujema z dogodki pred 68. leti. To je namreč ravno dan, ko so se likvidacije končale in ni bilo več streljanja ter miniranja. Okrog jame je bilo vse tiho. Trije so se tisti dan rešili iz brezna v Macesnovi gorici: Milan Zajec, France Dejak in Franc Kozina. Živih je bilo sicer okoli deset, vendar pa ostali niso zmogli napora, da bi splezali na površje, kajti nekateri so bili v jami več dni…

Takole je sklenil svoje razmišljanje Janko Maček: » Pokol v Rogu so izvajali na skrajno krut in poniževalen način. Mlade fante, ki so še med vožnjo v Kočevje mislili, da gredo na delo, da vsaj lačni ne bodo več, so zvezali z žico in jih celo pot do morišča pretepali. Tudi to, da so se morali pred odhodom k jami sleči, je bilo skrajno poniževalno. Celo ruski boljševiki so poljske oficirje v Katynu streljali oblečene. O odpiranju že zaceljenih ran govorijo večinoma tisti, ki nočejo slišati resnice, ki hočejo prikriti ali vsaj omiliti zločin. Je bil morda Rog res samo napaka? Resnica prav gotovo ne bo ovirala sprave. Ravno nasprotno!«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 6 komentarjev

Še kar Tito

28.05.2013 ob 23:05, avtor jozeb

Dejan pravi:

»“Nič ne pomagajo navedbe citatov knjig, podkrepljenih z arhivskim gradivom, ki kažejo, da Tito ni bil ne velik politik, ne strateg” Spoštovani pisec bloga a bi lahko te knjige in citate navedli da si še mi preberemo ta dela pa ne prosim samo članke od g. Grande in spreobrnjenega komija Dežmana.«

Ljudje pač ne berejo. Strvari jih ne zanimajo kaj več od tistega kar lahko dobijo servirano na pladnju. To je krivda naše dobe.

Nisem ravno kako pri volji, da bi za druge brskal in iskal gradivo, ki bi ga lahko poiskali sami. Recimo v kakšni knjigi Jožeta Pirjevca…Tito in tovariši… A naj bo za danes:

»Tito je poleti 1946 po vrnitvi iz Moskve poslal v Moskvo naslednja »skromna« darila: Stalinovi hčerki Svetlani platinasto uro z briljanti, ženi Molotova zlato uro z briljanti, njegovi hčerko zlato zapestnico, ženi ministra za zunanjo trgovino Mikojana zlato uro znamke Patek, ženi člana KP SZ Ždanova zlato uro znamke Jugo, ženi ministra za notranje zadeve Berije zlato uro znamke Eterna …«

»Samo za uvoženo opremo za jahto etiopskega cesarja Haila Selassija je Jugoslavija leta 1955 plačala 520.869 nemških mark. Med obiskom v Grčiji leta 1954 je Tito razdelil 17 zlatih tobačnic in 32 zlatih ur, naslednje leto pa je grški kraljici podaril zlato šatuljo za nakit, ki je bila izdelana iz 1.125 gramo čisteag zlata. V začetku leta 1955 in v prvih dneh leta 1956 je šestim najvišjim egiptovskim funkcionarjem in njihovim soprogam podaril darila v vrednosti 250.000 dolarjev, na obisk v Francijo pa je odnesel za štiri kilograme zlatih predmetov.«

»Po vrsti nesporazumov je med zakoncema Broz počilo februarja 1975 v bosanskem letovišču Igalo. Tu je Jovanka uprizorila takšne izpade, da so se predsednikov pribočnik general Marko Rapo in njegovi zdravniki resno ustrašili za njegovo »življenje in zdravje«. Bali so se, da ne bi Jovanka v navalu jeze nanj streljala, ga napadla s kakim topim predmetom ali kaj drugega. Na pobudo Aleksandra Šokarca, šefa njegovega kabineta, so v Igalo poklicali podpredsednika predsedstva SFRJ Petra Stambolića, Staneta Dolanca, Đemala Bijedića in Nikolo Ljubičića, ki jim je Tito na tajnem srečanju na Galebu priznal, da je v hudi zagati, kajti če ne bo mogoče brzdati Jovankine strahovlade, bo moral odstopiti z vseh funkcij. Jugoslovansko Ksantipo so tako rekoč aretirali in jo z Igala pospremili v Beograd, kjer je bila ustanovljena posebna politično-zdravniška komisija, ki naj bi preverila njeno duševno stanje. Prišlo je do burnih izpraševanj, ki so se sklenila z ugotovitvijo, da Jovanka ni zapletena v nikakršno zaroto, temveč da je samo paranoična in da bi bilo za Tita najbolje, če bi se od nje ločil. Tega ni storil, temveč se je z njo pobotal in ji celo dovolil, da se maščuje nad »sovražniki«. Isto se je zgodilo z zdravniki, ki jim je Tito zameril, da so v poročilu, podanem predsedstvu, »grobo žalili in blatili« njegovo soprogo in jo razglasili za noro.«

»V zvezi s primerom Jovanka »so med letoma 1974 do 1988, torej še dolgo po Titovi smrti, o tem na 59 sejah razpravljali najvišji politični forumi. … Sodeč po zapisnikih raznih komisij je videti, da je Josipa Broza bolj mučila osebna družinska drama kot skrb za rešitev Jugoslavije iz politične, ekonomske in moralne agonije. Soprogi je še dalje pošiljal rdeče vrtnice, čeprav ta tudi v zadnjih letih njegovega življenja ni spremenila načina obnašanja do osebja in njegovih sodelavcev. »Tito je bil komunistični Napoleon, čigar Waterloo je bila poročna spalnica.« citat Dobrice Čosiča.

Jože Pirjevec zapiše za Josipa Broza Tita »Rad je imel politične šale, in ko so te v šestdesetih letih nastajale vsak dan, je moral njegov osebni tajnik poskrbeti, da so mu prišle na uho. Po navadi se jim je prisrčno smejal, čeprav so bile kritične tudi do njega.«

»Junež Janko je bilo obsojen na šest mesecev zapora po 174. členu Kazenskega zakonika, ker je »sramotil vrhovnega poveljnika predsednika FLRJ Josipa Broza Tita s tem, da je dne 7/2-1958 v gostišču pri »Ribiču« v Izoli izjavil, da je Tito idiot.« Kazen je prestajala od 4. junija do 4. decembra 1959.

»Jaša Zlobec je 28. februarja 1986 v svoji rubriki v Mladini zapisal: »Prav tako bi lahko navedli tudi druge primere, kako je denimo obsodba Dragomira Dragičevića, rojenega leta 1913, ki so ga v njegovem 65. letu poslali v duševno bolnico zaprtega tipa in je tam prebil 29 mesecev zaradi tega, ker je v kavarni vprašal: »Kdo je tale tu?« in pri tem pokazal na sliko J. B. Tita. Tudi Dragičević je še zmerom v bolnici zaprtega tipa.«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 4 komentarjev

Preganja nas Tito

27.05.2013 ob 22:08, avtor jozeb

Kamorkoli človek v zadnjih dneh pogleda, ga zasleduje pogled nekdanjega jugoslovanskega samodržca. Ljudje kot na Brezje, romajo v Kumrovec, navešeni z jugoslovanskimi zastavami, rdečimi majicami in parolami, ki imajo z resnico toliko zveze kot petelin z raketo. Ker pred dvajsetimi leti nismo razčistili s totalitarizmom, se nam zdaj v obliki nostalgije nekaterih vrača in vstopa skozi velika vrata.

Nič ne pomagajo navedbe citatov knjig, podkrepljenih z arhivskim gradivom, ki kažejo, da Tito ni bil ne velik politik, ne strateg, ne kakšna asketska pojava, ki bi si jo levičarski proletarci lahko jemali za zgled, ampak ravno nasprotno, kajti argumenti pač ne zaležejo. Kot bi imeli plombo na možganih… Aja, to je že nekdo izjavil, za neko drugo skupino ljudi, se oproščam. Kot bi imeli plašnice na očeh in pred sabo samo veliko rdečo bandero.

Zadnja v vrsti Titovih pojavljanj pred nami je Titova kuharica, knjiga založbe Mladinska knjiga. To je zbirka receptov, »ki ob jedrnatem spremnem tekstu in črno-belih fotografijah, prikazujejo Tita v družbi gostov, hkrati pa ponuja zgodovinski užitek, z barvnimi fotografijami jedi in recepti pa gastronomska poslastica, ki vsebuje tudi vrsto znanih jedi.«

Človek kar ne ve, kaj bi na to rekel. V času, ko so se naši starši prebijali v vrstah socialističnih samopostrežnih trgovin, čakali v vrsti za meso, švercali kavo in čokolado iz Avstrije, enkrat letno videli pomaranče, se je veliki jugoslovanski vojvoda preseraval kot gostitelj bogatih pomembnežev, ki so dobro vedeli, kje se dobi dobra papica. In namesto, da bi bilo ljudi sram, ker je nekdo njihovo življenje obvladoval na tak način, ker jih je držal na kratkem povodcu, ker se o nekaterih stvareh ni smelo govoriti, ker so nekateri o taki hrani lahko samo sanjali, zdaj izdajajo knjige o tem in pripominjajo, da je »knjiga lep zgodovinskih pregled protokolarnih dogodkov, ki jih je imel Tito s svojo ženo«.Če nič drugega je ta knjiga nedvomno dokaz izdaje ideje socializma, je dokaz malomeščanske podobe nekdanjega tirana, je dokaz slabega okusa tistih, ki mislijo, da je Tito danes spet v modi, je dokaz, da lepa embalaža ne more skriti njegove gnile notranjosti…

Enkrat bomo tudi to spoznali, le totalitarna očala, ki nam onemogočajo videnje cele resnice, bomo morali sneti. Prej ko se bo to zgodilo prej bo prišla ozdravitev. Morda lahko tudi taka kuharica s svojo več ali manj banalno vsebino, komu odpre oči.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 30 komentarjev

Poklon mojstrom

25.05.2013 ob 23:04, avtor jozeb

»Hotel sem vrnit slikarstvu spet nekaj sijaja,« je na odprtju svoje razstave v Narodnem muzeju Slovenija zavzdihnil Tomaž Perko. In ga je! Ni kaj.

Perko nas s svojo razstavo pelje v preteklost, ko je slikarstvo še imelo pridih veličastnosti, ko je še nekaj pomenilo, ko so si slike lahko privoščili redki dobro stoječi posamezniki. Te zlate dobe že dolgo ni več. Sesula se je s socialnimi spremembami, s statusom posameznikov, končno tudi z izumom fotografije in drugačnim pojmovanjem vloge slikarja.

Kljub temu ima Tomaž Perko v našem prostoru svojo ceno in svoj sloves. Na odprtju razstave, ki se po ljubljanski postavitvi seli na Nizozemsko, se je trlo ljudi. To je za razstave prej izjema kot pravilo, govori pa o tem da Perko ima publiko in svoje (zvesto) občinstvo.
In kot se je Tomaž Perko s svojimi deli poklonil starim holandskim mojstrom, smo se mu na razstavi njegovih najnovejših del, poklonili mi. Poklonili smo se mojstru, ki obvlada svojo obrt, ki zna, kot so znali stari in ki končno, na večna vprašanja daje čisto relevantne odgovore s svojim načinom.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Zarote, ki to niso

24.05.2013 ob 11:44, avtor jozeb

Teorije zarote se ne izidejo. To se je pokazalo pokazalo že po nekaj urah, ko sem (včeraj) pisal o izginotju Hilde Tovšak. Gospa se je javila policiji in končala „podaljšani vikend“ doma. Brez velike zgodbe o zaroti, zgolj iz stiske in želje po svobodi. Ljudje smo z jeziki opletali zaman. Danes je sledil podoben manever.

Glede na pestro politično dogajanje ob sprejetju fiskalnega pravila in njegovem vpisu v ustavo, je (vsaj mene) precej presenetila naslovnica svežega Dnevnika. Prva novica dneva namreč ni politika, finance, reševanje države, itd, ampak da mora „Priljubljeni pater mora zapustiti Sveto Goro“. Malce neverjetno kajne? Takole pišejo vrli Dnevnikovci:

„Pater Bogdan Knavs je sredi prejšnjega tedna izvedel, da bo moral z julijem zapustiti mesto gvardijana frančiškanskega samostana na Sveti Gori. Konec julija odhaja v Šiško, v župnijo, od koder je na Sveto Goro prišel pred zgolj tremi leti. Razlogi za premestitev ostajajo skriti javnosti, a kaže, da gre za sankcioniranje do cerkvenih poslov kritičnega patra.“Tako novico na naslovnici res lahko objavi le nekdo, ki notranje cerkvenih zadev ne pozna (nič sploh, zero!), ali pa tisti, ki želi pozornost obrniti v neko popolnoma drugo smer.

Pater Bogdan Knavs se iz Svete Gore seli v Ljubljano. Dajmo malo razmišljat. Iz Svete Gore, kjer je romarsko središče, obljudeno večinoma ob sobotah, nedeljah in praznikih, se seli v prestolnico. V Ljubljano, kjer je že bil pred tremi leti in odkoder mu je bilo takrat težko oditi. P. Bogdana niso premestili v Avstralijo ali Ameriko (kamor bi ga morda radi), ampak v Ljubljano. Med ljudi, ki so ga imeli radi, med mlade s katerimi je po maši igral nogomet na igrišču za cerkvijo, tja kjer se je ukvarjal s pastoralo različnih župnijskih skupin. Tega na Sveti Gori ni. Skratka, če je to sankcija, nam dajte veliko takih sankcij.

Frančiškani imajo eno izmed redovnih zaobljub pokorščino. Že ko se priključijo redu, obljubijo, da bodo pokorni svojim predpostavljenim. In ko pride leto premestitev (in letos je tako leto), se pač posadke zamenjajo. Večinoma v soglasju s premeščenimi, kdaj tudi ne, kajti vsem ni mogoče ugoditi. To vzameš v zakup že z vstopom v meniško skupnost.

Včasih je oditi težko. Vem, da je p. Bogdan vsaj dve leti na Sveti Gori kar pogrešal Šiško, zadnje leto, se je to morda spremenilo. Vsekakor pa za vsem skupaj ni kakšne zarote. Upamo, da bo p. Bodgan še naprej, tudi v Šiški, kritično gledal na cerkvene posle in si z odločno besedo prizadeval za Resnico.

Novica z naslovnice Dnevnika je tako zgolj raca, ki naj seje dvom med verniki. Upam, da na ta „zarotarski“ nivo verniki ne bomo padli še s pobiranjem kakšnih podpisov proti njegovi premestitvi. Konec koncev bosta zdaj v Šiško premeščena kar dva bivša rektorja Marijanskih svetišč. Zelo dvomim, da bi vrla Šiška s Plečnikovo cerkvijo sv. Frančiška, postala nekakšno kazensko odlagališče kaznovanih frančiškanov…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Teorije zarote

23.05.2013 ob 13:35, avtor jozeb

Potop Diners cluba in izginotje Hilde Tovšak bržčas nista povezana. Razen tako, da oba polnita časopisne stolpce v zadnjih dneh in da sta dodobra razburkala pogovore. Ljudje ne bi bili ljudje, če ne bi nadrobili vrsto podatkov, ki so bolj ali manj nepreverjeni in odpirajo številna vprašanja.

Vsi se spominjamo medijsko odmevnega spora Tomaža Lovšeta, ki je bil takrat še predsednik Smučarske zveze Slovenije z Janezom Kocijančičem, večnim predsednikom Olimpijskega komiteja zaradi organizacije, glede organizacije Svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah v Planici 2017. Kljub polni denarnici (nekateri pravijo, da gre za najbogatejšega Slovenca) in zanimivi karakterni podstati jo je Lovše slabše odnesel od Kocjančiča. Pravzaprav je izpadel naivno, osnovnošolsko, tako kot da ne bi vedel na koga pritiska.

To da je takrat (moral) odstopi(ti)l z mesta predsednika Smučarske zveze je bil za nekatere šele začetek umirjanja Lovšetovega razboritega karakterja. Nekateri so napovedali, da se ga bodo lotili tam, kjer ga najbolj boli, pri denarju.

Kako bi torej ljudje ne spletali teorij zarot ob zadnjih dogodkih, ko se Lovšetovemu Diners clubu sesuva shema na celi črti? Kako bi nekateri ne pomislili, da je za vsem tem dolga roka tistih, ki že vsa leta upravljajo z našo tranzicijo, postavljajo stranke in vlade, svoje ljudi na vsa pomembna mesta v državi, posojajo in terjajo bančni denar in podobno?

Tudi zgodba Hilde Tovšak je bila nedorečena, dokler se ni znašla v zaporu, kjer ji je kanilo, da „enaka“ pravila veljajo le za eno vrsto ljudi in da so jo zapustili vsi nekdanji „prijatelji“. Ko pa so se kriminalisti oglasili pri znanem slovenskem odvetniku in tam preiskovali skupne posle, je postalo jasno, da je v zameno za nižjo kazen, Tovšakova (očitno) povedala več, kot bi smela.

Zgodba se nato odvija kot v kaki kriminalki. Odvetniki najdejo manjkajoči člen, ona odide iz zapora, zaradi javnosti, seveda le začasno in nato izgine… Za vedno. Ni več priče, ni več dokazov. Ljudje pač ne verjamejo, da bi bila Hilda Tovšak pripravljena leta s spremenjeno identiteto vegetirati nekje kot Radovan Karadžić ali generala Mladić in Gotovina (pa še njim se ni izteklo…).

Zato teorije zarote pač krožijo. V času kakršnem živimo, se kmalu najdejo hvaležna ušesa poslušalcev, ki zgodbe ponesejo naprej.

In resnica? Kdo ve?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Hilda

21.05.2013 ob 23:30, avtor jozeb

Ne, mi prav res nismo prav resna država… Mi smo država, kjer se veliko sodb konča zaradi proceduralnih napak. Sodstvo slabo deluje, tudi policija ni perla in tako večina najbolj odmevnih sodnih primerov ne doživi pravnega konca, ampak pade zaradi neznanja, nereda, nespretnosti, nesposobnosti, o tem da bi to lahko bilo namensko sploh nočem razmišljati.

To bi bila lahko krasna šala, če le vse skupaj ne bi bilo tako tragično.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Apartmaji Olib

20.05.2013 ob 23:52, avtor jozeb

Že kar nekaj deset let hodimo na dopust na otok Olib. Kljub temu, da gre za 18 največji otok med 1244 (kot naj bi jih imela Hrvaška) je sorazmerno neznan. Tudi zato, ker je turistično dokaj nerazvit in nudi predvsem mir in odmaknjenost. Nahaja se na pol poti med Malim Lošinjem in Zadrom, za otokoma Pagom in Maunom, pa pred Silbo in Premudo če gledamo od Velebita proti Italiji. Na otok enkrat dnevno vozi ladja in trikrat tedensko v nesezoni, oz vsak dan v sezoni tudi trajekt.

Domačini pravijo, da ko prideš na Olib, da ga bodisi ali vzljubiš ali zasovražiš. Srednje poti skorajda ni. Za nekatere bo vedno kaj manjkalo, drugi pa se bodo prilagodili naravnim danostim.

Olib ima slabih sto prebivalcev, ki tam stalno živijo. Večinoma gre za upokojence. Ti so svojo pokojnino zaslužili v Ameriki, kamor so se prebivalci pred leti množično izseljevali. Na otoku je sicer šola, pošta, trgovini, štiri cerkve, nekaj gostilnic, ki jih vodijo domačini. Zdravnik je na otoku trikrat tedensko in prihaja iz bližnje, precej bolj obljudene in turistično razvite Silbe.

Kot povsod na Jadranu ima tudi Olib dokaj dobro slovensko zasedbo. Večinoma gre za najemnike hiš. Nam stanje kakršno je na otoku zelo ustreza in zato se s promocijo pravzaprav nikoli nismo ukvarjali. Kljub temu se tamkajšnji prebivalci trudijo vsaj poleti zaslužiti kak denar tudi z oddajo apartmajev. Odločil sem se, da naštejem vsaj nekaj številk, kamor se lahko morebitni interesenti obrnejo in domenijo za nekoliko drugačen dopust.

Apartmajev sicer nisem slikal, prav tako ne vem kako je z zasedenostjo, vendar pa lahko to v nekaj trenutkih preverite.

Ga. Zinka Cukar ponuja apartma za 2 + 2 osebe na tel. 00 385 23 376 097,

Snježana Čavrag ima dva apartmaja za podobno število oseb s klimo na tel. 00 385 23 376 094,

Ga. Tonka ponuja apartma na tel. 00 385 23 376 103,

Stipe Pajić se vam oglasi na 00 385 23 376 119,

Vjeko Vrban pa na tel: 00 385 23 376 039.

Takole izgleda Olib iz zraka.

Tak pa je pogled s trajekta, ki povezuje otok z Zadrom in Malim Lošinjem.

Plaže so večinoma peščene, ker pa jih nihče ne čisti je na njih veliko morske trave.

Cerkvica sv. Roka je na pol poti med naseljem in pristaniščem na drugi strani otoka.

Slatinica je verjetno najbolj poznana olibska plaža z dolgo peščeno plažo in mivko v nizki vodi.

Pogled na pristanišče.

Olib je bil večinoma poljedeljski otok, zato je zemlja razdeljena med ograde, kjer rastejo tudi zelo stare oljke.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Kaj je komu res pomembno…

18.05.2013 ob 23:55, avtor jozeb

Minister Jakič je ob obletnici Pekrskih dogodkov rekel, da je šlo takrat zares. Izrazil je tudi priznanje udeležencem. Bravo!

Ampak vojašnico v Celju pa je poimenoval po Francu Rozmanu Stanetu… Pa naj razume kdor more.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

« Starejše objave