Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Košnja

15.05.2013 ob 22:45, avtor jozeb

Kolega Aleš Čerin na svojem blogu Preprostost veliko piše o samooskrbi. Moram priznati, da je navdušil tudi mene. K še večjemu navdušenju za lastno preskrbo, je pripomogla še ga. Bratušek s svojo vlado in seznamom novih davkov ter programom konsolidiranja javnih financ…

Tako smo se odločili, da damo na dolenjskem podorati del travnika, ki smo ga doslej samo kosili. Posadili smo krompir. To leto krompirja za ozimnico (če bodo vremenske razmere ugodne) ne bo treba kupovati. Strošek 25 kilogramov semenskega krompirja je znan, koliko pa ga lahko zraste na novonastali njivi, bo znano tam nekje v  začetku avgusta. Prav zanima me, kaj lahko pridela neumni kmet.

Kljub vsemu pa je nekaj travnika še ostalo. Kosilnica je spet zapela. Oče je večkrat ponovil, da bi lahko s košnjo počakal še nekaj časa, a se zdi, da je bolje kositi enkrat več, kot pa se ubadati s previsoko travo za našo kosilnico.

Kmečko delo me je napolnilo z novo energijo. Kljub utrujenosti zaradi popoldanskega napora, sem se počutil odlično. Če je dan lep, če vse diši po sveže pokošeni travi, če pri tem pomagajo tudi mlajši člani družine, potem rezultat ne more izostati. In pridelek krompirja poleti, je v tem primeru popolnoma postranskega pomena…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno, splošno | 1 komentar

Angeli in demoni Toneta Pavčka

14.05.2013 ob 23:55, avtor jozeb
Končal sem sliko z naslovom »Angeli in demoni Toneta Pavčka«. Gre za sliko, ki jo bodo ob 60 letnici mature, še živi maturantje poklonili OŠ v Mirni Peči na Dolenjskem. Ta zdaj domuje v novi zgradbi in nosi ime po Pavčku, sicer rojenem v Šentjurju, leta 1928. Prvi razred je Pavček obiskoval v prostorih stare šole v Mirni Peči.
Slika sicer na več načinov kaže Pavčkovo povezavo z Mirno Pečjo in ljubkimi dolenjskimi griči, poraslimi z vinsko trto. Za njegovo levo ramo je silhueta nove, moderne šole, nad njo pa posnetek trga z znano Mirnopeško cerkvijo, ki so ji pred nekaj leti dvignili zvonik. Ob cerkvi je tudi mežnarija, v kateri je bila nekoč osnovna šola.

Za veduto Mirne Peči je silhueta angela, ki je lahko angel varuh, ali pač le naslov Pavčkove zadnje pesniške zbirke, ki je izšla leta 2011. Na sliki sicer najdemo še kar nekaj bolj ali manj skritih obrazov, ki po eni strani nakazujejo tematike Pavčkovih pesmi (npr Domače živali, Pijanost, Poganske hvalnice…), po drugi pa govorijo o osebnih angelih in demonih, ki so ga zaznamovali.

Sliko sem sicer ustvarjal s tehniko podslikav in nadslikav akrilnih barv na podlago, ki sem jih kasneje odtiskoval in pretiskoval. Slika tako deluje kot koprena, ki se lušči iz ozadja in v plasteh nakazuje postaje svoje simbolistične zgodbe. Likovno delo je mogoče umeti samo z daljšim zrenjem in vsaj minimalnim poznavanjem Pavčkovega literarnega opusa.

Pavčkova podoba je hkrati portret in simbol. Razodeva pa pesnikovo dobrodušno, nekoliko šegavo naravo, njegov pogled na svet in seveda mehkobo krajine, ki se je preslikala tudi v njegovo dušo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Koncert ob 20 letnici ponovnega delovanja ŠKG (Škofijske klasične gimnazije)

12.05.2013 ob 23:24, avtor jozeb

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bil slavnostni koncert zborov in orkestra, ki delujejo v Zavodu sv. Stanislava. Mladi pevci, od osnovnošolcev do tistih, ki so že začeli profesionalno pot, pa so nekoč hodili na škofijsko, so pokazali svoje pevske dosežke pred polno dvorano, na čelu katere je tokrat sedel predsednik republike Borut Pahor. Ta je v svojem govoru pohvalil dosežke gimnazije in se hkrati zavzel za dostojno obeležitev prve mature, ki je v celoti potekala v slovenskem jeziku, pred natanko 100 leti v Zavodu sv. Stanislava.

V prvem delu so se predstavili člani otroškega pevskega zbora, ki deluje v sklopu Osnovne šole Alojzija Šuštarja z izborom otroških skladb. Nato so odlomke iz Webrovega Fantoma iz opere zapeli prvi letniki okrepljeni še z mešanim gimnazijskim zborom. V drugem delu pa je sledila prva izvedba novega dela Hvalnica stvarstva, ki ga je prav ob tej priložnosti napisal skladatelj Damjan Močnik. Ta je tudi dirigiral orkestru in zborom skupaj s solistoma, odlično sopranistko Kristino Bitenc in basbaritonistom Domnom Križajem. Bitenčeva se že nekaj let izpopolnjuje v tujini in trenutno poje v operi v Strasbourgu, Križaj pa ob študiju na ljubljanski medicinski fakulteti dela še prvi letnik solopetja na Akademiji za glasbo. Z njima sem posnel tudi kratek pogovor, ki bo v kratkem objavljen na radiu.

Bilo je lepo in navdihujoče. Ljudje so na koncu celo vstali in tudi na tak način pokazali, da cenijo rezultate opravljenega dela.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Modna revija

11.05.2013 ob 23:27, avtor jozeb

Pred dnevi sem se udeležil modne revije, ki so jo pripravile dijakinje 4. letnika Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, oddelka za modno oblikovanje. Ne da bi bil kak poseben navdušenec nad modo ali modnimi revijami, a vendar mi je zanimivo videti, kaj zmorejo mlade, še ne dvajsetletne dijakinje. Od ideje do izvedbe. S pravimi modeli…

V Križanke grem vedno rad, saj sem tam pustil kar nekaj spominov. Tudi nekaj profesorjev je še, s katerimi lahko kakšno rečemo. Resda so že blizu pokoja, a vendar je lepo poklepetati. Tako sem srečal profesorico, ki me je učila samoupravljanje. Tega predmeta že dvajset let ne poučujejo več. Pravzaprav se vedno nasmehnem, ko pomislim nanj in na pravljice za odrasle, ki se niso nikoli prijele.

Skratka mladenke na koncu dijaške poti so dobro opravile svoje delo. Verjamem, da so se v času priprave na modno revijo veliko naučile in iz zgolj teoretičnih pogledov prešle na praktične. Saj za to pravzaprav gre pri vsej stvari. Naučiti se toliko, da znaš lastne ideje izpeljati do primernega zaključka. Čestitke vsem!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Cestni umori

10.05.2013 ob 07:44, avtor jozeb

Robert Štaba direktor Zavoda Varna pot je ob zadnjih tragičnih dogodkih na naših cestah, posebej ob smrti nesrečnih 19-letnic, izjavil nekaj nesprejemljivih trditev o cestnem prometu. Se bom kar sprehodil čez zapisano in skušal podati nekaj ugovorov.

»Štaba od vlade pričakuje in zahteva, da nemudoma preveri vzroke za nastanek trenutnega stanja…« Napaka. Od vlade? Kaj pa najprej od policije? Kje je tukaj načelo subsidiarnosti? Kdo mora najprej preverjati stanje v vojašnici? Dežurni vojak, dežurni oficir, general ali predsednik republike? Jasno, da najprej tisti, ki je prvi seznanjen s težavo in jo na svojem nivoju lahko zadovoljivo reši. V primeru cestne varnosti, bi bila običajna pot policija in nato sodstvo.

Štaba nadalje nadaljuje, da naj vlada »začne operacionalizacijo Nacionalnega programa varnosti cestnega prometa v Sloveniji.« Pa kaj ima vlada s tem? Vlada je pač sprejela zakonodajo. In kdo zakonodajo izvaja? Policija in sodstvo. Tukaj mora biti ozko grlo. Bom navedel primer. Kolega je to zimo peljal v sosednji Avstriji skozi turistični kraj namesto 30 km na uro 38 km. Kazen v Avstriji za tak prekršek je 25 €, pri nas 80€. To je več kot trikrat toliko. Ampak razlika je v tem, da so kolega v Avstriji policisti izmerili in oglobili, pri nas pa človek policistov na cestah skoraj ne vidi… Kaj se je zgodilo v Mariboru ob namestitvi radarjev tudi vemo. Torej? Mi nočemo, da bi se zakonodaja izvajala. Potem pa se zgodi umor dveh najstnic na cesti in sproži se plaz obtoževanj. Da ne govorimo o naslednji instanci, sodstvu. Kako polne so omare pritožb ob izrečenih mandatnih kaznih vedo le sodniki in kako abotni so ugovori prav tako. Kljub temu se postopki ne premaknejo in krivci niso kaznovani. Zakaj?

»Glavni razlog, da se je ponedeljkova tragična nesreča (in njej podobne) sploh zgodila, v Zavodu Varna pot vidijo v poslabšanju zakonodaje s področja prometne varnosti. Imeli smo boljšo zakonodajo, pa smo jo spreminjali brez pravih analiz in na osnovi nestrokovnih rešitev, poudarja Štaba.« Mislim, da sem že navedel nekaj ugovorov na to trditev, pa naj še enkrat ponovim: višina kazni ne odtehta dejansko izvajane kazni.

»Nekdo, ki se pijan usede v neregistriran avtomobil in brez vozniškega dovoljenja, bi moral biti priprt, opozarja Štaba, saj gre po njegovem mnenju za povsem naklepno dejanje.« Tukaj pa se lahko strinjamo, ampak o tem že prejšnji zakon ni govoril. Zmanjšale so se samo mandatne kazni. Popolnoma podpiram, da je naša zakonodaja slaba na mestu, ki se je pokazalo ob zadnji tragični nesreči, ko so vinjenega in drogiranega storilca, kljub povzročitvi dveh smrti poslali domov, ker v 48 urah niso uspeli izpeljati vseh postopkov ugotavljanja vsebnosti substanc v krvi. To bi morali ustrezno spremeniti.

»Kot je ponazoril Štaba, za takšne, ki so kar sedem let sprijaznjeno spremljali podatke, da je Slovenija glede prometne varnosti na samem repu lestvice evropskih držav, ni druge rešitve za streznitev kot grožnje in sankcije.« Tega res ne razumem. Če pa skušaš mladim nekaj dopovedati, pa so vse besede zaman in uporabiš »grožnje in sankcije«, potem je to nasilje nad njimi, ko pa govorimo o cestni varnosti je to sprejemljivo, čeprav sem z avstrijskim primerom pokazal, da višina kazni ne more biti bolj merodajna od dejanskega izvajanja zakonodaje. Torej policija in radarji na terenu, ter učinkovit sistem sojenja, bi kmalu naredila red.

Gospod Štaba, za smrt dveh najstnic na prehodu za pešce ne morejo biti krivi politiki, oz če že so, so v verigi krivde, krivi še najmanj. Najprej in predvsem je kriv neodgovoren voznik. Vedno je kriv povzročitelj. Vožnja pod vplivom alkohola in drog je bila vedno kazniva in težko boste dokazali, da bi takemu vozniku 10 krat višja kazen, pomenila več, kot pa do konca speljan prejšnji policijski in sodni postopek v katerem je bil udeležen.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Slovenci smo koruptivni, najbolj…

8.05.2013 ob 23:59, avtor jozeb

Zase lahko rečem, da sem v zadnjih letih dobil trdo kožo, kar se obtoževanj tiče. Še sploh tistih posplošenih. Recimo: »Vsi politiki so enaki!«, ali: »Saj vsi tako delajo…« (sami lahko poljubno dopolnjujete). Jasno, da zgornji trditvi ne držita. Ne, moreta. Vsi pač niso enaki in tudi če vsi kradejo, jaz ne, torej tudi to ne drži.

Na ankete in podobne raziskave, barometre, lestvice priljubljenih nikoli nisem dal veliko, ker je statistika vedno le približek s svojo napako. Kljub vsemu pa me je (zelo) negativno presenetila raziskava podjetja Ernst&Young o korupciji. V Evropi skoraj štirideset odstotkov menedžerjev pravi, da je podkupovanje pri njih običajna stvar. Najslabše se je pri tej raziskavi odrezala naša država.

»V raziskavi, ki je zajela 3500 vodilnih kadrov iz 36 držav, kar 96 odstotkov slovenskih menedžerjev meni, da je podkupovanje v Sloveniji vsakdanja stvar, v Keniji, ki je na drugem mestu neslavne lestvice, je takšnih 94 odstotkov, na tretjem mestu je Hrvaška z devetdesetimi odstotki, sledijo Nigerija, Ukrajina, Slovaška, Grčija in Srbija…«

Priznati moram, da sem občutil sram. Ne zato, ker bi bil sam vpleten v takšne rabote, ampak zato, ker se je moja držav tako odrezala. Ker so očitno vprašani enotni, da je temu pri nas tako. Naj iz tega podatka izpeljem nekaj preprostih trditev, ki gredo s takim rezultatom z roko v roki.

Jasno je, da kdor sprejema podkupnino, tudi krade in laže. To pa so že osnovni aksiomi neke družbe, ki se jih velja držati, če hočemo, da je življenje med nami urejeno, varno, svobodno in do vseh enako prijazno. 96%, ki govorijo o korupciji, nas prepričuje o nasprotnem. Slovenci nismo pošteni, usluge delamo le prijateljem, ne govorimo resnice in ne spoštujemo lastnine. Ne svoje, ne tuje. Naša država je torej nevarna, kaotična, neurejena in do svojih ljudi mačehovska. Ni čudno, če take države ne jemljemo za svojo domovino, ampak zgolj za servis, ki naj služi našim načrtom za vsako ceno.

Govori se celo o sistemski korupciji. Celemu sistemu, ki deluje na način večjih ali manjših uslug, pritiskov, groženj, izsiljevanj…

Da se je to res zažrlo v vse pore našega življenja, me prepričuje tudi sveži primer iz našega vrtca, ki otroke (vrtčevske otroke stare 5 let) na 9. maja spet sili na Pohod ob žici. Vzgojiteljice zdaj že dobro poznajo naše stališče o ideoloških temeljih korakanja po »Poti spominov in tovarištva«. Tako vsako leto znova na ta dan, če gre skupina na Pohod, zadržim svoje otroke doma, ker se mi zdi, da je moj otrok izkoriščen v kulturnobojne namene tistih, ki nas že toliko let pitajo z neresnicami.

Vzgojiteljica se nam je letos celo opravičila in potarnala, da so z ljubljanske mestne občine pritisnili na njih, ker se na Pohod niso dovolj množično prijavili. Sledile so besede o denarju, ki prihaja z Mesta v vrtec in o kartonih, ki jih je treba poštempljati ob Poti. Nezaslišano.

Je tudi to sistemska korupcija o kateri govorijo zgornji podatki? Ali tako umetno napihujejo številke udeležencev Pohoda? In to naših najmlajših? Tistih, ki še nič ne razumejo. Še sploh tega ne, da so pravzaprav le orodje v rokah nekoga, ki vrtcem reže sredstva? Kje pa je tukaj demokracija?

Korupcija tudi te ne pozna…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Šok terapija

6.05.2013 ob 23:44, avtor jozeb

Kako že gre tista partizanska, ki je našim vrlim stožicelevičarjem tako blizu…: »…udari, navali, usekaj, izpali…«? Udari z dvigoma DDV-ja, navali s kriznim davkom, usekaj s progresivno obdavčitvijo plač in izpali davek na nepremičnine.

Komentarji na spletnih forumih so se popolnoma obrnili, celo ideološki volivci so zajeli sapo. Bratuškova si je s svojo levo koalicijo privezala mlinski kamen za vrat. Ta vlada bo najbolj osovražena slovenska vlada. Pravzaprav je banalno, da jih bodo odnesli lastni podporniki. Tisti, ki so jih z »ljudskimi vstajami« naplavili. Bližamo se torej koncu tranzicije, ko ne bo več ničesar, kar bi se dalo legalno olastniniti. Tisti član koalicije, ki ne bo sam odstopil, ima očitno, kljub vsemu, dovolj upanja, da bo iz te države še kaj potegnil.

Predvidevamo lahko, da bodo sledila zaposlovanja na novi, finančni policiji. Ta edina ima daljnoročno perspektivo. Berači, bežite z ulic…

In zakaj šok terapija? Ker so toliko govorili o zagonu gospodarstva in novi socialni politiki, vse kar pa nam sledi zdaj, je navaden rop državljanov. Mi ne rabimo Grškega ali Ciprskega scenarija, imamo svojega. Dovolj bednega.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

»Mi se pa ne maramo, maramo, maramo…«

5.05.2013 ob 23:11, avtor jozeb

In se niso dogovorili. Naši politiki. Spet. Jasno. Gre za domačijsko navado iz teh krajev…

Zanimivo je, da tokrat vlado branijo sindikati. Grda, grda opozicija, ki zahteva, naj se porabi samo toliko kot je na voljo. In grda mlahava in cincava vlada, ki ne pove odločno, da fiskalnega pravila ni treba zapisati v ustavo. Tako sindikati z večnim tovarišem Semoličem na čelu. S tem na nek način že kupujejo avionsko karto za prihod Bruseljske trojke. Ampak jasno, v tej igri sindikati nimajo dovolj teže, da bi lahko kaj spremenili, ali na koga vplivali.

Tisti, ki se niso uspeli ničesar dogovoriti, so sedeli pri premierki. Lahko si predstavljamo, kako je vse skupaj izgledalo. Erjavec in Virant sta bila razočarana, ker Janša ni prišel gledat njunih, v soju fotoflešov ožarjenih obrazov. Gospa Bratuškova tokrat ni bila na modni reviji, prav tako ji ni bilo treba govoriti v angleščini, le velikega šefa ni bilo poleg. Predpostavimo, da je to dajalo njenim besedam nekoliko trši ton.

Ker se vsi že nekaj mesecev sprašujemo, kakšen program sanacije državnih financ bo ponudila obstoječa vlada, se je kakšno podobno vprašanje verjetno zastavilo tudi na omenjenem mitingu. Ker to ni bila tema srečanja, je premierka za opozicijo neprimerno odreagirala in zgodilo se je, kar se je imelo zgoditi.

Namesto iskanja konsenza, so prešli na iskanje napak drug drugega. Namesto, da bi vsi skupaj storili nekaj za to državo in njene državljane, so spet potonili v močvirje praznih besed. Ko je postalo jasno, da danes sporazuma ne bo, je nekdo vstal, ostali pa so zapeli znano otroško pesem z nekoliko modificiranim vstavkom.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Povratek v normalo

4.05.2013 ob 23:57, avtor jozeb

Počasi prihajam v običajno družbeno delovno stanje doma. Teden dni smo bili brez radia in spleta, rešeni velikih in malih pritlehnosti, ki se nam dogajajo. Zdaj pa sem že dodobra pregledal zamujeno. Ni me presenetilo rajanje ob najbolj zlaganem državnem prazniku, ne zaklinjanje najbogatejših in najvplivnejših mogočnikov, da so še vedno za socializem in delavske pravice, za delovna mesta in socialno enakost… Kako bi me lahko presenetilo mahanje z rdečimi zastavami kominterne ali paradiranje ostarelih praporščakov z zvezdami ali pa koračniško recitiranje »Na juriš«? Ne, ne! Presenetilo bi me lahko samo, če tega ne  bi bilo. Kajti…

Ljudje smo se odvadili razmišljati z lastno glavo. Če vse knjige in enciklopedije govorijo o 26. aprilu kot dnevu ustanovitve Protiimperialistične fronte, kako da se še vedno gremo Dan upora 27.? To kaže na notorično pomanjkanje resnicoljubnosti. To kaže, da hočemo za vsako ceno, še po toliko letih, poveljaviti gnile politične kompromise, ki so pripeljali do uveljavitve nečesa, kar se sploh ni zgodilo.

In kdaj se bomo že naveličali, da nam bodo o enakosti pridigali tisti, z računi v davčnih oazah tujine? Tisti, ki so »enaki enakim« zgolj po lastnem besednjaku, v katerega še petletniki več ne verjamejo?

To je naš svet. To so naši politiki. Zato gre naša država tja, kjer so muhe redke.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 4 komentarjev

Odmor

3.05.2013 ob 16:09, avtor jozeb

Ves teden smo si vzeli. Kot bi ta čas izmaknili. Namenili smo ga utrjevanju družinskih vezi, dolgim sprehodom, namakanju v kristalni vodi, ki že daje slutiti poletje, stikanju za šparglji, ribami in hobotnicami, skratka prostemu času. Občutil sem nepopisen mir, daleč od »ponorelega sveta«.

Vsega lepega pa je enkrat konec. Ostali bodo spomini in hrepenenje, da se tja spet kmalu vrnemo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 3 komentarjev

Novejše objave »