Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Frančišek dela red

28.06.2013 ob 23:50, avtor jozeb

»Ne veste kaj ste naredili, ko ste me izvolili!« Nekako takole je papež Frančišek vzkliknil, ko je bilo konec konklava in še »Bog vam pomagaj!« Tedaj nismo točno vedeli, kaj je hotel sporočiti, danes nam je bolj jasno.

Papež Frančišek je milo rečeno… poseben, nekonvencionalen, tak, ki ne gre v pripravljen kalup, drugačen od tistega, kar pričakuješ. To kažejo njegova dejanja, od tega, da še vedno živi v domu Marije in Marte med kardinali, do tega, da so se začele reševati zadeve, ki so bile za večino nerešljive. Celo za njegovega predhodnika Benedikta.Policaji so aretirali duhovnika, ki se je okoli sprehajal z velikansko količino denarja. Papež je dovolil, če že ne kar spodbudil preiskavo. Naj se pride resnici do dna, naj se pove, kako je prav in če ima taka vsota kaj iskati v duhovnikovih rokah.

Denar in oblast kvarita človeka. Tudi v Vatikanu. In pri nas. Papež Frančišek se zdi na to imun. Molim za njegovo stanovitnost.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Novomašnik bod’ pozdravljen

27.06.2013 ob 23:32, avtor jozeb

Jutri na praznik apostolov Petra in Pavla 29. junija, bodo slovenski škofje posvečevali nove duhovnike. Nova maša je svojevrstno slavje. Pove nam, da Bog še ni pozabil na svoje ljudstvo. Še naprej kliče v svojo službo. In to ne polovičarsko, ampak celega človeka. Ne moreš biti namreč duhovnik le osem ur na dan in potem oditi domov ter odložiti svoje delo. Biti duhovnik je poslanstvo. Pomeni, da se da človek popolnoma na razpolago. Da »umre« sebi in se rodi drugemu.

Trenutek posvečenja je vedno nekoliko vznesen, saj mladi bogoslovec stopa na pot, ki je v marsičem uganka. Povsod med verniki, še posebej v domači župniji je slišati besede veselja. Mladenič, doslej še golobradi študent, postaja »gospod«. »Med nami je zrasel, se ga spominjaš kakšno je takrat ušpičil… Danes pa postaja Gospod!« Veliko takih besed se bo izgovorilo v teh dneh, vse pa naj pridejo iz srca, od veselja. Upam, da bo tako.

Nadškof Turnšek je pred leti rekel: »Blagoslovljeni, ki prihajate v Gospodovem imenu! Veseli smo vas! Slovenski svet vas potrebuje, da nadaljujete sejanje semen Božjega kraljestva. Saj veste, tistih iz Kristusove sejalne košare, ki jih ne seje nihče drug. Veseli smo vaše novosti, ki se ne pomišlja podati na »njivo« kljub precej trdi in opusteli slovenski »zemlji«.

In res. Trend mašniških posvečenje je v upadu že kar nekaj let. Število novomašnikov upada: leta 2008 jih je bilo 12, leto pozneje 14, leta 2010 petnajst, 2011 devet, lani 7 in letos zopet 11. Vse manj mladih se odloča za duhovniški poklic. Veliko k temu pripomore majhno število otrok v družini in slaba podoba, ki jo ima Cerkev v javnosti. Mnogokrat po krivici, včasih tudi ne.

Duhovnik ni sam sebi namen. Dan je ljudem kot dar. In tega se ne zavedamo dovolj. Če bo šlo tako naprej, kmalu ne bo več dovolj duhovnikov, ki bi lahko oskrbeli okoli 900 župnij, kot jih imamo v Sloveniji. Že zdaj imajo duhovniki ponekod v upravljanju več župnij. In kdo bo potem tam lomil Sveti kruh? Kdo bo delil zakramente, obhajal bolnike in jih pripravljal na večnost? Kdo bo poučeval ljudi o veri, kdo jih bo bodril? Kdo bo tako zavzeto skrbel za vse cerkve, ki jih premoremo? To so vprašanja, ki si jih moramo zastaviti v prvi vrsti kristjani sami, kajti duhovniki so vzeti izmed nas, za nas.

»Novomašnik bod’ pozdravljen,« bo v naslednjih dneh odmevalo v enajstih krajih naše domovine. Mladi fantje se bodo odpravili na delo v Gospodov vinograd. Zato je nova maša velik praznik. Nova maša v župniji je najprej zahvala Bogu. Samo on ve koliko molitev je bilo potrebnih, da je seme padlo na plodna tla. Nova maša je tudi zahvala družini iz katere duhovnik izhaja. Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih. Nova maša je končno zahvala občestvu župnije, ki je do tega velikega dogodka za krajevno in vesoljno Cerkev, pripeljala svojega novomašnika. Namreč vsak človek raste iz skupnosti in župnijskega občestva. In pravo zvesto občestvo si bo še naprej z molitvijo in prošnjo za svojega duhovnika prizadevalo za več zakramentov, za lepšo podobo duhovnika v javnem življenju, za sprejemanje ljudi potrebnih tolažbe, za služenje sočloveku, za delitev zakramentov in za vse pridige o dobroti in ljubezni, ki jih bo novomašnik opravil v prihodnjih letih.

Morda se bo kdo spraševal, kakšen je danes, v času interneta, televizije in ostalih elektronskih medijev, sploh vpliv pridig. Ne vemo, ker nismo ljudje tisti, ki dajemo rast, smo le tisti, ki sejemo… Kje so lanski sončni vzhodi? Prešli so v sadeže, v žito in zelenjavo. Postali so kruh in druga hrana, ki so nahranili ljudi. In kje so lanske dežne kapljice? Seveda smo jih pozabili, toda napojile so zemljo in opravile pomembno nalogo, njihov blagodejni vpliv pa ostaja. Podobno je z pridigami. Postanejo del življenja ljudi in jim pomagajo, da bi postali plemenitejši, bolj podobni Kristusu, okrepljeni za nebesa. Nobena pridiga tako ne bo zaman…

A po drugi strani vemo, da niso vsi duhovniki sveti. Vemo, da so med njimi tudi takšni, ki so se pregrešili proti svetemu in svetu. Vsem ostalim ljudem javno mnenje lahko oprostiti, duhovnikom ne! Zato, ker mora biti njihov moralni temelj Kristus. Ker je bil on vsem zgled do konca. Za svoje je dal tudi življenje. Veliko je svetlih duhovniških primerov, žal pa naš svet izpostavlja le tiste druge, grešne. Svetost jih ne zanima, zanima jih škandal. In če ga ni, ga naredi.

V tak svet odhaja teh 11 novih duhovnikov. »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove«. Danes to še posebej drži. Zato je molitev in prošnja zanje še kako na mestu, da bi ostali stanovitni delavci v Gospodovem vinogradu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Molitev novomašnika

26.06.2013 ob 23:29, avtor jozeb

Smo pred praznikom sv. Petra in Pavla, ko bodo škofje posvečevali nove duhovnike. Ti mladi ljudje so še kako potrebni naših molitev in prošenj, da bi ostali stanovitni delavci v Gospodovem vinogradu. Zato molimo za njih z njihovimi besedami:

Hvala ti Gospod, da sem tukaj pri Tvoji sveti daritvi. Med ljudmi hočem živeti tako, kot me učiš in mi naročaš Ti.

Vsem, ki ne poznajo Tvoje besede, bi jo rad prinesel.

Vsem, ki ne verujejo v Tvojo spremenitev pri povzdigovanju, bi rad pomagal k veri.

Vsem, ki te ne ljubijo dovolj, bi rad pomagal.

Vsem, ki ne bodo šli zbrani k obhajilu, bi rad predstavil smisel daritve.

Vsem, ki sedijo tukaj, bi rad pokazal, kako osrečujoče je bratstvo občestva.

Vsem, ki se med seboj sovražijo, bi rad prinesel ljubezen.

Ti si ljubezen. Ti si bratstvo. Ti si daritev.

S pomočjo naših rok, lomiš kruh, pomirjaš sprte in daješ mir. Razširi se med nami!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Za praznik

25.06.2013 ob 23:59, avtor jozeb

Dr. Marija Stanonik je avtorica naslednjih besed:

»Potem pa je prišla čudežna slovenska pomlad. Uresničilo se je moje otroško hrepenenje. Rodila se je samostojna Slovenija. Upravičeno je budila upanje, da se bo krvni obtok med osrednjim in stranskim ožiljem poživil: da se bo po naravni poti krepilo sodelovanje med matico in da iz Slovenije ne bi hodili v Avstrijo, Italijo ali na Madžarsko samo nakupovat, ampak bi se zavedali, da odhajajo med svoje. To pomeni, da bi dvigali njihovo samozavest in lastno dostojanstvo tudi s tem, da bi se ne sramovali uporabljati materinščine na tleh slovenskega etničnega ozemlja, četudi v neznanem okolju, v sosednji državi. Zakaj, kadar zvoni, ne sprašuj, komu zvoni, zvoni meni, tebi…«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Moški na položajih, ženske v skrbeh, otroci na češnjah

24.06.2013 ob 13:16, avtor jozeb

Namenoma ne želim pisati o nagradi kresnik, saj je le dan pred največjim praznikom naše države Dnevom državnosti, to literarno nagrado, ki jo podeljuje časopis Delo, prejel Goran Vojnović za delo „Jugoslavija moja dežela“. Tako se je odločila komisija v sestavi: literarna zgodovinarka in izredna profesorica za slovensko književnost na FF dr. Alojzija Zupan Sosič, Delov literarni kritik in novinar Igor Bratož, dr. Urška Perenič, docentka slovenistike in – kot predsednik – dr. Miran Hladnik, redni profesor za slovensko književnost na ljubljanski slovenistiki.

V tem času bi raje opozoril na delo „Moški na položajih, ženske v skrbeh, otroci na češnjah“, ki je sicer izšlo že lani, vendar je bilo žal v medijih večinoma prezrto.

Gre za obsežno delo na 565 straneh, ki je izšlo lani marca, ob dvajsetletnici samostojne Slovenije. Predstavlja 435 spominov, pričevanj »navadnih« ljudi, kot sta zapisali urednici, različne starosti in različnih poklicev, svojcev padlih in ranjenih, moških, žensk in otrok z vse Slovenije; največ s Štajerske, zatem Primorske, Notranjske, Gorenjske, Ljubljane z okolico, Dolenjske, Bele krajine, Zasavja, Koroške. Tudi onkraj naše meje. Vsako pričevanje je doživetje zase, vsa pa imajo nekaj skupnega: strah, grozo, trpljenje, stisko, paniko, ob koncu pa veselje, da je vojne konec. Otroški spomini so povezani z začetkom počitnic in s češnjami, ki so takrat, v času desetdnevne vojne za obrambo Slovenije, zorele. Vsi pa so podoba tistega časa. Morda bi danes, po skoraj enaindvajsetih letih, kdo povedal oziroma zapisal drugače.Urednici sta s svojo strokovno besedo posredovali vsebino in pomen te knjige, ki je, lahko rečemo, zgodovina navadnega človeka tistega časa. »Cilj zbiranja pričevanj je bil ohraniti čim bolj pristno razpoloženje prebivalcev Slovenije. Spomini otrok so še posebej pristni, na primer, kako bridko je bilo slovo deklice od prijateljice iz srbske družine,« je misel ddr. Marije Stanonik.

»Še dobro, da so bila pričevanja zapisana vsaj okrog deset let po osamosvojitvi Slovenije. Če bi čakali še deset let do danes, bi jih bilo gotovo manj, spomini istih ljudi bi bili danes drugačni,« je povedala prof. ddr. Stanonikova in še poudarila, da »je bil cilj zbiranja predvsem ohraniti čim bolj pristno razpoloženje prebivalcev Slovenije.«

Irena Uršič je v spremni besedi med drugim zapisala, da je zbirka pričevanj o obrambni vojni za samostojno Slovenijo, z naslovom Moški na položajih, ženske v skrbeh, otroci na češnjah, prvovrstna. Pričevanja iz celotne države so zbrali študentje in študentke in razreda prof. Marije Stanonik, tako v zbirki spregovorijo tudi ženske in otroci, kar je izjemno za tako delo.

Knjigo je mogoče naročiti v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, 1000 Ljubljana.

In še odlomek iz knjige:

»Star sem bil komaj dvanajst let. V šolo nismo hodili, ker so bil počitnice. To so bile zame najbolj grozne počitnice. Vojne, ki se je odvijala pri nas, sem se bal. Vsak dan sem nekajkrat slišal sirene za zračni napad. Mama me ni pustila nikamor. Cele dneve sem moral preživeti doma sam, ker je bila mama v službi, oče pa je mortal pomagati pri mejni policiji. V spominu mi je ostal dan, ko je mama eno jutro pribežala tri kilometre s službe domov. Letala so letela zelo nizko, sirene so tulile. Z mamo sva šla k sosedom, ki so imeli podzemno klet, kamor smo se skrili pred napadom. V klet smo nesli odeje, hrano, pijačo za nekaj dni. Bilo nas je šest. Manjkal je le moj oče, ki je prišel šele enkrat ponoči. Bil je prestrašen, ker naju ni našel doma. Ko sem v temni kleti zaslišal njegov glas, sem se malo manj bal. Tisto noč smo vsi prespali v kleti pod zemljo. Upam, da se mi ni ne bo treba nikoli več skrivati pred kakšnim napadom.« Spomini otrok; Zgodilo se je pred dobrimo desetimi leti, Denis Žoldoš)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 3 komentarjev

Muke po Alenki

21.06.2013 ob 00:48, avtor jozeb

Tudi Alenke Bratušek ne šparajo. Začelo se je z vprašanjem plagiatorstva njene magistrske naloge, pa vprašanji, kdo pravzaprav res vodi njeno vlado, nadaljevalo z opazkami o neprimernosti garderobe z živalskimi vzorci na protokolarnih obiskih, zdaj se odpira novo bojišče. Prodaja Mercatorja.

V info oddaji smo zavrteli njeno izjavo, da se niti “z eno besedico in eno piko” ni vtikala, v prodajo Mercatorja. Še več. Jasno je zagotovila, da je Janša prodal največjega domačega »soseda«.Pa očitno ni bilo čisto tako. Ker če bi bilo, potem sestanka z največjimi lastniki v začetku maja, ne bi smelo biti. Kakšne kupčije so v zraku, se ljudje že sprašujejo, da se je bilo treba javnosti takole zlagati?

Prav tako se sprašujemo o »nacionalnem interesu«. Nekateri tega pojma ne razumejo, drugi ga imajo za izmišljenega, tretji sanjajo o družinski srebrnini.

Nacionalni interes bi gotovo bil nekaj, kar je vsaj blizu družinskim prihrankom, se pravi neki vrednosti. Če pa je nacionalni interes krpanje brezna največje državne banke s toliko denarja, da bi lahko na vse varčevanje za kako leto pozabili, potem se zelo strinjam, da gre za navadno puhlico. To so si izmislili tisti, ki že dolgo krmarijo v kalnem in nikakor ne pustijo da bi se voda zbistrila in pokazala ruševine njihovih napačnih odločitev.

Še na nekaj bi opozoril. Prodaja Mercatorja bo prinesla nekaj čez dvesto milijonov evrov (in to sploh ne državi), rebalans poračuna, ki so ga danes sprejeli, pa ga bo še enkrat toliko odnesel. Namesto milijarde evrov se je luknja povečala na skorajda milijardo in pol.

Če se spet vrnem k premierki. Scenarij, ki bi ga lahko pričakovali v prihodnjih dneh gre nekako takole. V javnosti se bo pokazalo, da Bratuškova ne obvladuje situacije. Namesto nje na prizorišče skoči njen zamrznjeni predsednik. Trasiranje tega scenarija se je v medijih že začelo.

Po letu in pol od volitev, ki jih je Janković dobil, a ni znal sestaviti koalicije, je zdaj le korak od premierskega stolčka. Le tega ne vemo, ali bodo ljudje na enak način, kot so nastopili proti Kanglerju in Janši, nastopili tudi proti njemu. Zaenkrat slabo kaže.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 7 komentarjev

Verdi in Wagner

20.06.2013 ob 00:51, avtor jozeb

Otvoritveni koncert Poletja v Stari Ljubljani je bil v znamenju dveh 200 letnic rojstva, skladateljev, ki sta spremenila pogled na operni svet, Giuseppa Verdija in Richarda Wagnerja. Na Kongresnem trgu so pevci peli operne arije in nam prikazali vso različnost dveh glasbenih velikanov.

Prvi del v katerem so zazvenele arije iz oper Nabucco, Rigoleto, Macbeth, Trubadur,…je bil posvečen Verdiju, drugi z Lohengrinom, Letečim Holandcem, Mojstri pevci Nurnberškimi…pa Wagnerju.

Koncert je bil odličen že zaradi primerjave, ki jo je poslušalec dobil. Če je Verdijeva glasba na nek način v znamenju ljubezenskih čustev in strastnega preigravanja večnih ljubezenskih tem, potem je Wagner precej bolj »moški« in vojaški. Žal je bil Wagner pri nas v časih pred osamosvojitvijo skorajda »persona non grata«, kajti (po krivici) se ga je povezovalo z nacizmom in njihovimi idejami. Morda je razliko v glasbenem slogu mogoče pripisati tudi narodni različnost. Italijani so bolj eruptivni, strastni in se hitro razburijo, za razliko od Nemcev, ki slovijo kot hladni in umirjeni, predvsem pa radi korakajo. In Wagnerjeva glasba ima v sebi nekaj vojaškega, korakajočega.

Pevci so nas posladkali z dobrimi glasbenimi nastopi. Posebej bi omenil nastop sopranistke Urške Arlič Gololičič in mladega basbaritonista Domna Križaja, ki sta si zaslužila daljši aplavz in dvakraten poklon pred publiko.

Še to naj povem, da nas je v začetku vse nagovorila premierka Alenka Bratušek, ki je v svojem govoru zvenela zelo pobožna in katoliško pravoverna, saj je omenjala tako vero, kot upanje in ljubezen, pa še vrsto drugih Cerkvenih prispodob od oltarjev do večnega življenja. Če predsednica vlade govori v takih podobah, potem to bržčas lahko pomeni le, da je prišel čas, ko nas lahko rešijo le krščanske kreposti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, politika | Brez komentarjev

Davek na cerkev

17.06.2013 ob 23:27, avtor jozeb

Novi nepremičninski davek, ki se nam bliža, je v Sloveniji pravzaprav začetek nove Cerkvene reforme. Najprej bi rad povedal, da kulturni spomeniki v razvitem svetu večinoma niso obdavčeni. Ker so kulturni spomeniki. Ker vanje povabimo ljudi, ki se želijo spoznati z našo kulturo, zgodovino, umetnostjo, običaji… Na kulturne spomenike so ljudje ponosni, saj odražajo stopnjo razvitosti nekega naroda skozi čas in kažejo v kaj se je prednikom zdelo pomembno vlagati. Starejši kot je spomenik, dlje sega naša zgodovina, naša kultura in omika, daljše korenine imamo…

V Sloveniji je bilo leta 2009 6.157 sakralnih enot (poleg cerkev in kapel zidana znamenja in križi). To predstavlja približno 80 odstotkov celotne kulturne dediščine v Republiki Sloveniji. In zdaj bodo vse to obdavčili. Brez izjem. Tudi kapele in znamenja.

Ne bom se spuščal v to, da je iz baze Geodetske uprave RS razvidno, da je ljubljanska stolnica ocenjena na 1,1 milijona evrov, frančiškanska cerkev na Prešernovem trgu na dobrih 550 tisoč evrov, Plečnikova cerkev svetega Mihaela na Barju pa na dobrih 605 tisoč evrov. Mariborsko stolnico cenijo na dobrih 732 tisoč evrov, cerkev na Blejskem otoku pa na slabih 219 tisoč evrov. Ne bom se spuščal v to zato, ker so te ocene smešne. Samo lokacija v Centru Ljubljane v taki izmeri, ko je frančiškanska cerkev, je vredna toliko kot ocenjena zgradba, da vse ostale opreme sploh ne omenjam. V takih primerih gre za narodno blago, ki nima cene. Celo Sovjeti niso podrli vseh cerkva v Moskvi za časa najtršega Stalinizma, ampak so jih ohranili, ker je šlo narodno dediščino. In ta je bila sveta celo za ruske boljševike.

Tudi pri nas jih ne bodo podrli, ampak le obdavčili. Vse podpisane peticije za obdavčitev Cerkve, se bodo zdaj udejanjile. Le dovolj dolgo je bilo treba ponavljati, da je Cerkev tako bogata, da se ji nek dodaten davek ne bo preveč poznal.

Kljub vsemu pa smo lahko veseli, ker so se člani vladne koalicije odločili za obdavčitev mrtvega kamna. Kajti kamen ni tisto, kar tvori živo Cerkev. To so ljudje. In dokler ne bodo obdavčili Cerkve za vsakega vernika, ki se v nedeljo oglasi pri bogoslužju, naši dacarji ne bodo dosegli svojega namena.

Na začetku sem zapisal, da je predloge nove obdavčitve Cerkvenih nepremičnin, začetek nove Cerkvene reforme. Predlagam, da v duhu Jezusovega nauka, vse Cerkvene nepremičnine prepišemo na državo. Naj se ona ukvarja z gospodarstvom in obnovami, vzdrževanjem in restavriranjem spomenikov, naši župniki pa se bodo namesto gospodarstvu lahko posvetili pastorali. Ob prepisu naj se podpiše samo aneks, ki določa, da mora biti cerkvena zgradba (zaradi vložkov iz preteklosti) na razpolago za bogoslužje, potem pa naj vrli državni organi poskrbijo za tisto, s čemer so se do sedaj morali ukvarjati župniki s svojimi gospodarskimi sveti. Res ne vem, zakaj bi moral biti Blejski otok cerkven. Naj bo državen, ampak država naj poskrbi, da bo to tudi ostal spomenik in da se bo v cerkvi lahko odvijalo bogoslužje. In če se bodo podirale stopnice ali bo mežnarija potrebna nove strehe se bo s tem ukvarjala država, ne pa gospodarski svet župnije in z njim posledično verniki.

Če bi se to lahko uvedlo, bi bila to najlepša Cerkvena reforma, ki bi jo doživeli. Škofje in duhovniki bi se lahko začeli intenzivneje ukvarjati z živim materialom, z živimi kamni, z mladinsko in birmansko pastoralo, z zakonci in vsemi ostalimi skupinami, ker jim za kamenje in spomenike ne bi bilo treba več skrbeti.

Bojim se le, da na to novo nacionalizacijo, ne bi pristala država, kajti kar naenkrat bi ji postalo jasno, koliko za ohranjanje kulturnih spomenikov (kar 80 odstotkov vseh slovenskih) naredimo verniki sami.

Če se zgodba ne bo odvila tako, kot je opisano zgoraj, pa je jasno, da bodo na plečih vernikov tudi novi nepremičninski davki. Pa bomo ob tej nameri verniki kar tiho? Do zdaj neke jasne debate na to temo sploh ni bilo. Kdo jo bo začel? Kdo bo povzdignil glas proti?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Napad

15.06.2013 ob 23:30, avtor jozeb

Knjige Drage Potočnjak o namerni sestrelitvi pilota helikopterja v Rožni dolini med osamosvojitveno vojno, si ne znam si drugače razlagati, kot da gre za oseben obračun s Slovenijo, z osamosvojitvijo, z vsemi tistimi, ki so se na plebiscitu odločili za ločitev od Jugoslavije.

Vsaka vojna je tragična in odnese življenja krivih in nedolžnih. Ne smemo pa pozabiti, zakaj se je vojna začela. Ne smemo pozabiti, kdo jo je začel. Tudi ne smemo pozabiti, kaj smo takrat občutili.

Resnično sem zgrožen kakšne komentarje prebiram pod zgodbo o nesrečni sestrelitvi gazele nad Rožno dolino:

»Jansa je bil tiste dni podelan in je tekal s polnimi gatami iztrebkov naokol …«

»jasno, saj vam pravim, kako je desnica nameščala incidente in jih pripisovala JLA . tudi policaja na ptuju je ustrelil v glavo “policaj”, krivdo pa prevalili vojakom v kasarni itd.pa dimnikarja v mariboru…………še vam bo jasno, zakaj je janša razorožil slovensko TO. zato, če ne bi uspela takratna prevara o napadu JLA na slovenijo, potem bi slovenci sami branili domovino pred sovražniki izven jugoslavije. pa smo pač nasedli in verjeli, in sedaj smo oropani,lačni in goli«

»sploh se ni treba spraševati zakaj so sestrelili helikopter.ker odgovor je na dlani – majer in bavčar sta hotela v svoji bolestni maščevalnosti totalno vojno z jla.ljubljančani imajo srečo,da so poveljniki enot zavrnili ukaz (zahteva majerja) da se napade vojašnice v mostah,šentvidu in na metelkovi kar bi za pripadnike TO pomenilo smrt za ljubljano pa razdejanje z mnogimi žrtvami.«

Po dobrih dvajsetih letih od osamosvojitve smo prišli do tega, da sami kriminaliziramo osamosvojitveno vojno. Vojno, ki je nismo mi začeli. Vojno, ki je bila dolgo časa načrtovana. Vojno, ki naj bi nazaj naplavila eno samo resnico, eno samo stranko, enega vodjo in veliko tajno policijo. Če te vojne takrat ne bi dobili, bi imeli podoben scenarij, kot so ga imeli Hrvati in prebivalci Bosne.

Takrat ni bilo desnice in ni bilo levice, bili so le tisti, ki so hoteli svobodo in tisti, ki so to preprečevali. Zakaj so se tanki prevažali mimo naših oken? Zakaj so lokalni poveljniki grozili z miniranjem skladišč orožja?

Danes pa anonimni, neizobraženi, nekultivirani, pisači brez zgodovinskega spomina kalijo vodo naše osamosvojitve. In knjiga, kakršna je ta, ki je pravkar izšla, avtorice, katere lajajoča politična stališča so odmevala v podhodu Cankarjevega doma lanskega februarja, k temu le prilivajo bencina na ogenj. Kakšen je pravi namen izzida knjige Skrito povelje nekaj dni pred obletnico osamosvojitvene vojne? Je mar naključje, da je izšla pri založbi Sanje? Njen direktor ja organizira različne Protestivale in ne skriva svojih političnih simpatij?

Ukradli so nam spomin. Zgodovinski spomin. In mi samo stopicamo okoli. Nimamo svojih junakov, nočemo poznati svoje zgodovine, poleg vsega pa smo neskončno žleht. In res ni čudno, da se nam vsi po malem posmehujejo. Ker smo čudaki!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Na morju je že pravo poletje

13.06.2013 ob 23:09, avtor jozeb

Še zadnje dneve lanskega dopusta moramo izkoristiti v teh dneh. Tako lep dan me je zvabil na obalo. S kolesom od Kopra do Strunjana, poskusit vodo in ribje dobrote. Bilo je kratko, prekratko… Vendar je dober okus ostal. In še drži. Upam, da zdrži do dopusta…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

« Starejše objave