Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Moški na položajih, ženske v skrbeh, otroci na češnjah

24.06.2013 ob 13:16, avtor jozeb

Namenoma ne želim pisati o nagradi kresnik, saj je le dan pred največjim praznikom naše države Dnevom državnosti, to literarno nagrado, ki jo podeljuje časopis Delo, prejel Goran Vojnović za delo „Jugoslavija moja dežela“. Tako se je odločila komisija v sestavi: literarna zgodovinarka in izredna profesorica za slovensko književnost na FF dr. Alojzija Zupan Sosič, Delov literarni kritik in novinar Igor Bratož, dr. Urška Perenič, docentka slovenistike in – kot predsednik – dr. Miran Hladnik, redni profesor za slovensko književnost na ljubljanski slovenistiki.

V tem času bi raje opozoril na delo „Moški na položajih, ženske v skrbeh, otroci na češnjah“, ki je sicer izšlo že lani, vendar je bilo žal v medijih večinoma prezrto.

Gre za obsežno delo na 565 straneh, ki je izšlo lani marca, ob dvajsetletnici samostojne Slovenije. Predstavlja 435 spominov, pričevanj »navadnih« ljudi, kot sta zapisali urednici, različne starosti in različnih poklicev, svojcev padlih in ranjenih, moških, žensk in otrok z vse Slovenije; največ s Štajerske, zatem Primorske, Notranjske, Gorenjske, Ljubljane z okolico, Dolenjske, Bele krajine, Zasavja, Koroške. Tudi onkraj naše meje. Vsako pričevanje je doživetje zase, vsa pa imajo nekaj skupnega: strah, grozo, trpljenje, stisko, paniko, ob koncu pa veselje, da je vojne konec. Otroški spomini so povezani z začetkom počitnic in s češnjami, ki so takrat, v času desetdnevne vojne za obrambo Slovenije, zorele. Vsi pa so podoba tistega časa. Morda bi danes, po skoraj enaindvajsetih letih, kdo povedal oziroma zapisal drugače.Urednici sta s svojo strokovno besedo posredovali vsebino in pomen te knjige, ki je, lahko rečemo, zgodovina navadnega človeka tistega časa. »Cilj zbiranja pričevanj je bil ohraniti čim bolj pristno razpoloženje prebivalcev Slovenije. Spomini otrok so še posebej pristni, na primer, kako bridko je bilo slovo deklice od prijateljice iz srbske družine,« je misel ddr. Marije Stanonik.

»Še dobro, da so bila pričevanja zapisana vsaj okrog deset let po osamosvojitvi Slovenije. Če bi čakali še deset let do danes, bi jih bilo gotovo manj, spomini istih ljudi bi bili danes drugačni,« je povedala prof. ddr. Stanonikova in še poudarila, da »je bil cilj zbiranja predvsem ohraniti čim bolj pristno razpoloženje prebivalcev Slovenije.«

Irena Uršič je v spremni besedi med drugim zapisala, da je zbirka pričevanj o obrambni vojni za samostojno Slovenijo, z naslovom Moški na položajih, ženske v skrbeh, otroci na češnjah, prvovrstna. Pričevanja iz celotne države so zbrali študentje in študentke in razreda prof. Marije Stanonik, tako v zbirki spregovorijo tudi ženske in otroci, kar je izjemno za tako delo.

Knjigo je mogoče naročiti v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, 1000 Ljubljana.

In še odlomek iz knjige:

»Star sem bil komaj dvanajst let. V šolo nismo hodili, ker so bil počitnice. To so bile zame najbolj grozne počitnice. Vojne, ki se je odvijala pri nas, sem se bal. Vsak dan sem nekajkrat slišal sirene za zračni napad. Mama me ni pustila nikamor. Cele dneve sem moral preživeti doma sam, ker je bila mama v službi, oče pa je mortal pomagati pri mejni policiji. V spominu mi je ostal dan, ko je mama eno jutro pribežala tri kilometre s službe domov. Letala so letela zelo nizko, sirene so tulile. Z mamo sva šla k sosedom, ki so imeli podzemno klet, kamor smo se skrili pred napadom. V klet smo nesli odeje, hrano, pijačo za nekaj dni. Bilo nas je šest. Manjkal je le moj oče, ki je prišel šele enkrat ponoči. Bil je prestrašen, ker naju ni našel doma. Ko sem v temni kleti zaslišal njegov glas, sem se malo manj bal. Tisto noč smo vsi prespali v kleti pod zemljo. Upam, da se mi ni ne bo treba nikoli več skrivati pred kakšnim napadom.« Spomini otrok; Zgodilo se je pred dobrimo desetimi leti, Denis Žoldoš)

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v kultura | 3 komentarjev

3 odgovorov

  1. Dajana pravi:

    Fantastičen naslov! ;)

  2. Rado Rado pravi:

    Resnici na ljubo o vojni*** ne moremo govoriti.
    Šlo je za oborožene spopade.
    Z vojno se kvalificirajo oboroženi spopadi s 1.000 žrtvami in več.

    Jože: “Namenoma ne želim pisati o nagradi kresnik, saj je le dan pred največjim praznikom naše države Dnevom državnosti, to literarno nagrado, ki jo podeljuje časopis Delo, prejel Goran Vojnović za delo „Jugoslavija moja dežela“.”

    Še poanto prosim. Ali citiran tekst pomeni diskreditacijo nagrade? Se zaradi Vojnovičevega naslova počutiš užaljenega? Je uporaba “Jugoslavije” prizadela tvoja najglobja čustva?
    Povej Jože, povej!

  3. Stric Marč pravi:

    Rado. Osamosvojitelji imajo kompleks drugega moža. O prvem se molči ali pa govori samo slabšalno.

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !