Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Bolezen in poroka

29.08.2013 ob 14:49, avtor jozeb

Vsak dan v tednu po opoldanskem zvonjenju iz radijske kapele molimo po namenu naših poslušalcev. Za molitev nas je prosila poslušalka, ki prosi za svoja sinova, da bi spet našla vero in se poročila.

Ob tem sem se spomnil na poletne počitnice in klepet s kolegom, s katerim se sicer vidimo vsako leto. Omenil sem mu, da se je nekoliko spremenil, morda malo umiril… Bilo je zgolj opažanje, ki pa ga je spodbudilo k besedi.

„Veš letos sem bil na operaciji. Imel sem tumor. Benignega na srečo. Odstranili so mi ga, zdaj sem čist…“ In potem sva govorila o „nervozi“, ki ga je dajala pred posegom, o psihi, ki krmari po svoje in iz sicer hladnokrvnega človeka izvabi marsikaj nenadejanega. V naslednjem trenutku pa je začel govoriti o svoji poroki. Ja, tudi poročil se je letos! Malo čudno se mi je zdelo, saj sta z „ženo“ in otrokoma prihajala na dopust že vrsto let.

Zakaj se mu je zdelo potrebno poročiti ravno zdaj, ga iz vljudnosti nisem vprašal. Tudi kako je to sprejela žena, ali se je kaj spremenilo, ga nisem vprašal. Ampak bolj kot sem o tem razglabljal, bolj mi je postajalo jasno, da je bolezen naredila svoje tudi pri dobrih sklepih. Poroka je bila očitno nekaj, kar je čutil kot pomanjkljivost. Kljub temu, da ni kristjan.

Tako kot poslušalka, ki v molitvi prosi za svoja sinova, je tudi prej omenjeni kolega začutil, da je treba dati odnosu, ki ga živi z ženo tudi formalno podobo, s podpisom in jasno besedo. Vsak lahko reče, da se dvema zato, da živita skupaj ni treba poročiti, da jima to nič ne pomeni, da je njun odnos samo njun in da ni nikomur potrebno služiti na ta račun. Seveda gre pri nekaterih, ki se ne želijo poročiti, tudi za preračunljivost, saj so matere „samohranilke“, kljub temu da to sploh niso, precej bolj zaščitene od poročenih. A pustimo te zadnje in poglejmo one prve, ki si le lajšajo vest…

Nekje zadaj, za vsemi ugovori vedo, da temu ni (čisto) tako. Če bi jima bilo tako zelo vseeno, zakaj potem tega tudi ne podpišeta? Saj je konec koncev vseeno… Tudi če na banki prosimo za kredit, moramo nekaj podpisati, če stopimo v službo, prav tako podpišemo pogodbo. Ta nam daje neko gotovost, da tisti, ki so me sprejeli na delo mislijo resno in mi poleg dolžnosti dajejo tudi nekatere pravice.

Ko pomislimo na to, da gre danes skoraj polovica zakonov po zlu, se nam morda zgoraj zapisano zdi anahronistično, ampak zakaj nekateri pravilnost te odločitve spoznajo med boleznijo? Takrat ko se bolj poglobijo vase, ko delajo nekakšen obračun svojih dejanj? Se takrat zavedo česa takega, kar pred tem niso videli? So doživeli kakšno posebno razsvetljenje? Jim bo zdaj lepše?

Odgovor prepuščam vam!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 5 komentarjev

GGM v luki

26.08.2013 ob 23:56, avtor jozeb

Vsi se ukvarjajo z Gašparjem Gašparjem Mišičem. Mora celo kdo misli kak car je, ker se je vse odvrtelo v njegovo smer.

Meni se zdi ubog in naiven. Glede na njegovo »umestitev« in politična preigravanja bo prvi, ki ga bodo zamenjali, ko se aktualna vlada skrha. In ta vlada res ni nekaj, kar bi bilo kak garant trajnosti.

GGM bo kmalu tisti, ki bo v medijih na vsa usta jokal, ker ga bo nadomestil nekdo iz druge stranke… Banalno.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Strah je velik

25.08.2013 ob 21:47, avtor jozeb

Več dni so se že vrstili napadi na slovesnost v Rovtah ob 20. letnici postavitve farne spominske plošče, na kateri je zapisanih 218 imen po vojni pobitih domačinov. Temu so organizatorji v Rovtah pridružili še 70. obletnico domobranstva ter Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Nekoga je to zelo zmotilo in vreti je začelo najprej med politiki pravovernih strank, nadaljevalo se je v medijih in končalo s protestom na polovici poti med Logatcem in Rovtami, ob partizanskem spomeniku na Židovniku, kjer sta proti zbranim v Rovtah rohnela zgodovinar Jože Pirjevec in predsednik stranke TRS Matjaž Hanžek. Protestirali so z jugoslovanskimi zastavami in demagoškimi napisi, kakršne smo videvali v 70. letih prejšnjega stoletja. Hanžek bi tiste, ki so se v Rovtah zbrali kar zaprl, saj je po njegovo, taka manifestacija kazniva, ker rehabilitira domobranstvo… Borci pa so se zbrali tudi pri Moravčah, kjer je »pridigal« Janez Stanovnik. Med drugim je zbranim povedal celo, kaj si o naši Cerkvi in škofih misli papež Frančišek.

Pa kaj je zbrane borce in ohranjevalce kulta totalitarizma, nekdanje države, socializma in njihove svojce, tako zmotilo? Jim je po uspešno organiziranem mitingu v ljubljanskih Stožicah, kjer so s premierko na čelu in vrsto ministrov ter vodilnih članov vladajočih strank, bivšo upokojeno nomenklaturo…, peli bandiero rosso in pljuvali po Evropi in evropskih vrednotah, zrasel greben? In zdaj drugim niti zbiranja, zborovanja in žalovanja več ne privoščijo?

Kaj jih tako moti, da so sprožili tako kampanjo proti? Nekaj tisoč ljudi na maši, kjer jih nagovori predsednik opozicijske stranke, res ne bi smel biti problem. Konec koncev, gre za spomin na 218 po vojni pobitih domačinov. So bili res vsi zločinci? Je kdo od protestnikov kaj rekel na to temo? Ni?

Kajti če ni, je to samo znamenje, da se jim še danes zdi, da so s pobojem naredili prav. Da je bilo po koncu vojne ljudem, ki so se šli v Logatec javit novim oblastem, brez sodbe in dokazane krivde dovoljeno vzeti življenje. Še več, da moramo tudi danes o tem govoriti tako, kot so si to že takrat zamislili dežurni apologeti zločinskega sistema in njihovi nasledniki.

Očitno je strah pred drugačnimi pogledi res velik. Strah, da je od nekdaj junaškega NOB-ja ostalo le okostje preračunljive bitke za oblast ne glede na žrtve in krvava revolucija, ki ni izbirala sredstev. Danes v Rovtah ni nihče rehabilitiral domobranstva. Danes so tam govorili le o krvavem partizanstvu. Pirjevec in Stanovnik bi že enkrat lahko rekla kaj na to temo!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 5 komentarjev

Sinji vrh 2013

23.08.2013 ob 08:59, avtor jozeb

Ko teža takih in drugačnih problemov pritisne na pleča, ko vidim le slabe stvari, ko se svet zdi siv in trd, takrat se spomnim na Sinji vrh nad Ajdovščino. Sinjina neba, kjer pogled seže do morja, že sama navdihuje in dviga duha, a to je samo zunanja kulisa. Za njo se skriva bogata vsebina solidarnosti, dobrote in umetnosti povezane z likovno kolonijo Umetniki za Karitas.

Tudi letos sem imel privilegij, da sem sredo preživel pod prvim tisočakom od morja, v družbi ljudi, ki dajejo svoj čas in talent za druge. Z nekaterimi smo že stari znanci, z drugimi smo se tokrat spoznali in takoj našli stične točke, ki nas povezujejo.

V ateljejih je vse vrvelo od delovnega vzdušja. Takoj, ko sem vstopil tja me je objel makedonski slikar Dimitar Malidanov, s katerim sva bila pred leti skupaj v koloniji. Dimitar je zdaj že leto dni v pokoju, pred tem pa je bil dekan Akademije za likovno umetnost v Skopju. Že vrsto let je razpet med Ljubljano in Skopjem, čeprav zadnja leta z ženo več živita tukaj, kjer ima tudi vnučko, ki je njegova mala princesa…

Ker je v sredo nekoliko vlekla burja sva se z Lucijanom Bratušem, eminentnim primorskim likovnim ustvarjalcem, zapletla v pogovor o dolgih rokavih sredi poletja, pa tudi o veselju do ustvarjanja. Lucijan je strokovni sodelavec kolonije, ki skupaj s Tonetom Seifertom skrbi, da so razstave v galerijah, ki jih obiščejo slike narejene na Sinjem vrhu, postavljene z okusom. Seifert si je na Sinjem vrhu že skoraj pridobil domovinsko pravico. Ima svoj prostorček, lopo ob domačiji, ki jo je poimenoval Tonetov kujavnik. A v njem ni nikoli slabe volje, prej obratno.

Letos je bila najmlajša udeleženka kolonije Celjanka Ivana Andrič Todić. Vedno dobre volje in optimizma polna je bila Ana Cajnko. Irena Gajser je primerjala likovni koloniji v Krivi vrbi na Koroškem in na Sinjem vrhu, obe namreč pripravljata Karitas. Nizozemec Willem van Hest je prišel na kolonijo iz Italije, kjer je pred tem že ustvarjal na eni od kolonij. Sicer pa je stari znanec Sinjega vrha, saj je bil tokrat tukaj že petič. Ilustrator Dušan Klun je na šegav način razmišljal o nezavidljivem gospodarskem trenutku, kipar Ivan Skubin pa je vzroke našel v naši notranji izpraznjenosti. Ugotavlja namreč, da se je kriza najprej rodila v človeku, v njegovi notranjosti, potem pa se je razširila na različna področja od gospodarstva naprej. Janez Štros je z nami delil presunljivo življenjsko zgodbo, iz katere ga je rešila umetnost. Vedno umirjeni Peter Vernik iz Maribora se je tokrat posvečal slikam hortenzij in lokvanjev. Tudi Martina Žerjal je kupcem ponudila sliko cvetočega travnika in to kar dela opredelila kar kot veselo slikarstvo. Častni gost je bil letos akademik, Prešernov nagrajenec Andrej Jemec, ki je med drugim povedal, da ustvarjamo za ljudi in ne za stroje, da se mora v človeku nekaj premakniti, da postane boljši človek.

Še bi lahko pisal o tem in ne bi mi zmanjkalo besed. Kajti čaša duha, ki smo jo polnili na Sinjem vrhu je bila ves čas polna. Verjamem, da bo še naprej. Hkrati pa bo opominjala, da je svet zaradi takih dogodkov, zaradi takih ljudi, vedno nekoliko boljši. In če mi tega ne opazimo, smo si (tudi) sami krivi!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Enaki, vsaj v smrti

20.08.2013 ob 14:15, avtor jozeb

Bliža se 23. avgust, dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov. Ob tej priložnosti bodo Študijski center za narodno spravo, Občina Kobarid in Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta, pri italijanski kostnici nad Kobaridom, v petek, 30. avgusta 2013, ob 19.00, pripravili spominsko slovesnost. Slavnostni govornik na njej bo stoletni slovenski pisatelj iz Trsta Boris Pahor. Izbira govornika je vsaj dvakratno simbolična. Najprej je Pahorjevo ime povezano z dejstvom, da je zavrnil vse tri totalitarizme 20. stoletja, tako fašizem in nacizem, kot komunizem. Po drugi strani pa je Boris Pahor starosta, modrec, ki že s svojimi častitljivimi leti zbuja spoštovanje in katerega beseda ima v javnosti vedno odmevno težo.

Naj le spomnim na zgodovinski pogovor z Edvardom Kocbekom, ki sta ga z Alojzom Rebulo leta 1975 objavila v zamejski reviji Zaliv. V intervjuju ob Kocbekovi 70 letnici, je ta prvič javno priznal pokol domobrancev po drugi svetovni vojni na slovenskem ozemlju, kar je takrat razumljivo sprožilo številne odmeve v javnosti. Kot odziv oblasti sta bila na zapor obsojena sodelavca revije Zaliv iz Slovenije Viktor Blažič in Franc Miklavčič. Revija je bila razumljivo v totalitarni Sloveniji prepovedana, Boris Pahor pa je bil, za nekaj let v nekdanji skupni državi, persona non grata. Bi lahko zdaj, po 38. letih od omenjenega intervjuja, že bil pravi čas, ko bi lahko jasno pozvali tudi k pokopu omenjenih žrtev?

Za to se poleg civilne javnosti in številnih posameznikov zavzema tudi zgodovinar dr. Mitja Ferenc, ki je v velikem intervjuju v Delu, 19. avgusta, naštel nekaj dejstev o našem neciviliziranem obnašanju glede pobitih med in po vojni.

Najprej je tukaj Huda jama, kjer ostanki ljudi ležijo v plastičnih gajbicah na policah v rudniškem rovu. Vodja izkopavanj v Hudi jami Mehmedalija Alić, avtor knjige z naslovom Nihče, ki je pred kratkim izšla, razlaga, kako je v rudarski zavesti tako dejanje skregano z zdravo pametjo, saj je v primeru nesreče v rudniku, mrtve vedno potrebno iznesti iz rudnika. Le tako človeški ostanki spet pripadajo nekomu, sicer so izgubljeni, so nihče. In če si nihče, te lahko zazidajo za enajstimi rudniškimi pregradami in hodijo po tebi…

Ampak iznos iz rudnika in pokop bi bil očitno za nekatere ohranjevalce preživelih mitov že lahko vprašljiv. Po besedah Mitje Ferenca je Huda jama „zelo nazorno razkrila neznansko nečlovečnost zločincev.“ Bila je enostavno prehuda in morda so se nekateri ustrašili, da bi v javnosti pokop žrtev imel prevelik odmev. Pokop bi seveda zahteval tudi gradnjo kostnice. To bi po Ferenčevem mnenju, pomenilo ogromno ljudem, ki verjamejo, da so njihovi svojci v Hudi jami, saj bi vojno grobišče lahko obiskovali in tam prižigali sveče. Marmorna plošča z napisom „Vojno grobišče Huda jama“, ki je zdaj pred vhodom in na kateri ne najdemo niti napisa za katere žrtve gre, niti kdo jih je povzročil, se v tej luči zdi kot posmeh ljudem, ki še po 70 letih ne smejo žalovati za svojci…

Da je temu res tako pritrjuje tudi Mitja Ferenc, ki navaja, da je nekdanja totalitarna oblast ukazala zravnati z zemljo vse grobove „narodnih izdajalcev“ in da ti sploh ne smejo obstajati. 600 evidentiranih prikritih grobišč tako še vedno sledi omenjeni uredbi iz maja leta 1945. Na tem področju se ni veliko spremenilo. Le deset odstotkov od je označenih. In tukaj nas čaka še veliko dela, predvsem pa politične volje. Le kdo od vladajočih bo uspel zagristi v to kislo, grenko jabolko? Do zdaj si še nobena vlada, ne leva ne desna, na tem področju ne more lastiti kakšnih posebnih zaslug.

23. avgust, dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov je dobrodošel opomnik stvari, ki nas še čakajo. Muzejski svetnik, zgodovinar Jože Dežman je pred časom na vprašanje, ali bomo sploh kdaj pokopali naše umrle odgovoril, da če jih ne bomo mi, jih bodo pa naši zanamci. Nekdo se bo nekoč moral soočiti s tem. Posmrtni ostanki žrtev ne bodo odšli nikamor. Tukaj bodo čakali na nekoga, ki si jih bo, tako kot starogrška Antigona, upal pokopati. Da upal! Kaže namreč, da je odlašanje s pokopom več kot 20 let po samostojnosti in skoraj 70 let od zločina, lahko le stanje strahu. Kajti človek si grob zasluži, kakršenkoli je že bil, katerikoli rasi, veri ali političnemu prepričanju je pripadal. To je njegova pravica, ki mu gre z rojstvom, s človeškim dostojanstvom. Če kdaj, ob smrti smo si vsi enaki! Takrat „ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega…“ Kol 3,11

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Molitev

19.08.2013 ob 13:39, avtor jozeb

Človek gospodar zemlje in neba. Vse ti je bilo dano v oskrbo in zato se obnašaj, kot da si skrben varuh in preudaren oskrbnik.

Gospod, bolj so ti poslušni kot Simon in Zebedejeva sinova,

le da niso popustili vse,

temveč polnijo čolne z ljudmi,

ribarijo na plitvem in globokem,

po suhem in v vodi,

lovijo po zraku, rijejo v zemljo,

podnevi in ponoči.

Zares so ribiči ljudi.

Pa le zase:

prisvajajo si evangelij, sklicujejo se na ustavo, vedo za voljo ljudstva,

prilastili so si lovišča.

Mi pa smo potegnili svoje čolne h kraju in opazujemo plenilce.

Gospod, nikar ne hodi od nas, ker smo grešni ljudje.

Morda je noč že za nami,

in bomo s teboj odrinili na globoko!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

Še globje gre…

14.08.2013 ob 23:02, avtor jozeb

Mariborski Večer je pred dvema dnevoma objavil, da je v laiški stan prestopil lazarist dr. Drago Karel Ocvirk. Novico je na svojem blogu komentiral eden od levih filozofov in publicistov dr. Boris Vezjak in to je vse, kar sem lahko zasledil.

Iz Cerkve še ni nobene izjave na to temo, pa čeprav Drago Ocvirk ni ravno kdorsigabodi, ampak je med drugim redni profesor za verstva, osnovno bogoslovje in misiologijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in predstojnik Inštituta za religiologijo, katoliško teologijo, ekumenizem in dialog, misijonar na Salamonovih otokih, pisatelj, avtor oddaj Spoznanje več predsodek manj na radiu Ognjišče…

Uradne informacije na to temo nismo dobili, ampak zgolj nekaj neuradnih namigov, ki kažejo da v ozadju niso mariborski finančni vzroki, ampak osebne »težave« oz nagnjenja.

Enkrat za vselej bi se bilo dobro vprašati, kaj bi bilo v takem primeru prav storiti? Gotovo ne molčati in se delati, da se ni nič zgodilo? V to, kar ne morem verjeti, saj je bil dr. Ocvirk preveč medijsko izpostavljen in imajo ljudje pravico izvedeti, kaj se je je pravzaprav zgodilo. Še več, vsako skrivanje se bo slej kot prej obrnilo proti skrivačem, saj nam že Sveto pismo pravi, da se bodo največje skrivnosti oznanjale na trgih…

Žal mi je, da o tem pišem ravno pred največjim Marijinim praznikom Velikim Šmarnom, ampak ravno v luči njene podobe, se še jasneje pokažejo naše napake in pomanjkljivosti. Pokaže se nam, kako nam v Cerkvi manjka dobrih zgledov, kako nam manjka tistih, na katere bi se hoteli nasloniti, kako nam manjka svetnikov. Ne tistih, ki medijsko izpostavljeni veliko in glasno govorijo, ampak onih, ki po tem, kar oznanjajo tudi živijo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Nema bolečina v prsih

13.08.2013 ob 23:47, avtor jozeb

Včasih ostanemo brez besed. Karkoli bi rekli je odveč. Beseda le veča bolečino, ki stiska v prsih…

Kolegica, nekdaj radijka, je pred dnevi opazila, da sedemletni sin slabo vidi. Barvice s katerimi je risal, si je ogledoval zelo od blizu, knjige je bral drugače kot običajno in na izletu v gorah je nekajkrat padel, kar mu ni bilo podobno. Sicer pa se ni nič pritoževal, nič ga ni bolelo.

Kljub temu so bili znaki dovolj za obisk pri zdravniku, ki je takoj posumil, da je nekaj narobe. Sledilo je slikanje glave in takrat se ji je svet obrnil na glavo. Slikanje je pokazalo hitrorastoči možganski tumor v velikosti žogice za namizni tenis. Dogodki so si sledili z bliskovito hitrostjo. Slikanja, preiskave, takojšnja terapija z zdravili in tudi operacija.

Pogovori z zdravniki niso bili pretirano optimistični, vse kar sta z možem lahko ugotovila je bilo, da bo sinovo življenje zdaj precej drugačno.

Kot veriga smo se povezali v molitvi, drugega tako ne moremo storiti. Za vsem skupaj pa je kljuvalo vprašanje, zakaj? Odgovora ni. Je skrivnost. Še pred tednom razigrani, prijetni fantič na počitnicah, družina z načrti za prihodnje dni, novo šolsko leto…, ima zdaj bolnika na intenzivni negi. V pogovoru z mamo, smo lahko začutili veliko zaupanje, da bo še vse dobro, ali vsaj, da bo tako, kot je prav.

»Saj drugega tako ne morem storiti, kot zaupati,« je nekako vdano povedala. Vsa naša dejanja so ob tem prazna, neustrezna, kot bi hoteli z rokami prijeti veter.

Gospod je življenje dal, lahko ga tudi vzame. Ob taki preizkušnji se zavem, kako velik in dragocen je dar življenja, je človek, ki sedi nasproti in ti gleda v oči. Mi bomo za malega heroja, ki je hotel čimprej na operacijo, molili še naprej. Morda bo naša prošnja uslišana, morda bodo nekateri v njej našli moč, da bodo težke trenutke lažje prenašali.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

Butalci

11.08.2013 ob 23:32, avtor jozeb

V letnem gledališču Studenec pri Domžalah so se iztekli Butalci. Letošnja produkcija KD Mirana Jarca, ki so jo prikazali na že 13. poletnem festivalu je spet pokazala moč ljubiteljskega odra. Vseskozi polni avditorij, ki so ga polnile tudi organizirane skupine z vseh koncev Slovenije tudi z avtobusi, je dajal ves čas vtis, da ljubiteljska kultura ne zamira. Ravno nasprotno, da se žilavo drži!

Kaj najbolj občudujem pri organizatorjih in vrsti volonterjev, ki so pripravljeni žrtvovati dobršen del poletja, da jim igro uspe pokazati vsem, ki si jo želijo ogledati? Občudujem organizacijo, pripadnost in veselje, ki ga imajo snovalci vsako leto z novo produkcijo. Vse deluje kot dobro namazan stroj. Organizacijske niti drži v rokah režiser Lojze Stražar, pomaga pa mu kup navdušencev, ki so pripravljeni proste popoldneve že dolge mesece pred poletjem žrtvovati za izdelavo kostumov, scene, učenje vlog… To je mogoče le tam, kjer se ljudje med seboj dobro počutijo in radi preživljajo skupne trenutke z mislijo, da ustvarjajo nekaj, kar bo ljudi nagovorilo, zabavalo, obogatilo.

Zato vrlim kulturnikom iskrena zahvala za njihov čas, voljo in talente, ki so jih večkratno pomnožili.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Lepe besede in fraze

10.08.2013 ob 21:46, avtor jozeb

Danes smo belili stene v dnevni sobi. Stene so sicer še vedno izgledale bele, ampak ko smo odstranili slike, se je pokazalo koliko umazanije se je skrivalo na njih…

Kaj vse se skriva za lepimi fasadami in besedami?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

« Starejše objave