Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Bolezen in poroka

29.08.2013 ob 14:49, avtor jozeb

Vsak dan v tednu po opoldanskem zvonjenju iz radijske kapele molimo po namenu naših poslušalcev. Za molitev nas je prosila poslušalka, ki prosi za svoja sinova, da bi spet našla vero in se poročila.

Ob tem sem se spomnil na poletne počitnice in klepet s kolegom, s katerim se sicer vidimo vsako leto. Omenil sem mu, da se je nekoliko spremenil, morda malo umiril… Bilo je zgolj opažanje, ki pa ga je spodbudilo k besedi.

„Veš letos sem bil na operaciji. Imel sem tumor. Benignega na srečo. Odstranili so mi ga, zdaj sem čist…“ In potem sva govorila o „nervozi“, ki ga je dajala pred posegom, o psihi, ki krmari po svoje in iz sicer hladnokrvnega človeka izvabi marsikaj nenadejanega. V naslednjem trenutku pa je začel govoriti o svoji poroki. Ja, tudi poročil se je letos! Malo čudno se mi je zdelo, saj sta z „ženo“ in otrokoma prihajala na dopust že vrsto let.

Zakaj se mu je zdelo potrebno poročiti ravno zdaj, ga iz vljudnosti nisem vprašal. Tudi kako je to sprejela žena, ali se je kaj spremenilo, ga nisem vprašal. Ampak bolj kot sem o tem razglabljal, bolj mi je postajalo jasno, da je bolezen naredila svoje tudi pri dobrih sklepih. Poroka je bila očitno nekaj, kar je čutil kot pomanjkljivost. Kljub temu, da ni kristjan.

Tako kot poslušalka, ki v molitvi prosi za svoja sinova, je tudi prej omenjeni kolega začutil, da je treba dati odnosu, ki ga živi z ženo tudi formalno podobo, s podpisom in jasno besedo. Vsak lahko reče, da se dvema zato, da živita skupaj ni treba poročiti, da jima to nič ne pomeni, da je njun odnos samo njun in da ni nikomur potrebno služiti na ta račun. Seveda gre pri nekaterih, ki se ne želijo poročiti, tudi za preračunljivost, saj so matere „samohranilke“, kljub temu da to sploh niso, precej bolj zaščitene od poročenih. A pustimo te zadnje in poglejmo one prve, ki si le lajšajo vest…

Nekje zadaj, za vsemi ugovori vedo, da temu ni (čisto) tako. Če bi jima bilo tako zelo vseeno, zakaj potem tega tudi ne podpišeta? Saj je konec koncev vseeno… Tudi če na banki prosimo za kredit, moramo nekaj podpisati, če stopimo v službo, prav tako podpišemo pogodbo. Ta nam daje neko gotovost, da tisti, ki so me sprejeli na delo mislijo resno in mi poleg dolžnosti dajejo tudi nekatere pravice.

Ko pomislimo na to, da gre danes skoraj polovica zakonov po zlu, se nam morda zgoraj zapisano zdi anahronistično, ampak zakaj nekateri pravilnost te odločitve spoznajo med boleznijo? Takrat ko se bolj poglobijo vase, ko delajo nekakšen obračun svojih dejanj? Se takrat zavedo česa takega, kar pred tem niso videli? So doživeli kakšno posebno razsvetljenje? Jim bo zdaj lepše?

Odgovor prepuščam vam!

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v splošno | 5 komentarjev

5 odgovorov

  1. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    gre za to, da se ljudje nismo sposobni zanesti sami nase, niti zaupati drugim, kar je seveda velikokrat povsem upravičeno. zaradi tega se tudi pojavi ideaja o “pogodbi”, s katero se k nečemu zavežeš in za to potem tudi nosiš neke posledice, torej grozi ti neka kazen, če tega ne spoštuješ. skratka, “pogoba”, kar zakonska zveza tudi je, je dejansko zato, ker ljudje nismo sposobni zvestobe, zato je vsaka zakonska zveza tudi neko preračunljivo dejanje, s katerim se pač zavarujemo.

    sam si omenjal preračunljivost kot razlog za ne sklenitev zakonske zveze in seveda pozabil omeniti tisto preračunljivost, ki je tu še bolj pogosta, torej preračunljivost za sklenitev zakonske zveze.

    ti dam samo en primer, ki mi je osebno poznan in ki je v bistvu prej pravilo kot izjema v podobnih situacijah. fant spozna mlado dekle, ki mu je všeč. seveda jo začne tako ali drugače osvajat. pri tem je nadvse romantičen, vztrežljiv itd. dekle je težavno, ima svoje muhe, oz. veliko stvari pri tem fantu jo moti, vendar fant se trudi, se ji opravičuje z darili ko se ji zameri, pravi, da tega ne bo ponovil itd. itd. dekle mu na koncu dovolj zaupa, dejansko verjame v njuno ljubezen in se z njim poroči. po parih tednih skupnega življenja pade prva klofuta, ker si je dekle drznilo protestirati, ko je pač prišel domov pijan, kar je počela tudi prej, ko še nista bila poročena, ampak takrat se je fant “kesal”, “opravičeval”, ji kupoval darila in nosil rože. kot njen mož ji je pač preprosto dal klofuto. in teh klofut je bilo vedno več in več. ja, sedaj sta bila pač s pogodbo vezana, bila sta mož in žena. v takih primerih ni prač enostavno kar spakirat in oditi, še posebej, ko nimaš dejansko kam. ko nočeš, da bi s svojimi problemi obremenjeval okolico, starše itd. in tista zakonska zveza, pogodba, postane tvoja kletka in pekel.

    tako da pogodbe sklepajo ljudje, ki si pač želijo neko garancijo na osnovi katere potem imajo neko korist. pogodba da človeku občutek, da si je nekaj pridobil, da ima nad nečim neko kontrolo. in pri zakonski zvezi gre večinoma ravno za to, da pač lahko rečeš, saj sem tvoj mož ali tvoja žena, s čimer naj bi potem bil do nečesa bolj upravičen, kot če te pogodbe ne bi bilo. in to je po moje prevladalo tudi v primeru tvojega prijatelja. bolezen ga je naredila za ranljivega in ta ranljivost je potem povzročila ravno ta občutek, da dejansko stvari nima povsem v kontroli. skratka, izgubil je tisto samozavest, tisto vero v odnos do svoje žene in je potreboval nekaj več, neko pogodbo, da to zvezo utrdi.

  2. stricmarc pravi:

    Velika ovira cerkveni poroki so obvezni zakramenti, ki v vseh farah niso tako lahko dostopni. Da pa cerkvena poroka daje dodatno romantiko, patino tradicije in navsezadnje tudi transcedentno varnost ter naredi veselje pobožnim staršem, verjetno ni sporno.

  3. jozeb jozeb pravi:

    Da se razumeva stric Marč, za cerkveno poroko razen krsta enega od poročencev ni potreben noben zakrament!
    Ampak jaz sploh nisem govoril o cerkveni poroki, ker se je kolega poročil civilno.

  4. Stric Marč pravi:

    Jozeb, jaz imam drugačne iformacije. Celo boter ne morem biti, čeprav imam vse zakramente. Sem civilno poročen in torej živim v prešuštvu. Take informacije imam jaz.

  5. jozeb jozeb pravi:

    Boter ne moreš biti, ker nisi cerkveno poročen, se pravi da ne izpolnjuješ predpisa, da mora biti boter birmancu zgled krščanskega življenja.
    Če pa bi hotel biti cerkveno poročen (in recimo žena noče) moraš samo na škofijo nasloviti prošnjo za poveljavljenje civilne poroke v cerkveno, s predstavitvijo primera. Ti boš tako cerkveno poročen, žena pa ne (ker ima zadržke).

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !