Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Razlog za upanje

8.08.2013 ob 23:54, avtor jozeb

Pod naslovom »Razlogi za ogorčenje«, dr. Ivan Štuhec v nedeljski številki Družine našteva vrsto razlogov, ki govorijo proti razrešitvi, zdaj že nekdanjih, nadškofov. Ko smo ta komentar danes prebirali v redni rubriki tednika Družina na radiu, mi nikakor ni bilo vseeno ob prebranem. Pravzaprav se že vsaj kako leto in pol sprašujem, kaj je napačno pri Štuhečevih formulacijah, ki sicer imajo svoje argumente, vendar vse manj moje podpore.

Končno sem ugotovil, kaj me najbolj moti. Način! Da, način na kakšen komunicira. Dr. Ivan Štuhec ne ve, kaj se še spodobi povedati in kaj ne, kdaj bi se bilo bolj modro ustaviti in česa ne izreči, predvsem pa je njegov način vedno vseveden. Na tak način napak seveda ni, so le spleti okoliščin, ki jih navadna »raja« ne pozna. On pa.

Spomnim se dogodka pred kakšnim letom in pol, ko sva se na radijskem hodniku pogovarjala po eni izmed tiskovnih konferenc na temo propada mariborskih škofijskih konferenc. Takrat sem mu rekel, da ne razumem, kako odgovorni ne zmorejo besede obžalovanja. Če se nečesa pokesaš, pa čeprav nisi kriv, ljudje to sprejmejo čisto drugače, kot pa če kar naprej ponavljaš, da za to ne moreš biti odgovoren in ne sprejemaš nobene krivde. Takrat sem mu rekel celo več. Rekel sem, da celo jaz kot kristjan, zgolj iz občutka pripadnosti čutim moralno obžalovanje, da je do finančne afere prišlo. Dr. Štuhec me je pogledal in rekel, da sem verjetno mazohist. On pri vsem skupaj gotovo ne čuti nobene krivde, ker pač ni ničesar zagrešil.

Razumem! Njegov point je bil, da ni bil zraven pri konkretnih odločitvah. Ni bil, vendar pa je imel (in ga še ima) v Cerkvi določen vpliv. Zakaj ni takrat, ko se je dalo konje še ustaviti, javno povzdignil glas (kot ga zdaj za odstavljena nadškofa) proti naprimer pornografiji, ki se je prodajala v paketih T2, ali proti avtoritarnemu Kraševčevemu vodenju škofijskih financ? Takrat ni javno pisal Dnevniku, niti Družini ali radiu Ognjišče, da je to slabo, kot je to denimo povedal v internih družbah.

Pa pustimo čas pred izbruhom afere. Vsaj od trenutka, ko je v Slakovi oddaji Pogledi Slovenije napačno ocenil prijaznost Marte Kos Marko in ji je izven etra zašepetal, kako smo »verniki že toliko stvari požrli, pa bomo še to«, ta pa je vse to povedala vesoljni Sloveniji, je jasno, da se dr. Štuhec lahko tudi zmoti. In da zna biti s političnimi nasprotniki bolj odkrit kot z verniki.

Komentar v Družini z naslovom »Razlogi za ogorčenje« je po mojem mnenju taka napaka. V njem se ves čas išče napake izven sebe. Kriv je papež, ker premalo pozna razmere, kriva je kurija, ki glede na razmere le uradniško komunicira, krivi so slovenski prišepetovalci v Vatikanu, kriva sta Mladina in Dnevnik, krivi so Udba in strici iz ozadja, ki imajo lovke tudi v Vatikanu, kriva je akademska levica… le mi nismo nič krivi.
Pravzaprav bi nam moralo postati jasno, da se je način vodenja v Vatikanu s papežem Frančiškom spremenil. Ta nam večkrat nastavlja ogledalo. Slika, ki jo vidimo v njem ni vedno taka, kot bi si jo želeli videti, da bi ohranili svojo zunanjo podobo. Tudi moja ni. A vendar je izrečena iskreno, še posebej, ker vidimo da gre za jasen življenjski vzgled. Papežu ni težko izreči besede obžalovanja, nastopa kot skromen služabnik, ki zna jetnikom med poljubom umiti noge in verjamem, da se ga z materialnim bogastvom zlatega križa in rdečih čevljev, ne da podkupiti.

Zato menim, da ne smemo iskati razlogov za ogorčenje, pač pa razloge za upanje. In razlogi za upanje so znotraj krščanske skupnosti, znotraj nas. Izmed naših duhovnikov bo nekdo postavljen za nadškofa. Upati je treba, da bo spodbujen s Kristusovim zgledom in v luči papeževega nastopa, najprej pogledal po svoji slovenski čredi, ki je zaradi zadnjih pretresov dezorjentirana in negotova, kjer se med verniki širi pohujšanje in dvom. Potem pa bo z odločnostjo in ljubeznijo, z močjo evangelija, nastopil proti vsemu tistemu, kar v Cerkev ne sodi.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Naj živi samooskrba

6.08.2013 ob 22:09, avtor jozeb

Uspelo nam je pobrati sadove narave, ki smo jih pridelali na lani podorani njivici. Delovna akcija, ki se je začela pred osmo uro zjutraj, je v polnosti uspela. Krompir je pospravljen, pobrali smo ga kakih 100 do 120 kg. Tehtali nismo, saj pravzaprav ne gre za trgovino, ampak za samooskrbo. Krompirja bi moralo biti za ozimnico čisto preveč. Toliko ga je zraslo iz 20 kg semenskega krompirja. Glede na to, da je trenutno še precejšnja suša, smo lahko s pobranim več kot zadovoljni.

Pri vsej zgodbi me najbolj veseli, da je prej omenjena samooskrba povezala tri generacije. Svetovalec in nadzornik je bil deda, tisti, ki je organiziral oče, veliko veselja pa sta imela sinova, ki se jima je zdelo, da je krompirja toliko, da ga dve leti ne bomo porabili.

Pobrani krompir smo dali na hladno. Prihodnji teden ga bomo prebrali in spravili na mesto ozimnice.

In njiva? Čakamo, da jo zalije, potem pa sejemo pšenico. Drugo leto naj bi torej želi. To bo sploh zanimiv projekt, ker je zaradi divjih živali, njivo potrebno še ograditi. Če bo šlo vse po načrtih bomo prihodnje leto ob tem času že jedli kruh iz doma pridelane moke.

In še vprašanje, koliko se nam to splača? Cenovno se gotovo ne izplača. Če bi gledali samo na ekonomsko logiko in čas, ki smo ga porabili, potem je ukvarjanje z vrtički in njivicami sama izguba. Če pa prištejemo vse izkušnje, ki smo jih dobili, če pomislimo na prenašanje znanja na mlade, nenazadnje če pomislimo na to, da pridelanega krompirja nismo niti enkrat škropili in je čisto »bio«, potem je cena tega krompirja (za nas) neprecenljiva.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Odhod, ki pušča praznino

4.08.2013 ob 19:23, avtor jozeb

Današnja nedeljska sv. maša je bila glede na zadnje dogodke v Cerkvi na slovenskem… posebna.

Že Lukov evangelij 12,13 – 21: »Rekel pa mu je nekdo iz množice: »Učenik, rêci mojemu bratu, naj dediščino deli z menoj!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.« Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo in je sam pri sebi premišljal: ‚Kaj naj počnem, ko svojih pridelkov nimam kam spraviti?‘ In rekel je: ‚Tole bom storil; svoje žitnice bom podrl ter postavil večje in tam bom spravil vse svoje pridelke in svoje blago. In svoji duši porečem: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‘ Toda Bog mu je rekel: ‚Neumnež, to noč bodo tvoje življenje terjali od tebe; kar pa si spravil, čigavo bo?‘ Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat pred Bogom.«

Med mašo danes smo prosili za našega papeža Frančiška, našega apostolskega administratorja Andreja, za duhovnike in redovnike…

Na koncu pa nas je v posebnem pismu nagovoril apostolski administrator: »Naš nadškof Anton je spoznal, da del odgovornosti za finančne težave, ki jo je nekaj let nosil skupaj z drugimi v mariborski škofiji in pozneje nadškofiji, vse bolj otežuje njegovo oznanjevanje. Zato se je odločil, da s ponujenim odstopom omogoči Cerkvi na Slovenskem prepričljivejše delovanje…«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Nadškof? Ne, hvala…

1.08.2013 ob 19:46, avtor jozeb

Najbolj tvegan položaj v Sloveniji je nadškof. Imeli smo štiri, danes nimamo nobenega (v domovini). Vsi so bili predčasno upokojeni. Včasih smo rekli, da Cerkev kot stoletna diplomatka, svoje nespretne kadre poviša in umakne s položaja, ki mu niso kos. Ja, to je bilo morda včasih. Danes jih degradira in umakne iz javnosti.

Teolog dr. Ivan Štuhec je pred časom rekel, da bomo verniki pač vse požrli, kot smo vedno. Ni se prav veliko zmotil, čeprav se z njegovo izjavo takrat marsikdo ni strinjal. Prav tako se danes mnogi ne strinjajo z odstopom obeh nadškofov. Tudi novomeški škof Glavan, ki trenutno vodi Ljubljansko nadškofijo iz Novega Mesta pravi, da je palica nepravično padla po le dveh hrbtih, odgovornih pa je precej več. Ko so ga vprašali, če bi on prevzel nadškofijo, pa je hitel z odkimavanjem. Starost, zdravje in ostalo… Ne, danes ni veliko junakov, ki bi lahko postali nadškofje, še posebej, ker je njihova glava v Sloveniji vedno na pladnju.

Oziramo se okoli sebe in iščemo naslednike na izpraznjenih nadškofijskih sedežih. Jih bomo našli doma, ali bodo prišli iz tujine? Njihovo delovanje ne bo lahko. Spopasti se bodo morali z razmerami, za katere si nismo mislili, da bodo kdaj nastopile. Ponuditi bodo morali jasne programe pastoralnega delovanja in jih potem izvajati. Nastopiti bodo morali z odločnostjo, včasih morda tudi trdo do sodelavcev, kajti od njih bodo terjali „pomnožitev talentov“ in ne stanje na mestu.

Stanje na mestu pa je trenutno stanje Cerkve na Slovenskem. Stojimo in se nejeverno oziramo naprej. Se nam to res dogaja?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

Novejše objave »